Hujšanje

Odkar vem zase - hujšam. Čeprav se mi zdi, da nisem nikoli imela res preveč kil, me od zamišljene idealne teže loči tistih nekaj 5 do 10 kil, ki jih pa nikakor ne morem doseči.

Ko pa nastopijo še določene spremembe v življenju, se zadeve samo še slabšajo. Eden izmed njih je tudi tek. Kljub izdatnemu miganju, se le to pozna samo na dodatni teži, nikakor ne obratno. Ko pa cepim vse skupaj še s prenehanjem kajenja, pa je zadeva popolnoma jasna.

 Gor, gor in še malo gor...

Dokler mi ni vsega zadosti in kljub vsem osvojenim teorijam o prehrani in zdravem hujšanju, se jaz odločim za stradanje.

No, nekaj solate, kave in kakšen Enemon sem obdržala, vsega skupaj tam nekje na 600 kcal dnevno.

In v petih dneh "shujšam" pet kil!

Veselje in navdušenje je nepopisno. Zato zdržim še en teden, ko pa začuda, kljub vztrajanju skoraj brez hrane, ne izgubim niti grama več. Grem pa zato v hribe! Seveda me je nekje sredi klancev minila vsakršna želja po vitkosti. Vse, kar si še želim, je moč v mišicah. Pa kile gor ali dol.

Po prvem dnevu normalne prehrane se graf spet postavi na začetno pozicijo, jaz pa tuhtam o novih dietah, čeprav vsi, katerim zaupam, pravijo, da le vztrajnost in miganje, skupaj s pestro in izbrano prehrano, dajeta trajne rezultate.

Ampak, bilo je pa tako fino, dokler je trajalo!

 

Tags:

zame

Kamniško - prvič letos

Zagotovo pa ne zadnjič, kajti današnja boleča izkušnja je ponovno velik izziv za prihodnje. Pa tako sem se veselila tega pohoda.

Začela sva zelo optimistično, pravzaprav polna nekega navdušenja in samozavesti, saj to pa vendar zmoreva. Nekaj čez peto zjutraj sva se zapodila v hrib in priznam, da sta mi jutranji hlad in svežina dala toliko moči, da sem brzela prvo uro vzpona kot za stavo.

Nekje do pastircev je šlo še čisto normalno, potem pa se je začelo. Krizica, kriza in skoraj popoln obup nad potjo.

Zadnja dva tedna sem malo preveč eksperimentirala s hrano. Pravzaprav sem jedla zelo malo in zelo čudne kombinacije in čakala na rezultate. Pri teku mi je šlo izvrstno, nisem pa pričakovala takšnega hipnega upada moči, kot se mi je zgodil danes.

Potem je šlo vse le še zelo počasi. Malo sladkarij, vode in meter po meter sem se vzpenjala, pred mano pa pravljični prizori, ki me nikakor niso mogli pustiti ravnodušne.

Še pogled v Logarsko dolino in slap Rinko.

O porabljenem času za dosego sedla raje ne bi. Vsekakor je bilo potrebno priti še v dolino, moje noge pa so me puščale na cedilu. Bila je to izvrstna šola za v bodoče. Vsekakor se ne mislim več igrati s svojo pripravljenostjo, drugič raje ostanem doma.

 

Tags:

01 hribi

Kje sem, kje bom?

Za mano je zanimiv, razgiban in naporen podaljšan vikend. V ponedeljek bi se najraje kar skrila pred celim svetom, odšla domov, se pokrila z odejo prek glave in čakala na ... kaj?  Da mine? Saj je minilo! Spominja me na tisti slavni - Što ne ubija, jača!

No, saj sem vendar bila med drugim tudi na Slavniku. Kot so bili slavni eni in drugi, levi in desni, vsi okoli mene. Samo jaz sem se počutila kot svetovni luzer. Seveda, le tri dni kasneje se sprašujem Čemu? Se sploh lahko zanesem na kogarkoli ali le še nase? Ali pa ni ravno moja osebna percepcija dogodkov najbolj izkrivljena. Huh.

Je pa rezultiralo vse skupaj v en čudovit zaključek. Iz popolne depre sem padla v popolno navdušenje glede prihajajočih sprememb, ki jih bom sedaj definitivno izpeljala. Nič več polovičarstva, nič več skrivanja, nič več lažne varnosti in zavetrja.

Pa saj mi nikoli ni manjkalo poguma! Se še kdo spomni moje lepe račke? Sama sem z mislimi kar naprej na Gradiškem jezeru. To bo to!


Tags:

04 razmišljanja

Vsak dan kaj novega

Danes se učim rolati in mi gre precej dobro :)

Tags:

vsakdanjik

Recesija

Ko pogledam ogromen oglasni prostor, ki prvič, res prvič sameva povsem prazen, me kar malce stisne.

Saj ne, da pogrešam jumbo oglase, ravno nasprotno. Pa vendar takole razgaljena rebra nekega prostora kažejo na to, da se ne dogaja več, kar bi se moralo in da se čas umika tistemu, kar je nevidno.

Tags:

kaos

Dan, ki ima 48 ur

Tisti, ki se nejeverno nasmehne naslovu, naj v svoj vikend vključi 24 ur Primoža, pa že izve, da je temu lahko tudi tako. Velja še za spremljevalke, kar sem bila tokrat tudi sama.

Aleš se je že v petek po službi odpravil na Sizifovo hojo na Primoža. In je prišla noč in novo jutro, ko je on še kar hodil. Medtem smo imeli doma pravo malo krizo, saj je bilo potrebno prav vzgodaj vstati in vse naše tabornike, katerim se je tokrat pridružil tudi tamauček odpraviti do avtobusa za Velenje.

Tam jih je čakala fotoorientacija in pa ogled rudnika. No, tavelika vodnika nista bila tako zgovorna, tamauček pa je bil ves navdušen. Doživel je vožnjo po transpornem traku v rudniku, pri sestopu iz gradu je našel eno kačo, dobil je vsaj enega novega prijatelja, pa še prav fajn se je imel.

Če sem sem se vsaj za trenutek oddahnila, ko sem se takole čisto sama podala novim izzivom naproti, me je vseeno čas neusmiljeno preganjal. Že ob pol devetih sem pred Krtinsko šolo čakala na morebitne peš tekače za Gradiškega. Izgledalo je, da bomo tam natanko trije, pa le ni bilo tako slabo. Navsezadnje se nas je zbralo 20 Krtov in spet je bilo okoli jezera kar lepo oranžno. Gradiško smo nekako kar posvojili, saj se počutimo tukaj precej domače.

Sama do konca nisem vedela, ali naj se prijavim za en, dva ali celo tri kroge. Le zakaj nisem posegla po najkrajši, saj bi sama udeležba na teku bila zadosti. Pa sem malo iz trme, malo iz nekega navdušenja le izbrala dva kroga, kar je skupaj 8.400m. Za tri le nisem imela poguma, pa niti prave moči, saj bi verjetno prišla naokoli tam enkrat pozno popoldan. Tekla sem tako kot znam, samo v počasnem svojem tempu. Sem bila pa mnogo manj zadihana in utrujena, kot lansko leto. Čisto malo se pa že pozna, da sem ter tja tudi tečem. Ampak, kako lahko bi bilo teči, če bi imela vsaj 10kg manj. Vsekakor je sedaj na vrsti nov boj. Odkar ne kadim, se kljub dieti in teku, kile samo zvišujejo.

 foto Petra

No, do poznega popoldneva smo morali čakati na rezultate. Kaj in kako so zbirali rezultate in nas preštevali in sortirali ne vem, vem le, da se mi je že pošteno mudilo. Ob 14h, ko smo le dočakali že zadnje razglasitve, sem namreč hitela dalje. Na zbirno mesto pred Calcitom, kjer smo bili dogovorjeni, da spremljamo pri zadnjem vzponu še naše Krte na 24 urni hoji na Primoža.

Na Primožu je bilo, tako kot vedno, zelo prijetno. Se mi zdi, da se gor prav zbirajo prijazni ljudje. Ali pa je tako po vseh hribih, ko enostavno čutiš, vso to pozitivno naravnanost in preprostost. Zraven pa neverjetni rezultati, zmagovalec je v 24 urah prišel na vrh kar 22 krat, kar pomeni, da je naredil vsaj 154 km in 8.800 višinskih metrov. Noro.

Aleš je s svojimi 11 vzponi presegel samega sebe, svoje načrte in naša pričakovanja.

Nočilo se je že, ko smo se doma, vsak s svojo zgodbo in rahlo zamišljeni, končno skupaj vsedli za mizo. Bil je to za vse nas en prelep in poln dan. 

 

Tags:

01 hribi | kaos | se dogaja

Loto

Ste že vplačali loto za današnje žrebanje? Predviden dobitek za sedmico je že krepko prek milijon evrov. Vau!

Le kdo ne bi sanjal, kaj vse bi spremenil s to vsoto denarja. Nič več službe, samo potovanja in brezskrbnost do konca življenjskih dni... No, sanje so eno, realnost bi bila verjetno mnogo bolj kruta. Če samo pomislimo, da bi ves ta denar lansko leto vložili v delnice ali kakšno slično obliko premoženja, potem bi nas obljubljena brezskrbnost krepko pustila na cedilu.

Priznam, sama vplačujem loto samo takrat, ko se glavni dobitek dviga v višave, kot da mi ne bi bilo dovolj že nekaj tisoč evrov. Vendar le takrat prevlada želja nad racionalnostjo. Zato pa razglašam, da sem sva v nedeljo zadela na LOTU! Vplačan je bi kombinacijski listek z mislijo, da bo zadetek vsaj 6 plus dodatna. Pri objavi rezultatov in hitrem pogledu me je kar zmrazilo. Prepoznala sem šest svojih številk! Pa je bil rezultat res pet plus dodatna.

Kar nikakor ni isto kot šest ali šest plus dodatna. Tudi ni priznana kombinacija. Je pa petica in je tri plus dodatna. Po izkupiček sva šla skupaj in prejela fantastičnih 152€! Kar je nasploh (razen dveh štiric) takorekoč edini zadetek ever. Bravo! Seveda sva ga del že vložila nazaj, kajti sedmica še vedno čaka.

In kakšna je verjetnost, da zadene ravno moja kombinacija števil? Natanko 1 : 15 380 937!

Se vam zdi malo? Vsekakor je verjetnost še vedno večja, kot pa če ne vplačamo ničesar. Pa racionalnost gor ali dol.

Tags:

03 dogajanja

Morska

Danes smo se več ali manj vsi odpravili v službo.

Medtem, ko se eni stiskamo v pločevini, čakamo v kolonah, da na koncu lahko sedemo za zaprto okno širnega sveta, se drugi odpravijo takole; sami in svobodni.

Saj se zavedam, da sem pozimi še kako hvaležna za vso toploto in varnost, pa vendar zavistno pogledujem nanj in na njegov ulov.
Kaj bo za kosilo danes?

Lignji in sipe, ki spuščajo neverjetne količine črnila.

Tags:

morje