Ob letu osorej

Dober večer z Manco Košir, pogovor z gosti, Ljubljana

Kdaj: Četrtek, 11.6.2009 ob 19:00:00
Kdo: Manca Košir
Kje: Miklošičeva 1, Ljubljana: Kavarna Grand hotela Union

Na današnji dan je pred letom dni umrl akademik Taras Kermauner, premišljevalec o stanju duha v Sloveniji in svetu. Ob obletnici je izšla njegova knjiga Po(ne)srečena srečevanja, ki skupaj z lani izdano Navzkrižna srečevanja sestavlja pomembne podobe povojne kulturne zgodovine Slovenije.

Spomin na Tarasa Kermaunerja so obujali njegovi intelektualni sopotniki in učenci: Alenka Goljevšček, Ivo Svetina, Dušan Jovanovič in pater Karel Geržan. Pogovor je povezovala Manca Košir, predsednica Ustanove Tarasa Kermaunerja.

 

Tags:

03 dogajanja

Bagerist

Nekaj se dogaja in mene ni zraven.

 

Tags:

kaos

A gremo?

Zanimiv pohodniški vikend je za mano, čeprav prvi in drugi dan nista imela kaj veliko skupnega razen mojih pohodnih čevljev in muhastega vremena, seveda. 

Včeraj je nas Krte namočil dež. Namočil in močil do konca, dokler nismo sedli v avtobus z namenom, da gremo domov. Takrat je seveda posijalo sonce, tako kot zjutraj, in nas spremljalo dobršen del poti proti domu. Za Pohod v neznano je bilo prijavljeno ekstremno veliko Krtov, kar 58 nas je bilo na seznamu.  Najprej smo priključili k avtobusu še dodaten kombi, pa se je navsezadnje izkazalo, da vsi le ne morejo zjutraj prit in smo se zadovoljili le z malce prepolnim avtobusom. Pot je vodila najprej proti Dolenjski, dokler nismo pri Stični zavili v hrib in izvedeli, da gremo pravzaprav na Janče, ki so se kazale tam zadaj za devetimi gorami. Nekje v treh do štirih urah bi lahko prišli do "Dneva jagod", ki so ga včeraj tam gori zavzeto pripravljali tudi za nas.

Pot pod noge in bilo je prav prijetno in luštno, kar malo vroče,  dokler nas ni tik pred prvim postankom dobil dež. Kaj dež, nekdo se je spomnil zliti vedra vode s primerne višine ravno na skupino pohodnikov, še malo začinil s točo in tako smo s skoraj vedrega neba v nekaj minutah bili premočeni do kože. Pelerine in dežniki ob tem kaj veliko niso pomagali.

Pa je stekla organizacija, in smo reševali otroke, jih prevažali z avti do končnega cilja, odrasli so se še nekaj časa junaško držali, nato pa klonili. Klic za avtobus, pa na piknik plac, kjer se je v velikem kotlu že nekaj časa kuhal Bograč. Kako je bil dober, verjetno ni potrebno poudariti. Sicer se pa celotno dogajanje in spreminjanje vremena lepo vidi tudi na fotkah.

Čisto nekaj drugega je bil sobotni vzpon na Kamniško sedlo. Aleš je že opisal samo pot, vendar je zame pomenila veliko več. Bil je preizkus in potrditev moje pripravljenosti. Tokrat sem bila več kot zadovoljna. Ne le, da mi ni zmanjkovalo moči, celo nobenih bolečin v nogah ni bilo niti naslednji dan niti danes. Niti sledu, da sem bila na Sedlu.

Bilo je precej nenavadno. Biti prvi in skoraj edini. Ves čas sem se spraševala ali je tako zaradi Wege ali bi sama ravnala enako. Vreme nikakor ni bilo obetavno, mi smo pa kar vztrajali in nadaljevali pot. Pa se nismo zadovoljili niti z gondolo, niti z izvirom niti s Pastirci. Ne, pojdimo še malo, gremo pogledat, kje je meja.

Smo jo našli, gor, le dober meter pred previsom v Logarsko dolino.

Navsezadnje smo bili nagrajeni še s srečanjem s celo čredo gamsov in bilo je spet doživetje, ki ga želim ponovit. Še in še in že gledam po koledarju, kdaj grem spet!

Tags:

01 hribi

V rdečem

Včeraj je bil en lep dan. Rdeč in sladek, oranžen in moder in sploh kot bomboni v Leandrovi torbi.

 

Veter je odnesel jutro, Marjan je prinesel češnje, Janezova torta je 6.6.66 čestitala za rojstni dan.

Tags:

hrana

Življenjska

Tole je čisto iztrgano iz konteksta, pa mislim, da ne potrebuje nobene dodatne razlage, saj je napisano več kot odlično:

Narejeni smo tako, da izredno težko ločimo vzroke od posledic, preplavljajo nas čustva in nas slepijo, podzavest nam dela zmedo, sugestije nas medejo in navade in predsodki nas hromijo.

Ravno zaradi teh lastnosti smo tako zelo človeški, z napakami in vsemi težavami, ki si jih zadajamo vred. Ravno zato sem Jaz jaz in Ti ti in življenje je polno in pestro vsak dan. Kajti nikoli se ne konča. Takoj ko se sprijaznim ali opravim z eno težavo, že najdem drugo zaradi katere se lahko razburjam, se sekiram ali pa ostanem dobre volje ves dan. Je to posledica ali vzrok, kdo bi vedeljQuery15209984715756618581_1471958530940

Tags:

zame

Kače na ležalniku

Nekoč so nas na morju preganjale kače. Ker smo se jih bali, smo bežali pred njimi v nove in nove kampe. Pa so bile tam pred nami. Zato sem včeraj naredila prijateljsko gesto. Kače sem raje božala in jih nosila na rokah. Morda mi zato letos ne bodo več silile v naročje. LOL

Je pa nekaj fantastičnega v živalskem vrtu. Novo, lepo, izvirno otroško igrišče, čisto iz lesa. Sredi gozda. Celo peskovnik v kombinaciji z vodo imajo. Vse to, naokrog pa še ležalniki za starše. Čista desetka, priznam.

Tags:

kaos

Upravljanje z vonji, kot poslovna ideja

Ko sem prejšnji teden hodila po hribih, me je v eni prav posebni grapi pričakal močan, nenavaden in izredno prijeten vonj. Bilo je tako intenzivno doživetje, da sem za trenutek zastala in pomislila, kako bi bilo čudovito, da bi ta vonj lahko vzela s seboj. Kot spomin, kot darilo za vse, katerim bi želela podariti kaj posebnega. Bil je to vonj rumeno cvetoče Akacije, (botaniki raje slišijo ime Robinija), ki v dolinah sveti samo belo ali rožnato, tukaj gori pa so svetovi kot slapovi sončnih žarkov.

Na ta dogodek sem se spomnila ob branju Jenšterletovega bloga Vonj po Sarajevu. Povsem ga razumem, kajti vse to sem že tolikokrat doživela; v spominu imam poleg slik še poseben kotiček za vonje, kot je vonj pašnikov sredi Velebita, vonj cvetja na Kamenjaku, vonj tuje dežele, ko stopim iz letala, vonj domače kuhinje, vonj kože ljubljenega človeka...

Tisti, ki bo znal te vonje nekoč zajeti, shraniti ali pripraviti na željo naročnika, bo zagotovo izredno iskan (in bogat). Pa vendar ideja ni nova niti ni moja.

Leta 2001 sem po službeni dolžnosti, na povabilo Siemensa obiskala nemško firmo Wincor Nixdorf, kjer so nam predstavljali razne ATM napravice, nas pa so najbolj zanimali e-kioski. (Nekaj jih je po tem obisku nato celo ugledalo slovenska tla)

Kaj imajo skupnega Akacije in Siemens? Mene je namreč fascinirala prototipna naprava, ki je bila namenjena predstavitvam turističnih destinacij. Poleg lastnosti navadnega kioska se je prek posebnih šob namreč sproščal še specifičen vonj pokrajine, ki se je predstavljala na ekranu. Vau!

Wincor Nixdorf

Pravzaprav od takrat naprej nisem slišala kaj veliko o tem projektu. Če sedaj pogledam po starih člankih, so v Siemensu nadaljevali z razvojem mobilnih aparatov povezanih s specifičnim vonjem, kar je daleč od osnovne zamisli. Čeprav je kar privlačna ideja, ki je bila predstavljena 2003 na Cebitu, da so pokrovi mobilcev bili prepojeni z vonji čokolade, kave, gozdih sadežev in podobno. Ni pa posebnega poročila, koliko ljudi je med telefoniranjem grizljalo svoje aparate:)

Leta 2005 je prišla novica s Španske univerze: The university said that it's worked with researchers in both computing and chemistry to come up with the concept of the XML Smell language. [...] The researchers said they quickly realised that smells could be propagated over networks and the Web. And so they have created XML Smell, which they claim can define in universal and standardised way the transmission of smell which allows the transmission of fragrances by email, by SMS to a mobile phone, or via a TV show.

Žal do leta 2009 nisem nikjer zasledila dejanske uporabe želenega vonja na klic, ne na kioskih, ne v pločevinkah, niti na mobilcih.

Torej še vedno ostaja ideja kot ena sama velika poslovna priložnost!

 

Tags:

06 digitalno

Maturantka

Vsa srednješolska leta smo pridno kupovali mesečne vozovnice do Ljubljanje. Potrebovali pa smo jih bolj malo, saj sta se do nedavnega tavelika dva raje vozila kar z nama. Čeprav smo okoli tega imeli včasih burne debate, kaj se izplača in kaj ne, me je te dni prešinilo novo spoznanje. Pravzaprav se končuje eno lepo obdobje in današnja matura pomeni tudi konec skupnih voženj.

Pogrešala bom to.

Tags:

se dogaja