Škofjeloški treking

by piskec 4. april 2010 17:45

Pa je prvi letošnji treking za nama. Prva ultra! Ultra!!!

Kar veliko nervoze je bilo, noč pred trekingom sva oba bolj ali manj prebedela. Niti ne vem zakaj, ampak vznemirjenje je bilo veliko. In čeprav je tole že tretji treking, to presneto vznemirjenje prav nič ne popušča. Še vedno je popolnoma vse odvisno od odločitev na terenu.

Tokrat še točk nismo dobili prej, da bi si vsaj v miru ogledal karto in naštudiral kje in kako. Nekaj listov karte 1:25k sem si sprintal, za karto Škofjeloškega hribovja sem bil pa preveč škrt (napaka!), pa vendar si nisem mislil, da nas bodo poslali tako daleč do Katarine in do Škofje loke. Bolj sem računal na Pasjo ravan in tam naokrog. Sicer pa sem tako ali tako naredil salomonsko rešitev in sem vzel le tiste liste, ki kažejo poti kjer ni prav nobenih orientacijskih zank in težav. Eh. Tako listi niso nič pomagali, karta 1:50k pa je sicer nekaj, vendar pa ne pomaga popolnoma nič pri kakšnih večjih težavah. Pa še tako strašansko stara je in nenatančna. Sicer pa tudi tiste 1:25k niso prav nič boljše.

Je pa res, da, če si čuk, ti tudi še tako dobra karta ne pomaga. Ja, včasih to izvemo direktno iz prve roke, na terenu!

Jaz sem zavzel držo "bomo že nekak":

Helena in Marko, ki naju je tokrat prvič spremljal, pa sta raje malo študirala, bolje kot da držita roke v žepih in se ne zmenita za progo,

Je pa čisto res, da sem jaz prav natančno poslušal navodila organizatorja o progi in sem si vse zapomnil. No, skoraj vse, kot smo na koncu videli.

Potem je pa bilo treba kar naenkrat it.

Kot je navada, še posebej pri ultraših (daljša proga je pred teboj, bolj se zaženeš), se vsi zaženejo v hrib, kot da bi bil cilj že čez sto metrov. Pa nisem nasedel. Najbrž tudi zato ne, ker nisem mogel... In zato že pri KT1 ni bilo daleč naprej nikogar... razen klanca...

Ampak mi se nismo prav nič sekirali, dan je bil prekrasen in še cel pred nami! Razgledi so bili enkratni, skupaj z meglo v dolini! Me je kar malo skrbelo, kaj bo, če pridemo v dolino in bo tam taka megla? Sem res čudak, nekaj me pa vedno mora skrbet, anede?

Mimo Ožbolta, Jedrta, preko Tosca (zakaj, o zakaj!), na Gonte in naprej do Topola. Dolga je bila, pa precej naokrog, za nas seveda mnogo bolje, kljub daljši poti, vendar pa midva še vedno veliko počasneje rintava v hrib. Tam okrog Topola je malo manjkalo, da bi šli čez greben, pa smo v zadnjem trenutku zavili po obvozni poti do Tehovca.

Potem pa je zgleda že malo začela nagajat utrujenost. Takoj za Tehovcem je bil izrazit ovinek, kar je tudi pisalo na Opisu poti, nad njim pa hrib. Ha, mala malca! No, pa se je izkazalo, da ta hrib ni pravi. Je bil pravi še malo naprej. Nobene škode še torej.

Po poti prideš direktno dol v dolino je obljubljal Opis poti. Ha, eno pot smo srečali, ki pa je šla gor! Si moreš mislit, gor! Jasno, da nismo šli po njej in to je bila seveda napaka. Eh. To je bil prvi dober kiks. Mislim, da ga z boljšo karto ne bi bilo, hribček, ki je zraven Martinj hriba, bi se videl in bi najbrž pravo pot našli.

Lahko pa bi uporabili tudi kompas!

Ampak ne. Kje! Ni časa, kar nekam letimo. Dokler vseh poti ne zmanjka in potem nimaš kaj, kot da iščeš vsaj kolikor toliko prehodne zadeve. Marko se je spopadal z grapami:

meni, ki sem pa bolj len po naravi, pa bolj dišijo prečnice, čeprav polne drevja:

dokler itak vsi skupaj ne pridemo na najnižjo skupno točko, saj drugače tudi ne gre. Tukajle je voda res pasala! Pa še pot je bila zraven!

Malo smo trpeli, a ne preveč, lepote divjine dajejo svoj čar! Polja čemaža, potoki, prebujanje narave... heh, saj pravzaprav nismo nič zgrešili! In tudi direktno na most smo nabasali!

Takole je potem potekala naša zanka, največji problem je bil, kako vedeti, kje smo, ko smo enkrat prišli v dolino. Kam zdaj? Gor ali dol? Smo kar pozvonili pri hiši...

Gremo torej skozi Mavški graben po označeni poti na Osolnik. Strma bo v vsakem primeru!

Seveda pa je bila še bolj strma. Hodimo in hodimo in hodimo in... hm, čakaj, saj bi morala pot iti desno v hrib! A smo spet v malori?! Sicer pa... saj je pot tudi naprej, pa bomo šli potem kar direkt do cerkvice.

Ta direkt do cerkvice se je potem izkazal za res direkt. Ampak, kakor sem že rekel, direkt sva midva počasna! In tokrat sva bila res, ker direkt je bil res direkt. Že pri tistih, normalnih dostopnih poteh, je pot na Osolnik pošteno strma, na zadnji strani, kjer smo pa šli mi, je pa... eh, pa kaj bi govoril... to paše v treking, anede? Vsaj Marko je užival in ga je kar gnalo proti vrhu...

Sem bil pa vrha vesel. Resnično vesel!

Ok, tegale torej ne moremo štet kot kakšne velike napake, lahko bi sicer uporabili kompas in bi bilo bolje, ampak, hej, takole je to na terenu! Gremo naprej in bolje pazimo!

Japajade.

Do KT6 se seveda nisi mogel zgubit. Lahko pa si se takoj po KT6. Takoj.

Tukaj pa ni bilo pardona. Ker se nismo izgubili zaradi orientacijskih zank, ali pa zaradi slabe karte, ali pa zaradi... kaj jaz vem česa... Izgubili smo se, huh, a bi sploh povedal?... izgubili smo se, ker smo klepetali. Ha!

Pa je šlo še približno pol ure. Še dobro, da ne več, a sva midva s Heleno kar hitro obrnila navzgor, grape so bile vseeno prehude, Marko pa se je spet spopadel z njimi. Midva sva se potem prebijala skozi bukve, ki so razposajene na 30cm (mater, še dobro, da ni polna pomlad, tukaj skoz ine bi prišla!) nazaj gor, do kakšnega kolovoza, ki bo prečkal grapo. Najprej sva našla enega, ki se je potem kar končal za ovinkom. Hop in ga je bilo konec... Midva pa spet gor, pa desno, pa gor, pa desno... Potem sva pa le naletela na nek dober kolovoz, čez par sto metrov našla na njem še Markota potem pa smo skupaj še čez kak kilometer našli spet pot. Huh, malo pa mi je padel kamen od srca, priznam. Bili smo namreč na tretjem grebenu, smo zgrešili torej kar za dva grebena! Zanimivo pa, da se nisem prav nič sekiral, da bi se z Markom zgubili. In to jaz, ki se sekiram zaradi vsega na takemle trekingu... Sem pa čisto vedel, da se bomo kar srečali tam nekje. No, pa smo tudi se, za ovinkom, kot da sploh ne bi šli narazen...

Od teh grap seveda ni nobene slike. Smo bili kar malo jezni in ni bilo ne volje ne časa slikat. Pravzaprav sem bil sam kar dobro razkurjen. Kar najbrž pomeni, da mi je manjkalo sladkorja, seveda poleg tega, da smo se zgubili.

Potem pa je pot do Škofje loke potekala še kar naprej nekaj dol, nekaj gor, pa spet malo gor pa spet malo dol. Sem že razmišljal, da bi morali it kar direkt dol na cesto, bi bila vsaj ravna...

Cerkvica Sv. Križa je potem malce povrnila razpoloženje.

In ravno ko smo zakorakali na križev pot, se je mimo nas vsulo pol Škofje loke, ki so nosili hrano žegnat. Vsi v tagmašnih oblekah, mi pa... no, saj vemo, blatni do kolen... Nismo hoteli zbujat pozornosti, ampak nam ni ravno najbolje uspelo.

Ja, definitivno se je tam razpoloženje povrnilo. Najbrž je tudi sladkor prijel... vsaj meni. KT8 in KT9 smo potem čisto lepo našli. Opis poti je bil vseskozi dober, le domača imena krajev so znana domačinom, nam pa ne. Če nobenega znaka ni, nam ime prav nič ne pomaga.

Za zadnji vzpon do Sv. Andreja pa nisem imel pojma, kako ga bomo izpeljali. Mislim, da pojma nista imela niti Helena in Marko, a sta se delala, kot da tega problema ni. In čez čas, ko smo že nekaj časa hodili po dolini in sem jim kar naprej težil kako in kaj... sta me skoraj nadrla, kaj težim, vprašala prvega človeka, ki je prišel mimo in hop...

Tako enostavnega dostopa si nisem zamišljal niti v sanjah. Se mi pa zdi, da smo pri tem imeli kar precej sreče... kar precej. A, hvala bogu, ravno tako kot -kvalitetno (kot se je nekdo super izrazil!) - izgubljanje, je tudi kakšna sreča sem in tja stvar vsakega trekinga. Ufff, če bi se pa še čisto na koncu lovili, bi imel pa res že malce polno kapo vsega...

Pa smo se potrudili tisti zadnji vzpon in gnali in žgali in prišli v zapovedanem času, kar je bil naš cilj, namen in želja! Izpolnjeno, torej! Whoaaaaa, prva Ultra!

Velikonočnem času primerno smo dobili tudi taka darilca, za katera ne veva ali naj jih pojeva ali naj jih šparava do konca dni?

Karta je bila takšnale, prav veliko je nismo uporabljali. Pa še jaz bi zanjo potreboval že očala. Roke so kar prekratke...

Se je na koncu pokazalo, da smo naredili kar lep kos poti. Kdo bi si mislil, da je od ljubljane do Škofje loke tako blizu, a?

Moram pa pohvalit obaro, ta je padla direktno z neba! Res, da sem bil lačen, ampak vseeno, še žgance sem direkt zatavšal, samo da sem več obare dobil... Helena pa je tudi prišla na svoj račun - po sedemnajstih slikah ji je ena le uspela:

Potem pa je bilo že treba it. Dan se je počasi zaključeval, vsi mi pa polni vtisov. Sv. Andrej nas je dobro zaposlil!

34,6km, 7:52:30, 1860 višincev. Mislim, da smo tole zelo dobro odpeljali glede na predvidenih 33km! Malce izgubljanja paše zraven, že zaradi kakšne zgodbe. Seveda sva s Heleno počasna in so tudi najina mesta temu primerna, zadnja, Marko pa se je žrtvoval z nama, sam bi bil lahko mnogo boljši.

Pa vendar! Šla sva uživat in to sva tudi počela. S polno žlico! Šla sva preverit ali zmoreva, zmoreva! Šla sva preverit ali znava, znava!

Žal nama je za tekmovalnost dvojic, nama se je vedno zdelo, da dajejo tisti poseben pečat, nekateri od nas preprosto radi hodimo in doživljamo lepote pokrajine in poti skupaj. Zaradi točk v ligi nama je popolnoma vseeno, povsem pa verjamem, da nekaterim to nikakor ni všeč. Res pa je, da se nam, ki smo radi v dvojicah, potem tisti del tekmovalnosti izgubi in morda sama liga nima več tiste privlačnosti. Pa vendar je bilo tokrat ogromno ljudi, mi smo jih na poti videli le malo, a treking zgleda dobro uspeva. In to je vsekakor pohvalno!

Pa še milijon stvar bi lahko napisal, opisal, se spraševal, razmišljal in podobno. Vtisov je več kot dovolj. Vsaj do 25-ga, ko se vidimo spet v Adlešičih! Tista bo daljša in kakor si mislim tudi orientacijsko veliko bolj zagamana...

Avtoportret je seveda obvezen.

Prve ultre najbrž ne pozabiš nikoli?!

GALERIJA

Tags:

domači kraji | pr norch

Komentarji (6) -

Vreme
4. 04. 2010 18:38:48 #

Bravo ultraša, še najvažneje je da ste uživali in le to šteje!!!

Sebi
6. 04. 2010 05:43:30 #

Super! Bravo! Dobra sta bila! Se vidimo čez 3 tedne Wink

Ps.: Prve ultre res ne pozabiš nikoli...

Samo:-)
6. 04. 2010 14:43:27 #

Bravo!
Super sta zadevo porihtala!
Čez tri tedne pa se spet vidimo!

Samo

piskec
6. 04. 2010 15:14:25 #

Ah, Vreme, to bi bila zate mala malica!

Sebi, hvala, se bomo pa bolj malo videli... le na začetku! Smile))

Samo, hvala in se vidimo, jasno!

Ema
6. 04. 2010 18:42:06 #

Že na prvi tekmi kar na ultro. Čestitam za korajžo.
Mene 1. ultra še čaka, če...

piskec
6. 04. 2010 18:57:28 #

Ah, Ema, zapreš oči in se vržeš... Smile Saj bi bila sigurno boljša od naju! Smile

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

  • Kepa (3)
    Vreme je napisal: Eh, v vsakem primeru si boljši od nas ;) [Več]
  • Kepa (3)
    piskec je napisal: Res je, precej kampanjsko tole obdelujem... Namest... [Več]
  • Kepa (3)
    Vreme je napisal: Uf, odkar več ne objavljaš na Facebooku opažam,da ... [Več]
  • Greva oba na sestanek! (2)
    piskec je napisal: Če ne bo sestanke, ne bo vzpodbude! :) [Več]
  • Greva oba na sestanek! (2)
    Helena je napisal: Le zakaj sploh dvom? Tole postaja najina prepoznav... [Več]
Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS