Treking

Končno en dan kar tako. Dopustniški, brez predhodnih planov, brez obvez. Za oddahnit.

Pa saj je že skrajni čas. Zadnji dan avgusta! Ker tole, kar smo počeli zadnje tedne pa že meji na zasvojenost. Saj ne znam o ničemer več pisat, kot o hribih. Pravzaprav ne znam o ničemur več razmišljat, kot o hribih. Z veseljem bi zamenjala dolino za tisti svet tam gori. Pa ne bo šlo, ne še zdaj. Morda pa naju že čaka kakšna koča tam zgoraj. Ko bova midva pripravljena, verjamem, da bo vse nared.

Današnji počitek po včerajšnjem trekingu se prav prileže. Čeprav je bil to spet počitek s hojo malce navbreg. Največja krivica včerajšnjega dne ni bilo naključno brezpotje namesto prave poti. Ne, v tistem gozdu tam pred Babo, ko sva sopihala čez drn in strn, sem našla štiri prave, lepe, krepke gobane, jurčke! Še nikoli v življenju nisem našla v pol ure toliko gob in še nikoli jih nisem pustila tako nedotaknjene kot včeraj. O, jurček, spet! Čao jurček. Kaj hribi, kaj uspela tekma, jurčki so tisti, po katerih se bom spominjala najine poti. Zato smo se danes dopoldan lepo skupaj z otrokoma odpravili v našo hosto po gobe, seveda pa tukaj nismo našli nobene več.

Gledam uradne foke s treking lige in se sprašujem, koliko bi lahko še pridobila, koliko bi lahko iztisnila več. Vsekakor je bil to le preizkus za naju, da izveva ali zmoreva. Ali nama bo všeč? In odgovori, ki se danes nizajo, morda tudi niso presenetljivi. Zmoreva. Pravzaprav bi zmogla še malo več. Če ne bi bilo zvina gležnja pred slabim tednom, zaradi česar je Aleš tekmoval v gojzarjih. S katerimi težko tečeš. Malo preveč se čuvava že po naravi, nerada tvegava, se ne izpostavljava, sva ziheraša. Kajti, če bi se zmogla sprostiti in dati vse od sebe, bi lahko mnogo hitreje letela tudi po planjavah.

Seveda pa se zraven še vedno sprašujem, kaj je cilj? Kje je smisel tega?
Hoditi v hribe? Zmoreva in znava.
Saj hodimo naokoli s Krti? Vsaj enkrat mesečno.
Odkrivanje novih poti? Vsekakor.
Spoznavanje in druženje? Veliko novih obrazov srečujeva. Veliko jih poznava samo z internetnih forumov, še več samo z "nick name". Počasi združujeva virtualne podobe in resnični svet.

Gibanje? To bo odgovor. Zdi se mi, da treking združuje vse, kar imava rada. Naravo, hribe, gibanje na prostem, druženje in kanček tekmovalnosti, ki nama večidel manjka. Morda je to odgovor.

Tags:

04 razmišljanja | treking

Mavzolej

Spodnji tekst puščam v originalu, samo tako lahko v njem občutimo vso črnogorsko čast in ponos.

Oproštaj Njegoševih roditelja na sahrani
 
Njegošav otac Tomo Markov Petrović, na sahrani svog sina vladike i vladara crnogorskog, obraća se skupu ovim riječima: "Pomaga Bog braćo Crnogorci - Bog dao i sveta Trojica, da ova smrt mojega sina a vašega Gospodara bude srećna za sve nas i ovu našu malu i vitešku zemlju. Veliki sine, diko moja, radosti mladih dana snago i krepkosti starosti moje: zar i ja stogodišnjak doživjeh i takvoga da te vidim. No, smrt je lijepa, a za vaistinu Božju, sve ti pristoji, pa i smrt. Poljubio bih te u obraz, ali ti si u vladičanskoj okruti pa ne mogu: sve ti prosto bilo, moj vazda, vazda voljeni sine."

 Petar II. Petrović Njegoš

Njegoševa majka Ivana Tomova Petrović rođena Proroković, obraća se skupu ovim riječima: " Braćo Njeguši, sokolovi Crnogorci: nije vam to lijepo, što plačete i kukate za mojim sinom a vašim vladikom. Nijesam ja njega rodila, niti za plakanje niti za kukanje, već sam ga rodila o dobru imena crnogorskog. " Prestanite s plačem, jer ja njegova majka - plač ne mogu slušati. Ja sam bila i danas sam najsrećnija majka, kad mi bog dariva tebe, moj vazda najljepši sine. Bio si mi ti sine najljepši među najljepšima, ne samo tijelom nego i dušom. Za vaistinu Božju, ja tvoja majka, za tobom nikad neću zaplakati, jer kada bih to učinila ja ne bih bila tvoja prava majka. Trebaju da plaču majke, koje rađaju izdajnike i pogani ljudske a ne ja. Prosta ti sine, materinska rana, prosto ti crnogorsko mlijeko. Slava Bogu, koji te tako mladog i lijepog uzeo, barem će on najdraži sine moj imati od tebe što da vidi.

Lovćen; pred vhodom v mavzolej sta postavljeni skulpturi črnogorskih žena. Ena predstavlja poročeno žensko, (roka na pasu, povešen pogled) druga je njena neporočena sestra (roka na prsih, pogled v daljavo).

Tags:

04 razmišljanja | 02 potepanja

Pobeg

Želja in namen sta bila prisotna že kar nekaj časa. Si privoščiti en tak mali pobeg iz vsakdanje norije in biti čisto sama in neobremenjena in malo z distance pogledati na vsa ta dogajanja. Kajti prišel je čas, da zadeve prevetriva, se odločiva, kaj nama je dejansko pomembno in samo tem stvarem namenjati svoj čas in pozornost.

  Malovščevo

Kako zelo sva to potrebovala je bilo jasno že dan pred tem, ko naju je namesto načrtovanega dopusta pričakalo gradbišče pred hišo. Da bo glede tega lahko napisana cela saga ne dvomim, tukaj lahko samo napovem, da zadeva še zdaleč ni končana. Vendar ni bila tako pomembna, da bi zaradi tega ostala doma, zato sva kljub bagrom in strelskim jarkom sedla v avto in se odpeljala proti Primorski.

  Vitovlje

Gostoljubje so nam ponudili na idilično urejenem kmečkem turizmu, ki me je premamil s svojo ponudbo (vina in hrane) internetno opremljenih sob. Priznam, da sem kar nekaj časa in truda morala vložiti v iskanje omreženega prenočišča. Dostopa do interneta nimajo skoraj nikjer ali pa ga ne oglašujejo, ker se jim ne zdi pomembno. Pa vendar menim, da se bodo morali vsi, ki se ukvarjajo s turizmom, čimprej odločiti, kaj je in kaj bo pomembno. Ko sem se pogovarjala z lastnico o tej tematiki je pritrdila, da ima zaradi tehnične opremljenosti sob le te večkrat oddane tudi za daljša obdobja. Torej nisem jaz v zmoti.

 trnovski gozd

Vitovlje so ena taka lepa urejena vas, z bogato zgodovino, ki sega vse do prvih pisnih virov v letu 1200. Sama vas se pne na pobočje Čavna in že od daleč se vidita dve zanimivi cerkvi. Še dobro, da se z Alešem dovolj poznava in da planinska oprema ni manjkala v avtu. Pogled na hribe naju je premamil že po dobri uri. Kar takoj sva se lotila Vitoveljske krožne poti, ki sega vse do Trnovskega gozda in hkrati ponuja obilo razgledov po vsej Vipavski dolini, pa do morja in Gorice. Dobre štiri ure traja pot in vrnila sva se z obilico dobre volje in z okusi po dobrotah, ki sva jih našla med potjo.

Kdo še ve kašen okus ima murva s svojimi črnimi plodovi? In češnje, ki jih je bilo res v izobilju; rabutanje in obiranje plodov z drevesa je res najbolj slasten zalogaj.

Naslednje jutro sva lepo v miru sedela pod krošnjami in se pogovarjala in delala načrte in si nasploh vzela dovolj časa za vse tiste zamolčane, skrite, zanemarjene misli in ideje, ki so tako najine, kot je najina Pixna in vse kar je povezano z življenjem, ki ga želiva živeti.

 soba z razgledom

 pod murvo

Veliko tega že živiva.

Tags:

04 razmišljanja | 02 potepanja

Kje sem, kje bom?

Za mano je zanimiv, razgiban in naporen podaljšan vikend. V ponedeljek bi se najraje kar skrila pred celim svetom, odšla domov, se pokrila z odejo prek glave in čakala na ... kaj?  Da mine? Saj je minilo! Spominja me na tisti slavni - Što ne ubija, jača!

No, saj sem vendar bila med drugim tudi na Slavniku. Kot so bili slavni eni in drugi, levi in desni, vsi okoli mene. Samo jaz sem se počutila kot svetovni luzer. Seveda, le tri dni kasneje se sprašujem Čemu? Se sploh lahko zanesem na kogarkoli ali le še nase? Ali pa ni ravno moja osebna percepcija dogodkov najbolj izkrivljena. Huh.

Je pa rezultiralo vse skupaj v en čudovit zaključek. Iz popolne depre sem padla v popolno navdušenje glede prihajajočih sprememb, ki jih bom sedaj definitivno izpeljala. Nič več polovičarstva, nič več skrivanja, nič več lažne varnosti in zavetrja.

Pa saj mi nikoli ni manjkalo poguma! Se še kdo spomni moje lepe račke? Sama sem z mislimi kar naprej na Gradiškem jezeru. To bo to!


Tags:

04 razmišljanja

Bejž če uejdeš

Sinoči sem po naključju videla enega od člankov v oddaji Tednik. Lahko le rečem, da me je prispevek več kot spravil v dobro voljo in navdal z novim upanjem v dobro v ljudeh. In kaj sem videla tako posebnega? Za razliko od prikaza vseh pobojev, revščine, bede in nasploh propada celotne družbe in naše ureditve je bil končno na sporedu en pozitiven članek.

Predstavljena je bila skupna prostovoljcev, prijateljev in idealistov iz Pivke in okolice z nenavadnim imenom »Bejž če uejdeš«. Gre za 12 fantov in dekle (zdravnica), ki že nekaj let prostovoljno pomagajo ljudem v nesrečah. Skupina je zelo raznolika, tako po starosti, kot po izobrazbi. Vsem pa je skupno to, da želijo temu svetu nekaj dati, pomagati ljudem v stiski. Njihovi projekti so večinoma povezani z izdelovanjem ostrešij in streh na raznih projektih, od hiš, poškodovanih v potresu v Posočju, pa do bolnišnic in šol po raznih misijonskih krajih v Čilu, Vietnamu, na Slonokoščeni obali,...

Denar za pomoč zbirajo čez leto, pot si plačujejo s svojim denarjem, delajo s svojim orodjem, za plačilo pa dobijo hvaležnost tamkajšnjih ljudi, ki jim njihove akcije pomenijo neverjetne dosežke.

Žalostno pa je, da se skupina raje odpravlja v tujino, ker se v Sloveniji ne more otresti očitkov zavidljivih sosedov, ki tiste, ki so prejeli pomoč raje križajo, kot pa se veselijo z njimi. Čisto v stilu, naj še sosedu krava crkne...

 

Tags:

04 razmišljanja

Delajte na sebi

Delajte na sebi. Najprej morate urediti sebe, da boste potem lahko izboljševali svet. Naloga ni lahka. Človek se v današnjem načinu življenja težko dvigne nad vse negativnosti, ki ga obkrožajo. Nizko zavedanje prevladuje in nas velikokrat vleče nazaj v mlakužo, četudi se trudimo, da bi splezali ven. Vendar druge poti ni. Negativnosti v sebi in v okolju lahko premagujemo le z ustvarjanjem pozitivne energije. Le na ta način se lahko dvignemo.

Otresite se skrbi, ki vas ves čas preganjajo. Bodite prepričani, da se bo vse uredilo na najboljši način. In se bo, če boste le pregnali iz glave slabe misli in malodušje.

In naj vas ne bo strah. Prav ničesar se vam ni treba bati. Kar se mora zgoditi, se bo zgodilo, vaš strah ne bo ničesar izboljšal, pač pa poslabšal. Tisto, česar se bojimo, se potem rado zgodi. Kot da strah nase vleče nesrečo. Če pa se ne bojimo in mirno zremo v prihodnost, se nam bo nesreča velikokrat izognila. Kot da jo naš mir in pozitivna misel odbijata.

Vsak dan začnite živeti na novo, vsak dan naj bo novo življenje, nova dogodivščina. Ne pomislite zjutraj na tegobe, ki vas čakajo, pač pa na dobre stvari, ki jih lahko storite v tem dnevu. To so velikokrat majhne, navidez nepomembne stvari, a vam lahko izpolnijo dan in ga naredijo lepega. Le zavedati se morate vseh malenkosti okrog vas, se jih veseliti in vedno znova doživljati.

Enako velja za odnose z ljudmi. Z majhno prijaznostjo boste marsikoga presenetili, razveselili in tudi njemu polepšali dan. Potem vam utegnejo tudi oni vrniti prijaznost in naenkrat bo sivi, dolgočasni svet okrog vas izgledal povsem drugače.

Res je, naleteli boste tudi na čemerne, neprijazne ljudi, ki jih nobena gesta ne more dvigniti.

Ne pustite, da vas njihova neprijaznost vrže iz tira. Vzemite jih kot slabo vreme in pojdite naprej. Drugič se jim raje izognite, če pa to ne gre, bodite pripravljeni na njihovo negativnost in ohranite svoj mir, svojo zbranost. Nikar se ne pustite ujeziti, užaliti, užalostiti ali prestrašiti.

Morate se utrditi in ohraniti svojo dobro voljo in pozitivne misli. S tem boste premagali negativnosti okrog sebe.
Tudi vaše delo, službo skušajte opravljati čim bolj mirno in sproščeno. Skušajte najti v njem kakšno zadovoljstvo, ne jemljite ga kot obremenitev, ki se je že vnaprej lotevate s slabo voljo.

Ne ženite se preveč za uspehom in priznanji. Bodite zadovoljni z dobro opravljenim delom. Tudi prevelika obremenitev ne prinaša nič dobrega. Vodi v utrujenost, nemir, slabo počutje in slej ko prej v bolezen. Marsikaj lahko spremenite že z drugačnim odnosom do dela, tako da vas bo manj obremenjevalo in bolj zadovoljevalo. Če to ne gre in imate vedno slabši občutek, potem ga raje zamenjajte.

Toliko za zdaj, da vas spet spomnim, da ne pozabite nase. Nikar ne urejajte sveta, če niste prej uredili sebe. Če že pri sebi niste bili uspešni, boste še toliko manj pri drugih. Če pa dvignete svoje energije in zavedanje, boste hitro našli podobne ljudi in skupaj z njimi lahko že kaj napravite tudi v svetu okrog nas. To pa je namen Gibanja za pravičnost in razvoj.

dr. Janez Drnovšek, 12. oktober 2006

Tags:

04 razmišljanja

O napravah

Ne vem, morda se mi samo dozdeva, ampak, danes nihče ne govori več o vodnih sesalcih. Lahko pa, da vse te pogovore enostavno preslišim in to z razlogom. Kajti jaz sem imela svoj vodni sesalec, vendar me v nadaljnji nakup ne prepriča še tako dobra reklama niti priporočila najboljših prijateljev.

Kajti ravno priporočila so bila tista, zavajajoča. Se mi zdi, da so temeljila bolj na privoščljivosti, kot pa na dobrohotnosti. Ja, nekaj let nazaj so bili strašansko moderni Batageljevi Igea sesalci. Kupovali so jih vsi okoli mene in niso mogli prehvaliti njegove naduporabnosti.

Mi, ravno vseljeni v novo hišo, ki se nam je zdela še strašansko velika, smo nujno potrebovali ravno takšno napravo za čiščenje vseh možnih površin. Kaj potem, če je bila tudi strašansko draga. Dražja kot je, boljša je, kajne? Še vedno sem prepričana, da je bila vseskupaj samo izredno dobro izpeljana marketinška kampanja, ki smo ji vsi po vrsti nasedli.

Začelo se je že z nakupom. Tako, kot so druge prepričevali in razkazovali uporabnost na skupinskih srečanjih, sem sama napravo najprej kupila, nato pa prosila za pripadajočo predstavitev. Ni potrebno posebej poudariti, da pri slednji ni bilo nobenega žara prepričevanja, ampak nekaj hladnih dejstev in ostali smo sami z vrhunsko napravo.

Ki sem jo zasovražila pri prvi uporabi. Ni je bilo težko sovražiti, kajti vsakič mi je vračala z enakim. Le prizanesljivosti Aleša se ima zahvaliti, da je ostala pri hiši vsa ta leta. On je enako trpel, ampak (po)tiho in prenašal pokoro naokrog.

V čem je pravzaprav bistvo in vzrok za takšen odpor? V njeni neuporabnosti. Napravo smo kupili predvsem zaradi pomivanja tal. Kajti drgniti parket z mokro krpo ni ravno dobro. Ne za hrbet, ne za lak na vodni osnovi.

Vendar je bistvena razlika, če s sesalcem sesaš ali pa pomivaš. Ko sesaš, vlečeš napravo za seboj, oziroma bolj slikovito, sledi ti hkrati s tvojim premikanjem po prostoru. Ko pa pomivaš, imaš pred sabo moker pod in giblješ se vzvratno. Naprava, ki je za tabo ti je ves čas v napoto in premikati jo moraš ročno. En velik čeber vode in dodatni rezervoar s čisto vodo niti slučajno ni lahek. Naprava je opremljena z množico cevi in vrvic, ki se nenehno zapletajo in vse skupaj moraš vsak meter posebej dvigniti in prenesti nazaj.

Na koncu te čaka nadstandard. Vso umazanijo moraš odnesti ven v skriven kot, pregledati vsebino, ki je včasih še zelo uporabna, predvsem kakšne lego kocke so bile večkrat reciklirane, nato pa vse skupaj neseš v banjo, kjer temeljito očistiš vsak del posebej. Če tega ne opraviš temeljito, te naslednji dan pričaka neznosni smrad razpadajočih trupelc pajkov in sličnih sirot.

Ne, ni še konec. Ko se vsa ropotija posuši, jo odneseš v klet, kjer drugače potrebuješ celo omaro za shranjevanje, čaka pa te še pomivanje kopalnice, predvsem drgnjenje kadi.

Nekega dne je v napravi neznansko počilo in ugotovili smo, da je odtrgalo del notranje plastike, ki vrtinči vodo. Naprava je sicer še delovala, vendar sedaj s še bistveno slabšo močjo, s katero se ni mogla pohvaliti niti na začetku. Ko me je v poprazničnih dneh ponovno popadla mrzlica čiščenja, sem mučilno napravo milostno spet uporabila in se tudi odločila, da je čas, da se dokončno poslovi. Z veseljem bom prešla na star način s krpo in koleni.

Dost imam.

Tags:

03 dogajanja | 04 razmišljanja

Koliko stane prijaznost?

Včeraj me je povsem presenetila pozornost, ki sem jo bila deležna v eni prodajalni v BTCju. Sama trgovina ni navzven videti nič posebnega, niti ne prodajajo artiklov višjega cenovnega razreda, vendar sta prodajalki vljudni in pozorni, ne vsiljivi niti ne odsotni. Lahko sem v miru izbirala, pomerjala, ko pa sem se odločila za nakup, sem izbrano perilo dobila lepo zavito v papir. Že sem se hotela odreči pričakovani plastični vrečki, ko mi je prodajalka podala izredno lično papirno vrečko, račun pa posebej vložila v majhno kuverto. Celovit vtis, ki sta ga naredili z malenkostmi, s pozornostjo in vljudnostjo je tisto, kar bi pravzaprav moralo biti nekaj vsakdanjega.

Pravzaprav me je pretreslo dejstvo, da me preseneti tako pozitivna izkušnja. Ker sem že navajena, da se moram boriti za pozornost, da ponujam svoj denar in moram biti skoraj hvaležna, ko me nekdo le postreže. Vse preveč je tega okoli nas. Ponovno sem na vprašanju zadnjih dni. Kaj res nikomur ni več mar?

Tags:

04 razmišljanja