Sama

Bila sem na Kamniškem sedlu. Ponovno. Ampak tokrat sem šla sama. Tukaj bi lahko končala današnje poročanje.
 
Pa vendar je v tem dnevu padla še ena meja, ki mi pomeni veliko. Še nedavno tega sem med vožnjo domov gledala Kamniške Alpe, ki so nekje tam daleč, čudovite, vendar nedosegljive. Priznam, da sem si na tiho želela, da bi (z)mogla priti kdaj tudi tam gor.

Medtem so se zgodili Krti in vsi naši skupni pohodi, navsezadnje je Aleš dovolj navdušen nad hribi, da je to navdušenje zlahka prenesel tudi name. Ko se je poškodoval, sem pomislila tudi na vse načrtovane pohode, ki bodo tudi to sezono odpadli. Vendar je želja že bila zasejana in čedalje bolj sem verjela, da bi pot zmogla tudi sama. Mimoidočem že nameniš pozdrav, nasmeh, vse ostalo pa vseeno mora opraviti vsak sam.

V dolini sta me čakala moja fanta. Pot je bila naporna, deloma tudi zelo strma in ko sem se vsake toliko ustavila, umirjala srčni utrip in razmišljala, kaj vraga me žene tam gor, sem vedela, da gre za nekaj več.
 
Sama.
Zmorem.
Vztrajam. 
Ni me strah.
 
Na vrhu sem.
 
Ko je bila pot za mano, nisem občutila nobene evforije. Sem pa tokrat opazila, da je vzpon opravilo še vsaj 6 žensk, ki so se tako kot jaz, same podale v gore. Ker navsezadnje je samo lepa pot, ni nevarna in tako blizu.

Le zakaj tega nisem vedela že prej? Kdo mi torej postavlja meje? Koliko takšnih "hribov in gora" je še okoli mene? Sama si jih rišem in omejujem svet okoli sebe. Da jih lahko premagam, je čudovito spoznanje dneva.
 
 

Tags:

01 hribi

Blogres 2008

Evo, pa je že konec, kongresa blogerjev.  Ker sva včeraj malo pretiravala z zabavo, danes zvečer ostajava doma, predvsem, ker gremo jutri zjutraj navsezgodaj s Krti v hribe. Spoznala sem kar nekaj novih ljudi (lansko leto nisem bila zraven) in bilo je prav zanimivo jih videti tudi v živo.

Prijetno me je presenetila pestra izbira predavateljev in vsebine, ki so bile "pisane na kožo" najinim projektom, ki jih trenutno razvijava. Sva se vrnila polna idej in zagona. Veliko dela naju še čaka!

Tags:

06 digitalno

Školjka ali kamen

Na obali smo našli ogromno luknjičastih kamnov. Nato pa še take, ki so imeli v luknjah školjke.

Mi lahko kdo pove, kaj je bilo prej? Luknje v kamnu ali školjke, ki so izvrtale takšne neverjetne skulpture. Za kakšno vrsto školjk gre?

Res me zanima in ne, ne vem odgovora.

Tags:

kaos

Morje, bunde in tek

Bili smo na morju, kar tako. Nekam smo želeli pobegniti, ne glede na deževno vremensko napoved, čeprav šolskega leta še ni konec in kljub ali pa prav zaradi vsega dogajanja v zadnjih dneh.

Zjutraj se je na Kamniškem sedlu lepo videl novo zapadli sneg, zato sem na hitro vrgla v avto še bunde. In bilo je kot v starem vicu: "Samo ja i Mujo u bundama!" Res, sedela sem v zimski bundi na tisti prazni obali, veter je pihal kot za stavo, nosilo je črne oblake, bilo je mrzlo, kot še nikoli doslej na morju. Pa vseeno čarobno lepo.

Pa tudi tekla sem lahko in ko se je zjasnilo, je bilo celo dovolj toplo, da se je večina članov naše familije šla kopat. Le kdaj smo bili nazadnje edini na plaži? Včasih v aprilu!

Pravzaprav je bil tole prav lušten pobeg.

Tags:

morje | tek

Kaj je čas?

Zadnji mesec imam končno veliko časa tudi samo zase. Veliko sem doma, je bila bolniška za tamaučka, pa izraba lanskega dopusta, Aleševa poškodba, pa žal še zadnji nenačrtovan dopust. Veliko pa se pozna tudi moja načrtna odločitev za drugačno preživljanje časa in opustitev kar nekaj dodatnih dejavnosti, ki so mi samo jemale čas in energijo.
 
Še vedno mi ostajajo moja jutra in ko sem doma, grem najprej ven. Vedno pomaga, vedno se vrnem dobre volje in polna načrtov. Ko takole blodim po gozdu in jem gozdne jagode, skačem po hribu, tečem okoli jezera, čedalje bolj spoznavam, da se pravzaprav čisto nič ne spreminjam. Taka sem že od nekdaj! Samo pozabila sem.
 
Pozabila na svojo otroško radost, na svoje mladostne ideje, katerih sem imela nešteto. Pa se mi je medtem tako mudilo odrasti, sprejeti odgovornosti in še več dolžnosti.
 
Sedaj se vračajo slike, tiste iz spomina in še kakšna prava se najde. Takole sem pri trinajstih tekmovala na atletskem mitingu. V teku.

 
Kaj pa moja popotovanja? Od nekdaj sem rada v gibanju in na poti. Mislim, da se bodo tudi te sanje uresničile. Saj je že vse tukaj. Le ustaviti se je potrebno. Kajti čas ni nekaj, kar pride in gre, ampak je vedno tukaj kot spirala in sami se odločimo, na kateri točki bomo nadaljevali.

Tags:

zame

Bled

Odkar sem prijavljena na Blejsko 10ko nimam več miru. Jezim se nase, da sem se dala speljati neki perverzni misli, da zmorem preteči 10 km in to še na tekmovanju. Le kaj mi je bilo zadnjič na Muri, da sem potegnila z Darjo, nekako v stilu, če greš ti, grem pa tudi jaz!? Saj ne, da ne bi napredovala, zmorem pol ure teka, potem pa se vrnem domov. Zdelo se mi je, da mora biti to moja meja, saj sem ves čas trdila, da jaz pa že nisem za tek. 
 
Dokler se danes nisem odločila za končni preizkus, pa da vidim, ali lahko pretečem dva kroga okoli Gradiškega? Ali sploh lahko še razmišljam o Bledu ali naj se kar takoj skrijem v klet in čakam, da poletje mine.
 
Že doma sem se miselno pripravila, si vzela čas za Gradiškega in šla teč. Prvi krog za ogrevanje, drugi za preizkus. Imela sem voljo, pravzaprav niti nisem veliko razmišljala, samo tekla sem. Noge me niso bolele, dihala sem lahko, bilo mi je prevroče, pa vendar sem se ustavila samo toliko, da sem na hitro slikala mojega edinega navijača, ki me je prišel bodriti kar na cesto.



Zadnjo ravnino sem pretekla z lahkoto, s še malce pospešenim tempom in s spoznanjem, da morda pa le lahko oblečem majico ekipe Srčnih. Se vidimo na Bledu!
 

Tags:

tek

Likanje

Je na tem svetu kdo, ki res rad lika? Kar tako iz užitka? Če je temu tako, potem tega jaz res ne bom razumela nikdar. Zame mora biti dan ravno takšen, kot je danes. Deževen tako zelo, da niti nosu ne morem dati iz hiše, pred tem morajo biti pomiti kopalnici in še vse ostalo na svojem mestu. Skratka, ko mi ne preostane res nič drugega, je s prioriteto žnj na vrsti tudi likanje.

Sicer sem se kljub dežju odločala med tekom in likanjem. Samo, ker sem že lepo prehlajena, z mrzlo vodo se tuširat po teku je tudi svojevrsten užitek (včasih nam zagode hišna avtomatizacija in smo na mrzlem tudi, če je nafta pri hiši), se mi nekako ni zdelo pametno pretiravati in siliti nazaj v mokroto. Torej sem ostala doma in se lotila neznanskega kupa srajc in bluz.
 
Načeloma jaz ne likam, oziroma likam zjutraj le po potrebi, kakšno majčko ali hlače. Likam tudi ob menjavi sezone, ko operem vse, kar bi lahko še nosila tudi letošnje leto. In ravno to me je doletelo tudi danes. Sicer pa ne likam perila, niti posteljnine, niti ničesar drugega, kar vse me je učila moja mama. Za šest člansko družino peremo vsak dan, oprano pa le zlagamo. Četudi ni vse zloženo natančno na mero, je življenje tako bistveno enostavnejše.

 
Pa ni bilo vedno tako. Včasih sem likala vsako nedeljo in likala sem najprej plenice. Ja, tudi to sem počela, ker so Pamperske prišle k nam šele kakšno leto pozneje.  Koliko lepih dni je šlo v maloro zaradi privzgojenega čut za urejenost. Čemu?  In iz tistih časov imam še vedno super likalnik. Rowenta, ki ima zraven stojalo na katerega ga postaviš, likaš pa potem brez nadležnega kabla. Ta precej drag likalnik sem kupila v Avstriji. Zaželela si ga je moja prijateljica in jaz sem ga ji kupila. Žal se je potem premislila, denarja mi ni dala vnaprej, sama ga pa tudi nisem vozila nazaj v trgovino. Tako je ostal pri meni in dočakal celo polnoletnost.
 
Še vedno pa čakam in se sprašujem, kdaj bomo pri vseh teh fensi šmensi materialih resnično pospravili likalnike za vedno? V trgovinah še vedno izbiram med bombažem, da o dodatkih lanu niti ne govorim, še vedno so za kožo in nošenje najbolj prijetna. Vsa ostala plastika se mi upira na celi črti, čeprav brez tega tudi ne gre. Novi materiali, ki lahko nadomestijo klasične, pa očitno še vedno niso cenovno dostopni in dokler je tako, bo najbrž tudi likanje ostalo del vsakdana.

Tags:

vsakdanjik

Močeradna pot

Celo lansko poletje sva se z Alešem pogovarjala, kako bova ob sobotah zjutraj hodila v hribe. Žal sva se samo pogovarjala, naredila pa nič. Nobena sobota ni bila dovolj prosta in dovolj primerna.

Pa je tako enostavno. Samo vstati moraš dovolj zgodaj, pobrati palice, majice, nekaj vode in že lahko greš. Le kaj je lepšega, kot biti v hribih, ko se dan prebuja? Sploh pa je Kamniško sedlo s svojim razgledom na Logarsko dolino, enkratna izbira za začetek poletnih poti. In sva šla. Skoraj pred vrhom naju je dohitel kolega Mare, in vsi smo se strinjali, da naslednjič vstanemo uro prej, kajti danes smo hojo začeli ob 5h, pa nas je sonce že močno prehitelo.

Je bilo pa danes zanimivo tudi zato, ker so bile poti proti vrhu tako polne močeradov,  da kaj takega še nisem videla. Vedno sem mislila, da močeradi žive samo ob potokih. No, sporočam, da temu ni tako, in da jih lahko najdete tudi na 1.800 nadmorske višine.

Tags:

01 hribi