Nova podoba

Sem vedela, da bo kmalu doletelo še mene. Nova podoba bloga se na ogled postavlja.

Ravno, ko mi postane preveč udobno, se moram navadit na kaj novega.  Glavni argumet pa ni oblika, ampak izogibanje težavam pri oddajanju komentarjev na blogu.

Torej, sprejemam to dolžnost, saj ni tako zelo hudo.

 

 

Tags:

05 dejavnosti

Kamniški dedec

Sobota zgodaj zjutraj in midva na poti proti Kamniški Bistrici. Vremenska napoved je bila za dopoldan dokaj ugodna, otroci še spijo, dan se prebuja, ko zapustiva parkirišče pri Domu. Mimo naju pelje še nekaj avtomobilov, ki so namenjeni proti Jermanci.

Zagrizeva v hrib po označeni poti na Kamniško sedlo. Mene danes noge kar neso, jutro mi daje zagon. Mimo postaje žičnice, še malo strmo navzor, čez cesto in še malo v hrib, ko že dohitiva pohodnice, ki so pričela na Jermanci. Hitra sva, kot še nikoli.

Prvič zavestno ne upoštevava napisa na deblu in se podava v "napačno" smer.

Malo po uhojeni potki, čez suho strugo hudournika in že je pred nama lepa, neoznačena, vendar dokaj uhojena steza.

V lepih okljukih se dviguje vse do malce zapuščene lovske koče. Ena ura hoda je za nama.

Vendar je najin cilj višji. Za kočo se prične še bolj strma in ozka potka, ki naju pelje najprej na greben Črnega vrha. Tišina v gozdu in samotne poti obljubljajo, da bova sama na vrhu. Malo kasneje pa ga že gledava čisto od blizu:

 
Kamniški dedec, v ozadju pogled na Kamniško sedlo.

Čisto pred vrhom dohitiva še en par, ki tukaj ni prvič. Skriti biser imenujeta tale vrh in ne zaman,
razgledi, ki nam jih ponuja so več kot fantastični.

 
Kokrško sedlo in Grintavec

 
Planjava in Lučki dedec nad Korošico,


v dolini pa v meglice zavita Ljubljana.

Malo čez deseto sva že nazaj pri Domu. Prehitro za tak jasen dan brez oblačka.
Še osvežitev v ledeno mrzli vodi Kamniške Bistrice,

in pa kavica na ranč prostoru z dnevno sobo pod Štruco in Skuto.

Bil je to dan za nekaj svežega, novega, dostopnega in predvsem dan za razglede in vzdihovanja.
Kljub čudovitemu pohodu se nama toži po vrhovih.



Tags:

01 hribi

Škrila

Uživali smo ob sončnem vzhodu,

 

in ob sončnem zahodu

Vmes je bilo VROČE!

 foto: Flori

Tudi na morju ...

..., se zgodi.

Smo bili več v vodi in prav nič pozorni na druge vrste plavalcev.

Nisem več za vroče.

Tags:

morje

Vsakdanjik malo drugače

dopolnjeno 13.8.2011

Moja odločitev, da preživim en delovni teden v Londonu, se je izkazala za precej naporno doživetje. Odhajam zjutraj, zvečer se vračam v začasni dom, nekaj fotk z množico vtisov pa le lahko delim.

 St. Barnabas

Na vogalu je mini park, kjer posedam s kosilom v naročju.



Mavrica nad našo ulico. Vreme je čisto angleško; piha mrzel veter, dežuje in hkrati sije sonce. Prvi dan sem kupila toplo jopico, katero imam vseskozi seboj. Nobena zima mi ni bila tako mrzla kot to poletje.

Sosedov maček me ves čas nadzoruje. Saj ni čudno, ko pa pijem kavo namesto čaja.

Pogled na Temzo z mosta v bližini.

Dog parking? OK, že razumem.

Izposoja koles. Moram testirati še s svojo Urbano, morda pa deluje.



Herkul, skrit za drevesi. Postaven, ni kaj!



Dostop do sobice v vrhu stolpa. Za popoldanske nadure.

V sredo popoldan na pikniku v enem od res ogromnih, urejenih in zelo obiskanih parkov.

Srhljivi napis in predel mesta. Nikar!



Tako se prodaja! Da je veselje tudi pogledat.



Neverjetno, kako podzemna funkcionira. Vlaki vozijo v vse smeri, neprestano in vsi so optimalno zasedeni.

Jerebike na ulicah! Le njih nisem pričakovala. Pa vendar vidim vse, od sivke in rožmarina, do kaktej in ciklam. Vse leto. Zavidam jim to milo klimo.

Razdejanje pouličnih nemirov naslednje jutro. Mondene trgovine so razbite, življenje teče dalje.

Opozorilo, ki zaleže. Pred prehodi še vedno gledam desno, avtobus pa prihaja z leve. LOOK LEFT! (glej spodaj!)

Priprave na olimpijske igre 2012 so že v polnem teku. Med drugim vadijo zaporo cest in spremenjen režim avtobusnih prog. Na žalost ravno to nedeljo, ko se bo meni mudilo domov. Kajti domov se mi mudi, zelo. Ne spomnim se več, kdaj sem nazadnje imela takšno domotožje.

 

Nov trend otroških koles? Pa kako hitri znajo bit!

Saj je v redu, če gledaš levo, vendar bolj zaleže LOOK RIGHT! Vsaj v Angliji.

Tags:

02 potepanja

Miganje akuol Tmina

Lanski tolminski treking me je povsem navdušil, ker sem lahko splezala na moj priljubljeni Krn. Tako visoko kot lani letos nisem bila, smo pa užili dan do zadnje ure, da sem koncu lahko samo rekla, da, to je to!

Zasedba naše ekipe je bila tokrat drugačna.

 na startu Ultre

Aleš se je postavil na start proge za Ultro in začel na polno. Le slikala sva ga lahko in zaželela srečno na progi. Kakor vem, mu je šlo prav dobro, dokler ni začel preveč razmišljati o nevarnostih zdrsov po pobočjih.

Sama sem se odločila, da vzamem s sabo Leandra in sva jo mahnila na Pohodniško, 20 kilometrsko progo po tolminskih hribih. V čakanju na Aleša bi torej imela lahko ves dan časa za druženje in spoznavanje novih poti.

Opremljena s karto in dobro voljo sva se priključila skupini, ki je kar hitro začela pobirati prve kontrolne točke. Na Kuk smo prišli skorajda v koloni, vsi zasopihani in ogreti. Naprej pa smo jo že mahnili vsak po svoje. Če bi le v pravem trenutku pogledala na karto in ne kar takoj zavila na markirano pot, bi videla, da greva prehitro proti KT4. Ko sem le spoznala, da sva zašla s smeri, nazaj nisva več hotela.

 po brezpotju

Napako sva raje popravljala kar čez drn in strn, naravnost navzgor po srninih poteh. Vmes sva našla še lepo jaso, veliko trnja in kopriv, dokler le nisva zagledala zastavice na lovski preži.

 KT3

Pot proti Planini Stador je bila lepa in razgledna, kjer je bil Tolmin že daleč spodaj.

 na Kobali nad Tolminom

A bilo je treba še više, povsem na Kobiljo glavo (1.475m) sva se namenila v iskanju prečne poti do Planine Lom. Na KT4 so nam svetovali prečno pot, ne grebensko. Vendar prečne poti nisva našla ne midva, ne dve skupini podhodnic, ki sta prišli za nama. V iskanju zaraščene poti smo bredli po tako visokih travah, da so fanta povsem prekrivale.

 

Takrat pa se je dvignila meglica, prišel je oblak povsem nad nas in pričelo je prav močno deževati. Skupina pohodnic se je obrnila in vrnila nazaj na znano pot, midva pa opogumljena nadaljevala, ker sva končno našla grebensko pot Klonic, ki je bila lepo uhojena. Fotoaparat je žal moral v nahrbtnik, zato slik naslednjega odseka ni. Pričakovala sva lažji del, saj sva že dosegla najvišjo točko poti, vendar se je odiseja takrat šele dobro pričela.

Namočena od dežja je bila strma streza dol z grebena presneto nevarna. Hoditi sva morala zelo počasi in previdno, dež nama je spiral blatne dlani, saj sva šla včasih tudi po vseh petih, če štejem tazadnji.

Na Planini Lom je dež le ponehal, preoblekla sva se in na srečo hitro našla lepo pot pod Tolminskim Triglavom. Tukaj sva ponovno srečala iste pohodnice, ki so se na vrhu obrnile in prišle do tukaj po spodnji poti. Do Poloj je bilo lepo, potem pa naslednja kozja blatna stezica cik cakoma navzdol. Spet je drselo, bilo blatno in naporno predvsem za kolena. KT5 na Žabijskem vrhu je obetal, da bo kmalu konec, vednar sem se spet uštela.

Namesto, da bi se vrnila in se spustila po spodnji lažji poti, sva nadaljevala naravnost navzdol. Čakala naju je ponovno neverjetna strmina, drugačnih Tolminci očitno sploh ne poznajo. Le da je bila tukaj zadeva še prepadna, na srečo vsaj ponekod varovana z jeklenicami.

Medtem naju je klical Aleš, ves bolan od skrbi za naju, kako se prebijava sama po dežju in neznanih poteh.

 Tolminska korita

Midva sva sestopala počasi in nadvse previdno. Nekaj trekerjev naju je dohitelo šele tukaj, medtem, ko so ure kar minevale.

 topli izvir

Spustili smo se povsem na dno korit, ki s svojo lepoto zaslužijo mnogo daljši obisk, kot sva si ga lahko privoščila. Pot do Tolmina je bila kratka, treba pa se je bilo povzeti še na grad nad mestom, še na en kucelj torej. Kozlov rob je prava sprehajalna in trim steza za domačine, pa še učna pot je lepo opremljena. Do sotočja, kjer je bil naš Cilj, sva prišla ravno po devetih urah hoje in zdaleč ne tazadnja.

Leander pa ves navdušen in hoče še. Še hribov in še treking doživetij. Kaj čem bit drugega kot srečna.

Tags:

treking

Jajc

Ves teden nisem želela slišati o nobenih načrtih za vikend. Kajti moj plan je bil jasen. Soboto bom preživela samo doma, da bom končno lahko pospravljala, sadila, urejala, likala, vse, kar se običajno najde na listi opravil pod rubriko "Skrbimo za hišo in dom". Me je prijela slaba vest, ker kar naprej frlimo naokoli. 

Tako sta se fanta prvi dan lepo podala v hribe brez mene. Bila sem še polna navdušenja, kaj vse bom lahko naredila.

 foto: Flori

Ne samo v soboto, še v nedeljo mi ni zmanjkalo. Vzamem tukaj, nesem tja, ves čas nekaj pospravljam, obešam, brišem, hiša pa je iz škatlice čedalje bolj  razmetana. Ko smo vsi z otroki doma, le ti ne delijo mojega navdušenja za pospravljanje. Mene grabi panika in tečnoba, zdi se mi, da nič ni še narejeno.

Sedaj čakam delovne dni, da bom zvečer, tako kot vedno, mimogrede naredila vse tisto za kar sem zafrčkala lep vikend.

Tags:

03 dogajanja

Malo morje

Včasih se lahko trije polni dnevi doživetij kosajo s pravim dopustom. Kaj je enostavneje, kot se prestaviti za štiri ure vožnje stran in že si sredi raja. Seveda so k temu pripomogli gostitelji, ki so nas popolnoma razvajali.

Že od nekdaj hrepeneče zrem v nedosegljive lagune. Tokrat pa...

 

... smo se ustavili v zalivu na Vrgadi, polnemu podvodnega življa. Še sama sem nadela masko na nos in občudovala podvodni svet.



Na sosednjem otoku pa najdemo gostilnico s pršutom in sirom. Smo bili preveč lačni, da bi počakali na ribe.



Naslednji dan pa v Zadar, kjer je dež čez dan bistril ozračje. Še vedno je bilo toplo in omamno je dišalo po Dalmaciji.



Domov sem prišla s polnim prtljažnikom sadik. Bugenvilija in granatno jabolko bosta lahko še dolgo spominjali na lep podaljšan vikend.

 

Tags:

morje

Strahovi

Zanimivo, da je kar nekaj sogovornikov na našo namero o peš poti najprej pomislilo na strahove. Kaj vas ni nič strah?

Če sedaj pomislim bolj zavzeto, nas je bilo strah vse po vrsti in vsak se je s svojimi strahovi boril sam. Bistvo tistega notranjega zadovoljstva je v veliki meri ravno v zavesti, da si premagal svoje strahove, se z njimi soočil in preživel. Konec koncev se izkaže, da je strah, kako že?

 Rakov Škocjan

...noter votel, zunaj ga pa nič ni, kajne?

A. se je boril s svojimi kartami in potmi. Da le ne bi preveč zašli z načrtovane smeri, se je zavzeto ustavljal, s kompasom umerjal karto in se moral vedno znova odločati, kam naprej, v levo ali desno? Največkrat smo jo potem mahnili kar počez.

Pa neviht, tega nas je bilo strah. Ampak je nebo bilo milo z nami in nam prineslo samo malce drobnega dežja za osvežitev.

L. se je bal pajkov in se do konca poti toliko umiril, da ni več kričal ob pogledu nanje. Ko je izvedel, da vsak človek v življenju med spanjem poje kar nekaj pajkov, se ni mogel nehati zvijati, najprej od studa nato od smeha.

Moji realni strahovi so bili predvsem povezani z vprašanjem izčrpanosti. Dovolj ustavljanja in regeneracije, budno opazovanje odzivnosti L. in premlevanje rezevnih scenarijev. Kam sestopiti, koga poklicati. Na srečo nič od tega ni bilo potrebno.

Lahko bi nas bilo bolj strah živali v naravi. Medvedje sledi prvega dne so dale svojevrsten pečat tudi v nadaljevanju. Še bolj zavzeto smo si ogledovali vse odtise. Videli smo ogromno od divjih svinj razritih poti in to skorajda ob cestah, kjer se trume turistov dnevno valijo proti morju. Le za spodnji odtis si nismo bili enotni. Skoraj zagotovo gre za večjega psa, le kremplji so preveč izraziti.

 sledi

Potem se je goščava zredčila in hodili smo po kamnitih kraških pobočjih, kjer ne manjka strupenjač. Spet smo tolkli s palicami po kamnih in imeli srečo, da nismo srečali nobene kače. Od vsega življa so nas bili še najbolj veseli klopi in komarji. Bili smo res slastna vaba.

V gozdovih okoli Pivke smo slišali streljanje in našli ogromno slepih nabojev. Zagotovo so tisti gozdovi dober poligon bližnje vojašnice, samo ne preblizu nas, lepo prosim. Tako, kot smo se raje umikali domačinom v večernih urah. Izbirali smo raje skrite kotičke in se trudili biti neopaženi. Le zakaj? Pa je vendarle šlo za nek iracionalen strah, da smo na prepovedanem ozemlju, da si jemljemo pravico bivakirati kar tam, sredi trav. Pa smo si le sposodili prekrasen košček narave in naslednje jutro brez sledu odšli dalje.

Pomirjeni, da imamo s sabo vse, kar nujno potrebujemo, smo naredili to našo pot dokaj zlahka in enostavno. Gibanje v naravi nam je blizu, velikokrat se podamo na pohode. Odločitev je bila torej skladna z nami in naravna. Želja in pot pa močnejša od strahov.

 Podpeč

Še bomo šli.

Tags:

morje | 04 razmišljanja