Kaj praviš?

Ko naš tamauček pravi: "Kaj si rekla?" ali pa kar presliši vsa dobro namerna navodila in ne sliši ne na prvo ne na drugo uho, ne gre za klasično potegavščino navihanih otrok. Včeraj sva dobila potrdilo, da je moj sum pravilen in da naš otrok dejansko ne sliši dobro. Še več, sliši izredno slabo.
 
Ker še ni nič zamujenega in je to le posledica stalne pristnosti sluzi v njegovih slušnih kanalih, se bomo morali čez zimo še bolj izdatno truditi s čiščenjem nosu. Če ne bomo uspešni, nas glede na čakalne dobe, ki so za ta poseg okroglih sedem mesecev, čaka operacija na stenah bobničev. V istem paketu nas čaka še logoped, saj mali zaradi težav tudi slabše razvija govor.
 
Na žalost, to izkušnjo v družini že imamo, saj ravno tako ni bilo prizaneseno starejšemu otroku. Me pa zanima, kdaj in na katerem sistematskem pregledu bi strokovne službe ugotovile odstopanje od normale. Zaenkrat greva po poti zdravljena izključno na mojo iniciativo pridobivanja napotnic in naročanja k specialistom.
 

Tags:

kaos

Običajni jutranji prometni zastoji

Ko mi zjutraj po radiju sporočijo, da so na cestah običajni jutranji prometni zastoji, se vedno vprašam, kaj nam je tega treba bilo?
 
Že to, da so običajni, pomeni, da smo se vsi vdali v usodo in da stoično prenašamo kolone, v kateri izgubljamo delčke našega življenja. Ne verjamem, da se da ta čas porabiti aktivno ali kakovostno. Res je, da lahko v miru razmišljaš ali pa ob poslušanju kakšnega CD za samopomoč širiš svoja obzorja. Pa vendar, ob tem moraš biti vseeno tudi pozoren udeleženec v prometu, tako, da se mi jutranja sanjarjenja ne zdijo najbolj na mestu. Kaj pa, če zraven prevažaš še otroka ali dva? Kako preživeti podarjeni čas na cestah?
 
Danes sem porabila za vožnjo v službo natanko eno uro in deset minut in to za razdaljo, ki jo ob prazni cesti prevozim v dvajsetih minutah. V kolonah torej porabim 50 minut na dan ali 150 ur na leto! (če odštejem tri poletne mesece, ko ni tako izraženih jutranjih prometnih konic) To je skoraj cel delovni mesec, ki ga podarim cestam. In če ta mesec pomnožimo s številom avtomobilov na celotni avtocesti? Pa saj smo popolnoma nori. In to samo zato, da se lahko pripeljem do delovnega mesta, kjer moram obvezno registrirati svoj prihod. In nadaljujem z delom, ki bi ga prav enako lahko opravljala tudi od doma.
 
Kdaj bo naša družba zrela tudi za kaj drugega? Zakaj je tako težko zaupati ljudem in vpeljati nekaj sprememb. Možnost dela od doma bi nam vsem prihranila ogromno na času in denarju. Se res moramo okostenelo držati vsega samo zato, ker se tako pač dela?!

Tags:

04 razmišljanja

Debitantka

Včeraj sem ponovno spoznala, da me življenje pelje po poti, ki mi je vnaprej popolnoma neznana. Bolj, ko se prepuščam naključjem, za katere verjamem, da to še zdaleč niso, več presenečenj in novih izzivov me čaka. Sama se življenja ne bojim več, včasih me je strah le same sebe, saj ne vem, kakšne sile so v meni. Kaj je tisto, kar me žene vedno naprej?

 
Bila sem na ustanovni konvenciji stranke Zares, ker enostavno čutim, da želim biti zraven.

Tags:

05 dejavnosti

Ko te prevevajo čustva

Še dobro, da je že petek! Tole pa je bil teden, tako zelo poln, poln raznega dogajanja in poln raznih občutij, ki so se izmenično vrstili iz dneva v dan.

Če smo prejšnji vikend zaključili s prireditvijo, ki je zahtevala kar nekaj priprav in organizacije, polne stresa, ki te spremlja, pa če hočeš ali ne, je bil večer v znamenju iskanja izgubljenih otrok, ki so s praznimi mobiteli se čisto lepo znašli, le strah nas mam je velik in težko premagljiv.

In smo se v ponedeljek precej izmučeni vlekli naokrog in je bil torek primeren dan za pogled vase, je že sreda bila napolnjena z energičnim izbruhom najmlajših in posledično praznjenje baterij starejših. Višek je vsekakor bil četrtek, ko se srečaš s povsem novimi spoznanji, polnimi očitkov in nerazložljivih potez. Farsa.



Na srečo petek 
prevaga v navalu zanosa, ko se v festivalni dvorani pojavi tudi tvoj otrok, pozabiš na majhnost in spet si del sveta, širnega obzorja in na srečo se s petkom teden ne konča. Jutri nas čaka še eno veliko dejanje. Bo zanos ali pogum, bo resnica ali drugost?

Biti močan, je vrlina ali šibkost?
 

Tags:

05 dejavnosti

Trmasta ihta

Danes smo v vrtcu imeli jesenski dan. Pekli smo kostanj, delali izdelke iz jesenskih plodov in pacali po glini.

Zamišljene delavnice in sam dogodek je bil s strani vrtca že nekaj časa načrtovan. Le mi smo ga uspeli pri preobilici drugih dejavnosti nekako spregledati in sva se zato šele zjutraj odločila, da ostanemo po službi še malo v vrtcu. Ker tega nismo prej načrtovali, in ker je mene čakal še reden sestanek z društvom, več kot uro in pol nisva želela ostati. Doma sta poleg tega tavelika otroka čakala na naš prihod s pripravljenim skupnim kosilom.

Čeprav smo prvi prišli, vse pripravili, pekli kostanj, izdelali koruznega in nasploh pisanega ježka, se je vse ustavilo, ko sva želela domov.

Mali se je uprl na celi črti. Ne in ne. On bo še ostal. Pregovarjanja so trajala skoraj pol ure. Medtem se seveda ni igral, le trmaril je do konca. Nazadnje je na vsak poskus odhoda samo še tulil, mahal s pestmi in grozil. V ihti se je še udaril, nakar je sledilo res huronsko tuljenje, tako, da so nas prišle pogledati prav vse vzgojiteljice. So verjele, da ga nisem udarila, ampak da se je počil čisto sam? Glede na poglede, ki sem jih bila deležna, si mislim vse kaj drugega. Nič ni pomagalo. Mene ni pustil oditi, sam ni hotel ne nazaj ne naprej. Nazadnje sva ga vsega tulečega odnesla v avto.

Seveda sem bila jezna. Vem pa tudi, da je bil otrok danes neprespan, ker smo imeli sinoči borbe s tem, kdaj je potrebno v posteljo. Ostali starši so prišli v vrtec nazaj, le mi smo ostali po službi in tako vsi malo lačni in utrujeni skušali uživati v pripravljenih delavnicah. Po drugi strani pa sem bila zgrožena, kako zelo nesramen s svojimi besedami zna biti tale naš tamauček.

Bilo je tuleče in boleče za vse.

Tags:

03 dogajanja

Koliko hrane dejansko potrebujemo?

 

Pred kratkim sem dobila rezultate zanimive študije. Koliko hrane za en teden potrebuje družina?

Sami rezultati v številkah, ki se gibljenjo v razmerju 1:500 (!) ne povedo pol toliko, kot priložene fotografije.

Čeprav se iz fotografij vidi, da niso najnovejše, to še zdaleč ne spremeni sporočilnosti. Presenetilo me je, kako različno se prehranjujemo, še bolj pa, kako v različnih področjih sveta pojmujemo družino. Vsekakor zelo zanimivo in poučno.

Japan. Ukita: $317.25 a week

Italy: $260

Breidjing Camp. $1.23

Kuwait. $221.45

North Carolina (US): $341.98

Mexico: $189.09

China. Beijing : $155.06

 Poland: $151

Egypt: $68.53

Ecuador: $31.55

California, US: $160

Mongolia, Ulan Bator: $40

Great Britain: $253

Butan: $5

Germany: $500

Kaj pa v Sloveniji? Koliko porabimo za hrano?

Ali dejansko potrebujemo vse, kar nam ponujajo?

 

Tags:

hrana

Oranžno

Ta vikend bo popolnoma v znamenju oranžne. Kolikor vem, z oranžno sporočamo, da imamo življenje radi.


Samo pogumni in drzni si upajo iskati nove poti!

Tags:

05 dejavnosti

Česen in vino

Pri nas izganjamo hudiča vsak na svoj način.
Kakor sem včeraj podlegla najhujšemu nahodu v tem letu, med smrkanjem, kašljanjem in kihanjem, komaj menjavam sveže robčke pred oteklim nosom, se smilim sama sebi in sem nasploh vsa uboga.
V takih dneh pričnem s svojim čaranjem. Za večerjo si pripravim res izdatno količino česna, ki ga vmešam med tuno, zraven dodam še konkreten kozarec najbolj črnega vina, povrhu pripravim termofor in skupaj z Njim zavijem pod odejico.

Ponavadi se zbudim kot prerojena. Če ne gre od prve, pa postopek ponovim.

Tags:

vsakdanjik