Pri takih temperaturah in soncu pač ne gre ostajati doma. Zato se mi pridno potepamo in zanemarjamo urejanje hiše in okolice. Naju je danes že začelo resno skrbeti, kdaj bo prišel tisti čas, ko bomo ostali doma in malo grabili in lopatali, pomivali in kuhali.

V nedeljo smo jo mahnili do Zasavske svete gore. Z našega, severnega konca je tako blizu, da me je resno presenetila lahkotnost dostopa. Malo več kot pol ure smo potrebovali iz Viderge. Ravno prav za našega post Šentiljčana. O tem bo še veliko povedal kar sam.

Višarje? Ne, Zasavska sveta gora.

Danes smo se pa podali na Malo planino. Sva se bala, če bo za Leandra tole preveč.

Iz Stahovce do Sv. Primoža, potem pa mimo planine Kisovec do Male planine, direktno na kosilo v Domžalski dom. Bojazen je bila seveda povsem odveč. Mali je šel gor s takim tempom, da sva ga komaj dohajala, kosilo pa je bilo res izvrstno.

Ke sije sonce tako močno, izginjajo še zadnje zaplate, zato je treba sneg izkoristit in se kepat, nagajat in mavžat.

Saj, za to vendar gre!

Ko sem na FB objavila povezavo na moj prispevek o planinskih oznakah, se je oglasila Polona in komentirala, da pa na Krimu lahko najdemo trikotne belo rdeče oznake. Kaj takega seveda še nisem videla in nisem mogla zdržat več doma. Že čez dva dni smo jo mahnili na Krim preverit, kaj od teh govoric je res in kaj ni.

Začelo se je dokaj vzpodbudno. Pot iz Strahomera prek Strmca je lepa, kamnita, uhojena in strma in zdelo se je, da bomo gor kot bi mignil.

Pa se je potka zožila, dosegli smo oblačno mejo, ki je čepela na hribu in se ni ganila nikamor. O kakšnem soncu ni bilo sledi, le ivje in mraz okoli nas.

Meni se je moj zobobolni teden precej poznal. Kar naenkrat nisem imela ne volje ne moči, da bi z normalnim tempom nadaljevala pot. Zamotana okoli ust, zameglena v tišini gozda, stopajoč po ozki sneženi potki v hrib. Zraven pa table, ki so označevale pot na Krim. Krim 50 min, Krim 45 min, Krim 30 min, Krim 25 min... Prav zares zbijajo moralo do vrha, ki ga ni bilo ne za prvim ne za drugim ovinkom.

V kočo bi se skoraj zaleteli. Vidljivost je bila na psu, preverite na fotki. Vidite psa, vidljivosti pa ne?

No, v koči je bilo živahno, ljudi pa toliko, da smo komaj dobili prostor. Je pasalo skromno kosilce. Za kaj več nismo imeli, saj je zadnji bankomat na poti, na Igu, pač zatajil in sva zbirala zadnji drobiž po žepih, da sva plačala zapitek.

Smo se pa spomnili oskrbnice in oskrbnika, včasih videna na Kališču. Smo se začeli pogovarjati in sem seveda vprašala, če kaj vedo o nekih trikotnih oznakah tu naokoli. Pa so zmajali z glavo in me predstavili trem markacistom za sosednjo mizo.

Povprašala sem še njih in tudi ti niso nič vedeli povedati o kakšnih trikotnih oznakah, belo rdečih, ki naj bi bile na Krimu. Takrat sem se z Loni že malce pregovarjala v mislih, pa je šla nedeljska tura torej po megli navzdol.

Nazaj grede smo obrnili bolj desno, torej po poti čez Kramarco in čez nekaj časa, nekje sredi poti, ko se le ta približa daljnovodu, jih zagledam. Skoraj na vsakem drevesu je narisan trikotnik! Belo rdeč, velik. Oznake so nove in stare, vse polno jih je in nikakor mi ni jasno, kako nihče v koči tega ne ve.

Vsekakor me je presenetila velikost slikarij in odločena, da temu pridem do konca, se doma takoj spravim iskat in tudi takoj najdem. V lanskem glasilu občine Ig lepo pozivajo vse občane, da upoštevajo triopane, trikotne oznake za skupni in skupinski lov, saj se je lovska sezona oktobra pričela in bo trajala do konca leta. Eureka!

Če prav razumem vse tole, se na področju poseke pod daljnovodom vrši skupinski lov v lovski sezoni. In da nadebudni planinci ne bi tekali kar sem ter tja skozi podrast in bi bil kdo ob vršičke svojih rogov, so vrli lovci narisali opozorilne table. Samo, ko bi to povedali še v planinski koči, bi opozorilo verjetno še bolj zaleglo.

Tako smo našli, kar smo iskali in se pomirjeno vrnili domov. Z venčkom bršljana v roki. Ta ni lovska.

Vsi, ki kdaj zahajamo po planinskih poteh, smo zelo veseli vsake pomoči, kar oznake planinskih pot nedvomno so, ki nam pomaga pri orientaciji in usmerja našo pot proti zadanemu cilju. Zavedati se moramo, da uporabljamo planinske poti na lastno odgovornost, zato je pomembno, da pomen oznak dovolj dobro poznamo.

V Sloveniji so planinske poti, ki so v domeni Planinske zveze Slovenije in njenih društev, označene z osnovno Knafelčevo markacijo, rdečimi usmerjevalnimi tablami, rdečimi puščicami in napisi na deblih oz. skalah. Skupna dolžina poti je 7.000 km, za enotno označevanje poti pa skrbi že 785 registriranih markacistov.

Markacije

Vsem znana oznaka planinske poti je belo rdeča markacija imenovana tudi Knafelčeva markacija*. Praviloma je narisana na desni strani naše poti proti cilju, če je le možno, v višini oči. Z markacijami se lahko označuje samo tiste planinske poti, ki so vpisane v evidenco o planinskih poteh.

*ALOJZ KNAFELC (Novo mesto, Šmihel, 23.6.1859- Ljubljana,26.4.1937) planinec in kartograf, ki je večino svojega prostega časa namenil označevanju planinskih poti. Poleg markacij je skrbel tudi za kažipotne table. Te je naročil pri mizarju, slikarski posel pa je opravil sam. Sam je tablice tudi zanesel na predvideno mesto in jih tam tudi pritrdil. Vodil je točen seznam takih tablic  z zaporednimi številkami. Seznam se končuje leta 1936 s številko 466. Po njem je markacija dobila svoje ime.

 belo rdeča markacija - s številko 1 označuje Slovensko planinsko pot

Dodane oznake poti

Poleg standardne markacije se uporabljajo tudi dopolnjene markacije, ki imajo dodano oznako poti. Domači in tuji planinci med najbolj priljubljene uvrščajo Slovensko planinsko pot, ki vodi od Maribora preko hribov in gora do Jadranskega morja. Ta pot je označena s Knafelčevo markacijo: bel krog z rdečo obrobo in majhno številko 1. Zasavska planinska pot pa ima preko markacije črko Z.

Za označevanje Evropskih pešpoti E6 in E7 se uporablja markacija, ki je po obliki in velikosti enaka Knafelčevi markaciji s to razliko, da je v sredini rumena pika obdana z rdečim kolobarjem.

 rumeno rdeča markacija evropske peš poti

Zimske markacije so približno pet metrov visoki drogovi, ki imajo na vrhu pritrjeno rdečo puščico, ki služi tudi za orientacijo, saj kaže v smeri proti naslednjemu drogu.

Na naši severni meji lahko naletimo tudi na klasično belo rdečo markacijo, ki je obdana z zelenim kolobarjem.

 belo rdeča zelena avstrijska markacija 

Večkrat na poteh vidimo različne rumeno zelene (včasih napačno uporabijo tudi rumeno modre) kombinacije, ki označujejo gozdne učne poti.

Zelo velikokrat pa se lahko srečamo z razvejano mrežo Poti kurirjev in vezistov NOV Slovenije, ki so označene z rumeno modrimi markacijami. Modra barva predstavlja telekomunikacije, rumena pa pošto.

 rumeno modra markacija Poti kurirjev in vezistov NOV Slovenije

Smerne table

Oznake na Smernih tablah so zelo pomembne. Vedno preverimo oznake za zahtevnost in predviden čas hoje in nadaljujmo po tisti poti, za katero smo prepričani, da je res prava za naše sposobnosti in opremo, ki jo imamo s seboj.

Oznake za zahtevnost

LAHKE POTI – brez pomoči rok, omogočajo varno hojo tudi manj izurjenim

Δ ZAHTEVNE POTI – mestoma si moramo pomagati z rokami, uporaba varovalnih naprav ni nujno potrebna

Δ ! ZELO ZAHTEVNE POTI – uporaba rok je nujno potrebna, primerna za dobro izurjene in fizično pripravljene planince, pogosto so potrebni cepin, dereze ali čelada

 smerne table

Table so postavljene na lesene ali kovinske drogove, le v skrajnem primeru lahko usmerjevalne table pritrdimo na drevesa, saj s tem poškodujemo tako rastoče drevo kot samo tablo.

Primer napačno postavljenih označevalnih tabel za regijsko mrežo tematske poti  po Gorjancih in stara označevalna tabla na Krvavcu.

Žigi in skrinjice z vpisnimi žigi na vrhovih

 skrinjica z vpisno knjigo

Ne le, da nam je v veselje zbiranje žigov z vrhov, zraven so ponavadi priložene vpisne knjige, kamor zapišimo svoj prihod in smer odhoda. Takšen vpis nam lahko reši življenje, saj v primeru, če bi šlo karkoli zelo narobe, omogoči reševalni ekipi najti našo sled.

Kamniti možici

Marsikatero neoznačeno potko in vrh krasi večji ali manjši kupček naloženega kamenja, ki mu rečemo možic in je ena prvih znanih markacij v naših gorah.

  kamniti možic

Varovalne naprave

Varovalne naprave se glede na način izvedbe razvrščajo na lesene varovalne naprave, med katere sodijo ograje, lestve, brvi in mostički ter
jeklene varovalne naprave, med katere sodijo klini in žične vrvi.

   lestev in jeklenica

Dodatne oznake

Ravne in lomljene rdeče črte, rdeče ali bele smerne puščice,

 oznaka za vodni izvir

napisi na deblih ali skalah,

Druge oznake

 oznaka za prisotnost medveda na Snežniku

 roža na vrhu označuje smeri in oddaljenost sosednih vrhov

Pozorni moramo biti, da nas ne zavedejo gozdarske oznake (dvojne rdeče črte na deblih), ki označujejo meje gozdnih oddelkov ali katastrske meje in so lahko zelo podobne rdečim smernim črtam.

 gozdna oznaka

Če opazite varnostne trikotne označbe (triopane), se področju za oznakami od oktobra do decembra raje ognite, saj nakazujejo področje in smeri skupinskega lova. Najdemo jih tudi na pobočjih Krima.

 trikotna markacija je lovska oznaka

Oznake za tematske pohodne poti

Kdor želi res spoznati Slovenijo, mora z glavnih cest skreniti po tako imenovanih tematskih poteh. Vključno z gozdnimi učnimi in turističnimi potmi jih je označenih preko 380. Speljane so po posameznih turističnih destinacijah ali v lokalnih okoljih, kjer premorejo znamenitosti različnih tematik.

 rumena markacija - z zeleno označena učna pot

Ko tematska pohodna pot zapusti planinsko pot, se namesti tabla za tematsko pohodno pot in uporabljajo se belo rumene markacije, naravoslovne učne poti pa se običajno označujejo z zeleno rumenimi markacijami.

Včasih pa nas preseneti še kaj bolj ljubkega, kot je naprimer tale srčkasta markacija. Za zaljubljene?

 "Valentinova markacija"

Viri:

Zloženka PZS; Oznake na planinskih poteh
Gore-Ljudje.net; Dušan Škodič, V gore brez vodnika?
Gore-Ljudje.net; Franci Savenc, Pot kurirjev in vezistov
Gore-Ljudje.net; Bruno Fras, Po sloveniji po dolgem in počez
Evropsko teritorialno sodelovanje; Študija o označevanju in vzdrževanju tematskih pohodnih poti
Planinsko društvo Jesenice; Tone Tomše, Knafelčeva markacija in zgodovina poti
Alpinistična šola AO Črnuče; Priprava in izvedba ture
Zakon o planinskih poteh; Pravilnik o označevanju in opremljanju planinskih poti
Mostiščar, oktober 2010; glasilo občine Ig
Turistično društvo Kebelj; Kebeljska transverzala

** trikotne oznake ter belo rumene oznake tematskih poti so v prispevek vpisane naknadno

Za kratek dopoldanski pobeg je šlo. Ko gre najmlajši za nekaj ur od doma, midva pa na hrib. Ne predaleč, ravno prav, torej do Doma na Kisovcu in nazaj.

Stahovica - Primož - Kisovec; lepa, nežno zasnežena, malce drseča pot, ki se vije večino časa le po gozdu.

Ogledujeva si na novo postavljene označevalne table in nama ni čisto jasno, zakaj je sedaj spodnja Pot čez pasje pečine označena kot Pot modrega moža, zgornja - zimska - pa pač vodi čez Pirčev hrib. Morda prejšnje imenovanje ni bilo povezano z varnostjo, kot sem si sama razlagala, ampak gre za memorial znamenitemu možu.

Kajti na tistem grebenu, ko se razgrne kot na dlani cela veriga vrhov, sem v naglici poleg palic vzela v roke še fotoaparat, pihalo je kot za stavo, videla sem bolj malo, pozabila pa na stabilnost in led pod nogami. V hipu sem bila na tleh, prvi padec sezone in majhna rana na roki. Nič hudega, le boleče opozorilo na previdnost in varnost. 

Čaj v Domu na Kisovcu se je prilegel. Vendar sva po 20 min že zunaj in jo mahava nazaj.

Sva šla še pogledat na Primoža, če je pobegla vietnamska svinja s Kisovca tukaj. Nazadnje so jo videli tu naokoli. Če jo vidite, se ne ustrašite. Ne gre za divjo svinjo, le za prestrašen primerek, ki jo je nevestni obiskovalec s spuščenim pitbullom tako prestrašil, da reva že tri dni bega in ne upa nazaj.

Midva sva prišla do avta v Stahovici prej kot v štirih urah. Pravzaprav, v čisto lepem tempu in brez velike matrarije. Hm, a to potem sploh šteje?

Včasih sem malce za časom. Ker ne gledam kaj dosti reklam, potem ne izvem, kaj vse že prodajajo in da je včasih kakšna novost tudi genijalna, tako, kot tale krogla.

Dobila sem jo za novoletno darilo in vse izgleda, da bo to najdragocenejše darilo zadnjih let.

Pralna krogla, eco ball, ki na nek način ionizira vodo, tako, da se perilo lahko opere brez uporabe kemijskih pralnih praškov. Zadostuje za 1000 pranj, perilo pa z uporabo krogle postane čisto in dišeče.

Zares deluje in enostavno je prelepo. Res si želim, da tako tudi ostane!

Pri nas peremo športne cunje enkrat dnevno, ob vikendih pa vse ostalo non stop. Hudo mi je zaradi uporabe pralnih sredstev, ki so zelooo draga in zelooo uničujejo okolje in povzročajo ogromno alergij. Zato je rešitev s kroglo genijalna. Tole ni reklama za določen proizvod. Poiščite jo sami, očitno je na voljo že kar veliko izpeljank.

Je pa poziv vsem, da preizkusijo in naredijo nekaj dobrega, zase in za okolje.

Tule, v naših koncih, imamo veliko različnih pohodov, znana sta Pohod po nagelj pa Pohod za krof, od danes naprej pa imamo še Regratov pohod.

Viroze so na pohodu in takoj, ko se je ena lotila Mitja, sem bila druga v vrsti že sama. Slabo počutje, menjave razpoloženja, brezvoljnost, brez posebnega teka in veselja do hrane in pijače. Sicer zelo dobro za moje kilce, vendar z eno veliko izjemo. Iz dneva v dan mi je rastla potreba po regratu, po veliki skledi svežega, grenkega regrata.

In ko sem tako poležavala doma na kavču, zavita v dekico ob januarski virozi, so se mi začele prikazovati slike s prisojnih gričkov. Med njimi sem večkrat uzrla vrh Sv. Miklavža, ki še v taki zimi ni nikoli čisto zimski. Vedno je na soncu in v njegovem zavetrju mora priti pomlad hitreje. Cerkev so na vrhu zgradili brodarji po Savi, v drugi polovici 15. stoletja.

Tako je padla odločitev, da vzamem pot pod noge in grem do Miklavža, po regrat!

 Sv. Miklavž; čuvar zgornje Save

Aleš se je kavalirsko ponudil, da me spremlja. V začetku, do Murovice, je šlo z ogrevanjem malce težje, naprej na Cicelj pa v tem soncu in razgledih brez vsakih težav.

Od Ciclja do Miklavža pa je dober korak ali dva. In že sva točno opoldne pri Miklavžu, ozirajoč se po kosilu.

Žal se je na Vrhu sneg šele dobro stopil in o kakršnemkoli zelenilu na tleh ali na drevju ni bilo niti najmanjše sledi. Nato sem ugledala najlepšo prisojno planoto nad Savo. Tu sva hodila. Čisto skrajno desno je Murovica, sledi pobočje Ciclja in stojiva na Miklavžu. Pred nama pa so spodaj Velika vas, Križevska vas, Zagorica pri Dolskem, Vrh pri Dolskem in do Klopc morava, nato pa nazaj proti Konfinu pri Sv. Trojici, kjer je najin avto.

A vidiš vse zeleno v dolini? Tam je regrat!

Za spust na planoto nad Savo sva našla lepo urejeno in markirano E6 pot, ki pelje v smeri mostu čez Savo v Jevnici in naprej proti Grosuplju. Tudi ta del nas še čaka enkrat letos poleti, vse naprej do Boršta, kajne?

In kaj je bilo za pozno kosilo? Nagrada dneva seveda! Skleda svežega regrata, točno en mesec ali celo dva prej kot prejšnja leta! Primorska pa ne šteje, nima Murovice ;)

Če ne zaradi drugega, je bilo treba vrh osvojiti zaradi res izvirnega imena. Pivkelj!

Leto smo začeli tradicionalno. S pohodom v dežju, vrhom, torto in kočo. No, vsaj na prvi pogled. Saj smo v samem središču Slovenije stali in oprezali za vremenom. Na zahodu dež, na vzhodu sonce. Le kakšno vreme je torej tukaj? Pravzaprav vremena izza megle ni bilo opaziti.

Skupinica neustrašnih je šla z menoj. Gremo naprej, do vrha!

In za presenečenje na vrhu se je splačalo boriti! Aleš je pričaral torto iz nahrbtnika, jaz pa sem tekmovala z vetrom v upihovanju svečke.

Ugotovili smo, da nekateri pač znajo hoditi naokoli tudi v belih hlačah, drugi pa se raje kitimo z blatnimi geni v rodbini.

 

Na koncu smo se le pogreli, osušili in predvsem spet dolenjsko sladkali. Točno tako je bilo; kratko in sladko.

Konec leta kar kliče k pregledu opravljenih in načrtovanju novih aktivnosti. Za pregled na 2010 mi zadošča letni vpogled na blog, in že od daleč vidim, da so prevladovali hribi in potepanja, še nekaj tekaških se najde, ki pa jih še vedno vztrajno zavračam.

 San Francisco

Pogled na hribe:
Lubnik, Velika in Mala planina - večkrat, Porezen, Čemšeniška planina, Peca, Zelenica, Stador, Svinjak, Lemež, Snežnik, Murovica Cicelj - večkrat,  Brana, Triglavska jezera, Pohorje, Veliki vrh, Krvavec, Ledine, Skuta, Donačka gora

 Veliki vrh

In trekingi:
Škofjeloški treking, Moravška pot, Bela Krajina, Koroški treking, Tolminski treking na Krn, Krtinski izziv, Polhograjski prednovoletni in pohod na Veliko planino iz Krtine

 Brana

Kaj pa načrtovanja?

V iztekajočem letu sta se mi zgodili dve pomembni prelomnici, obe nenačrtovani. V istem mesecu sem se za dva tedna podala od doma na vodniški tečaj, nato pa menjala službo in preživela. Zatorej spoznavam, da je bolje, da se prepustim življenju in se le pravočasno zdramim, ko mi življenje ponudi nove izzive.

Nič načrtov torej, samo za nosom in pa z veliko sreče. To želim tako sebi kot tebi, še daleč vnaprej!