Nekadilska

Pa je minilo prvih 31 dni, brez kave in cigaret. Lahko podam malo statistike (kot izkušena abstinentka):

  • tokratni klik in skok za nekadilske mize v ogrevanih prostorih je bil zelo hiter in neboleč
  • kriza je trajala natanko tri dni, oziroma bolje povedano tri noči
  • takrat predvsem nisem mogla spati
  • nespečnost sem z veseljem izkoristila za branje
  • pri prejšnjih poskusih sem zamotila svoje prste s polnozrnatimi piškoti, tokrat sem si zadala dieto, s katero bi morala shujšati
  • v resnici pa sem se zredila za dodatni 2 kg
  • v paketu zdravega življenja sem črtala tudi kavo in jo nadomestila s čajem
  • še vedno pijem zjutraj čaj, po 15h pa začnem tudi s kavo, sicer je življenje pretežko
  • v planu je bila tudi redna rekreacija
  • sedaj čakam na začetek aktivnosti v telovadnicah, nordijskih palic pa tudi še nisem nabavila
  • dvakrat v tem mesecu sem imela resno krizo

Takrat ni drugega, kot da se stisnem v kot in čakam da mine.

Tags:

zame

Krtinski izziv

Takole je šel dan, kot bi mignil, kot da je trajalo eno samo urico. Prišli, odtekli in zmagali. A je slučajno kdo dvomil?

Spremljevalna ekipa se je močno potrudila, da je uspela slediti zmagovalcem. Ujeli smo jih šele na koncu, ko smo skupaj posedli na jesenskem soncu.

Čestitke vsem in hvala za dobro družbo.

Tags:

treking

Piknik (tudi) bo

Pridite lačni!

Tags:

se dogaja | hrana

OpenId prijava malo drugače

Spomladi sem na konferenci web 2.0 Expo videla zanimivo prezentacijo. Vidoop ponuja rešitev za prijavo, ki poleg vseh dobrih lastnosti OpenId prijave, pomete še z uporabniškimi gesli.

Nimam namena opisovati Kaj je in Zakaj uporabljati OpenId prijavo, saj ste si o tem že lahko veliko prebrali, tudi na OpenId.si

Imamo torej eno samo uporabniško ime in geslo za vse spletne aplikacije, razen, če uporabimo Vidoop rešitev, kjer geslo zamenjuje nekaj povsem novega. Geslo predstavljajo izbrane tri fotografije iz določene tematike

Gre za dinamično slikovno mrežo, kjer se fotografije v naključnem vrstnem redu pojavljajo na ekranu. Vsaka fotografija predstavljajo določeno tematiko in ob vsaki prijavi se fotografija iz te tematike zamenja z novo. Tematike vedno ostajajo enake, menjajo se le fotografije. Uporabniki vizualno ugotovijo svoje kategorije in vnesejo trenutno črko pri kategoriji.

Z vpisom kode, ki jo dobimo s kombinacijo slik, je prijava zaključena. Rešitev je simpatična, uporabniku prijazna, povrhu pa ponuja višjo stopnjo varnosti.

Ker geslo ni statično in ga dobimo samo z vizualnim prepoznavanjem sličic, je rešitev učinkovita pred vsemi prevladujočimi metodami vdorov:

  • Phishing
  • Keystroke Logging
  • Man-in-the-Middle
  • Brute Force

Z myvidoop uporabniškim imenom sem se uspešno prijavila tudi  http://www.sloblogi.net/ in upam, da jih v prihodnosti najdem še več, tudi med slovenskimi spletnimi mesti.

Naslednja Web2.0 Expo konferenca bo v Berlinu od 5. do 8. novembra. Če koga zanima, mu lahko pošljem "invitation code" (velja do 5. oktobra).

Tags:

06 digitalno

Frik meseca

Ker se na spodnjo uganko ne oglasi noben pravi, niti ljubiteljski gobar, predvidevam, da je naloga pretežka ali pa so krive res slabe fotke. Za fotke se želim opravičiti, saj sem jih naredila z mobilnim telefonom, seveda preveč od blizu. Ko sem doma videla paberek dneva, mi je bilo neznansko hudo. Lahko bi se le vrnila v gozd in pričela znova, za kar seveda ni bilo časa ali pa pozabila na vse skupaj, kar pa spet ne morem. Zakaj?
Ker uvajam novo rubriko Frik meseca in bo naslednji mesec na vrsti druga tema, vsekakor tudi zanimiva in aktualna.

Ker je prvič in morda preveč gob, pomagam s polovičko. Odgovori na desni so:

2    Žolta lisička - užitna 
4    Bukova kresilka - neužitna 
6    Žametasti goban - pogojno užiten 
8    Preprosti goban - užitna 
10  Travniški puhovec - mlada užitna

Vam ostanejo torej samo še slikce na levi strani, kjer pa zagotovo ne bo pretežko uganiti vsaj nekateih. Vsak glas šteje. Ste Frik?

Tags:

03 dogajanja

Marmelada - tista prava

Sredi septembra se spomnim, da je že čas za kuhanje letne zaloge marmelade. Na to me spomnijo predvsem prvi šolski dnevi, saj je recept za marmelado prinesla domov Tadeja, ko so nekoč pri gospodinjstvu v šoli kuhali marmelado. Recept je tako preprost, učinek pa tako fantastičen, da sedaj to ponavljamo vsak september znova. Ker imam od doma v spominu, da je kuhanje marmelade nekaj strašansko kompliciranega in časovno potratnega, z veseljem sporočam, da gre tudi drugače!
Če se bo še komu zaluštalo sladke, lepe, rdeče marmelade, lahko naredi tudi takole:

Količina je seveda prilagojena na našo familijo, za 26 kozarcev, seveda pa gre tudi z manj sadja. Kupim torej 8 kg zrelih sliv in 2 kg kislih jabolk, odstranim koščice, jabolka olupim in maso kuham približno eno uro, da se zmehča. Sledi prva hitrostna bližnjica; vzamem namreč palični mešalnik in sadje previdno zmiksam, tako, da vseeno pustim nekaj koščkov sadja. Dodam mleti cimet. Razdelim v več posod (ker nimam večjega lonca) in pričnem z drugo hitrostno bližnjico. Počasi vmešam želirni sladkor, na mojo količino sadja sem ga porabila 4kg. Preden končam, vlijem še (poljubno) količino ruma. In to je to! Marmelado z zajemalko pretočim v kozarčke in jih še vroče zaprem. Pa dober tek!

Še nekaj prektičnih nasvetov (le kdo se od prve tega drži?)

- slive naj bodo res zrele, saj drugače ne dajo tiste intenzivne rdeče vijolične barve
- tudi jabolka imajo po mojem še največ zaslug za barvo, saj jo spremenijo v jagodno rdečo (njami)
- za kuhanje marmelade vedno vzemi novo kuhalnico (nasvet babic, ne me vprašat zakaj)
- pri miksanju ne bodi najbolj natančen, ker je marmelada s koščki sadja bolj zanimiva
- postopek prični s pomivanjem kozarcev, da bodo po končanem kuhanju že oprani in suhi
- marmelado namreč vlivaj v kozrace čim bolj vročo
- po vlivanju marmelade dobro obriši rob kozarca, sicer vakuuma ne bo, marmelada pa se ne bo obdržala

 

Tags:

hrana | 07 recepti

Me ni. Sem šla po gobe.

Prejšnji teden so se vaščani pogovarjali o neverjetni količini gob, ki je v gozdovih tule naokrog. V košarah naj bi jih nosili domov. Sama žal vse dni nisem utegnila priti do gozda, danes pa sem pogumno zakoračila na območje medveda, oborožena z nožem in veliko košaro. 

Po slabi uri hoje, ko je moja košara popolnoma samevala, sem se začela spraševati, kje so vse tiste gobe, ki so se drugim nastavljale pred noge. Ko sem ravno že obupala, sem ga le zagledala. Velikana, postavnega in čvrstega. In ko sem ugotovila, da sta pravzaprav celo dva, sem skoraj zaplesala bojni ples radosti nad ulovom. Samo to sem potrebovala in moja pot je bila v celoti poplačana.

Saj ne, da se štejem med gobarje. Poznam in nabiram natanko šest vrst gob. Jurčke (v barvah vseh letnih časov), lisičke, golobičke, turke, brezovčke in marele, le teh pa je ponavadi zelo malo. Je pa v izobilju vseh ostalih, katerim ne poznam imena niti užitnosti.

Lahko pa Vi poveste, katere od teh gob poznate in ali so užitne:

1.  2.

3.  4.

5.  6.

7.  8.

9.  10.

Tistemu, ki doseže največje število pravilnih odgovorov ponujam nagrado. Ker bom enkrat mesečno pripravljala takšne tematske uganke, bo zmagovalec kot Frik meseca objavljen na Blog'oHani  (po želji s povezavo na njegovo spletno stran).

Tags:

gorska narava

Jaz pa pojdem na Gorenjsko

Jaz pa pojdem na Gorenjsko

Jaz pa pojdem na Gorenjsko,
tja na gornje Štajersko.

Nihče drug ne pojde z mano
kakor drobna ptičica.

S kljunčkom mi bo pot kazala,
s perjem senco delala.

Pesmice bo prepevala,
kratek čas mi delala.

Mal' počakaj, mal' ponehaj,
da se vreme sprevedri.

Vreme se je sprevedrilo,
zdaj pa moram rajžati.

Ti boš pa doma ostala,
milo se boš jokala.

Že od nekdaj se vsakič znova veselim poti na Gorenjsko. Že od otroštva, ko sem imela doma razglednico s podobo Kranja in z zasneženimi Alpami v ozadju, sem hrepenela po tem razgledu. Je že tako, da so nam nekatere poti ljubše od drugih. Meni so poti proti Kranju od nekdaj zelo pri srcu. Uživam v vožnji, uživam v razgledih. Je kaj lepšega, kot pogled na Storžič?

Imam lepe spomine na čas, ko sem se po tej poti vozila na izpite, na postanke pod "pristajalno pisto" na Brniku, na hojo v hribe, na službene sestanke, na razne delavnice v Kranjski gori, na "šoping" ture v Trbižu, na vožnjo k zobarju (!), na izlete kar tako.

Tudi danes je bil tak dan. Veselje in pričakovanje nad jutranjo vožnjo proti Gorenjski mi ni niti malo pokvarilo dejstvo, da sem bila namenjena na zobni kirurški sedež. Kakor zna biti obisk zobarja stresen in nelagoden, imam to srečo, da se takšnih posegov ne bojim.

Pravzaprav se spravim v neko čudno stanje umirjenosti, skorajda transa. Le nekaj minut v čakalnici mi zadošča in ne glede na vrsto in količino literature, ki jo imam s seboj in ne glede na število ostalih čakajočih, jaz preprosto zaspim. Vedno! Ponavadi pridem vsa takšna "matasta" nato na sedež, kjer dobim navodilo, da lahko spim dalje, samo usta naj držim odprta.

In ker sem se danes poslovila še od zadnjega koščka modrosti, me prav zanima, kakšno bo življenje odslej.

Tags:

se dogaja