Sarajevo

Greš z mano? 

Dovolj je bilo eno samo Aleševo kratko vprašanje in že sem vedela, kje bom dva dni kasneje. V Sarajevu! Vedno sem bila potepinka.

Na meji s Hrvaško naju je čakala prava zimska idila.

Obetala se je več kot zanimiva pot. Na srečo je snežilo samo še do Zagreba, kasneje pa se je sneg prelevil v dež.

Ko zapustiva avtocesto na Brodu, se kmalu srečava z realnostjo povojne zapuščine. Požgane vasi brez imen nemo spremljajo mimoidoče. V opomin, da se kaj takega ne bi smelo nikoli zgoditi. Pa se je in ljudje morajo živeti naprej. Težko mi je.

Prihod v Sarajevo zabeležim čez natanko sedem ur oziroma po 567 kilometrih. Mesto je v soju luči veličastno. 

Sprehodiva se po starem delu in še je bil čas, da ujameva večerjo nekje na Baščaršiji.

Kljub priporočilom vseh znancev, se odrečeva čevapom in izbereva nekaj brezmesnega.

Poučijo me, da je burek samo eden - mesni. Vse ostalo so zavitki z imeni, kot je sirnica (po naše sirov burek) ali zeljarica (s skuto in špinačo), lahko pa izbereva tudi zavitek z bučkami. Vse so specialitete izpod peke.

 

Dež se je začel mešati s snegom in podobe mojega zadnjega obiska v času olimpijskih iger v Sarajevu se vračajo.

 Sarajevo - stari del

Naslednje jutro greva vsak po svoje. Aleš na sestanek, sama pa s karto po mestu.

 mestna hiša

Upravičeno so ponosni na svojo čudovito mestno hišo. Na drugi strani mostu pa stoji ohranjena Inat kuća s tradicionalno gostinsko ponudbo.

 Inat hiša

Brez ogleda rokodelcev na Baščaršiji tudi ne gre. Vseeno se ne morem pripraviti k nakupu nove ročke za kavo, čeprav mi je kasneje doma malce žal. 

 kovaška ulica

Nisem prepričana, da mlajši generaciji karkoli pomenijo izdelki iz bakra, sploh pa njihova uporabnost v današnji kuhinji. Raje se odločim za originalne baklave, edino sladico z medom, ki jo tudi sama obožujem.

 Sebilj

Sebilj, fontana v obliki kioska daje prepoznavnost mestu. Gruča mladih turistov oživi trg. Pa niso edini.

Povsod po mestu je ogromno potepuških psov. Ko se pogovarjam z domačinom, mi pove, da so azili za živali prepolni, nova zakonodaja jim prepoveduje lovljenje in odstranjevanje psov na ulicah. Hkrati je čedalje več ljudi, ki sami sebe ne morejo preživeti in so primorani svoje živali prepustiti svobodnjaški usodi.
 

 psi na ulicah

Staro mesto je tudi polno Perzije, njihovih izdelkov, zgradb in ljudi.

 še ena turistka

Lepota Gazi Husrev-Begove džamije pa me spominja na potepanje po Španiji.

 vhod v Gazi Husrev-Begovo džamijo

Sprehodim se malce naprej do mestne tržnice. 

 mestna tržnica

Spet kupim hrano. Kajmak gre doma še bolj kot med.

V Sarajevu so lahko ena zraven druge, tako pravoslavna cerkev, kot mošeja in pa seveda katedrala.

 Katedrala Srca Isusova

Na zelenjavni tržici pa ponujajo šipkov sok. Gre za sveže iztisnjen sok granatnih jabolk. Saj, če bolje pogledam, so res v obliki velikanskega šipka.

 zunanja tržnica

V bližini je še večni ogenj - spomenik Bosancem, Srbom, Hrvatom in Črnogorcem, v skupnem boju proti okupatorju za osvoboditev Sarajeva leta 1945. Po večkratnem obhodu sem ujela trenutek, ko sem ga lahko slikala brez mladeničev, ki postopajo ob ognju in si grejejo premrzle roke. 

  večni ogenj

Točno ob dvanajstih se je pred Ali Pašino džamijo zbrala gruča ljudi. Sama sem bila že na tramvaju in dogajanju nisem mogla več slediti.

 Ali Pašina džamija

S tramvajem sem se odpeljala na povsem drugo stran mesta, do Ilidže. 

 na tramvaju

Vožnja traja dobre pol ure po glavni vpadnici, mesto pa se  boči na obeh bregovih reke. Sinočnjo podobo mesta zamenja turoben pogled na dokaj stare stolpnice, potrebne temeljite obnove. Med njimi je nekaj povsem novih zgradb, zgrajenih na ruševinah zadnje vojne. Veliko bolj mi je všeč nočna podoba mesta, ko je osvetljeno samo tisto, kar je všečno našim čutom. Na srečo novozapadli sneg pokrije večino grobega blata v spodnjih plasteh.

Na končni postaji se oziram za tablami, ki bi me vodile do Tunela spasa in Vrela Bosne. Brez zemljevida se ne znajdem, niti ne vem, kako daleč stran sem. Čeprav sem pripravljena hoditi uro ali dve, me mraz, ki mi je na tramvaju ob neprestanem odpiranju vrat zlezel do kosti, primora, da se pogodim s taksistom. 

Zraven vožnje in osebnega šoferja, ki me lepo čaka zunaj, izvem še mnogo zgodb, ki so se dogajale na tem mestu. Pravzaprav so nam grozote vojne nepredstavljive. Nepredstavljiv je strah, ki se je zažrl v duše teh ljudi, ki so bili leta za tarče ostrostrelcev, medtem, ko so skušali preživeti. Tudi in samo s pomočjo tunela pod letališko pisto in z izhodom na dvorišču hiše, ki je bil edini možen izhod iz Sarajeva.

 

 hiša rešitve

Hiša, Kuča spasa - je danes spremenjena v muzej. Lastnica hiše, kljub visoki starosti, še živi.

 tunel

V muzejo se prehodiš po delu ohranjenega tunela, edinih vrat Sarajeva od 1993 do 1995. 

 slike vojnega razdejanja

 v muzeju 

Pravo nasprotje videnega je vznožje Bjelašnice. Moj šofer me z veseljem odpelje do Vrela Bosne, izvira reke Bosne. Izredno lepo urejen park do katerega vodi najdaljši drevored v Bosni, je posajen iz platan in kostanjev. Idiličen prostor, kamor se zatekajo meščani predvsem v vročih dneh poletja.

 Vrelo Bosne

Ime Ilidža izhaja iz turške besede za toplice oziroma zdravilo, torej smo res v  pravem zdravilnem gaju.  Ustaviva se še toliko, da slikam rimski most, zgrajen 1530 iz ostankov rimskega naselja. 

 rimski most

Po uri in pol, me izredno prijazen in zgovoren taksist pripelje nazaj na izhodišče. Za vožnjo mu plačam 25 konvertibilnih mark, približno 13 evrov. Vsekakor sem nadvse zadovoljna z mini izletom. Naj še pridemo, me pospremi in obljuba dela dolg. Še se vrnem.

V mesto se ponovno odpeljem z javnim prevozom. Štejem slovenske poslovalnice; Merkur, Velana, Polzela, Odeja, NLB, Petrol, Mercator in verjetno še mnogo drugih. Očitno je trg še vedno tudi "naš". Bosno preprosto moraš imeti rad.

Kljub neznanski revščini, ki jo lahko opaziš na ulicah, pa je v središču mesta trgovski center z osmimi nadstropji, ker sem sama samo od daleč gledala izdelke, ki so se prodajali po povsem nedosegljivih cenah. Tako kot povsod, tudi tukaj obstaja dovolj premožnih ljudi,kati gneča je bila precejšnja.

 trgovski center

Pozno popoldan se z Alešem najdeva. Precej lačno me tokrat le pospremi do čevapov na Baščaršiji. Ne vem, kaj se bolj cedi, lepinja ali meso. Pojem z zadostno količino čebule. Posledice so seveda jasne. Kljub temu, da mi je neznansko dobro, tega ne morem prebaviti brez kančka grenčice, ki pomiri moj želodec.

 Baščaršija

Vsekakor se na osemurni vožnji proti domu večkrat ustaviva. Priložnosti za postanke je dovolj, saj so bencinske mnogo gostejše kot pri nas. Voziva se mimo Zenice do Broda ob reki Bosni, ki postaja vedno širša. Nikjer kakšne izrazite samote, ves prostor je povsem naseljen. Temu primerno pa se po magistralnih cestah sprehajajo pešci, v popolni temi, brez lučk in odsevnikov. Zato previdno, eni in drugi!

Tags:

02 potepanja

Komentarji (1) -

piskec , on 30.1.2013 12:54:43 Said:

Takole na hitro in takole kratko, pa vseeno super luštno, anede?!

Pingbacks and trackbacks (1)+

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading