Svetloba

Četudi je bil danes grdo moker, oblačen, hladen in temačen dan, se je tik pred večerom uspelo soncu prebiti pod težke oblake in ustvariti tisto neverjetno mehko svetlobo, ki traja kvečjemu 15 minut.

Takrat ne morem drugače, kot da pograbim fotoaparat in iščem primerne motive. Danes dlje od vhodnih vrat nisem prišla, pa vendar sem ujela nekaj utrinkov. Za blog!

Tags:

06 digitalno

Prvih 10

Prvega ne pozabiš nikoli. Najbrž to velja tudi za prvih 10 km, ki sem jih pretekla včeraj.

Kljub mojemu tarnanju dva dni prej, težav namreč še zdaleč ni bilo konec. Na palec me je še pičila čebela, da mi je lepo zatekel, potem sem s šepanjem prislužila žulj, tako, da sem še v petek bila prepričana, da je zame Blejska 10ka priložnost zamujena.

Še dobro, da je vsako jutro nov dan. V sobotno jutro sem se zbudila kot prerojena. Na kašelj sem že pozabila, noga me ni bolela, palec je uplahnil, žulj je dobil svoj obliž, nivo adrenalina je opravil svoje in že doma sem vedela, da sem pripravljena.

Skupina ŠD Krtov se je zbrala kar na Bledu. Trem, ki so odpovedali zadnji hip, je lahko samo žal. Organizacija dogodka je bila res vrhunska. Vse pohvale organizatorjem, za vse je bilo poskrbljeno, pot je bila osvetljena, prijazni redarji so nas bodrili in čuvali ves čas, za prijave je bilo dovolj prostora in osebja, poskrbeli so za najmlajše in malo starejše. Pa kremšnite za vse! Nasploh je bil celoten prostor prežet s pozitivno energijo.

Trije tekači Ekipe srčnih smo štartali skupaj. Seveda je dr.Wega odbrzel naprej, njemu je tole že druga Blejska, midve z Darjo pa sva se borili skupaj. In zmagali! Vsaka zase, kajti to, da sva bili tam in prišli naokoli s čisto solidnim časom 1 uro in 9 min je že skoraj tako kot v pravljici. Pa naj še kdo reče, da ne verjame v pravljice!

Tags:

tek

Gor in dol

Najbrž imamo vsi svoje vzpone in padce. Meni se ta obdobja lahko zelo hitro menjujejo. Ponavadi se po dnevih izrazitega dobrega počutja, ko lahko iztisnem iz sebe še več, kot dopušča moje telo, zamenja glasba v nasprotno smer. So dnevi, ko se potiskam in potisnem čez mejo svojih zmogljivosti, polna nekakšnega navdušenja, ko res ni stvari, ki bi me lahko ustavile, nato pa sledi zdrs, padec v globino, ponavadi si zraven polomim še kakšno kost, tako, da obtičim in obležim vsa nemočna in nebogljena.

Seveda je velikost jame v katero padem bistvena pri tem, kako hitro bom spet zlezla nazaj. Ko pa sočasno padeva notri s Piskecom oba, potem ni več časa za pomilovanje. Prav hitro se zgrizeva in zbrcava na plano in življenje gre veselo dalje.

Tole je bil samo nek preduvod v mizerijo zadnjih dni, ko se namesto tekaških podvigov, tik pred Blejsko desetko, vlečem naokoli kot megla, kašljajoč in šepajoč.

Padec v neko pol zdravo pol bolano stanje je bil takoj po mojem osvojenem Kamniškem sedlu. Sem malo pretiravala? Naslednje dni se me je lotila taka viroza, da sem komaj kaj dihala, kar naprej kašljajoča sem ostala doma, da se pozdravim. Pa po enem tednu ni bilo nič bolje, dodali so mi antibiotike in zadeva bi morala biti v dveh do treh dnevih ok. Pa ni. Ker to ni bilo dovolj, sem v natikačkih z jutranjo kavo v roki zdrsnila po stopnicah in se nespretno ujela na železni kavelj v steni. Modrica čez pol stegna, bolečina v celi nogi, me je lepo naredila še šepajočo in glavo polnim z raznimi tromoznimi neumnostmi, ki me bodo bojda doletele.

Vse to, dva dni bred Bledom! Še je čas, da odvržem ves ta balast z mene, se potegnem ven in tečem, tečem... Kot v pravljici?

 

Tags:

tek | vsakdanjik

Voda

Trenutno potrebujem gojzarje, da grem lahko v klet. Vse je mokro. Pa ne čez vrata, ampak iz tal! Odkar živimo v tej hiši, se kaj takega še ni zgodilo.

In tavelika tamala sta med neurjem čakala pred vrati. Brez ključev. Mene pa je skoraj pobralo od skrbi.

Konec dober, vse dobo.

Tags:

se dogaja

Priseljenci

Navsezgodaj zjutraj je hušnila senca pri našem ribniku.



Ribnik sicer nima rib, ima pa vodo, kamor se v poletnih mesecih trumoma hodijo kopat naši vrabci. Prav zanimivo jih je opazovat, kako se šopirijo in čeperijo, vsi mokri, glasni in živahni. Nato pa vse utihne. V bližini je zver, ki v senci preži na razigrano ptičjo jato.



Seveda vrabcev ni več od nikoder, zato pa že drugi dan opazujemo, da se nekaj dogaja okoli vode in sence za garažo. Vse izgleda, da je že prišel ta čas. Nekako 10 dni gor ali dol, vsako leto v juliju se k nam preseli kakšna mačja družina. Še kak dan se bodo skrivali, nato pa bodo že gospodarili okoli hiše. Ko pa pride zima, so pa že pod streho... Nadaljevanje sledi.

Tags:

kaos | vsakdanjik

Jutri mam zobarja

Nekateri imajo presneto veliko časa in zato menijo, da ga lahko kradejo tudi drugim. Kako naj si sicer razlagam vse skupaj, ko pa me pošiljajo od vrat do vrat toliko časa, da je krog sklenjen in nazadnje ne opravim ničesar.

Tamaučka je začel boleti zob. Do sedaj sva hodila le na preventivne preglede, nima še nobene "zvezdice" in vse je bilo lepo in krasno, dokler zobozdravnice ne potrebujem tudi za tisto, kar naj bi počela, zdravila tudi bolne zobe.

Začelo se je z brezuspešnim klicarjenjem, ko ni nihče dvignil telefona cel teden, sem šla pred ordinacijo kar osebno. Pa sem izvedela, da so na dopustu in naj pokličem čez en teden. Tretji dan je končno nekdo dvignil telefon. Povem, da ima mali težave z zobkom, ga boli pri grizenju in kdaj naj pridem. Po dolgem posvetovanju v ozadju, so me preposlale kar na dežurno službo, ki dela v urah, ko njih ni v ambulanti.

Tako sva danes, pripravljena na novo dogodevščino, navsezgodaj zakorakala do dežurne zobozdravnice, ki je najprej čakala še celo uro, da je prišla asistentka v službo. Sedela sva in čakala v povsem prazni čakalnici, še malo čakala, nakar sta naju le spustili naprej. Pogleda zob, potrka, pa pravi, da tole pa res ni hudo. Ker otrok ni skakal po stolu in se zvijal od bolečin. Zob je načet, potrebna je plomba, vendar ona tega ne opravlja. Za to morava kar k svoji zobozdravnici, ki je pa itak dežurna popoldan, ali pa jutri zjutraj.

Na koga naj bom jezna? Na sistem v zdravstvu, na zaposlene, ki prelagajo paciente in ki so najbolj srečni, da nas ne vidijo? Nase, ker se ravnam po navodilih in čakam in klicarim in ne opravim nič? Pa imajo vse gospe koncesije, pa ordinacije v ZD domu, pa jim gre očitno prelepo. Kajti naslednji teden bo naša zobozdravnica izginila spet za 3 tedne. Tamauček pa lahko čaka, dokler ne bodo rekli, zakaj pa nismo prišli prej. Ker bo prepozno. Za zjokat!

Tags:

kaos | se dogaja

Katalonija

Pa sta se vrnila, Tadeja in Mitja, iz Španije. Skupaj s kupom fotk, da se meni cedijo sline. O, Barcelona!

 Gaudi in Sagrada Família

To pa je pa avtoportet Salvadorja Dali-ja, v rojstnem mestecu Figueres.

Meni se zdi fantastična fotka. Dobila pa sem tudi eno njegovih slik. Za v Pixno seveda.

Tags:

02 potepanja

Adijo ABC

Včeraj proti večeru sem še zadnjič polnila ABC. In to za 1€! Zadoščalo bi mi 60 centov, mi pa je bilo kar nerodno naložiti manj in tako sem državi pustila preostanek. Prodajalec (ali DARS uslužbenec ali zaposlen na cestninski postaji?) se mi je nasmehnil in pripomnil, da lahko naloži tudi samo en cent. Ja, zakaj pa mi tega ni prej povedal!

So pa danes bili na radijskih postajah radodarni z nasveti o tem, kako se lepijo vinjete in predvsem z opozorili, da se jih ne sme odstranjevati. Ker postanejo neuporabne. Pri tem se mi poraja novo vprašanje; kaj pa, če avto prodam?

Očitno bomo sedaj lahko brali oglase nekako takole: avto tehnično pregledan, vinjeta uporabna še 11 mesecev! Sem prepričana, da bo tudi taka malenkost lahko nekaterim v pomoč.

Tags:

kaos