Pohorski Izziv

by piskec 14. september 2010 12:00

OK, če organizator reče, da je bil Pohorski Izziv, potem je pač bil Pohorski Izziv! Kot nadaljevanje Mura Challenge.

Ne bi rad veliko govoril, besede so - kot vedno v naših druženjih - povsem odveč. Lepo je biti med prijatelji.

Tokrat nas je zaneslo na Pohorje, Ribniško Pohorje, k Ribniški koči. No, vsaj enkrat smo šli vsi trije čez Šentiljsko, ostalo je Rajko sam prislužil... Bi bilo treba še parkrat it!

Oba s Heleno sva pričakovala le gozdove in gozdove. Pa se je potem izkazalo povsem drugače! Zadnjič, ko smo bili blizu - pravzaprav samo čez, čez Kopo, je bilo drugače. Kakih drugih izkušenj s Pohorjem pa sploh nisva imela. Kar je skoraj kar nesramno, pri tej starosti...

Vseh deset nas je bilo spet tokrat, z otroci, kar pomeni, da smo hodili počasi. Pooočasi. A se mi zdi, da niti ne zaradi otrok, ampak prav luštno je bilo, borovnic, brusnic, gob, mravljišč povsod polno, vse si je bilo treba ogledat, povsod se napast.

Borovnice in brusnice smo nabirali,

gobe samo poskušali:

skušali se kopat v modrem sredi rdečega:

in osvajali najvišje vrhove Pohorja!

Z veseljem in mimogrede!

Vreme nam je bilo naklonjeno, mogoče je le malce pihalo. Toliko, da sem kar naprej dajal jakno gor in dol in gor in dol in spet...

Namenili smo se pod Kopo, proti Grmovškovem domu, kamor smo prišli v dveh urah in četrt.

Dom niti ni bil odprt, kot da na Pohorju ob vikendih nikogar ni... Čudno.

Pot nazaj je bila malce hitrejša, borovnic smo bili že siti!

In kar naenkrat - v uri in dvajset smo bili že nazaj!

Še pred nočjo sva peljala še otroke ven. Lulat in malo se znoret, da bodo šli prej spat in da bomo potem ta stari dlje lahko žurali.

Japajade. Tile današnji otroci nikoli ne padejo spat, čeprav sta se zvečer nakotalila kot nora.

Ana, Marjetka in Rajko so potem itak tako lepo skrbeli za nas, da nam ni bilo prav nič treba. Edino, kar sem moral delat sam, je bilo odpiranje piva. Vse ostalo...

Je pa cela svinjarija, da slastnega golaža vedno pre-hitro zmanjka. Zakaaaaaj?

Družabni večer je bil super in že dolgo se nismo tako narežali! In - ne moreš verjet - zdržali smo dosti dlje kot do enajste, polnoči! Neverjetno.

Ampak to nas ni oviralo, da ne bi šli naslednje jutro še malo naokoli. Je bilo treba še na drugo stran! Megleno vreme za nas ni problem,

je bilo Ribniško jezero prav prekrasno!

Tiste stezice pa sploh, otroka sta se kar izgubila med malimi bori.

Potem pa je bilo treba že it. Še dobri dve uri vožnje do doma nas je čakalo...  če ne še več.

Ta prvi dan smo prehodili tole:

ta drugi pa tole:

Vse to le kot posledica neke nore stave. Jej, kaj se režim!!! Le dobra tri leta tega, pa toliko enega veselja, dobre volje, prijateljstva...

Hvala vam, vsem!

Tags:

domači kraji | pr norch

Pingbacks and trackbacks (1)+

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

  • Kepa (3)
    Vreme je napisal: Eh, v vsakem primeru si boljši od nas ;) [Več]
  • Kepa (3)
    piskec je napisal: Res je, precej kampanjsko tole obdelujem... Namest... [Več]
  • Kepa (3)
    Vreme je napisal: Uf, odkar več ne objavljaš na Facebooku opažam,da ... [Več]
  • Greva oba na sestanek! (2)
    piskec je napisal: Če ne bo sestanke, ne bo vzpodbude! :) [Več]
  • Greva oba na sestanek! (2)
    Helena je napisal: Le zakaj sploh dvom? Tole postaja najina prepoznav... [Več]
Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS