V teh treh dneh smo spoznali tudi čisto drugačni vidik tekmovanja in Planice. Eno so množice obiskovalcev, politikov in takšnih in drugačnih turistov, ki trumoma obiskujejo Planico v času tekmovanja. Vendar skakalci v tekmovalni vasi živijo svoje življenje in kot da se ves cirkus ne vrti ravno zaradi njih, se mi je včasih zdelo, da so kar malce odrinjeni na sam rob. Zato smo bili kar veseli in malce ponosni, da so se ob vsaki tekmi, takoj po končanem skoku, sami takole zbrali pred Pixno in spremljali nadaljnji potek tekmovanja na LCDju, dokaj varni pred podpisov in drugih pozornosti željnih obiskovalk.

Pa vendar so napovedovali že prejšnje dni, da bo v soboto, takoj po tekmovanju velika zabava tudi v tekmovalni vasi. Namenjena je seveda tekmovalcem in njihovim spremljevalcem, ki se tako ali drugače že vsi poznajo med seboj.

Zame pa je bila tole predvsem izredno zanimiva izkušnja kulinarične ponudbe vseh sodelujočih. Ekipe so namreč pred svojimi tabori ponudile svojo hrano in popotovanje po svetovnih okusih se je lahko pričelo:

Češka in paradižniki skupaj s pivom. Zanimivo.

Na sredi vasi je še Manner postavil svoj čokoladni vrelec.

Finci so ponudili hrano z žara.

Pri francozih sem bila že malo dlje. Siri, pikantne salame, še siri in njihovo vino. Še vedno zaljubljena v Francijo.

Nemci presenečajo z velikostjo ponve. Pečejo čebulo, slanino in zelje(?), skupaj s svaljki.

Italijani improvizirajo, seveda zelo uspešno.

Naša ponudba je pestra. Najprej postrvi, nato ugledam še nedotaknjen narezek.

Poljaki so mojstri dekoracije. Vse te hruške in ostalo "sadje" so namreč siri.

Rusi so ponudili svoj izvrsten kaviar. Pa je res dober.

Švedska dekleta so že ure prej pripravljala mesne kroglice in razne druge dobrotice.

Američani me niso dovolj prepričali, da bi poskusila nekaj kot med in sir skupaj s šunko.

Zabava je verjetno trajala še dolgo v noč, vendar smo se mi kar kmalu pobrali domov. Vstajava pred peto, vsak dan prevoziva do 250 km in priznam, da sva že pošteno utrujena, čeprav tudi precej zadovoljna.

Pa smo Pixno prepeljali novim dogodevščinam naproti.

Kakšni razgledi!

Včeraj smo pri potepanju po Gorjancih opazili zanimive smerokaze, o katerih pa še ne vemo ničesar.

Kdo jih je postavil in komu so namenjeni? Jih kdo pozna?

In zakaj so priviti neposredno v drevesa, ki rastejo? Prav zares me zanima. 

Že odštevamo. Samo še nekaj dni nas loči, pa bomo končno prepeljali Pixno in vso ostalo opremo v Planico. Danes sva še testno zunaj spremljala "tekmo" na LCDju. Sedaj pa pakirat!

Danes je en tak pravi petkov dan, ko se po trinajsti uri dva voznika začneta poditi po ožjem in širšem središču Slovenije in voziti otroke iz enega konca na drugega.

Pravzaprav sem ravno prišla iz Domžal. Tamauček je zdravniku povedal, da ima angino in seveda je tudi takoj dobil recept za Ospen. Kaj drugega (na srečo) sploh ne pozna, je pa zato toliko pogosteje bolan. Čeprav ta njegova bolezen, en dan vročine, nato pa sedem dni skakanja po kavču in kodranja živčkov vsakemu, ki je nekaj časa z njim, je tudi kar mal' tako. Mandlje ima pa tako velike, da komaj diha. Kako revež sploh kaj poje, mi ni jasno.

Flori čaka v podaljšanem varstvu na Igu. Aleš jo ponavadi išče po celi šoli, preden jo najde. Vendar jo letos zadnje leto išče po šoli. Kje bo naslednje leto, ko varstva zanjo več ne bo? Jo bo iskal po gostilnah v bližini? Nato sledi mukotrpna vožnja nazaj do Ljubljane in v petkovi koloni do Doba, kjer se ob 16h začnejo taborniki.

Mitja je danes na tekmovanju v Kamniku. Dobila sem SMS naj ga počakam nekje pred šolo ob 16h, ker prej ne bo končal. Kdo bo imel pa njegovo skupino tabornikov, mi ni jasno. Morda bo vskočil Aleš in počakal, da se pripeljeva?

Tadeja je s sabo vzela Mitjevo kamero in po pouku šla malo do Kopra, snemat material za CD za maturanca. Vozil bo sošolec!

Ob pol šestih pobirava vse taboreče in ob šestih imamo večerjo, al pa kosilo za nakatere al pa samo kavo in veliko čokolade. Samo, da bomo vsi skupaj. Vsaj ob petkih do sedmih nam to ponavadi uspe. Potem pa se spet začne. Eni na rekreacijo, drugi pa v lajf.

Razgledi na hribe so vsak dan lepši. Hribi so spet vabili kot vedno, vendar sva imela včeraj malo časovno stisko. Do (poznega) zajtrka sva morala biti že doma. Kasneje smo gostili naši najmlajši dvojčici in seveda tudi malo starejši so bili zelo dobrodošli. Vseeno sva z dovolj zgodnjim vstajanjem speljala hiter pohod na Murovico. Če primerjam hojo prejšnjikrat, ko sva hodila po snegu in dežju, je bil tole pravi sprehod. Uro in pet minut do vrha, iz Zaloga. Nekaj blata je še na stezi, vendar se že veselim pomladnih pohodov.

Končno pa sem danes prišla do svojega regrata in to skoraj mesec dni pozneje kot lansko leto. Spremljala sta me tamaučka, ki sta se zabavala po svoje.

Kdo ve, kaj je to skiro-board?

Športna disciplna, pri kateri izbereš dovolj strm klanec, prekrit s krtinami in se smukaško spustiš naravnost navzdol - s skirojem seveda. Kdor pride dlje brez padca, je zmagovalec.

lol

Še nekaj fotk sem našla na telefonu, edinem priročnem fotoaparatu za takšne priložnosti. Pri sestopu iz Peči smo se brez premisleka odločili za krajšo pot, ki se v cik-caku vije po gozdu tik ob meji z Italijo. Ampak ne takoj, kajti obstaja še boljša bližnjica, to je naravnost dol po poseki - ločnici med državama.

Da je pot brez krpelj nemogoča, razen za Leandra, ki se je ves srečen valil navzdol, sem spoznala takoj, ko sem zabredla za dolžino nog v sneg. Komaj sem se izkopala iz ene luknje, sem padla v novo. Snega je bilo zagotovo več kot meter, saj palice niso dosegle dna. Hoja seveda ni bila mogoča, zato smo le odcikcakali do spodnje ceste, od tam naprej pa na sani. Pot od doma na Tromeji pa skoraj do Rateč je pravo sankališče. Zjutraj smo namreč že srečali cel avtobus sankačev, ki so se spuščali medtem ko smo mi skakaje umikali v sneg.

Čeprav je bila že precejšnja odjuga, je bilo vseeno dovolj strmo za super spust. Zraven se za vsakim ovinkom odpre še prekrasen razgled. Že vidim, da bomo enkrat sem pripeljali še Krte.

Če do sedaj nisem, potem lahko zagotovo danes rečem, da sem se za letos naužila snega. Ponovno je vikend, čas za hojo in hribe. No, tokrat smo se najprej ustavili v Planici. Pogled na velikanko je veličasten, pogled z velikanke pa neprecenljiv. Ko enkrat stojiš na vrhu, potem se percepcija o uspešnem skoku popolnoma spremeni. Sicer pa na skakalnici že vse vrvi od dela in priprav na skorajšnje dogajanje. Kot vse kaže, bomo na prizorišču tudi s Pixno, zato je današnji dan bil uspešen že v samem štartu. Vse kar je sledilo je bil čisti bonus.

 pogled z velikanke v bližino

 pogled z velikanke malce naprej

Se povzpeti na Peč, ki je na tromeji, je bila najina želja že leta nazaj, ko smo s Tarasom in Alenko bivali v Ratečah. Kar nama ni uspelo takrat, sva nadoknadila danes. Začeli smo prav navdušeno, kajti pot je bila res primerna za sani. Tamauček je hodil z nama in če ne bi potreboval novega žiga za v vrtec, ne vem, kako bi zmogel celo pot. Še meni se je malo zamalo zdelo, da vlečem sanke čez Avstrijo v Italijo, samo zato, da sem končno ugledala dolino pod Poncami v vsej lepoti.

Pa je le nekaj več. Ko si enkrat na vrhu, toliko stvari (p)ostane nepomembnih in nekje daleč v dolini.