Tajska masaža

Za Tajsko masažo sem prejela darilni bon. Bilo je darilo in presenečenje od mojih sodelavcev. Lahko, da sem se jim zdela malce prenapeta, pa so mi na ta način žaželeli malce sprostitve :)

Obisk masažnega salona sem sicer planirala na kak bolj ljubljansko meglen in pust dan, vendar sem darilo izkoristila na prvi prosti dan. Danes so bile ceste končno prazne, BTC prazen, že to je bilo skoraj sanjsko. Zelo radovedna sem se podala v Atlantis, saj sem na tajsko masažo šla prvič v življenju. Obetalo se mi je uro in pol dolgo razvajanje.

Masažni kotički so lepo stilsko opremljeni, všeč so mi nizka ležišča, zelo diskretna svetloba, umirjena glasba. Masažo izvajajo Azijke, žal jih po videzu ne ločim, predvidevam, da so iz Tajske. V zelo skromni angleški konverzaciji sem od svoje maserke izvedela, da je pri nas že dve leti. Pozna nekaj naših besed, na primer "hrbet", pa "trebuh" in "boli?".  Masaža je vsekakor bila vse prej kot boleča. Zelo prijetna, zelo sproščujoča, morda celo preveč, saj sem na trenutke nihala med spancem in budnostjo. Vsekakor sem zraven tudi sanjala. Vse dokler ni prišla do mojih šibkih točk na vratu, kjer se pa me ne sme nihče dotikati. Ko je ugotovila moje odzive, se je nadvse prešerno zasmejala.

Postopek in občutek pri tajski masaži se mi je  zdel nadvse podoben limfni drenaži, ki je v naših logih poznana že mnogo dlje od trendovske tajske masaže. Lahko ji rečemo tako ali drugače, obe masaži krepita imunski sistem in delujeta antistresno. Bi z veseljem vprašala maserko kaj o tem, vendar kako naj najdem pravi angleški izraz za limfno drenažo? Ker še daleč ne poznam izrazov iz te stroke, sem bila raje modro tiho. Me je pa dogodek spomnil na domislico dveh frizerjev (tudi v enem od frizerskih salonov v BTCju), ki sta izvajala neke vrste samo njima znano masažo lasišča in vratu (!) pred striženjem. Od takrat me tam ni bilo več.

Antistresni učinek prave masaže pa je vsekakor dober blažilec sprejemne procedure v Atlantisu, ki kar ne more mimo svoje usmerjenosti od množice k človeku. Ker na darilnem bonu lepo piše, da se je potrebno za obisk masažnega salona dan prej naročiti, sem po navodilih lepo poklicala. Vendar nisem vedela, kaj me gospodična pravzaprav sprašuje. Zelo natančno jo je namreč zanimalo, za kakšno vrsto masaže imam bon in koliko časa traja terapija. Čeprav sem ji brala "kratiščino" iz nalepke, tega nisva mogli ugotoviti in sem morala najprej povprašati moje sodelavce, koliko je vreden bon(!) Da gre res za 90 minut, lahko sedaj ugotovim iz nemarno prekrite kode, ki so jo sami natisnili na svoje nalepke, hkrati pa od mene zahtevali, da jo prepoznam. Pa saj nimam čitalca črtne kode.

Pričakovanja so vedno hudir. Kljub zagati pri naročanju, sem si v  mislih izoblikovala intimen ambient, kjer se lahko v miru slečeš, stuširaš, ogrneš v plašč in se v copatkih prepustiš pričakovanem razvajanju napetih mišic.

No v BTCju ne gre tako. Najprej na recepciji dobiš zapestnico, ki ni veljavna. Verjetno zato, da ne bi slučajno pobegnila mimo masaže še v bazen. Kaj vem. Tako moraš počakati pred vhodom na osebno spremljevalko, ki ti s svojo službeno kartico odpre vrtiljak in pokaže skupne garderobe, z navodilom, da se tu popolnoma slečem in pospravim svojo obleko v garderobno omarico. Medtem me je gospodična čakala pred vratci. Ogrnem, da se lahko s svojo brisačo. Kaj pa plašči, me je zanimalo? Ne, plašči so za doplačilo 10 € pri recepciji. Malo mi je že šlo na smeh, pa sem vseeno nataknila svoje mehke copatke in šla za njo. S sabo sem vzela tudi torbico in presenečenj res ni zmanjkalo. Peljala me je namreč čez tisti grozni majhen bazenček za noge (zaradi takih zadev sploh ne obiskujem bazenov), pri tem me je še lepo potuširalo stegna in brisačko, nakar sem se znašla s copatki v eni, torbico v drugi roki in malo brisačko čez moje telo, pred polnim bazenom. Še dvig po stopnicah v prvo nadstropje, sedaj že bosa, spet mimo drugega bazena in pred vrati tako željenega salona, se je gospodična spomnila, da bi me še anketirala. S tem, da je začela pri mojih osebnih podatkih. Mislim, da je že iz mojega pogleda videla, da ni pametno, da svoje zahteve ponovi.

Da ne bi izpadla krivična, sem se pri izhodu še enkrat ustavila pri recepciji in spraševala tisto, kar bi morala že na začetku. Naprimer, kje in kdaj naj bi se stuširala, če bi tako želela? Kako bi prišla pred ali po masaži v bazen. (Lahko bi mirno skočila noter, kaj potem če sem bila brez kopalk.) Dobila sem odgovore nekako v stilu, da sem si sama kriva, ker nisem prišla dovolj zgodaj. To, da sem bila tam v vrsti pred recepcijo, čakajoč na spremljevalko, najbrž ne šteje. Ne nisem krivična, sem le naivna.

Prepričana sem, da vodilni v Atlantisu še vedno niso prebrali Kamenkovega bloga. Vsekakor ga zaposlenim še vedno priporočam za obvezno branje.

Tags:

se dogaja

Nova obzorja

Težavo imam. Verjetno ni edina, ampak o tem premišljujem večino časa. Svojega bloga ne morem prav opredeliti. Kašne vrste blog sploh pišem in koga na svetu zanima moje letanje za dogodki, starševanje...

V meni pa tli še čisto neko drugo navdušenje, ki ga kar ne upam spraviti na plano, kot da ni resnično.

O svoji službi skoraj ne pišem. Pa vendar smo v zadnjih dneh končali precej zanimiv web projekt, ki bo verjetno čez nekaj mesecev v javnosti precej odmeven. Hkrati se odpirajo že novi izzivi, pa vendar tudi to ni to.

Doma sva začela razvijati novo idejo, novo filozofijo preživetja, bi lahko rekla. Imava vizijo, ki jo želiva uresničiti. Želiva hkrati živeti in delati stvari, ki nam bodo v veselje. V družbi, kjer denar in dobiček ne bosta cilj.

Ideja sploh ni tako nova, z njo se poigravava že nekaj časa in počasi delujeva tudi v to smer. Kamorkoli se obrnem vidim, da greva v nasprotno smer podivjanega sveta. Počasi namesto hitro, postopoma, namesto velikega buma, z zadovoljstvom nad malimi koraki, predvsem pa po neki čisto svoji poti.

No, čisto svoji je pretirano, ta svet se še vedno sestoji iz birokratov, štampiljk, tarif, papirjev. Tega pač ne bova premaknila, se pa tudi vznemirjala ne bova (več).

Z veseljem bova delala z ljudmi in za ljudi, ki jim je še mar.

Tags:

simbiont | 04 razmišljanja

Sonce naj bo

Polni pričakovanja smo bili, čakali na sneg, ki pa se je razblinil, kot tile mehurčki.

Naj bo danes tak miren dan, užijte ga, imejte sonce v sebi.

Tags:

vsakdanjik

Se dogaja

Ta teden je en sam dolgi dan. Že tretji dan sem prišla domov zvečer. Toliko različnih dogodkov, da jim komaj sledim.

Danes je bila ponovno tudi Ćosićeva Net konferenca. Prišla sem zaradi zelo zanimivih imen, ki so letos (končno) popestrili in dali nekaj več teže tudi vsebini, ki so jo tvorno prispevali med drugim; Aljoša Domijan (EnaA.com), Gregor Cuzak (Itivi,si), Matevž Klanjšek (Celtra), Andraž Tori (Zemanta), Jani Sever (Vest.si), Vasja Zupan (Pop On line) in Gregor Fras (Blogorola).

In ker se je vse vrtelo okoli startup-ov, me je dogajanje zanimalo še toliko bolj.


Ne vem pa, zakaj so bile puščice obrnjene nazaj?

Tags:

simbiont | se dogaja

Oaza lepote

Nekaj je na tem, da nas voda tako nezadržno privlači. Nas še vedno in čedalj bolj vleče h Gradiškemu jezeru. Tako sem tudi danes s tamaučkoma uživala v januarskem soncu.

Ob takšnih dneh še snega ne pogrešam več.

Tags:

vsakdanjik

Uporabi in zavrzi

Ste se kdaj že spraševali, kam z odvečnimi oblačili? Sama sem do sedaj dokaj uspešno praznila omare, tako, da sem čakala na razne humanitarne akcije. Spomnim se problema ob valu beguncev v Slovenijo, pa zbiralne akcije za Šri Lanko ali pa lanske ujme.
Kaj pa v času, ko nas na srečo ne pretresajo ravno naravne katastrofe, ki ne izbirajo ne časa ne kraja? Takrat oddaja oblačil sploh ni več tako preprosta.
Poznam starejšo ženo, ki zbira, opere in zlika ogromno oblačil, saj meni, da je veliko ljudi, ki oblačila potrebujejo. Vendar jih sama ne more nikakor oddati, saj se ji je zveza z zdravnikom, ki je skrbel za ljubljanske brezdomce pretrgala zaradi starosti. Oblačila je shranjevala, nihče pa jih ni želel sprejeti.
Pravzaprav nisem mogla verjeti, ko sem se tudi sama prepričala, da tudi Rdeči križ ne zbira več oblačil, saj meni, da ima prevelike stroške z najemom prostora in osebja. Seveda, treba si je vzeti čas, zadeve prepeljati, pregledati, razdeliti...

Vem pa za ljudi, ki ta oblačila dejansko potrebujejo. In tako sem postala priložnostni distributer, saj ne morem še jaz zamahniti z roko in odvrniti naj jih vrže v smeti. 

Tags:

05 dejavnosti

Kemper

Sva bila na Festivalu kamping&karavaning.

Le zakaj?

- ker lahko prodava hišo, pa še ne bo dovolj, da bi se vozila naokoli takole:

- je bilo pa vseeno lepo pogledati nove oblike:

- ker lahko že sedaj svoj avto spremeniva v priročen avtodom, (slika je iz kampa ob Blatnem jezeru), sva se odločila, da še nekaj časa ostanemo kar na svojem.

 

Tags:

se dogaja

Kontrastno

Zanimiva umetnina, ki visi na šolskem hodniku, je delo "naše" skupine pri likovni delavnici.

Za ustvarjanje kontrastne slike so si izbrali temo subkultur, ki že same s svojimi kontrasti nanje v tej najstniški dobi tudi najbolj vplivajo.

Vsekakor zanimivo, saj sama o tem nisem veliko razmišljala. Pa bi čisto lahko imeli doma kakšnega skinheada ali pa emota. Dokazovanje in iskanje svojega mesta je del odraščanja, procesa, ki pa zna trajati tudi mnogo dlje od znanstvenih teorij.

Tags:

kaos