Ko smo se v jeseni potepali naokoli, se kar nisem mogla upreti zbirateljskemu nagonu. Toliko školjk na enem mestu, pa vendar, kaj naj z njimi? Že takrat sem se odločila, da bo to letos material za novoletna darilca. Školjke so nato ležale malo tu, malo tam, nekaj se jih je pri pranju tudi poškodovalo, na koncu pa sem že skorajda obupala glede časa, ki ga tako ali tako nikoli ni.

Sedaj pa sem prav zadovoljna, da sem se le vzela v roke in vsak dan znova vlila nov okvirček.

Nekaj lepih skupnih trenutkov je ujetih v te okvirje. Naj vam bodo v veselje.

Tokrat so se moja hrepenenja le uresničila. Po toliko dneh, ko smo gledali hribe samo od daleč, smo že teden dni nazaj sklenili, da gremo med prazniki skupaj občudovati razglede.

Še včeraj pa so se nekateri skušali izmotavati z izgovori, da bo prehladno, pa pihalo, pa sneg bo padal, pa noge, pa glava, pa vse boli,...Tako težko se je odpraviti z doma, potem, potem pa vse to mine in nagrajeni smo bili s čudovitim dnem.

Ko smo stopili iz avta je res kazalo -7 stopinj, gor je moralo biti vsaj -10. Pa vendar takšnega mraza, kot je naprimer ob Ljubljanci pri nič stopinjah, sploh ni občutiti. Snega je zagotovo čez meter, ko hodiš, prijetno škriplje pod nogami. Zjutraj je bilo še precej oblačno, mi smo se zapodili v prvo kočo na poti - Jarško seveda, ko pa smo se prijetno ogreli in najedli, pa se je kmalu prikazalo sonce. Potem smo pa samo še noreli. Bolj nazorno je sevada v albumu.

Takole nepričakovano je nekaj dni nazaj prišel prvič, se samo predstavit in nas spoznat. Danes je bil že bolj pogumen. Raziskal je celo stanovanje, se lepo najedel, se pustil božati in stiskati. Naslednjič pa bodo že pregovarjanja, čigav je kot na kavču. Vse te faze že poznamo in vsakič znova pademo na finto.

Dobrodošel novi muc.

S pripravami za praznike sem pričela že 16. decembra, kar se mi je zdelo ravno dovolj zgodaj. Pa morda temu le ni tako, saj sem kar po vrsti naletela na težavice.

Božični večer načrtujemo tako, da so vsi štirje otroci doma in da imamo večer samo zase. Vsak od nas poskrbi za majhna darilca ostalim, okrasimo jelko, spečemo potico, se zapeljemo naokrog po čarobno osvetljenih ulicah in navsezadnje oznanimo prihod dedka mraza z novoletnim zvončkom.

Darilca bodo! Četudi se trudimo zmanjšati obdarovanja, nas je toliko, da se vedno nabere cel kup zavojčkov. Tega vznemirjenja se veselimo vsi, tako mali, kot veliki.

Potica? Spet moja ideja, da sodi potica k božiču. Glede na to, da bom v službi do poznega popoldneva, res ne vem, kako naj izpeljem projekt potica v samih večernih urah. Nekje se bom morala prilagoditi, odrekla se pa peki, takšni ali drugačni najbrž ne bom.

Okrašena jelka? Moja kaprica z belo jelko me je spravila v nemalo težav. Belih umetnih jelk v naših trgovinah namreč ni (več). Ne vem, ali je izbira letos tako zelo trendovska ali pa jih sploh niso nabavljali, dejstvo je, da so bele jelke razprodane. Nimajo jih v nobenem večjem trgovskem centru, poklicala sem ogromno trgovin, ki sem jih našla na spletu, nikjer nič. Po dovolj vztrajnem brskanju sem odkrila edini primerek, skoraj v Prekmurju in prepričana sem, da sem naročila zadnjo belo jelko. O edini razpoložljivi velikosti raje ne bi. Še dobro, da imamo v hiši višje prostore :)

Kaj pa zvonček? Naš zvonček je zvesto služil že premnogim generacijam in je lansko leto zasluženo odšel na drugi svet. Zelo ga bomo pogrešali. Še bolj, ker ga nikakor ne moremo nadomestiti. Takšnih mehanskih zvončkov, mislim, da delujejo na spiralno vzmet, namreč ne izdelujejo več. Povsod, kjer prodajajo božično okrasje sem ga iskala, vendar njega nihče več ne ponuja. Le kdo nam bo sedaj priklical dedka mraza?

V kolikor ima kdo doma takšen zvonček in ga ne potrebuje več, ga z veseljem odkupim.

Samo snega si še želim, le ta pa ostaja izven moje domene. Še dobro, da lahko za vreme poskrbijo tudi drugi.

Še malo in bo Božič in vznemirjenje, ki prihaja ob tem času. Kar nekaj let sem se borila s sabo in otroci, kakšno jelko bomo postavili.

Od nekdaj sem bila proti umetnim, plastičnim vejam, ki naj bi spominjale na čudovite smrečice tam zunaj. Le odkod ideja, da se krasi plastične veje? Pri tem tudi ne vidim potrebe, da so te veje v obliki smrečice? Kaj pa samo veje, vejice, takšne in drugačne stilizirane podobe zimskega življa? Pa so me otroci vsako leto preglasili. Nič drugega, kot jelka mora bit! Če združim, morala je biti jelka in morala je biti naravna. Večkrat smo kupili kar posajeno v loncu in se tolažili, da jo kasneje lahko posadimo. To smo vedno tudi storilili, vendar se niti ena od teh smrečic ni prijela, vse so žalostno propadle. Tako, kot so se vse dišeče in sveže odrezane smrečice kmalu posušile, dnevno so jim odpadale iglice in prijetnega vonja že pred koncem praznikov ni bilo nikjer več.

In letos, tako kot vsako leto, sem bila spet pred dilemo. Umetna ali naravna? Moram priznati, da sem zaradi neznanskega števila posekanih drevesc vsako leto bolj žalostna in da je letos dokončno prevagala razumska plat. Odrekam se naravni smreki, naj raste naprej.

Naš dom bo letos krasila umetna jelka, ki pa le ne bo čisto običajna. Želim si namreč belo jelko.

prav nič se ne bi branila tudi te pri http://www.hammacher.com 

To ni več avtocesta, še manj cesta za hitra vozila, kjer veljajo neka pravila in kjer imaš vsaj malo možnosti, da se brez stresa pripelješ tam, kamor si namenjen.

To je norišnica. Ne vem več, kje naj se vozim, kako naj se vozim in ali naj sploh še vozim. Razmere na naši štajerski "avtocesti", kjer se skoraj vsakodnevno dogajajo nesreče, zagotovo pa zastoji, so iz dneva v dan slabše. Zjutraj se cijazimo proti Ljubljani, se vsake nekaj kilometrov popolnoma ustavimo in nemalo kateri voznik vijuga med kolonami kot nor, izsiljuje, blenda in se nasploh obnaša kot edini, ki se mu mudi. Še huje je popoldan, ko promet teče, ampak kako?

Od kdaj lahko vsi vozijo po levem pasu? Kaj ni to pas za prehitevanje in samo za prehitevanje? Kdo jim daje pravico, da se postavijo na levi pas, pa če vozijo 80 ali 130, se ne umaknejo, ker je nekje tam daleč spredaj eno počasnejše vozilo. Ko tako ostaja desni - vozni pas - popolnoma prazen, se najde prvi, ki začne po desnem pasu voziti hitreje in prehitevati tiste na levem pasu. Dokler ne naleti na naslednjega, ki se želi umakniti nazaj na vozni pas. Posledice vidimo in o njih poslušamo kar naprej. Pa to je noro!

Po radiju opozarjajo na nesreče, vendar nihče ne sliši, nihče ne upošteva. Vozimo kot bedaki. So naša življenja res tako malo vredna, res ni nikogar, ki bi znal in zmogel postaviti mejo? Kje so vse policijske kontrole?  Kje je rešitev?

Resnično želim dati pobudo za opravljanje vozniškega izpita vsaj na vsakih 5 let! Prepričana sem, da večina voznikov le tega ne bi opravila več.

Če ni in ni snega, potem vsaj rožice cvetijo.