Poslanski večer

Preživela sem zanimiv večer v družbi z Vido Petrovčič, znano novinarko, ki jo je v Domžale povabila Cveta Zalokar Oražem. Tokrat se nam je Vida predstavila na čisto drugačni, osebni ravni. Najprej je vse presenetila s svojim popolnoma spremenjenim videzom. Izgleda mnogo mlajša in nedvomno k temu pripomore tudi njena na novo pridobljena vitkost. Menim pa, da gre pri njej za celovitejšo spremembo,  ki ji je bila omogočena z novimi okoliščinami. O svojem osebnem doživljanju preobrazbe je napisala tudi knjigo z naslovom Shujšamo skupaj, ki izide naslednji teden.

 

 

 

V pogovoru sem izvedela mnogo o samem novinarskem delu. Vida sedaj vodi okrogle mize in polnočni klub. Teme, ki jih obravnava zahtevajo veliko študija, ki pa ji očitno leži, saj je po študiju filozofije znanje nadgrajevala tako iz področij psihologije in ekonomije, še vedno pa izkoristi vsako priložnost za osvajanje novih področij. Vodi tudi seminarje komunikologije in zdrave prehrane.

 

Mene je predvsem zanimalo njeno mnenje o vlogi novinarjev v času, ko klasične medije vsebolj izpodriva splet in spletne storitve. Analize kažejo (vsaj v ZDA), da časopisi in televizije letno beležijo že 20% izpada dohodkov zaradi široko dostopnih informacije prek spleta, ki jih ne morejo več nadomestiti.

 

Web 2.0  in vse kar je povezano z njim – Blogi in personalizirane spletne strani (google/ig)  z novicami iz različnih virov (RSS feeds), ki so dostopne tukaj in sedaj, je resna konkurenca klasičnim novinarskim objavam. Resda lahko pogrešamo tisto pravo komentiranje političnih dogodkov, ki pa je v zadnjem času, tako pri nas, kot drugje v svetu takorekoč umaknjeno. Poročanje o dogodkih, ki to morda tudi niso, pa so prevzeli posamezniki in interesne skupnosti. Kaj torej preostane novinarjem? 

 

Odgovor Vide me ni presenetil. Strinja se, da to, kar se dogaja, spreminja vrednotenje novinarstva in prizanava, da se nekateri novinarji precej ustrašili nove situacije. Hkrati meni, da se v svetu pospešeno išče način, kako na novo definirati avtorske pravice. Meni, da bo moral rešitev ponuditi Google ali pa bodo posamezne države dosegle, da se zapira dostop do določenih vsebin. Poskuse v tej smeri menda izvaja tudi Nizozemska poleg vsem znane Kitajske.

 

Sama menim, da se to ne bo zgodilo, rešitve bodo na voljo, če ne takšne, pa drugačne, tako kot za novinrsko delo velja, da je resnica kot voda – vedno najde pot.

Tags:

se dogaja

Maj cveti

Pa je le obrodilo sadove tudi naše delo na vrtu. Kako se razveselim vsakega novega cveta. Čeprav je samo drobnjak ali pa drobne dišeče jagode.

 In pa vrtnice, cvetoča zapuščina moje matere.

Tags:

vsakdanjik

En sam dolgi dan

In že je petek. Vsak teden se odvrti kot en sam dolgi dan. Prav potruditi sem se morala, da sem po spominu lahko kronološko razporedila dogodke, čeprav je bil ta teden precej umirjen. Na koledarju je namreč zevala praznina, kar je bilo prav nenavadno.
 
Se pa vse vrti okoli priprav na naš nedeljski pohod. S Stanetom in Francijem smo se dobili vsaj trikrat. Je bilo treba uskladiti sezname prijavljenih, določiti število obrokov, se dogovoriti za nedeljsko dostavo kruha, potrditi avtobusni prevoz, naročiti kuho golaža... Tosama nam je podarila dve malo večji torbici za prvo pomoč. Vsaj obližev bomo imeli, za vse naše ožuljene prste na nogah, dovolj.
 
Doma smo se še pravočasno zdramili in začeli priprave za zamenjavo potnih listov. Začelo se je z obiskom tamalčka pri frizerju, tudi zato, da se ga bo kaj videlo na novi fotki. Sledilo je seveda slikanje vseh otrok, sedaj me čaka še finale. Priti na upravno enoto. Prva sobota v mesecu je še daleč.
 
Nekje vmes sem izpustila dan službe, ker sem šepajočega sina vozila po ambulantah. Na srečo mu ni hujšega in naslednji teden bomo že pozabili, da se je karkoli zgodilo.
 
Izpustila pa sem tudi dobršni del noči, ko sem se trudila objaviti malo več o mojih vtisih s poti v SF. Sem pisala in pisala, izbirala in obračala stavke, tako ene dve uri. Ko sem na koncu  hotela zadevo Postati na weblog, mi je celotno besedilo mrknilo, saj me je sistem že zdavnaj odjavil z admin pravic. In trma moja je šla pisati od začetka in si dobro zapomnila novo lekcijo.
 
Bil je mokeo in mrzel popoldan, ko smo se odpeljali na Gorenjsko iskati piknik plac, ki bo dovolj velik, da bomo lahko sami, v naravi, zraven vode. Našli smo čudovit prostor pod Stolom. Le vreme nam še lahko zagode, čeprav so vremenarji napovedali sončen vikend.
 
Vse ostalo je pripravljeno.

Tags:

vsakdanjik

Konference

Z ene zadnjih konferenc :)

 

 

Tags:

kaos

San Francisco

Dokončni povod za pisanje na spletu je bil moj obisk San Francisca. Mesto me je očaralo in močno sem si želela svoje občutke in vtise deliti tudi z drugimi.

Žal se na to nisem prej pripravila z izdelanim blogom, čeprav bi brez svojega prenosnika vso zadevo vseeno izpeljala bistveno težje. Dostop do spleta sem namreč koristila v javnih "cyber caffe" prostorih, kjer sem za protiuslugo zvesto kazala svojo Viso. Zadevo sem namreč zafrknila že ob sami rezervaciji hotela, ki je obljubljal "web access". Na mojo žalost je šlo v tej ponudbi samo za urejeno komunikacijo (do vtičnice, seveda brez PC).

Na mojo še večjo žalost ni bilo najti javnega dostopa do interneta niti na največji web konferenci, Web 2.0 Expo, ki je bila pravzaprav moja vstopnica in ciljna destinacija celotnega obiska. "There is no public computer!" je bil edini odgovor, ki sem ga dobila od organizatorjev. Pa še zelo začudeno so me gledali, saj sem bila med tistimi izredno redkimi obiskovalci, ki v svojem nahrbtniku niso prenašali prenosnika s seboj. Na konferenci se je zbralo čez 10.000 obiskovalcev. Vsa zadeva je bila izvrstno pripravljena, zanimiva, polna dogodkov. Vsekakor močno priporočam udeležbo tudi na jesenskem delu, nam mnogo bližje - v Berlinu. Zadnji dan konference sem koristila sejemski prostor in računalnike, ki so jih razstavljalci namestili za prikaz svojih izdelkov in storitev. Skoraj iz vseh se je dalo tudi prosto surfati, tako, da sem le uspela pogledati zadnjo pošto ali malo novic od doma.

Vse drugače pa je bilo v nadaljevanju, moje bivanje sem podaljšala za štiri dni, tako, da sem imela čas in možnost prostega potepanja po mestu. Res pa je, da bi mi bilo ljubše ležanje na pacifiški obali, kot pa čemenje pred ekranom.



Sem pa imela medtem čas razmisliti, zakaj je bilo mesto zame tako privlačno.

Prvi vtis so name vsekakor naredili izredno prijazni in vljudni prebivalci. Kjerkoli sem morala kaj vprašati, kupiti ali pa le klepetati, sem naletela na izjemno vljudnost in prijaznost. Poleg tega dajo veliko na zdravo življenje. V lokalih je velika izbira raznih solat - kot samostojnega kosila, velika pa je tudi izbira palačink, ki jih ponujajo z raznimi nadevi, tako, da izgledajo kot naše pice. Fitnes centri so za vsakim vogalom in to polni. Zjutraj srečaš poslovneže s suknjičem in v telovadni opremi, ki očitno najprej obiščejo telovadnico in šele nato nadaljujejo s posli. In ženske so praviloma v najvišjih možnih petkah in v celoti urejene, skorajda ni debelih ljudi.

Že to je bilo nekaj povsem drugega, kot sem pričakovala. Moj prvi obisk ZDA pred leti, je bil v Texasu, kjer je podoba povsem druga. Tam se hranijo in živijo po popolnoma drugačnih merilih. Tudi zato lahko rečem, da je California svet zase tudi za ZDA.

Mesto deluje izjemno čisto in sveže. Pa ne samo zaradi nenehnega pomivanja tal, ampak predvsem zaradi odsotnosti vsiljivih reklam. Spomnim se prizorov iz drugih mest, ko cele ulice utripajo in se mesta samega zaradi reklamnih panojev sploh ne vidi. Tega v SF takorekoč ni. Tako, kot zunaj ni kadicev. Kajenje je prepovedano v vseh javnih prostorih.

Čeprav mesto leži v silicijevi dolini, bolj znani po »High Tech« tehnologijah, se tega v samem vsakdanjiku pravzaprav ne čuti. Veliko poudarjajo svojo zgodovino in ohranjanje tradicije, ki pa jo štejejo od osvajanja divjega zahoda dalje, kakšnih zgodb o Indijancih žal ni zaslediti. Tudi vzdrževanje vozil kot je »Cable car« sodi v to zgodbo, pa vrtiljaki z izrezanimi konjički. Najnovejša pridobitev v mestu je Matrix – ki združuje kinodvorane in igralne aparate. Po velikosti in opremi se lahko skrije v primerjavi s Kolosejem v Ljubljani. V trgovinah težko kupiš novejšo tehnično robo, kot smo jo vajeni iz naših trgovskih centrov. Največ lahko najdeš v Chinatownu, kjer pa sem doživela tudi svojo edino negativno izkušnjo s prodajalci. Na vsak način so mi želeli prodati drug fotoaparat, kot pa tistega, po katerem sem povpraševala. Celo ceno smo izpogajali, samo aparata, ki so ga prodajali sploh nikoli niso imeli. No, edina naivka v tej zgodbi sem bila jaz sama, kar pa sem ugotovila šele po dveh dneh neuspešnega cenkanja. Pa bi kupovala prek spleta, tako kot to počno tudi sami. Mi smo zadevo nato kupili kar doma v prvi trgovini v BTCju.

Javni prevozi so raznovrstni, poceni in učinkoviti. Pred obiskom sem kolebala, ali naj si raje omislim »rent a car«, da bom lahko sploh kaj videla. Pa sem s tedensko vozovnico, ki omogoča neomejeno število voženj za samo 24$ odkrila vse kotičke mesta in vse zanimivosti. Za primerjavo: taxi od letališča do centra me je stal 43$. Navsezadnje si je moč ogledati mesto tudi s supergami na nogah, saj je vse na »walking distance«, le volja in želja po videnju novega je potrebna.

 

Vremenska klima je mila. Ko sem prišla, je bil večer in 15 C. Čeprav se je taksist pritoževal nad izjemnim mrazom, ki da je te dni, je meni dnevna temperatura okoli 20 C zelo ustrezala. Tako kot bujni vegetaciji, ki cveti in zeleni po mestu. Močno se čuti vpliv Pacifika, še najbolj seveda na sami obali. Zemlja je topla, ozračje pa je prevetreno z mrzlim vetrom iznad morja. Tako mi je bilo izjemno prijetno zakopati bose noge v toplo mivko, zraven pa sem bila odeta v zimsko bundo. Enako modo srečamo na ulicah. Brez nogavic, v sandalih, zgoraj pa plaščki in oviti šali. Za nas precej nenavadno. So mi pa sedaj bolj jasne slike iz modnih revij, ki takšne kobinacije skušajo prodati tudi pri nas. Verjamem, da neuspešno.

Zelo veliko ljudi ima svoje hišne ljubljenčke, zagotovo več kot otroke. Takšen vtis sem dobila ob pogledu na ogromno praznih otroških igrišč in prepolnih parkih s sprehajalci psov. Seveda so vsi hodili z vrečkami v rokah in čistili za svojimi kužki. Dejansko pa sem srečala zelo malo družin. Izjema je ponovno ChinaTown, kjer imajo vse, od svojih vrtcev do svoje Univerze. In največjo azijsko skupnost izven Kitajske. Tudi večino napisov v mestu je že dvojezičnih.

Sem se pa spraševala, koliko novih vtisov lahko sploh predelam v svoji glavi. Golden Gate Bridge in Fisherman's Warf, pa »cute« hiške na vsakem vogalu, kilometri pešačenja po ulicah, pacifiška obala, vse, tudi v enem dnevu... Ne morem reči, da sem postala apatična. Samo zadnje dni me okolica ni več fascinirala. Pravzaprav sem se tega novega občutka še najbolj ustrašila. Bila sem na drugem koncu sveta, čisto sama, pa vendar sem se počutila in gibala tako, kot, da sem tu doma. Temu je vsekakor botrovala neka človeškost tega mesta, ki te sprejme takšnega kot si. In kljub velemestu, na ulicah ni zaznati nekega hitrega tempa življenja, nad katerim se stalno pritožujemo. Zdi se, da je življenje mirno in urejeno.

Raznovrstnost in različnost dajeta čar in dušo San Franciscu. Žal veliko vtisov s poti ne bom mogla nikoli opisati, nekaj drobtinic pa se je po zaslugi SF znašlo tudi v Blog'oHani.

Izbrane fotke sem nato objavila od doma v naši Galeriji 

Tags:

02 potepanja

Bergle

Kako od lokostrelstva do bergel? 

To uspe našemu Mitju. Včeraj zvečer je šel s kolesom na redni lokostrelski trening. Nazaj je prišepal.
A je padel s kolesom? Kje pa.
So ga mučili z loki? Nikakor.
Ko smo ga malo mučili doma, je le priznal, da je skakal s trampolinom do koša za košarko. Le blazine tam ni bilo več.

Danes pa k dežurnemu zdravniku in naprej na urgenco. V naslednjih dneh je imel v planu taborniški bivak, nato pohod z društvom, plesne za valeto in astronomski tabor. Za zamenjavo je dobil bergle.

Tags:

03 dogajanja

Pohod za hrano

Danes sem se pridružila mednarodnem Pohodu za hrano, ki je bil tudi v Ljubljani.

Zdi se mi pomembno, da se o tem govori. Da lahko sami sebe vprašamo, zakaj hlepimo po vseh nepotrebnih rečeh, ki nas praviloma ne zadovoljijo ali pa je občutek izpolnjenosti kratkega roka. Živimo v obilju dobrin, naše misli pa večinoma ne sežejo čez domači prag.

Na svetu zaradi lakote vsak dan umre 25.000 ljudi, od tega vsakih pet sekund umre en otrok. 852 milijonov ljudi nima dovolj za jesti. Lakota in podhranjenost sta med tveganji, ki ogrožajo globalno zdravje na prvem mestu. In dokler so lačni na svetu, ne moremo govoriti o miru in blaginji človeštva, navsezadnje niti o lastni sreči ne.

 

Zato sem danes bila zraven, ker si resnično želim, da bi ta svet naredili lepši in pravičnejši. Z majhnimi koraki in z veliko dobre energije bomo hodili z roko v roki še naprej.

Tags:

05 dejavnosti | se dogaja

Gremo na vrt

Vsako leto po 1. maju me napade mrzlica sajenja rož. Sledi prav obreden obisk vrtnarije, kjer resnično uživam in izbiram med barvami in vonji, cvetovi in sadikami. Nazadnje prinesem le škatlo ali dve novih sadik, kup vrečk s semeni, povrhu dodam tavelike vreče zemlje in oznanim veliko vikend akcijo dela na vrtu. Doma vsi zavijajo z očmi in se skrušeno odpravijo z motikami na vrt. Nato na veliko prekopavamo, režemo, grabimo in kosimo. Učinek je fantastičen. In od vseh rož najlepše cvetijo prav na trati.

Žal po izkušnjah preteklih let, je učinek take akcije kratkotrajen. Veliko posejanih rož sploh ne vskali, pozabili bomo zalivati ali pa nam bo dež popolnoma premočil vse posajeno. In tako nam bo sčasoma sama narava spremenila vrt po svoji podobi. Res je, da nam malo kaosa okoli naše hiše kar ustreza. Ne, da nam bi bilo to v ponos, moti pa nas tudi ne.

 

Tags:

03 dogajanja

Nov vsakdanjik.

Namesto, da se ob 16h delo konča, se ponavadi delo šele prične.

Danes sem že med vožnjo domov klicala naokoli; se dogovorila za ceno avtobusa za naš naslednji pohod, klicala novega mizarja, ker dogovorjenega nikakor ne dočakamo, klicala kolega za četrtkov jutranji sestanek na igrišču.

Doma sem začela po vrsti odmetavati nabrane obveznosti:
-najprej  sem po telefonu podaljšala termin v knjižnici, ker sem ugotovila, da tamauček še ni prebral polovico knjig,
-čevlje tamalim gremo kupovati jutri, ker že moramo v mesto zaradi ortodonta,
-v četrtek imamo dermatologa in nato hitim nazaj na sestanek sveta KS s krajani.

Danes zvečer smo zmenjeni, da na igrišču pri šoli popravimo ograjo.

In zraven tega se skušam vzdržati kajenja. Kajti vsako leto isto. Na morju poskrbim, da se lahko doma odvajam in potem grem čez natanko 6 tednov spet na morje.

In tavelika me seznanja s svojimi spoznanji, da itak stalno živi v stresu. Bi ji želela reči, da bo sčasoma bolje. Pa ne upam.

 

Tags:

kaos | vsakdanjik

Naj bo danes poseben dan.

Dan, ki ravno mineva, je bil pravzaprav povsem običajen popraznični delavnik. Pa vendar je vsak dan nekaj posebnega. Danes sem lahko preživela dan s svojimi najbližjimi; družino, prijatelji, kolegi. In ker danes Aleš praznuje in ker sem se opogumila in pričela pisati tudi sama, je pravzaprav danes poseben dan. Za vse nas.

Morje mi daje ogromno energije, zraven pa povzroča veliko dilemo. Kaj sem in kje so moje meje? Kaj me žene, da vedno znova ponavljam isto dejanje?

Tags:

morje