Blog Action day 2008 - Poverty

Tako kot lahko revščina v prvotnem pomenu - kot pomanjkanje dobrin - pomeni za posameznika, da je zaradi tega prizadet, odrinjen, zapostavljen, lahko do istih učinkov pripeljejo tudi pomanjkanja v čustvenih odnosih, v revnih stikih s soljudmi, v nezmožnostih empatije ali v popolnem pomanjkanju vsakih pristnih človeških odnosov.
 
Zdi se mi, da je v današnjem času te revščine, kot se kaže v naših odnosih s soljudmi, še neprimerno več. Tamaučku berem pravljice, ki večinoma opisujejo neko drugo obdobje, življenje v revščini, ki pa ga več kot nadomesti sožitje v družini, pomoč med prijatelji, najdena sreča v skromnosti.
 
Kaj pa naš sodoben svet s vso svojo množico kumunikacijskih (z)možnosti. Govorimo veliko, tulimo in kričimo, želimo, da nas opazijo. Se izpostavljamo, poudarjamo, se ponujamo s svojo dosegljivostjo,... Pa je komu resnično mar? Ali kdo od nas tudi posluša? Posluša drugega in razume, kaj mu želi povedati? Kakovost komuniciranja s  "prijatelji" na medmrežju ali z ostalimi, ki nam resnično nekaj pomenijo, pa morda niso del viralne mreže, se silovito slabša.
 
Kaj je torej pomembno? Kaj nas bogati in kaj nas peha v revščino? Ko bi se navadili poslušati drug drugega, se medsebojno vzpodbujati, solidarno deliti in skrbeti za vse člane skupnosti, pa naj bo ta virtualna ali realna, bomo vsi skupaj mnogo bogatejši. Zatorej, nasmehnite se sosedu in spoznajte in pustite se spoznati z ljudmi, s katerimi ste obkroženi.

 
prejšni zapisi:
Blog Action day 2007 - Polution (recite ponujeni plastični vrečki "Ne Hvala!")

Tags:

04 razmišljanja

Polje

Komentar dr.Wega v prejšnjem postu me je malo spodbudil. Pravzaprav ne vem, o katerem "Polju" je govoril, jaz sem vsekakor imela v mislih Polje, kot ga imenuje Lynne McTaggart v svoji istoimenski knjigi, ki sem jo požrla na dušek in jo analiziram znova in znova.

Nekaj povzetkov:

Če verjamemo, da so vsa naša zavedanja ves čas na voljo, v neki vrsti polja, s katerim se je po potrebi mogoče povezati in ga uporabiti, potem lahko trdim, da ima človek sposobnosti, da pridobi informacije za ustvarjanje večjega reda v drugih ljudeh in stvareh.

Dejansko lahko prejmemo informacije nekoga drugega, kot da bi bile naše lastne.

Obenem se sinhronizira tudi električna dejavnost v obeh možganskih hemisferah, naši možganski vzorci postanejo zelo sinhronizirani. Vzpostavi se nekakšna "koherentna domena". Naše naravno stanje bivanje je odnos ali tango: stanje nenehnega vplivanja drug na drugega. Otroci pa so še posebej odprti za informacije iz Polja, bolj od povprečnega odraslega človeka. Ta tango vključuje tako naše misli kot tudi telesne procese.

Najbolj temeljno vprašanje zadeva človekovo individualnost. Kje je konec vsakega posameznika in kje njegov začetek? Če je vsak izid in vsak dogodek v resnici odnos in če so misli skupen proces, potem potrebujemo, da bi dobro funkcionirali v svetu, močno skupnost dobrega namena.

Številne druge raziskave so pokazale, da je udeleženost v močni skupnosti eden najpomembnejših kazalcev človekovega zdravja!

 

Tags:

04 razmišljanja

Odločitve

Obisk umetnega bajerja v Turnšah

Nekdo se je zelo potrudil in naselil res izjemno veliko raznovrstnih ptic, katerim še imena ne vem. Ne morejo biti vse race ali pa? Škoda le, ker imajo očitno premalo prostora. Le katere bodo preživele? Se katere odselile?

Le kaj se zgodi, ko nimaš dovolj življenskega prostora? Kdaj se tega zavemo? Mislim, da večina nas raje čofa v umazani a poznani mlaki, čeprav to pomeni, da lahko samo še stagniraš, mečeš ostale iz gnezda, se vsakodnevno prerivaš in nasploh gojiš taka in drugačna "prijateljska" nagnjenja do sojetnikov.

Koliko teh se je pripravljeno spopasti z novim okoljem in začeti na novo? V sveži, prostrani vodi.

Hja, če bi bila raca, bi bilo to tako enostavno, kajne?

Tags:

04 razmišljanja

Znova

Zadnje dni se intenzivno ukvarjam in razmišljam o svojih navadah in priučenih vzorcih. Le zakaj je tako težko sprejeti in izpeljati spremembe v našem delovanju?

Veliko sem že prebrala na to temo, vendar mi teorija očitno ne pride do živega. Vem, da, če dovolj časa nekaj ponavljam, potem začne to dejanje voditi moja podzavest. Ključno vprašanje pri tem je, koliko časa je potrebno ponavljati določen vzorec, da se iz zavestnega truda prelevi v podzavestno? Ena od teorij je, da moram pri novih navadah vztrajati vsaj vsaj tri do šest mesece, toliko, kot potrebuje naše telo, da se v celoti celično obnovi in da nove navade ostanejo nekje zapisane.

Naša volja, da dosežemo nov cilj, naj bo še tako močna, lahko vzpodbudi več adrenalina, nam da zagon, morda cilj tudi dosežemo, vendar se po določenem času slej kot prej spet vrnemo na staro pot. Zakaj? Stare miselne navade nas čedalje bolj privlačijo.

Sama vem, da se na točki, ko bi lahko dosegla nekaj več, ponavadi premislim. Z lahkoto zbolim ravno v pravem trenutku, da ne morem nadaljevati z novim vzorcem prehranjevanja ali pa si enostavno prižgem novo cigareto in pokopljem zadnje tri mesece vzdržnosti. Pa vendar je vse le samo v vztrajnosti. Vztrajati pri novih vzorcih, ne pustiti svojemu umu, da te popelje nazaj v že znano okolje, kjer se počutiš udobno in varno.

Če ne drugega, jaz vztrajam pri začetkih. Približno vsake pol leta sem na isti točki. Sedaj pa začnem! Ponovno.

Tags:

04 razmišljanja

Čebele

Danes sem ponovno dobila email o izginjanju čebel. Čeprav ne odobravam verižnih pisem, se strinjam, da je pomembno, da nas čimveč ve in se zave pomena teh majhnih žuželk. Kot je znano imajo čebele pomembno vlogo, saj z opraševanjem cvetov pomagajo pri soustvarjanju rastlinskih plodov. Shranjujejo pa še cvetni prah, med, vosek...

Očitno je, da se tudi v naši lepi deželici tega še vedno ne zavedamo, sicer ne bi bili priča tolikim pomorom čebel. Običajno pa se ne najde niti krivca za pomore čebel. Čebelarji naprošajo vse uporabnike fitofarmacevtskih sredstev, da jih uporabljajo po navodilih proizvajalca. Vsako leto se dogaja, da se sadjarji (predvsem vrtičkarji) ne držijo navodil in škropijo sadno drevje v času cvetenja z nevarnimi sredstvi za zaščito rastlin. Zastrupljene opraševalke pomrejo pogosto že na cvetju ali na poti proti domu.

Zato kupujmo med, pomagajmo čebelarjem, da bodo še naprej skrbeli za čebelji zarod. Izogibajmo se nepotrebni ali nepremišljeni uporabi pesticidov, ozaveščajmo ljudi okoli sebe, imejmo radi in spoštujmo čebele.

Večino sadja (90%) oprašujejo čebele, prav tako mandlje, melone, papriko, buče, maline itd. Zato je Albert Einstein že leta 1949 svaril pred umiranjem čebel: »Ko bo izginila čebela z obličja Zemlje, bo človek preživel le še štiri leta; saj ko ni več čebel, ni več opraševanja, ni več rastlin, ni več živali, ni več ljudi …«

 

Tags:

gorska narava | 04 razmišljanja

Učinek metulja

Ste kdaj razmišljali o vzrokih in posledicah naših dejanj? Kako je vse povezano in kakšen vpliv imamo na dogodke v prihodnosti? Včasih me je kar strah tega vseobsegajočega vesolja, teh vidnih in nevidnih vezi, ki se tkejo, prepletajo, približujejo in oddaljujejo.

En preprost primer: Otroci imajo v vrtcu plavalni tečaj, ki ga pripravi športni klub. Otrok se prehladi in zboli, zato oče ostane na bolniški, tisti, ki ga nadomešča mora ostati zato v službi, čeprav ima doma drugačne načrte. Njegova žena mora sama po opravkih in njegovi otroci so razočarani, ker ne morejo sami na igrišče.  Lahko rečemo, da je v tem primeru športni klub tisti, ki je s svojo ponudbo vrtcu povzročil, da nekateri drugi otroci ne morejo na igrišče? Seveda tako ne razmišljamo in ne iščemo vzrokov tako globoko in daleč nazaj. Vedno bi lahko začeli - in bila je zemlja in nebo....

Če lahko vidimo, slišimo in doživimo veliko neposrednih učinkov dejanj, koliko jih je šele v ozadju? Ki se prenašajo kot valovi, kot misli, kot energija, ki neposredno ali posredno vplivajo na naše življenje. Včasih potrebujem nasvet, namig ali čisto konkretno zadevo. Če le malo iščem naokoli, sem pozorna, mi vedno nekdo prinese prav to kar potrebujem. Življenje samo me spremlja in mi nudi tisto, kar iščem. Če iščem prepir, ga bom zagotovo naredila, če iščem lepe stvari, jih bom zagotovo našla. Zato močno verjamem, da je vsak svoje sreče kovač.

Toliko kot daješ v ta kaotični sistem, imenovan življenje, toliko tudi prejmeš, ker življenje je kruto in hkrati neznansko lepo.


 

Tags:

04 razmišljanja

Ravnovesje

Včerajšnji dan je bil naporen kot že dolgo ne. Naporen na moj tipičen način.

Namesto, da bi se prepustila toku dogodkov, tako kot to počne (najbrž) večina ljudi, jaz planiram, načrtujem, se dogovarjam, organiziram,... Konča se tako, da imam nekaj dni ali tednov vnaprej povsem zasedenih. In ker so v teh planih seveda udeleženi drugi ljudje s svojimi obveznostmi, s svojim načinom dela, s svojim življenjem, kjer se vse prepleta in zapleta, se moji plani redko peljejo po prvotnih načrtih.

Način, kako reagiram, ko mi nekdo postavi prepreko, pa je včasih katastrofalen. Ne izuči me, ne zmorem drugače, ampak rinem naprej. Rinem z glavo skozi zid. Ne glede na posledice, ne glede na stroške, ne glede na druge okoli mene. Forsiram do konca. Ampak, zakaj? Ko bi le lahko enkrat zamahnila z roko in si rekla, da to pa res ni tako pomembno. In bi reševala težave, šele ko se pojavijo, ne pa vnaprej. Morda res potrebujem kak dober trening, knjig na to temo sem prebrala že kar nekaj, pa je nekaj v meni, kar me ne izpusti. Navsezadnje imam doma velikega učitelja, ki se vsaki prepreki lepo izogne in jo premosti na drugačen, svoj način.

Šele ko je vse za mano, postanem čudovito mirna. Poznam pa le enega človeka, ki je zmožen živeti z mano, se umikati mojim interesom in mi vedno stati ob strani. Kljub temu, da sem naporna še sama sebi, sem konec koncev tudi zelo zadovoljna.

Tags:

04 razmišljanja

Nova obzorja

Težavo imam. Verjetno ni edina, ampak o tem premišljujem večino časa. Svojega bloga ne morem prav opredeliti. Kašne vrste blog sploh pišem in koga na svetu zanima moje letanje za dogodki, starševanje...

V meni pa tli še čisto neko drugo navdušenje, ki ga kar ne upam spraviti na plano, kot da ni resnično.

O svoji službi skoraj ne pišem. Pa vendar smo v zadnjih dneh končali precej zanimiv web projekt, ki bo verjetno čez nekaj mesecev v javnosti precej odmeven. Hkrati se odpirajo že novi izzivi, pa vendar tudi to ni to.

Doma sva začela razvijati novo idejo, novo filozofijo preživetja, bi lahko rekla. Imava vizijo, ki jo želiva uresničiti. Želiva hkrati živeti in delati stvari, ki nam bodo v veselje. V družbi, kjer denar in dobiček ne bosta cilj.

Ideja sploh ni tako nova, z njo se poigravava že nekaj časa in počasi delujeva tudi v to smer. Kamorkoli se obrnem vidim, da greva v nasprotno smer podivjanega sveta. Počasi namesto hitro, postopoma, namesto velikega buma, z zadovoljstvom nad malimi koraki, predvsem pa po neki čisto svoji poti.

No, čisto svoji je pretirano, ta svet se še vedno sestoji iz birokratov, štampiljk, tarif, papirjev. Tega pač ne bova premaknila, se pa tudi vznemirjala ne bova (več).

Z veseljem bova delala z ljudmi in za ljudi, ki jim je še mar.

Tags:

simbiont | 04 razmišljanja