Pot Na Morje - Začetek

by piskec 10. julij 2011 20:06

Kako nam je to sploh padlo na pamet?

Nihče ne ve natanko...

Je pa zelo verjetno, da je nekdo nekoč neprevidno izustil kaj o "iti peš na morje", Leander pa je to seveda z veseljem pograbil. Še preden sva se ta starejša dva zavedela, so že vedeli vsi v šoli in celotna Krtina. Da gremo peš na morje...

In kaj ti potem preostane drugega? Dolgo časa tiščiš glavo v pesek in se delaš, da ga bo že minilo, da bo slabo vreme, da bo... no, že kaj in ti tega ne bo treba. Nič nisi pripravljen, ne da se ti in najraje bi ostal doma, v varnem zavetju doma.

Pa to ne gre. Otroci nimajo vseh teh težav, le pričakovanja se vsak dan stopnjujejo, ti pa vsak dan bolj trpiš in se sprašuješ - le kaj mi je tega treba bilo?!

Kaj vzeti s seboj, katero pot sploh ubrati, kaj, kaj, kaj... Dolgo časa sploh nisva hotela razmišljat o tem, vsaj aktivno ne, vse se je le motalo po naših glavah nekje zadaj. Še dobro, da se je dodobra premešalo, ker sva se aktivirala zelo pozno, skoraj prepozno. Še zadnji dan smo kupovali nahrbtnike, pohodne karte sem tiskal in zbiral dan prej. Vsekakor mnogo prepozno! A smo imeli srečo in se je vse lepo in dobro poklopilo. Ampak to je bilo bolj malo po pameti in veliko več po sreči...

V sredo je bilo namreč treba krenit. Tadeja je že čakala s prižganim avtom in čakala, da nas zapelje v same globočine zemlje.

Direktno v Pekel!

Rukzaki so bili težki, pretežki, vsak je nosil malo manj kot petino svoje teže, kar je že veliko. Sploh po parih urah hoje...

Pojma nismo imeli kako nam bo šlo, do kam pridemo, kje natančno sploh gremo in kako gremo. Ampak smo kar šli. Hoste so hoste, vse je pa itak poseljeno in naseljeno. Zgubit se v tem svetu ne da.

Zato smo kar šli. Ne čez slapove Pekla, sem si rekel, s temi težkimi nahrbtniki pa že ne bomo pretiravali takoj prvo uro, in smo šli raje naokrog. In smo se zapodili direktno v hrib!

Potem smo kmalu nad Peklom zgrešili našo pot, oznake so res prvovrstne!, a ni bilo nič hudega.

Karte so kot vedno katastrofalne, nemarne in nenatančne, a smo tega že vajeni. Nekako sem se sprijaznil in se prve dni nisem jezil. Pokrajina je namreč gozdnata, kar pomeni, da greš enostavno tudi počez, če se ti zazdi.

Kar se nam je kar dovoljkrat tudi zazdelo, zato je kompas prišel zeeelo prav!

Tisto, kar smo začeli prvi dan, smo načeloma ponavljali potem vse dni. Hodili smo, dokler se nam je dalo, jedli smo, kolikor se nam je dalo, počivali smo, kolikor se nam je dalo. Zanimivo pri vsem tem je to, da niti jedli nismo veliko, a najbrž (vsaj enkrat!) natanko toliko, kolikor je bilo potrebno, počivali pa tudi nismo prav nič preveč.

Poti, kolovozi, brezpotja in občine se počasi menjajo...

Sredi gozda se nato - čisto po nesreči - najde lahko marsikaj - Gabrovska kapelica:

ali pa prekrasen plac z lovsko hiško! Seveda smo izkoristili njene klopi in imeli tam kosilo. Vse smo pospravili za seboj, nič pustili!

Od tam naprej je bila potem pot malce bolj orientacijsko zahtevna. Želela sva namreč bolj počez, pa ravno počez ni bilo nobene poti. Je bilo zato treba kar povprek.

Saj je čisto super, hosta je bila prehodna, ampak ko zagledaš nekaj tako lepo odtisnjenega

začeš malce živahneje žvižgat. Ko se nekje pred tabo zgane nekaj velikega in zalomasti skozi grmovje, začneš pa kar malo pogledovat naokoli. O, malo nas je že bilo strah, a ne preveč. Medvedi niso ravno socialna bitja in jih ljudje ne zanimajo ravno preveč. Ne bi pa si ga želeli nekje prestrašiti ali presenetiti, to pa najbrž ne bi bilo ravno ok. Pa smo mogoče raje potem malce več žvižgali in kdaj izbrali kako cesto več

Večja težava je bila voda, to je presneto težko dobit. Trije pa jo v vročih dneh tudi kar dobro porabijo.

Sicer pa je bil Rakek precej blizu, pa smo zavili kar v najbližji bife!

Nekaj okrepčila, nekaj civilizacije, potem pa spet pot pod noge!

Kam čmo it? Rakov Škocjan, a? Čez cvetoča polja se je kar težko prebit, precej greš cik-cak.

Pa niti ni tako blizu. No, pa tudi daleč ne...

Najprej si ogledamo mali naravni most

z Leandrom greva seveda pogledat tudi čisto do dol, jej, tam je luštno hladno!

Vode je tu kar nekaj, ampak ne zgleda ravno najbolj čista, povsod neki mehurčki, nikomur ni do tega, da bi jo pil. Kar je škoda, ker nam vode že kar fino primanjkuje!

Je pa Rak dober za čofotanje, umivanje in večerno hlajenje

se pa tudi ob potoku najdejo sumljive sledi in precej sledov krempljev. Bogve, kakšni sledovi so to, ali pa le mi vidimo strahove. A vseeno, varnosti na ljubo ne bomo taborili ravno zraven vode. Skrijemo se ob vikend in ravno ob mraku je šotor že postavljen!

Kot naročeno!

Dobrih 22km in 735 višincev bo za prvi dan super. Nihče (še) ni zmatran, gre nam zelo dobro, pravzaprav čisto po planu (hm, katerem planu že?). Čiste hoje je 8:19h. Pa nismo nič zabušavali ali preveč počivali, ampak takole naša hoja pač gre. Počasi, a luštno!

Takšen je še višinski graf

in pot celotnega dneva:

Zaspali smo v trenutku, z mislimi na jutrišnji Veliki Javornik, na medvede in na "ali bo jutri dež?".

Tags:

domači kraji | pr norch

Pingbacks and trackbacks (1)+

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

  • Kepa (3)
    Vreme je napisal: Eh, v vsakem primeru si boljši od nas ;) [Več]
  • Kepa (3)
    piskec je napisal: Res je, precej kampanjsko tole obdelujem... Namest... [Več]
  • Kepa (3)
    Vreme je napisal: Uf, odkar več ne objavljaš na Facebooku opažam,da ... [Več]
  • Greva oba na sestanek! (2)
    piskec je napisal: Če ne bo sestanke, ne bo vzpodbude! :) [Več]
  • Greva oba na sestanek! (2)
    Helena je napisal: Le zakaj sploh dvom? Tole postaja najina prepoznav... [Več]
Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS