Nekje v ranem jutru se peljemo proti jugu, levo od nas se razprostre pogled na Bosno.

V takih trenutkih se želim stopiti z okoljem, biti del tega čarobnega sveta.

Čakam in iščem. Le kaj lahko ugledam?

Vilinjsko.

Takole se je nastavljala za njeno osebno mapo. Se prilizovala, oblizovala in nasploh kar se da očarljivo zavijala z očmi.

Le kaj počne ovca vrh Vršiča in kaj jaz počnem sredi tedna tam?

Najprej smo bili prepričani, da ima veliko obiskovalcev kampa s sabo tudi domače živali. Najprej nas je prišel pozdraviti en črn kuža, ko smo mu dali nekaj ostankov hrane, pa nas je v hipu posvojil. Kmalu je pripeljal še blond prijateljico, sedela ali ležala sta ponavadi vsak na svoji strani vhoda v šotor in čakala. Šele kakšen dan kasneje se mi je posvetilo, da psa nista od lastnikov šotorov, ampak sta kar neodvisna prebivalca kampa. Vsake toliko jih je kdo nahranil, smo imeli pa kar nekaj težav, kako priti mimo tačrnega, saj je bil neznansko razigran. Vedno nas je spremljal do kopalnice in celo na plažo, ki spoh ni bila tako blizu, ponoči pa je z laježem odganjal vsakega, ki se je sprehajal po kampu.

Ko sem postala malo bolj pozorna na pse, sem jih kar naenkrat videla ogromno. Mesta v Črni Gori so polna potepuških brezdomčkov.

Nekateri se družijo, nekateri so osamljeni, večinoma malo zanemarjeni. Predvsem pa delujejo prijazno in nevsiljivo. Nikogar nisem videla, da bi jih preganjal. Sprehajajo se naokoli in se obnašajo, kot gospodarji svojih ulic.

Odkod so vsi ti psi? So prišli s turisti in so jih ti tukaj, namerno ali pa ne, izgubili? Na jutranjem teku, ko je bilo res malo ljudi na ulici, me je en kuža prišel prav preverit. Povohat, pogledat in ker očitno nisem bila prava, se je vrnil na pločnik in čakal naslednjega mimoidočega.  

Po eni strani strašno žalostno, po drugi pa so bili videti tako zelo svobodni!

En tek, eno društvo, en priimek, en čip, dva tekača

Letos se zaman iščem med rezultati Blejske nočne desetke, čeprav sem bila zraven. Tudi tekla sem, le da sem že na startu, v množici, kjer smo čakali na začetek teka, opazila, da mojega čipa ni na vezalkah. Očitno se mi je odlomil in tako sem prav grdo izkoristila Aleša, da je meril najin pretečen čas. Grdo pa zato, ker je njemu kot zanalašč včeraj šlo in je tekal naprej in nazaj, me čakal in vzpodbujal, se ukvarjal z mano, kot, da sam sploh ne teče. Čas, ki je uradno pripisan njemu, dejansko pripada meni. Alešu pa le želim še mnogo takih dni.

Sama sem zmogla natanko toliko, kot sem vlagala v svojo pripravljenost. Malo. Zato spet padajo zaobljube, da se zadeve lotim bolj resno. Ko le ne bi bilo vsakič enako - jutri začnem! Danes smo imeli torto, kak dober izgovor.

Spodnji tekst puščam v originalu, samo tako lahko v njem občutimo vso črnogorsko čast in ponos.

Oproštaj Njegoševih roditelja na sahrani
 
Njegošav otac Tomo Markov Petrović, na sahrani svog sina vladike i vladara crnogorskog, obraća se skupu ovim riječima: "Pomaga Bog braćo Crnogorci - Bog dao i sveta Trojica, da ova smrt mojega sina a vašega Gospodara bude srećna za sve nas i ovu našu malu i vitešku zemlju. Veliki sine, diko moja, radosti mladih dana snago i krepkosti starosti moje: zar i ja stogodišnjak doživjeh i takvoga da te vidim. No, smrt je lijepa, a za vaistinu Božju, sve ti pristoji, pa i smrt. Poljubio bih te u obraz, ali ti si u vladičanskoj okruti pa ne mogu: sve ti prosto bilo, moj vazda, vazda voljeni sine."

 Petar II. Petrović Njegoš

Njegoševa majka Ivana Tomova Petrović rođena Proroković, obraća se skupu ovim riječima: " Braćo Njeguši, sokolovi Crnogorci: nije vam to lijepo, što plačete i kukate za mojim sinom a vašim vladikom. Nijesam ja njega rodila, niti za plakanje niti za kukanje, već sam ga rodila o dobru imena crnogorskog. " Prestanite s plačem, jer ja njegova majka - plač ne mogu slušati. Ja sam bila i danas sam najsrećnija majka, kad mi bog dariva tebe, moj vazda najljepši sine. Bio si mi ti sine najljepši među najljepšima, ne samo tijelom nego i dušom. Za vaistinu Božju, ja tvoja majka, za tobom nikad neću zaplakati, jer kada bih to učinila ja ne bih bila tvoja prava majka. Trebaju da plaču majke, koje rađaju izdajnike i pogani ljudske a ne ja. Prosta ti sine, materinska rana, prosto ti crnogorsko mlijeko. Slava Bogu, koji te tako mladog i lijepog uzeo, barem će on najdraži sine moj imati od tebe što da vidi.

Lovćen; pred vhodom v mavzolej sta postavljeni skulpturi črnogorskih žena. Ena predstavlja poročeno žensko, (roka na pasu, povešen pogled) druga je njena neporočena sestra (roka na prsih, pogled v daljavo).

Še dobro, da smo po treh dneh odšli domov, kajti končno smo se res do sitega in še čez najedli bureka. Ker smo vsi v familiji burekoljubci, je bil za kočerjo vsak dan na vrsti tudi obisk pekarne, kjer so nas z veseljem in prijazno postregli.

Najprej kar nismo mogli verjet, da nas je obrok za 5 oseb stal natanko 8€ (osem evrov)!
Jogurt 0,2€, pijača 0,8€, burek 1€ - pa kje smo mi to? V Ulcinju vendar!

No, malce više po ulici smo si kdaj privoščili tudi čevape. Ponudba za 3€.

A je bilo dobro? Pa še kako!

MNE – mednarodna oznaka za Montenegro – Črno Goro

Preden smo odrinili na pot, sem po spletu iskala informacije o kampih v Črni Gori. Kaj veliko ni na voljo, najboljše informacije sem nedvomno našla na straneh Avtokampi.si, kjer so kar solidno popisani kampi. Navsezadnje jih tudi ni tako malo na seznamu. Za odločitev o kampiranju je bilo to povsem dovolj, menila sem, da težav z iskanjem le teh ne bomo imeli.
 
Žal se je kasneje, na dan prihoda v Črno Goro, izkazalo malo drugače. Iskanje prvega kampa je bilo kar težavno. Bili smo utrujeni od poti, ura je bila deset dopoldan, zato bi najraje kar zavili na prvi prostor, ki bi bil na voljo. Pa  temu ni bilo tako, ker je del kampov preprosto izginil, ostali pa so bili skriti za vrtovi brez ustreznih označevalnih tabel. Kmalu smo spoznali, da so na seznamu kampi, ki premorejo prenočiti tudi samo 50 ljudi in da gre za kampe na vrtovih privatnih hiš. Ustavili smo se v kraju Bela, pogledali en tak kamp in ugotovili, da za naš šotor enostavno ni prostora med že postavljenimi tremi prikolicami. Še polni upanja smo odšli naprej. Vendar je v okolici Kotorja, kjer smo planirali prve dni, vsak dan deževalo in teren je bil povsem razmočen.
 
Pomagali smo si tudi z zemljevidom črnogorske obale, kjer so kampi v vseh mestih celo vrisani, vendar žal teh kampov tam več ni. Tako je v kraju Morinj v Risanskem zalivu vrisan kamp Naloka, ki ga tam ni več. Namesto tega je v soseščini tale kamp, v katerem rastejo le češnje in fige. Takoj pod skalo je izvir, ki se izteka neposredno v morje.   Tuš je samo sredi travnika, ima pa čist in zaprt wc prostor. Nikjer ni bilo nikogar, zato smo si vzeli čas za malico in na pomolu smo vsi malo zadremali, dokler nas ni zbudil dež, ki se je spustil iz temnih oblakov. Za nas je bilo to dovolj, da smo se odpravili naprej, iskat bolj sončen in suh prostor. Škoda, ker bi sicer lahko bili edini gostje kampa.


 
Kamp v Tivatu je spet vrtnega značaja, zato gremo dalje proti Budvi. Po opisu sodeč je pred nami tisti pravi kamp z zelo znano plažo Jaz. Za vstop do kampa in plaže sicer računajo 2,5€, vendar smo že bili videti pravi, da nas spustijo pogledat prostor brez plačila. Najdemo potop in še na misel nam ne pride, da bi tukaj postavili šotor. Pravzaprav niti nisem mogla verjeti, da je tole res kamp. Sama recepcija ni vzbujala kakšnega zaupanja, nikakor jim ne bi prepustila dokumentov. Videti je bilo, da se tukaj sezona še ni pričela.



V Budvi oznako za kamp spregledamo in nadaljujemo proti jugu. Ob Sv. Štefanu je prva velika tabla za kamp Crvena Glavica in seveda ga gremo pogledati. Kamp ima dovolj prostora, čist wc, rastejo oljke in je nasploh zelo všečen. Vendar, kje je plaža? Lahko dobimo prostor s pogledom na morje? Zapeljemo se malo naokoli, vendar dostopa do morja ne najdemo. Smo kar visoko na hribu in to je vse.
 
Žalostni se odpravimo dalje, do mesta Petrovac. Tukaj bi po opisu morali najti tri kampe. Kamp Maslina je spet vrtni kamp in povsem poln, kampa Nada ne najdemo, sledi pa še en postsocialističen kamp ob krasni obali Buljarica. Že na daleč se vidi, da kamp nima sence, gre za dolgo vrsto prikolic ob peščeni plaži. Vendar nas brez plačila vstopnine za plažo ne pustijo niti v bližino. Čeprav jim dopovedujem, da bi želela samo pogledati kamp in da iščemo prostor, bolj so vztrajni pri plačilu. Užaljeno se obrnem, utrujeni smo in po celonočni vožnji imamo vsega dovolj. Ura je že dve popoldan, zato se odločimo, da se vrnemo na Crveno Glavico in tam vsaj prenočimo. Ko se lepo namestimo pod stare oljke in začno otroci moledovati za kopanjem, se le pozanimamo, kako do plaže. Le ta je dostopna po ozki, strmi stezi, za katero potrebuješ superge, nikakor šlapic za na plažo. Vendar smo po desetminutni hoji nagrajeni z eno najbolj čudovitih plaž tik ob Sv. Štefanu. Na drugi strani skale, nekaj deset metrov stran zaračunavajo dostop in ležalnike petičnim gostom, mi pa imamo takorekoč to isto plažo povsem zase.

Navsezadnje nam postane tukaj tako všeč, da tu ostanemo kar dobro polovico dopusta. Kamp je povsem primerno izhodišče za vsakodnevna potepanja po okoliških krajih. Plačilo za tri odrasle in dva otroka (ja, naš tavelik tamau že šteje k odraslim), šotor ter avto znese 19€ na dan. Vsekakor zelo ugodno, če pomislim na cene, ki smo jih že plačevali po "lepi naši" in drugje.
 
Po prvotnem planu smo bili namenjeni v kamp na Žabljaku, ki je na 1.200 m nadmorske višine. S sabo smo imeli tudi vso planinsko opremo. Vendar nas je vsakodnevni dež odvrnil od te namere. Če samo pomislim na Kamniško sedlo v dežju, potem me pač ne drži odkrivanje neznanih vrhov Bobotovega kuka. Ko nam je dovolj grozečega vremena, sledimo vremenski napovedi in nekaj zadnjih dni preživimo še na edino sončnem jugu.
 
Med potjo na jug smo seveda pregledali še ostale kampe. Glede na opis smo veliko pričakovali malo naprej od mesta Bar, v zalivu Utjeha, kjer se nahajata istoimenski kamp in kamp Oliva. Bistvene razlike med njima ni, sta le sosednja vrtova s prepolnimi kotički na prepolni obali. Sanitarije so skorajda vzorne, le neznanska gneča na obali (trgovine, barčki, kioski) in v samih kampih, ki sta neposredno ob morju, nas odvrne od kampiranja. Prostor enostavno ni primeren za nas. Navajeni smo na več prostora, kar želimo tudi razložiti lastniku, ki pa nikakor ne razume, kaj dejansko pogrešamo.  Da bi nas prepričal, umakne celo svoj avto in nam ponudi še meter več prostora.
 
Sonca je bilo za vzorec, povsod naokrog je deževalo, tudi v Ulcinju, le na Veliki plaži je bilo suho. Čisto na koncu Velike plaže je kamp Ada, zelo znani FKK kamp, ki leži ob reki Bojani. Tu se naša pot konča, kajti naprej je le Albanija. Raje obrnemo in se ustavimo malo južneje od Ulcinja v kampu Tomi, kjer nas pričaka prostor, velik za cel pašnik.

 
Ko izvemo, da se lahko utaborimo kjerkoli želimo, je veselje popolno. Vendar presenečenjem kar ni konca, saj kmalu ugotovimo, da smo dejansko na prostoru, ki lahko služi kot pašnik. Okoli nas se namreč zgrne čreda ovac, ki pa je na srečo samo v prehodu do boljšega travnika v bližini. Za njimi prilezejo mimo še želve in otroci so že evforično navdušeni nad ponudbo tega kampa. Cena kampa za vseh pet oseb, skupaj z opremo, celih 15€ na dan!
 
Kar pa se mi zdi bolj zanimivo, je, da smo tudi tukaj na privat vrtu, le da je ta malo večji. Čez ograjo pa je ogromen kompleks, ki propada. Nekdaj kamp Neptun, ki je bil v bivši Jugi ponos Črne gore in Velike plaže. Kako se s časom vse spremeni. Kdo je lastnik, zakaj je vse zaprto? Spet ena tistih, še vedno neizkoriščenih priložnosti, ki jih srečujemo skorajda na vsakem koraku.

 
Nekaj nostalgičnega je v zraku. Nekaj minutni sprehod do plaže naju spominja na čase naših šolskih kolonij.
 

____ Ostali naši zapisi iz popotovanja po črni Gori

Črna Gora,  Brezdomci,   Mavzolej,   Družinski biseri,   Razdalja,   Par zanimivih,  Črna Gora drugače,  Prihod

______  Še bomo šli!

Črna gora je polna nasprotij in drugačnosti. Prepričana sem, da bi v notranjosti dežele lahko srečala še en nov svet, ker pa nam vreme z vsakodnevnim dežjem ni dopuščalo spoznati Durmitorja, smo ostali ob obali. Obiskali smo le Cetinje in Lovčen, bili na prostoru odkoder se gleda Črna gora in kjer je večno počivališče pesnika in njihovega kulturnega in verskega vodje Njegoša.

  

So pa zato tisti kraji naokoli že poznani po domačem pršutu in črnem vinu. Pri spustu z Lovčena smo se želeli ustaviti samo zaradi kave. Pa smo nazadnje kar pospravili hlebec domačega kruha z mladim sirom ob obilnem pladnju pršuta in črnega vina. Za sabo in za domov smo vzeli še popotnico in možakarju, ki je vse to ponujal v prikolici ob gozdičku se je smejalo še cel dan. Sem prepričana, da smo mu zapolnili tedensko kvoto za preživetje. Ima pa možakar svoje sanje. Želi postaviti svoj kamp, eno prikolico že ima. Malce ima še težave, kako bi s tekočo vodo, ampak to so že obrobne stvari.

Severni priobalni del ima lepa mesta polna turistov in je primeren za upodabljanje na razglednicah. Še kakšno leto bo Sv. Štefan zadržal takšno podobo, nato pa ga bo čas začel neusmiljeno radirati, tako kot briše vse, kar ne negujemo in zanemarjamo. Tale starodavni otoček je namreč prodan neznani Singapurski družbi, ki že tretje leto ne naredi prav ničesar. Pred vhodom je tabla, da je zaprto zaradi gradbišča, vendar tam ni nikogar. Zraven je prodana tudi Kraljičina plaža, ki je rezervirana za peščico ruskih vplivnežev in tako ostaja domačinom in turistom samo pogled na neko neizkoriščeno priložnost, ki pa še zdaleč ni osamljena.

Bolj ko gremo proti jugu, bolj se dežela spreminja v nekaj nedoločjivega. Saj se gradi in se novo meša s starim, pa vendar je občutek popolnega nereda tako močan, da zabriše še zadnje sledi urejenosti. Tukaj se ne postavlja objektov zaradi turistov. Tukaj živi tista manjšina. Več kot 70% prebivalstva živi v diaspori (tak izraz uporabljajo). To pomeni, da ima vsaka družina nekoga oziroma več njih v tujini. In vsi ti se vsako poletje vrnejo na dopust v rodni kraj. In med vsemi turističnimi tablicami z Norveške, Švedske, še mnogo več iz ZDA, opazimo tudi kakšno iz Slovenije. In ko nas sprašujejo odkod smo, je obvezno še podvprašanje; Dali rodom iz Ljubljane? Ker je odgovor seveda pritrdilen, jim nekako ni jasno, kaj torej počnemo tam, med mošejami - v Ulcinju.

Nam je pa vsa ta drugačnost tako zelo všeč, da lahko samo rečem, da se zagotovo vrnemo.