Škofjeloški Treking 2012

by piskec 4. april 2012 18:08

Že od kar smo zadnjič šli na Lubnik, sem si želel, da bi šel gor enkrat čisto od spodaj!

Če se pelješ proti Selški dolini, vidiš na severni strani Lubnika močno vrezano cesto, ki pelje... hm, kam? Tudi ta cesta me je tako privlačila - le kam gre? Kje se konča? Kam pride? Zakaj je sploh tam? Prav želel sem si jo obiskat, jo prehodit!

Zgleda, da moram v nadaljnje zelo pazit na to, kaj si želim!

Ker to soboto sta se mi obe želji izpolnili! Juhej! Seveda z obrestmi - na Lubnik sem moral skoraj parkrat, preden smo res prišli gor, cesto pa sem lahko prehodil podolgem in počez, gor in dol!

Zdaj me je že strah za neke druge želje, ki jih imam... jih bo treba bolj skrivat!

Skratka, najina prva Ultra na trekingih se je začela prav v Škofji Loki (madonca, to sem pogruntal šele zdaj, ko sem gledal zapise za nazaj... pa pravijo, da prve ne pozabiš nikoli, hm?!)! Naslednje leto sva bila tudi! Jasno, ne?

In letos sva bila spet na startu, treba je sezono odpret! V takem lepem dnevu pa sploh!

Veliko tekmovalcev, le malo manj, kot dvesto, se nas je že - tako kot vedno - zapodilo po trasi, kot da je konec za vogalom. Jaz spet nekje zadnji, jasno.

Dan je bil lep, trasa enkratna, midva sva jo pa kar dobro šibala, se dobro orientirala, prav nič izgubljala.

Odkrila pa sva - spet - nekaj prav lepih kotičkov - most v Škofji Loki:

in daljnosežne razglede:

Včasih sama, včasih v skupini:

Tam nekje po KT4 pa se je začelo bolj zares, torej bolj strmo. Na Rantov vrh je šlo malce po grapi, potem pa kar naravnost gor, malce v desno in spet naravnost gor. Do tja je še šlo.

Na vrhu še nismo tako zmatrani, sploh fantoma kar dobro gre!

Spust je bil kar potem kar ubijalski, a midva šparava Helenino koleno, na koncu pa še klepetava in malce vse skupaj zgrešiva, morava malce nazaj, ko bi šla lahko počez. Ah, nič hudega.

Vmes najdemo še kako jamo, oz. studenec:

potem pa se meni izpolni tista druga želja - po cesti do konca! In še malo naprej...

Ker v opisu poti piše, da je bolje it nazaj po cesti, midva seveda to resno vzameva. Sicer pa sem sam zeeeelo počasen na strminah, sploh na strminah posutih s suhim listjem, in mi taka cesta čisto prav pride. In res sva na naslednji KT hitro!

Ker ima Helena fotoaparat, so takšne slike redkost!

No, nato pa konec heca. Tale je bila pa huda:

potka se nekje v sredini res izgubi in ne ostane ti druge, kot da jo rineš naravnost gor v klanec. Po karti sodeč sva šla kar ok, ampak res je bilo strmo. Mogoče celo malo prestrmo, jaz sem sicer - prav čudno! - užival, a Heleni ni šlo najbolje. Pa jaz ponavadi delam paniko in se držim za trave, tokrat pa se je ona... Tja od Zalubnikarja so bile k sreči borovnice za držat... Tako sva na koto 920 prišla kar dobro utrujena. 

Zato se nekje od tukaj naprej najina pot precej upočasni. Že tukaj gor počijeva in jeva.

Ko pridemo na preval pod Lubnik, se spet - sedemintridesetič - ujamemo z Marjetko in Jožetom, zato sklenemo, da gremo kar skupaj naprej, saj se itak srečamo od KT do KTja najmanj dvakrat!

Na Lubnik je kar težka prit, zato nam pade na misel, da bi si gor privoščili pivce!

In prav res, gor gremo res na pivce! Lepo sedimo na klopci v zavetrju, se nastavljamo soncu in počivamo!

O, takile trekingi so pa luštna stvar! Tole bo pa treba ponovit! O, ja!

Ko pridemo malo k sebi, gremo iskat jamo. Ki jo seveda najdemo brez težav, orientacija nam dobro dela!

Tole je že druga luknja, v katero se moramo splazit!

Je pa tole živa KT, kjer imajo take dobrote, da spet počivamo, jemo in klepetamo. Kot da bi bili na špancirju!

Nato gremo raje malce nazaj, jeklenice so nam pri srcu!

Kdo bo rinil direktno po strmini navzdol! Pa tudi tako sem sam spet hitrejši!

Še par kucljev bo treba obrest, a nič hujšega, glavni vzponi so za nami. Vsaj zdi se nam tako, ko občudujemo ogromna kostanja:

se gremo coastering (še dobro, da je malo vode...):

nato pa napademo Dešno, naš zadnji kucelj na poti! K sreči Jože dobro ve, da je vmes grapa, ki se je od daleč sploh ne vidi in da se ne gre kar zaletavati, zato jo vzamemo zelo lepo in tudi strmina nam ne more nič!

Za Dešno pa smo že skoraj na koncu! Zato se nekateri že lahko delajo, da so zmatrani:

Še tek v cilj in... ne, nismo bili čisto zadnji, samo predzadnji...

Od vseh treh škofjeloških trekingov je bila tokrat trasa še najlepša. Malce težja, a poti so bile tako prijetne, mehke, lepe, z zelo malo asfalta in makadama... res, čista poezija! Užival sem, kot že dolgo ne! Najbrž tudi zaradi pivca na Lubniku, precej počasne hoje in dobre hrane pri jami in lepega vremena, a vseeno. Bilo je enkratno in super.

Edino, kar me moti, je to, da se (spet) za zadnje ne poskrbi dovolj. Kljub temu, da se STL trudi precej, take stvari vse skupaj pokvarijo in mi je povsem jasno, da nihče noče biti pri ta zadnjih. Na koncu te nihče več ne pogleda, nikogar več ni, najhuje pa je to, da hrane zmanjka. (No, še huje je, da ti KTje pospravijo, še preden prideš okrog, kot v Bovcu...) Na žalost dunajc pa pomfri nista najboljša hrana za po devetih urah hoje. Nikakor. In tako so nekateri super navdušeni nad gostiščem, jaz pa na žalost ne morem bit.

Tu bo treba nekaj spremenit in tudi tiste manj pripravljene oz. tiste manj tekmovalne nekako motivirati. Dokler tega ne iznajdemo, bo težko, da bi ultra imela kakega pohodnika (kot sva midva in le še enih par) več. Le poglejte, kakšen je bil start - vsakemu, ki je kdaj videl start ultre, mu kaj takega nažene strah v kosti. Sem pa opazil, da počasi prihajajo pohodniki, ki jim ni biti težko dlje časa na trasi, kar je zelo ohrabrujoče! A, če bo zmanjkovalo hrane, ali pa ti bodo KTje pobrali pred zaključkom, čemu potem sploh hoditi na organiziran treking?

To je le konstruktivna kritika, v katero kislo jabolko bova morala ugristi tudi midva sama, saj tudi letos organizirava treking. Povsem lahko se zgodi, da se spotakneva na enaki zadevi...

Kakorkoli že sitnarim, pa sem vseeno skrajno navdušen. Potke, grape, kuclji in KTji so me navdušili in organizatorju za to lahko le čestitam. Točno vem, koliko matranja je potrebno za kaj takšnega. In ko smo mi naslednji dan počivali, je moral nekdo vse tiste zastavice pospraviti - o, kako sem sam klel, ko sem jih pospravljal...

9:25h, 31.6km, 2300 višincev. 

Na, pa mam svoje želje!

Edino, česar me je malce strah, je to, da sva vsako leto počasnejša. 7:52, 8:04, 9:25, madonca, le kam to pelje?!

Tags: , ,

domači kraji

Komentarji (2) -

Vreme
4. 04. 2012 20:28:56 #

Mi zadnji smo očitno problem vsepovsod. Nekateri se zavedajo tega, nekateri očitno ne. Več kot nas bo, bolj bodo morali misliti tudi na nas. Še vedno pa  ne morem mimo SuperBalaton, kjer lahko trdim, da smo  bilo zadnji oskrbovani tako kot prvi, pravi zgled za  marsikaterega organizatorja!!!!

piskec
6. 04. 2012 14:35:21 #

Kako bo pa potem, ko bomo vsi zadnji, a? Se bomo gužval ali bodo eni malo manj/bolj zadnji? Smile

Pingbacks and trackbacks (1)+

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

  • Kepa (3)
    Vreme je napisal: Eh, v vsakem primeru si boljši od nas ;) [Več]
  • Kepa (3)
    piskec je napisal: Res je, precej kampanjsko tole obdelujem... Namest... [Več]
  • Kepa (3)
    Vreme je napisal: Uf, odkar več ne objavljaš na Facebooku opažam,da ... [Več]
  • Greva oba na sestanek! (2)
    piskec je napisal: Če ne bo sestanke, ne bo vzpodbude! :) [Več]
  • Greva oba na sestanek! (2)
    Helena je napisal: Le zakaj sploh dvom? Tole postaja najina prepoznav... [Več]
Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS