Na koncertu

Za mano sta še dva dogodka. Bila sem namreč na dolgo pričakovanem koncertu skupine Terrafolk v Kamniku in slavnostnem koncertu Orkestra Slovenske filharmonije ob prvi obletnici smrti doktorja Janeza Drnovška. Slednji se me je dotaknil predvsem zaradi neverjetne energije in svečanosti trenutkov v dvorani Slovenske filharmonije.

Medtem, ko sem v Kamniku pričakovala preveč in ostala rahlo razočarana. Skupino sem videla v živo samo enkrat doslej in takrat so me popolnoma presenetili. Nisem vedela, da lahko samo malo drugačno igranje na klasične instrumente name naredi tako izredno močan vtis. Pa ne samo name, cela dvorana je stala in valovila. Tokrat so nastopili z gostjo in delno razširjenim članstvom, manjkala pa je zame ključna članica Kate Hosking. Ves čas koncerta sem čakala, da se bo vključila v sceno, vendar zaman. Kasneje sem na njihovi spletni strani zasledila, da jo letos ni več v skupini.

Čeprav nisem želela primerjati koncerta, se temu ne morem izogniti. Glasba, ki nas je spremljala in povezovala je univerzalna in igranje enih in drugih je bilo izvrstno. Pa vendar sta vtisa po koncertih popolnoma drugačna.

Tags:

se dogaja

Delajte na sebi

Delajte na sebi. Najprej morate urediti sebe, da boste potem lahko izboljševali svet. Naloga ni lahka. Človek se v današnjem načinu življenja težko dvigne nad vse negativnosti, ki ga obkrožajo. Nizko zavedanje prevladuje in nas velikokrat vleče nazaj v mlakužo, četudi se trudimo, da bi splezali ven. Vendar druge poti ni. Negativnosti v sebi in v okolju lahko premagujemo le z ustvarjanjem pozitivne energije. Le na ta način se lahko dvignemo.

Otresite se skrbi, ki vas ves čas preganjajo. Bodite prepričani, da se bo vse uredilo na najboljši način. In se bo, če boste le pregnali iz glave slabe misli in malodušje.

In naj vas ne bo strah. Prav ničesar se vam ni treba bati. Kar se mora zgoditi, se bo zgodilo, vaš strah ne bo ničesar izboljšal, pač pa poslabšal. Tisto, česar se bojimo, se potem rado zgodi. Kot da strah nase vleče nesrečo. Če pa se ne bojimo in mirno zremo v prihodnost, se nam bo nesreča velikokrat izognila. Kot da jo naš mir in pozitivna misel odbijata.

Vsak dan začnite živeti na novo, vsak dan naj bo novo življenje, nova dogodivščina. Ne pomislite zjutraj na tegobe, ki vas čakajo, pač pa na dobre stvari, ki jih lahko storite v tem dnevu. To so velikokrat majhne, navidez nepomembne stvari, a vam lahko izpolnijo dan in ga naredijo lepega. Le zavedati se morate vseh malenkosti okrog vas, se jih veseliti in vedno znova doživljati.

Enako velja za odnose z ljudmi. Z majhno prijaznostjo boste marsikoga presenetili, razveselili in tudi njemu polepšali dan. Potem vam utegnejo tudi oni vrniti prijaznost in naenkrat bo sivi, dolgočasni svet okrog vas izgledal povsem drugače.

Res je, naleteli boste tudi na čemerne, neprijazne ljudi, ki jih nobena gesta ne more dvigniti.

Ne pustite, da vas njihova neprijaznost vrže iz tira. Vzemite jih kot slabo vreme in pojdite naprej. Drugič se jim raje izognite, če pa to ne gre, bodite pripravljeni na njihovo negativnost in ohranite svoj mir, svojo zbranost. Nikar se ne pustite ujeziti, užaliti, užalostiti ali prestrašiti.

Morate se utrditi in ohraniti svojo dobro voljo in pozitivne misli. S tem boste premagali negativnosti okrog sebe.
Tudi vaše delo, službo skušajte opravljati čim bolj mirno in sproščeno. Skušajte najti v njem kakšno zadovoljstvo, ne jemljite ga kot obremenitev, ki se je že vnaprej lotevate s slabo voljo.

Ne ženite se preveč za uspehom in priznanji. Bodite zadovoljni z dobro opravljenim delom. Tudi prevelika obremenitev ne prinaša nič dobrega. Vodi v utrujenost, nemir, slabo počutje in slej ko prej v bolezen. Marsikaj lahko spremenite že z drugačnim odnosom do dela, tako da vas bo manj obremenjevalo in bolj zadovoljevalo. Če to ne gre in imate vedno slabši občutek, potem ga raje zamenjajte.

Toliko za zdaj, da vas spet spomnim, da ne pozabite nase. Nikar ne urejajte sveta, če niste prej uredili sebe. Če že pri sebi niste bili uspešni, boste še toliko manj pri drugih. Če pa dvignete svoje energije in zavedanje, boste hitro našli podobne ljudi in skupaj z njimi lahko že kaj napravite tudi v svetu okrog nas. To pa je namen Gibanja za pravičnost in razvoj.

dr. Janez Drnovšek, 12. oktober 2006

Tags:

04 razmišljanja

Na okroglo

Začela sva ob 6h. Vstajanje ob zori, čaj in iskanje vse opreme. Saj nisva kaj dosti jemala s seboj. Nove dereze sva pospravila v nahrbtnik, pozdravila otroka in ob 7h odšla. Nekaj minut manj kot pol urce in že sva pri Calcitu, kjer avto pustiva kar pri Domu. Štartava natanko ob 7:30. Pot do Primoža je poznana in mine prav hitro. Počutim se izvrstno, zato veselo šibava gor. Pohodnikov ni veliko, tiste, ki se že vračajo že poznava vsaj navidez, saj so očitno vsak dan gor. Tokrat s Primožem ne zgubljava časa, preden bi se lahko ohladila, nadaljujeva pot proti Mali Planini.

Jaz grem prvič in se mi ne sanja, kaj vse me čaka. Hrib, ki je čedalje bolj strm se kar ne konča. Pot je čedalje bolj ledena in nekje na sredi si natakneva derezice. To so gumice z majhnimi čepki, ki pa neverjetno pomagajo in naredijo korak stabilnejši. Sopiham v hrib in kar naenkrat mi prične zmanjkovati energije. Nekje na sredi bi se kar ustavila. Še dobro, da sem založena z bomboni dextroze. Pri razcepu se tokrat ne odločiva za Pasje pečine, ampak se odpraviva po daljši poti prek vrha, ki se imenuje Pot modrega moža. (prav zares) 



Ko stopiva iz gozda, pa razgledi na gore, Grintovec in Skuta, se zdijo na dosegu roke in v trenutku zbrišejo ves spomin na sopenje v tistem klancu. Še en manjši vzpon in sva na vrhu, kjer sneg še vedno pokriva strehe koč, vse blešče se na soncu.
 

Natanko ob 10h sva pri jarškem domu. Spijeva čaj z rumom, malo posediva, se fotkava in hajde greva nazaj čez Kisovec, planino, ki so jo tokrat zasedli taborniki. Lepo jih je videti, kako v snegu pripravljajo bivake. Midva pa kar čez drn in strn, po celcu do kolena po hribu navzdol. In ko se pot ustavi, ugotoviva, da so gumice le samo gumice in Aleš ostane brez novih derez. Ostale so zakopane nekje v snegu.  Še dobro, da ima s sabo tudi tiste prave, kajti pot, ki naju čaka, je vse prej kot prijetna. Zmrznjena zemlja, led in listje na poti navzdol naju upočasni in strezni. Nevarno je za zdrs, kajti plazovine so pot na določenih brežinah popolnoma odnesle.
 
 
Poleg tega še plezava čez podrto drevje, ampak sva kaj kmalu nazaj pri Primožu. Ura je 12 in natanko pol ure še do avta, kjer sva ob 12:30 in ob 13h spet doma. 

Tako na okroglo še nisva merila časa. Pa ni šlo za približke, samo tako se je iztekla ta prelepa pot. Šest ur zdoma, pet ur hoje, energije pa za cel teden vnaprej.
 

Tags:

01 hribi

Soriška planina

Še en lep dan je za mano. Ne en, ampak dva, vendar o včerajšnjem dogajanju in podvigu danes kar ne morem pisati. Sem še vedno pod vtisom današnjega smučanja.

Ja, celo smučala sva z Alešem, medtem ko sta se otroka metala v sneg štiri ure skupaj. Nasploh smo bili danes vsi pustno razigrani, rekordna udeležba Krtov (66 nas je bilo), pa je danes povsem presenetila.

Vreme, kot vedno spet lepo, proge urejene, tekma izpeljana, malica je bila, medalje tudi, avtobus več kot soliden, družba pa sploh. Luštno je bilo.

Tags:

se dogaja

Čas za malico

Kaj bi porekli na tale menu?

Vipavska juha (s kislim zeljem in fižolom).

Pišanec po grško,
   paradižnik z mozzarelo,
      mladi vršički špargljev in
         losos na posteljici iz rukole.

Za sladico:
   okusno grozdje, 
      pomaranče,
         kivi in 
            ananas.

Mineralna voda za žejo.

Cena: 3.80 eur.

Kje je napaka? Ni napaka, manjka samo podrobnost, da si tole lahko naberem v samopostrežni restavraciji, kakor lepo rečemo menzi.

Kolikor mi spomin seže, nisem bila nikoli navdušena nad prehranjevanjem v menzah. Tega občutka se še zdaj ne morem otresti, saj se mi zdijo kot neke množične hranilnice, ki ne dopuščajo nobene zasebnosti. Pravzaprav mi je bilo vedno nerodno, pa ne zato, ker bi vstopila, ampak zato, ker sem imela občutek, da me vsi gledajo kako sedim ali jem.

Ne vem, kaj se je spremenilo, vendar nekaj je v zraku. Zadnje čase prav pogosto tja zahajam in čedalje lažje mi je. Dobra družba zagotovo veliko pomeni, hkrati pa se vsak dan bolj požvižgam na mnenje okolice in končno uživam, tudi samo v hrani.

Malce odraščanja, kajne?

Tags:

vsakdanjik

Gradiško, drugič

Ja, šele drugič letos sem bila na Gradiškem. Kar bi znalo biti precej porazno iz zornega kota treningov ali pa spet kar obetajoče, da sem prekinila enomesečno skrivanje pred tekaškimi copati.

Kakorkoli, bila sem tam, tekla pa tako, tako. Nekako na pol. Četrt poti sem prehodila, ker sem se v začetku zagnala, kot da obvladam tempo vsaj 6 ali manj, drugo četrtino pa sem prehodila, ker je bilo na stezi toliko ledu, da nisem tvegala kakšnega hudega padca. Kajti bila sem čisto sama, danes brez ostalih tekačev in ribičev in res sem pomislila, kdo bi me reševal, če ostanem nekje na sredi poti.

Vse dobro, pa še bolj. Saj me je preveval tisti neznansko mamljiv občutek popolne svobode, ki ga stalno iščem, negujem in tudi vedno zgubim. Do naslednjič.

še slikca, res je ledeno

Tags:

tek

Oresteja

Letos sem že drugič bila z Alenko v Drami. Zadnjič sem bila navdušena nad uprizoritvijo Hieng-ovega Osvajalca.

Tokrat pa sem lahko videla eno edino ohranjeno trilogijo starogrške tragedije, Ajshilovo Orestejo.

Eden najčistejših primerov v atiški tragediji, kjer se dvojnost med vede in nevede storjenim dejanjem jasno pokaže, je prav primer, ko se Agamemnon pripravlja žrtvovati svojo hčer. Njegova tragična odločitev je razpeta med neizbežnostjo, izhajajoče prerokbe, in njegovim lastnim značajem, ki mu narekuje tveganje in s tem dejanje v korist svojega ladevja in svojih tovarišev, ki že dolgo zaman čakajo na odhod pred Trojo.

Nato se je podvrgel jarmu nujnosti.
V prsih je zadihal brezbožen piš spremembe,
nečist, nesvetel; spremenil
je misli in si odtlej upal vse.

 vir Drama

Ajshil v Oresteji opisuje prehod družbene oblike, v kateri sta vladala zakon maščevanja in osebna pravica - v družbo, v kateri je pravica ali krivica objektivizirana in postane stvar državne institucije. Za dosego svojih namenov uporabi mit o Orestu kot ekstremen primer krvnega maščevanja in s tem poleg države skuša urediti še odnose znotraj osnovne celice družbe - družine. Tako se loti tudi urejanja primarnih moško-ženskih odnosov kot temeljnega izhodišča za ureditev države.

Kratka vsebina (zbral Nejc Valenti)

Sina Oresta je mati med Agememnovo odstonostjo poslala odraščat na dvor kralja Strofija, kjer je našel zvestega prijatelja v Strofijevem sinu Piladu. Ko je Orest dopolnil dvajseto leto, je odšel v Delfe in povprašal boga, ali naj maščuje očetovo smrt. Odgovor je bil pritrdilen in Orest se je s Piladom odpravil v Mikene. Tam se je razkril sestri Elektri, ki ga po dolgih letih ni prepoznala, in skupaj sta kovala načrt, kako bosta maščevala očeta. Po umoru matere (in njenega ljubimca) so začele Oresta preganjati Erinije, temačne htonične boginje, poosebljenje krvnega maščevanja. Orest se je po pomoč zatekel k Apolonu, ki mu je naročil, naj maščuje očeta; a ta je brez moči. Orest je ubil lastno mater, svojo kri, zato se je moral soočiti s posledicami. Apolon ga je napotil k Ateni, ki je v namen njegove oprostitve ustanovila javno razsodišče areopag. Ob glasovanju se je zaradi Ateninega glasu sodba prevesila v prid Orestu - bil je oproščen, očiščen krivde. Erinije pa so iz grozljivih boginj postale Evmenide, dobrodelne in čaščene.

Tags:

se dogaja

na Primorsko

Kdo pravi, da še ni regrata?

 Pa koliko in kako lep je. Samo malo daleč je še zame, kajti našla sem ga v tej prelepi okolici.

Seveda, po morju in slanem se mi že toži.

Na tej ladji, kjer piše čisto po naše, da sou maja (soumaya j), raztovarjajo sol. Pri vsakem prenosu vržejo v more zadostno količino in končno vemo, zakaj je morje v severnem jadranu tako zelo slano. Saj jo solimo direktno s somalijsko soljo. Ha.

No, pa tole potovanje ni bilo brez cilja.

Zamenjat ljubljansko meglo za tale razgled je kar dobra ponudba, vsaj zdi se tako.

 

Tags:

02 potepanja