Vzporedni LM

Biti v spremljevalni ekipi ni kar tako. Pravzaprav je lahko čisto luštno, čeprav zna biti tudi malce naporno. Skrbeti moraš za zadostno količino robčkov, sladkorja, nositi dovolj velik nahrbtnik, da notri shranjuješ na vsaki postaji kakšno odvrženo oblačilo več, pa na nasmeh ne smeš pozabiti in glasne vzklike.

Imeti moraš  zadostne količine lepilnega traku, pa rezervne nogavice in pa obvezno moraš ujeti v objektiv najbolj nemogoče grimase, ki jih tvoj polmaratonec izvaja v izobilju.

Seznanjene z vsemi nalogami, so se mi na dan Ljubljanskega maratona pridružile v vlogi spremljevalk še Darja, Marjetka in Ana. Začele smo skoraj pred Namo, tam zadaj nekje.

Start:

Opremljene z načrtom smo jih s svojim vzporednim tekom sledile na drugo točko na Vodnikovi, tretjo točko na Goriški in seveda še na zadnjo, Ciljno točko.

Vodnikova (2):

Goriška ulica (3)

Cilj (4.)

Ker sem med potjo izgubila karto in sem se celo vrnila ponjo in ker smo hitele na čas, da smo ujele našo ekipo, je vse skupaj zelo spominjalo na mini treking po Ljubljani. Tudi nam je zmanjkalo pijače, zato smo se ustavile pri sadjarju na Celovški in ekspresno odštele 2€ za Fanto in radensko. Za karkoli drugega ni bilo časa.

Nam v zabavo, našim tekačem pa v vzpodbudo. Smo vsaj na koncu vsi zaslužili svojo pijačo.

Tags:

tek

Ledine Vodine

Pot do Kranjske koče na Ledinah sva imela že nekaj časa v načrtu. Da jo bova izpeljala še letos, nama ni bilo znano niti zjutraj, ko sva se pripeljala na Jezersko in ugledala tale dih jemajoči prizor. Da je že toliko snega na severni steni Skute, je bilo kar presenečenje. Vseeno sva se odločila, da greva pogledati malce bliže in doseči vsaj Češko kočo, če bo pot na Ledine le preveč v snegu.

V vasi je napisano celo Vadine, na tablah se uporablja dvojezičnost - Vodine ali pa Ledine, zmeda pa je menda od takrat, ko so kranjski planinci zgradili kočo in tako poimenovali področje, ki zajema tudi vsako leto manjši ledenik pod Skuto, kjer je možna smuka celo poleti.


Pričela sva pri spodnji postaji žičnice. Pot se kaj hitro dvigne nad gozdno mejo in že sva na golih pobočjih pri razcepu za Češko kočo. Snega je tukaj le za vzorec, levo se vije Slovenska pot, srtmo navzgor po steni, ki je začuda povsem suha in primerna za poplezavanje. Malce negotova zaradi napol zimskih razmer se vseeno podava proti steni.

Po je zelo strma, je pa tudi lepo varovana z jeklenicami in klini na vseh izpostavljenih mestih. Precej zračna je in pogledi navzdol niso za tiste z vrtoglavico. Meni se zdi precej nevarna in Aleš, ki se plezalnih poti ponavadi raje izogiba, me danes prav z navdušenjem spremlja na poti. Tako le prizna, da je tukaj že hodil v vseh letnih časih in da pot precej dobro pozna. O, koliko stvari si še morava deliti!

Zgoraj naju pričaka sneg. Markacij seveda ni vidnih, na srečo pa sta pred nama kakšen dan prej že hodila vsaj dva planinca, ki sta s stopinjami utrla pot. Čeprav je pot do koče od tu precej kratka, me je gaženje po tujih stopinjah precej utrudilo. Najprej sploh nisem vedela, kaj me tako ustavlja, dokler nisem začutila, da nikakor ne morem ujeti svojega ritma hoje in dihanja. Res je, hoja v že pripravljeni gazi, s korakom, ki je daljši od mojega ni prijetna in čeprav kratka je bila kar malce naporna.

Koča je zaprta že od konca septembra. Tokrat je čaj, ki sem ga zjutraj pripravila za v nahrbnik res prijal, malce sva še poslikala, si zadala nov cilj, da naslednjič nadaljujeva po poti na Babo, potem pa se kar obrnila navzdol. Pihalo je kot za stavo, rokavice in kapa sta bili kar obvezni.

Pogled na Spodnje Ravni in več samotnih poti proti Češki koči. Naju je dohitel en sam pohodnik, drugih nisva opazila.

Pospravljanje palic in derez, pred nama je še del zavarovane Lovske poti.

Lovska pot, v oskrbi PD Kranj, je na izhodišču še vedno označena kot lahka pot, kar verjetno zavede marsikaterega planinca.
Nekaterih oznak se noče spremeniti, mislim pa, da je pravilneje označena na zemljevidu, kjer je vrisana kot zahtena pot.

Še en pogled in že se peljeva najinemu izvrstnemu kosilu naproti. Pri Kanonirju sicer dobro kuhajo, vendar sva morala ponovno obiskali Jezersko, da sva prišla do gotovine za plačilo, drugače žal ne gre. 

Tura je bila kratka, vendar sladka. Ravno prava za današnji dan pred Ljubljanskim maratonom.

Tags:

01 hribi

Samo na Skuto me pust!

Bilo je 10.10.10 ob 10h in 10 min in mi smo veselo poplezavali po stenah Gamsovega skreta in bil je dan, kot si ga vsak planinec lahko samo želi.
 
Priti še letos na Skuto je bila moja želja, prav nič skrita ali tiha, le pravi vikend s pravim vremenom je bilo treba počakati. Ker je v soboto odpadel načrtovan pohod po Koželjevi poti, smo zadnjo generalko za Krtinski izziv opravili že v soboto, nedelja pa se je v koledarju pokazala kot prosta vseh obveznosti.

 

Že v četrtek smo se z Markom prav na hitro dogovorili, da gremo nekam in ker naju že nekaj časa pregovarja, da opraviva vzpon čez Gamsov skret, katerega je letos kar dodobra spoznal celo brez jeklenic, je bil naš cilj kar kmalu dogovorjen. Na Skuto!


 
Za razliko od Aleša, ki od skrbi nad morebitnimi nevarnostmi na poti, zadnji noči skoraj ni prespal, sem se jaz pohoda veselila kot že dogo ne. Tako mirna sem bila in tako jasno mi je bilo, da bomo prišli na vrh, kajti bil je pravi dan za v hribe. Na vsakem vrhu se je trlo obiskovalcev, še tako odročno pobočje tokrat ni bilo osamljeno. V dolini megla, ki se ni dvignila do enih popoldan, sledovi prve slane v dolini Kamniške Bistrice, mi pa v sončku že od vznožja naprej. Kljub temu, da sem nosila poln nahrbtnik z bundo, termo puloverjem, rokavicami, je bila edina stvar, ki sem jo pogrešala, dodatna majica s kratkimi rokavi.

Sonce, toplo sonce nas je spremljalo, nas grelo, sušilo travnata pobočja in skalnate poti, da je bila hoja en sam užitek. Verjamem, da so bile idealne razmere tiste, ki so mi dajale lažni občutek varnosti. Kljub temu, da smo hodili tako po markiranih poteh kot brezpotju, da je del poti kategoriziran kot zelo zahtevna pot, sem pot prehodila zlahka. Letošnji trekingi smo mi pustili nekaj kondicijske pripravljenosti, le zakaj tega ne morem unovčiti tudi pri teku? Tam pa sem vsakič znova popoln začetnik.



Osem ur in pol smo porabili za celotno pot z vsemi postanki, od žičnice, kjer smo kljub novi prepovedi pustili avto, prek Gamsovega skreta do markirane poti na Štruco in naprej na Skuto, ter nazaj mimo novega bivaka pod Grintovcem do Kokrškega sedla s sestopom na izhodišče.
  
Prvi vzpon je dokaj položen, spremljajo nas čudovite barve jeseni. Nad gozdno mejo se tudi teren prične vzdigovati in tempo hoje po stezi malce upočasnimo. Pred nami in za nami pa planinci, sami ali v skupinah, vsi pa presenečeni nad množičnostjo obiska v tem koncu.


 
Ko dosežemo steno Kogla se je treba potegniti tudi malce z rokami na poličko, kjer je z jeklenico varovana pot, dokler ne dosežemo spet travnatega pobočja. Pot je še bolj strma, tokrat suhe trave nam omogočajo stabilen korak, dokler ne pridemo do klopce z že znanim napisom. Res se nam je smejalo. Pred nami pa je bil napornejši del, izbrali smo namreč ravno prečenje po strmem melišču in kar nekaj časa je trajalo, da smo dosegli markirano pot, ki vodi na Štruco.



Od tam navzgor nas pa vodi lepa označena pot, ker pa je brez varoval, previdnost tudi tukaj ni odveč, ampak do vrha Štruce ni daleč. Malce pod vrhom se z Markom razidemo. On se je obrnil nazaj, prepeljal naju je do poti in gre naprej po svoje, midva pa sva čez dobrih petnajst minut že na vrhu Skute. Razgledi pa do morja. Nad meglo se lepo vidijo pobočja Nanosa, Snežnika in celo Učke in kar ne morem se nagledati vseh bližnjih vrhov.



Nazaj grede sva iskala vodo, na katero opozarja napis na skali, vendar je bilo vse suho. Verjetno ni pravi letni čas. Pot naju je vodila še enkrat čez melišče, tokrat prečno in ni enostavno zadržat ravnovesja na drseči podlagi. Malce naprej pa smo ponovno sredi ničesar. Dolgi podi in okolje kot na luni.



Tukaj gre pot tudi mimo novega zavetišča, ki je enkraten. Ličen, urejen, čist. Več o njem bom napisala v enem naslednjih prispevkov. Le viden ni ta bivak in kdor ne ve, kje je, ga težko opazi, res se zlije z okolico. Morda rdeča barva bivakov, ki jo uporabljajo naši sosedje čez mejo, ni tako zelo napačna.


 
Še sveže izkopane sledi svizcev vidiva in spomnim se, kako so nam pozirali na planini Pecol. Tam so tako vajeni ljudi, da se sploh ne vznemirjajo več.

Malce pred Kokrškim sedlom sva še počila v mehki travi. Sonce je še vedno grelo, sence pa so se občutno daljšale in pozna se, da je jesenski čas. Takoj, ko sva od Cojzove koče zavila navzdol, je pričelo neusmiljeno mrzlo pihati in pot v dolino se mi je neznansko vlekla. Za sestop sva potrebovala mnogo več časa, kot sva načrtovala, saj so bile noge že kar malo utrujene.



Nič več se nisva ustavljala, kar domov, kjer so naju že nestrpno čakali otroci, sva se zapeljala. Pravzaprav je bil tole vikend najine obletnice. Lepo sva jo preživela.
 

Tags:

01 hribi

Gradiško po gradiškem

Danes je brez predhodne priprave in najave prevladal vagabund v meni in me izstrelil tja v hosto, počez, se zgubljat in iskat kotičke za naš izziv.

Samo.

Ko sem prišla do jezera kar nisem mogla verjet. Gradiško ima novo barvo. Blatno!

Višina vode v nedavnih poplavah je na tej stezici segala visoko čez glavo.

Pa vendar gre življenje dalje. Tukaj je živahno, da je kaj.

Pa je odkrita še ena točka. Eh! Luštno bo!

Tags:

treking

Trasiranje

Nova dogodivščina se obeta! Trasiranje za Krtinski izziv je v polnem teku.

Kaj več pa ne smem izdat. Se vidimo!

Tags:

treking

Poplave v Krtini

Preživeli smo noč, na srečo dokaj mirno in brez hujših posledic v hiši. Vendar povsod ni bilo tako in po širši okolici se danes borijo z naraslimi vodami.

In kako je v Krtini?

Rača in Radomlja poplavljata in se prelivata po travnikih okoli vasi.

Verjetno edina, ki se veseli obilice vode je družina labodov.

Parking na gradiškem jezeru je pod vodo.

Na drugi strani jezu z odpiranjem zapornice spuščajo narastlo vodo v dolino, kjer se zliva v Radomljo, ta pa priteka k nam.

Avtocesta je od Krtine naprej proti Ljubljani zaprta.



Pogled iz Krtine proti Dobu.



Hiša pri šoli v Krtini ima v celoti poplavljeno klet.

Okolica šole je pod vodo.

Cesta v Krtini je zaprta.

Most pred šolo je še varen. Dež je ponehal, le upamo, da se bo tudi voda počasi umirila.

Tags:

se dogaja

Indikatorji

Ali ste vedeli, da so lišaji tudi bioindikatorji, kar pomeni da so pokazatelji čistega zraka. Najboljši bioindikatorji so grmičasti lišaji, ki rastejo samo na območjih, ki niso onesnaženi. Na Pohorju lahko na srečo še najdemo številna drevesa, ki so dobesedno preraščena z njimi.

Zadnje čase me namreč precej muči vprašanje indikatorjev. Zakaj to pri ljudeh ni tako zelo enostavno? Kateri so tisti pokazatelji bistva, ki jim lako zaupam? Kaj je res in kaj ni, kaj je videz in kaj vsebina?

Šele, ko bom res znala odgovoriti na ta vprašanja, se bo moje življenje spet lahko umirilo. Zadnji mesec me namreč nove in nove situacije silijo v odločanja, ki jim včasih nisem kos. Zaupam lahko le svoji intuiciji in ljudem, ki so mi blizu. 

Všeč mi je kombinacija moje letošnje zasaditve cvetličnega korita.

Mi lahko verjamete, da je na fotki krompir? Užiten, sladki krompir, takšen za kuhat in pojest! Spet en dokaz več, da se lahko nekaj dobrega skrije tudi v lepo preobleko. Zaupati torej.

Da ni vse samo v skladnosti, ampak je lahko navdihujoča tudi takšna čudaška kombinacija, priča spodnji primer.

Odgovor torej ni enovit, še manj enostaven. Morda ga sploh ni. Navsezadnje je vse, prav vse, le v načinu ustrezne interpretacije.

Tags:

gorska narava

Kompas

Ne samo, da se mi je malce pokvaril in kaže enkrat desno, drugič levo, sedaj ga sploh nimam in ga lep čas tudi ne iščem več. So dnevi, ko količina stresa preseže meje dobrega okusa, zato začnem uhajati na stara preverjena pota.

Jasno mi je, da ne more iti kar naprej navzgor in naprej. Ko bom pripravljena, se bo že uredilo. Pa saj ni tako težko, samo malce več (dobre) volje potrebujem. Se vidimo v naslednji oddaji.

Tags:

kaos