Voda

Trenutno potrebujem gojzarje, da grem lahko v klet. Vse je mokro. Pa ne čez vrata, ampak iz tal! Odkar živimo v tej hiši, se kaj takega še ni zgodilo.

In tavelika tamala sta med neurjem čakala pred vrati. Brez ključev. Mene pa je skoraj pobralo od skrbi.

Konec dober, vse dobo.

Tags:

se dogaja

Priseljenci

Navsezgodaj zjutraj je hušnila senca pri našem ribniku.



Ribnik sicer nima rib, ima pa vodo, kamor se v poletnih mesecih trumoma hodijo kopat naši vrabci. Prav zanimivo jih je opazovat, kako se šopirijo in čeperijo, vsi mokri, glasni in živahni. Nato pa vse utihne. V bližini je zver, ki v senci preži na razigrano ptičjo jato.



Seveda vrabcev ni več od nikoder, zato pa že drugi dan opazujemo, da se nekaj dogaja okoli vode in sence za garažo. Vse izgleda, da je že prišel ta čas. Nekako 10 dni gor ali dol, vsako leto v juliju se k nam preseli kakšna mačja družina. Še kak dan se bodo skrivali, nato pa bodo že gospodarili okoli hiše. Ko pa pride zima, so pa že pod streho... Nadaljevanje sledi.

Tags:

kaos | vsakdanjik

Jutri mam zobarja

Nekateri imajo presneto veliko časa in zato menijo, da ga lahko kradejo tudi drugim. Kako naj si sicer razlagam vse skupaj, ko pa me pošiljajo od vrat do vrat toliko časa, da je krog sklenjen in nazadnje ne opravim ničesar.

Tamaučka je začel boleti zob. Do sedaj sva hodila le na preventivne preglede, nima še nobene "zvezdice" in vse je bilo lepo in krasno, dokler zobozdravnice ne potrebujem tudi za tisto, kar naj bi počela, zdravila tudi bolne zobe.

Začelo se je z brezuspešnim klicarjenjem, ko ni nihče dvignil telefona cel teden, sem šla pred ordinacijo kar osebno. Pa sem izvedela, da so na dopustu in naj pokličem čez en teden. Tretji dan je končno nekdo dvignil telefon. Povem, da ima mali težave z zobkom, ga boli pri grizenju in kdaj naj pridem. Po dolgem posvetovanju v ozadju, so me preposlale kar na dežurno službo, ki dela v urah, ko njih ni v ambulanti.

Tako sva danes, pripravljena na novo dogodevščino, navsezgodaj zakorakala do dežurne zobozdravnice, ki je najprej čakala še celo uro, da je prišla asistentka v službo. Sedela sva in čakala v povsem prazni čakalnici, še malo čakala, nakar sta naju le spustili naprej. Pogleda zob, potrka, pa pravi, da tole pa res ni hudo. Ker otrok ni skakal po stolu in se zvijal od bolečin. Zob je načet, potrebna je plomba, vendar ona tega ne opravlja. Za to morava kar k svoji zobozdravnici, ki je pa itak dežurna popoldan, ali pa jutri zjutraj.

Na koga naj bom jezna? Na sistem v zdravstvu, na zaposlene, ki prelagajo paciente in ki so najbolj srečni, da nas ne vidijo? Nase, ker se ravnam po navodilih in čakam in klicarim in ne opravim nič? Pa imajo vse gospe koncesije, pa ordinacije v ZD domu, pa jim gre očitno prelepo. Kajti naslednji teden bo naša zobozdravnica izginila spet za 3 tedne. Tamauček pa lahko čaka, dokler ne bodo rekli, zakaj pa nismo prišli prej. Ker bo prepozno. Za zjokat!

Tags:

kaos | se dogaja

Katalonija

Pa sta se vrnila, Tadeja in Mitja, iz Španije. Skupaj s kupom fotk, da se meni cedijo sline. O, Barcelona!

 Gaudi in Sagrada Família

To pa je pa avtoportet Salvadorja Dali-ja, v rojstnem mestecu Figueres.

Meni se zdi fantastična fotka. Dobila pa sem tudi eno njegovih slik. Za v Pixno seveda.

Tags:

02 potepanja

Adijo ABC

Včeraj proti večeru sem še zadnjič polnila ABC. In to za 1€! Zadoščalo bi mi 60 centov, mi pa je bilo kar nerodno naložiti manj in tako sem državi pustila preostanek. Prodajalec (ali DARS uslužbenec ali zaposlen na cestninski postaji?) se mi je nasmehnil in pripomnil, da lahko naloži tudi samo en cent. Ja, zakaj pa mi tega ni prej povedal!

So pa danes bili na radijskih postajah radodarni z nasveti o tem, kako se lepijo vinjete in predvsem z opozorili, da se jih ne sme odstranjevati. Ker postanejo neuporabne. Pri tem se mi poraja novo vprašanje; kaj pa, če avto prodam?

Očitno bomo sedaj lahko brali oglase nekako takole: avto tehnično pregledan, vinjeta uporabna še 11 mesecev! Sem prepričana, da bo tudi taka malenkost lahko nekaterim v pomoč.

Tags:

kaos

Zgodba v treh dejanjih

Tole je moja zgodba. Se dogaja ob vsakem obisku trgovin, ki imajo več kot eno blagajno.

Blagajne in dolga vrsta. Postavim se na rep, razmišljam o vsem mogočem in čakam. Potrpežljivo. Vsak ima pravico do svojih pet minut. Vsi smo enaki.

Sedaj pride preobrat. Blagajna dobi okrepitve. Več, kot se jih odpre, bolj je zgodba očitna. Tisti, ki so najbolj zadaj, so vedno najhitrejši. Prvi. Zmagovalci. Luzerji ostanemo na svojem mestu.

Ko pridem končno na vrsto, levo in desno ni več nikogar.

Morda sem res za luno ali z lune, ampak folk, ne razumem. Odkod takšno rivalstvo, zakaj se je potrebno na blagajnah na vsak način zriniti pred ostale? 

 

Tags:

kaos

Cirkus

Prejšnje dni so nas presenetili plakati. Takšni s klovni in tigri. Tamauček jih je seveda takoj opazil in vrtal z vprašanji. Kaj, kje zakaj, kako... Cirkus? A to je cerkev? Ko sem ugotovila, da se mu res ne sanja, kaj je eno, niti drugo, je bilo treba nekaj narediti.

Lepo sem potlačila svojo nezainteresiranost za takovrstno zabavo in peljala oba tamaučka v cirkus.

Že dolgo sem mislila, da so tovrstne predstave zdavnaj izginile. Pa sem se danes lahko prepričala, da temu še zdaleč ni tako. V Domžalah gostuje nemški cirkus, ki šteje dve, morda tri družine, ki nastopajo skupaj z otroci. Nastopajočih otrok je celo več kot odraslih. Kaj si o tem misli varuh otroških pravic sicer ne vem, kako se takšna potujoča mladina šola, mi je še manj jasno. Vendar se preživljajo in očitno še vedno tudi uspešno polnijo svoj šotor z obiskovalci. Pravzaprav so bili kar simpatični, tamauček, ki je prvič videl artiste visoko na vrvi, požiralce ognja in druge vragolije, kar ni mogel zapreti ust.

Navsezadnje, so za pusta najbolj "originalne" šeme še vedno klovni. Sedaj vsaj vemo, kje so doma.

Tags:

se dogaja

Sama

Bila sem na Kamniškem sedlu. Ponovno. Ampak tokrat sem šla sama. Tukaj bi lahko končala današnje poročanje.
 
Pa vendar je v tem dnevu padla še ena meja, ki mi pomeni veliko. Še nedavno tega sem med vožnjo domov gledala Kamniške Alpe, ki so nekje tam daleč, čudovite, vendar nedosegljive. Priznam, da sem si na tiho želela, da bi (z)mogla priti kdaj tudi tam gor.

Medtem so se zgodili Krti in vsi naši skupni pohodi, navsezadnje je Aleš dovolj navdušen nad hribi, da je to navdušenje zlahka prenesel tudi name. Ko se je poškodoval, sem pomislila tudi na vse načrtovane pohode, ki bodo tudi to sezono odpadli. Vendar je želja že bila zasejana in čedalje bolj sem verjela, da bi pot zmogla tudi sama. Mimoidočem že nameniš pozdrav, nasmeh, vse ostalo pa vseeno mora opraviti vsak sam.

V dolini sta me čakala moja fanta. Pot je bila naporna, deloma tudi zelo strma in ko sem se vsake toliko ustavila, umirjala srčni utrip in razmišljala, kaj vraga me žene tam gor, sem vedela, da gre za nekaj več.
 
Sama.
Zmorem.
Vztrajam. 
Ni me strah.
 
Na vrhu sem.
 
Ko je bila pot za mano, nisem občutila nobene evforije. Sem pa tokrat opazila, da je vzpon opravilo še vsaj 6 žensk, ki so se tako kot jaz, same podale v gore. Ker navsezadnje je samo lepa pot, ni nevarna in tako blizu.

Le zakaj tega nisem vedela že prej? Kdo mi torej postavlja meje? Koliko takšnih "hribov in gora" je še okoli mene? Sama si jih rišem in omejujem svet okoli sebe. Da jih lahko premagam, je čudovito spoznanje dneva.
 
 

Tags:

01 hribi