Flamingi

6. del

Na najini poti do Almonta sva prečkali tudi reko Rio Tinto, ki se vije do Huelve, kjer je iz ustja reke leta 1492 Cristóbal Colón ali po naše Krištof Kolumb izplul v osvajanje novega sveta.

 Rio Tinto

Almonte me je očaral, sveže pomit z zadnjo ploho je še bolj zaživel v svoji preprostosti.

 Almonte, trg s pomarančami

  iberijski ris

V mestu so ponosni, da imajo v okolici mesta sicer že ogrožene rise, zato so jih izbrali za svoj zaščitni znak.

 sadjar

Ko sem po mestu fotkala zanimiva pročelja stavb, me je pobaral tudi sadjar, če bom fotografirala še njegovo trgovino in od kod prihajava. Za Slovenijo še ni slišal, ko sva povedali, da je to zraven Italije, je takoj vedel, da smo torej nekje pri Romuniji. Saj je po njegovem Italija zraven Romunije.

Pogovor nama je dal misliti o splošni izobrazbi prebivalcev in o njihovi narodnosti. Veliko starejših je še nepismenih, glede na drugačno govorico ljudi v mestu, pa sva sklepali, da je tu tudi veliko Romunov. Navsezadnje dnevno vidimo migrante, ki se z avtobusi prek Slovenije podajajo na delo v Španijo. Verjetno v mestih ni dovolj dela za vse, v kraju, kot je Almonto pa potrebujejo ogromno delovne sile za obdelavo vseh polj v okolici. Že februarja obirajo jagode, pomarančne nasade, da o oljkah ne govorimo.

 obleke z naborki

Kar nekaj trgovin s tradicionalnimi oblekami imajo in skoraj v vsaki prodajajo obleke z bogatimi naborki / volančki, ki jih šivajo ženske v mestu. Njihove cene pa so od 200€ naprej.

Oken ponavadi ne zastirajo z zavesami, odprta imajo tudi predverja, tako sem lahko uživala v pogledu na njihovo tipično špansko keramiko.

 stopnišče v hiši

Za večerjo so nama v majhnem baru pripravili pravo poslastico. Sveže pripravljeni rakci so plavali v izdatno začinjeni omaki iz česna in čilija. Omakco sva pomazali s kruhom in predli od okusne hrane.

 rakci po andaluzijsko

Malce težje je bilo ponoči, saj sem se nevajena take doze pekočih jedi redno obračala v postelji, sicer bi me najbrž kar prežgalo. Ampak, recept za pripravo sem si le zapisala, še jih bomo jedli.





V bližini Almonta se prične ogromen Narodni park Donana, veliko mokrišče na več kot 500 kvadratnih kilometrih, ki je dejansko delta reke Guadalquivir ter mogočne sipine ob atlantski obali, ki se zažirajo in uspešno, del za delom, prekrivajo borove gozdove. Park je del svetovne dediščine Unesca.

 park Donana

Delček parka je urejen in namenjen obiskovalcem izjemno bogatega naravnega okolja, ki nudi pravo zimsko zavetišče večini  ptic selivk iz hladnejših predelov Evrope.



Nedaleč stran pa, kjer se asfaltne ceste končajo, je znamenito staro mestece El Rocio, ki se v tem letnem času kopa v blatnih ulicah.

 El Rocio

El Rocio na binkošti obišče tudi do milijon romarjev iz Andaluzije in turistov iz cele Evrope, da bi se udeležili najpomembnejšega in najbolj barvitega večdnevnega verskega festivala Blanca Paloma. Romanje ima pravi kultni status in sega v trinajsto stoletje, ko je neki kmet v okolici našel čudežni kip Device Marije.

 flamingi

Največja nagrada za vožnjo po blatnem mestu in bežanje pred ploho, pa je bil pogled na flaminge. V jezeru ob mestu El Rocio namreč gnezdi tudi ogromna jata lepih, vendar zelo plašnih flamingov. Čeprav sva se jim približali zelo od daleč, so zaznali najino gibanje in hitro odleteli proč.


<-- 5. del(Španija onkraj)  --> 7.del (Adijo, Andaluzija)

Tags:

02 potepanja

Španija onkraj

5. del

Cordoba je bila za nama in bil je čas, da greva spoznavat tudi del podeželja. Zapustili sva avtocesto in se najprej ustavili v luštnem mestecu Ecija. Trg na sredini stisnjenega mesta premore polno malih trgovinic, veliko ljudi poseda zunaj, le parkinga nimajo skorajda nobenega. Ko ugotoviva, da bi do edinega hotela, ki sva ga našli, prišli le po ozki ulici s prtljago v naročju, se raje odločiva, da poiščeva še kakšno priložnost.
Nekaj kilometrov naprej, sredi polj ob cesti stoji hotel M., z enim tovornjakom na parkirišču, v notranjosti sedi ženska s tipom za mizo, za točilnim pultom pa oštir v vlogi receptorja strmi v televizor.
 
Tadeja, ki tekoče govori špansko, vpraša po prosti sobi in vse kar nama odgovori receptor je kratek NE! Pri izhodu iz hiše srečava še ata, ki je vljuden in sprašuje, kaj potrebujeva. Preden uspe karkoli povedati začne ženska pri mizi z vreščečim glasom razlagati, da nama je že on (receptor) vse povedal in da naj greva.
 
Zakaj sva bili nezaželjeni, sumljivi ali karkoli že, nama najbrž ne bo nikoli znano. Tadeji pa ni bila to prva zavrnitev. Pravi, da se ji je dogajalo, da so jo v lokalu s kavo mirno spregledali, ker je želela naročati sama, brez moškega ob sebi.
 
Začudeni se obrneva in sprašujeva kam? Le dobro uro do noči, nazaj v majhno mesto se nama ne gre, zato nadaljujeva z vožnjo prek polj v neznano. Na srečo ni več daleč do Marchene, naslednjega mesteca s čudovito arhitekturo. V manjših mestih se zagotovo pristneje občuti španski utrip, kar pa nama zaradi noči in debelih dežnih kapelj, ki se sipajo iz črnega neba, ne pomaga veliko. Spet z veliko sreče pripeljeva do trga, kjer je visi napis za Hostel.

 Marchena
 
Veliko preddverje in majcen pult se nadaljuje v dnevno sobo gospodarice, ki štrika ob borni lučki. Vprašava za sobo, pravi, da ni problema. Cena tudi ne, na okroglo, najdražje doslej (pa v hostlu). Vprašava še za dostop do interneta, pa pravi, da tega ni.
 
Vzameva si še čas za razmislek kaj naj storiva. Hodiva po trgu, dež pada, sprašujeva še pri kiosku z bomboni. Prodaja bombonov je v Španiji izredno donosna. Stojnice in bomboni na škrnicle nikoli ne samevajo. Starejši in otroci se redno zalagajo z barvastimi sladkorčki. Prodajalka nama pove, da je hotel edini v mestu, lahko pa prespiva pri nunah. Menda tam tudi nudijo prenočišča.
 
No, med izbiro za sobo brez neta ali za nune, se vseeno raje odločiva za hostel, kje dobiva svojo sobo in kopalnico. Pravzaprav sploh ni bilo tako slabo, vseeno pa se podava peš po mestu v iskanju povezave na internet. Po televiziji sva videli strašljive vremenske napovedi. Orkanska burja, sneg, dež, vse to naju lovi tam zunaj in za načrtovanje poti naslednjega dne res nujno potrebujem računalnik in internet.
 
Priznam, da me je prijela rahla panika. Edini cyber coffe nama zaprejo pred nosom, oglasiva naj se naslednje jutro po deveti. Mokri in rahlo obupani se vrneva do hotela in obsediva v bližnjem lokalu, ki je odprt do treh zjutraj. Časa sva imeli dovolj, pa sva začeli arhivirati fotke,  na slepo poskusiva tudi  dostop do omrežja. Na veliko začudenje in veselje ugotoviva, da ima najin hotel kar dve povezavi in da se lahko priključiva brez vsakih zaščit tako v lokalu kot kasneje v sobi. Mamca pa naprej štrika svoj pulover.

 nuja

Življenje je takoj postalo lepše. V tem momentu sem se zavedla, kako zelo sem odvisna od neta in dostopnosti do trenutnih informacij. Ne zadovolji me televizija ne časopis, ne zadošča mi popotniški vodnik, vse kar potrebujem in uporabljam je le še Google.

 vremenska napoved
 
Res se nama obeta najbolj deževen dan doslej, zato se odločiva, da naslednji dan nadaljujeva z dolgo vožnjo, kar do Atlantika jo bova mahnili. Dež naju bo še najmanj oviral v avtu, za oglede res ni pravi čas. Rečeno storjeno, v dežju se naslednje jutro posloviva od prelepe Marchene, vseh štorkelj na strehah, najinega hotela, ki je ves iz keramike in veselo nadaljujeva pot proti morju. Kaj morju, do Oceana greva.

 štorklje

Voziva se mimo Seville, ta naju še čaka za zaključek potepanja in podoba pokrajine se ponovno spreminja. Nižinska polja, vonj po ribah, precej industrijski predel pred Huelvo in dežne kaplje naju spodbujajo, da se kar peljeva in peljeva. Ustaviva se skoraj že pred mejo s Portugalsko. Za cilj si izbereva Punto Umbrio, kamor vodijo kilometri borovega gozda z bujno in intenzivno zeleno travo. Malce nenavadno za naše oko vajeno osušenih borovcev na Jadranu.

 znameniti biki
 
Ko pripeljeva do obale, se začne oblačnost trgati in za nekaj časa posije sonce. Tako nenavadno je. Ocean, dolga peščena plaža, školjke in sonce. Ljudi je bilo za preštet na prste ene roke, sami sva, nekje na drugem koncu sveta.

 obala Oceana


Idilo kazi le mrzel veter, zato se kmalu obrneva nazaj z namenom, da se utaboriva v Huelvi, velikem mestu na zemljevidu. Po vseh videnih lepotah Španije, naju Huelva povsem razočara. Ne le, da nima niti starega mestnega jedra, vse skupaj spominja na eno povprečno blokovsko mesto kjerkoli v Evropi, le da je ta brez temperamenta.

 Huelva
 
Ne dava ji več priložnosti, zato zapeljeva naprej v iskanju manjšega mesteca, nekje, kjer bova začutili, da želiva bivati. Spet vožnja, ki se tokrat izdatno poplača. Prihod v Almonte je kot prihod v kavbojsko mesto. Kavbojev sicer ni več, meščanov z blatnimi škornji pa kolikor hočeš. Največ pa je zagotovo Suzuki Vitar, vsako tretje vozilo je džip, vseh starosti in vseh modelov. In na vsakem štrclju, ki je višji od povprečne strehe gnezdi štorklja. Zraven imajo seveda še veliko lepih starih ulic in celo hotel oziroma hostel. Takoj sva nastanjeni, dež je medtem ponehal, zato se peš odpraviva iskat večerjo.

 Almonte
 
Doživiva še en dežni naliv. V nekaj minutah se je nebo popolnoma stemnilo, dež se je ulil s tako močjo, kot bi zlivali vodo iz bazena. V tistem trenutku lahko samo skočiš v prvi lokal, v miru popiješ pijačo, saj je čez dvajset minut zunaj spet sonce. Takšne manevre sva nato ponavljali še naslednji dan in lahko mirno rečem, da nama je dež več prinesel kot naju oviral.
 
Iz poti po Andaluziji Več fotografij

<-- 4.del (Cordoba)  --> 6. del (Flamingi)

Tags:

02 potepanja

Cordoba in La Mezquita

4. del

Prihod v Cordobo nama je potekal že po ustaljenem vzorcu kroženj po mestu, dokler nisva našli parkinga v bližini Mezquite. Pravijo, da je v Cordobi zlahka načrtovati pot turistom, saj vsi želijo videti le eno, veličastno katedralo, ki hkrati združuje tako mošejo kot cerkev, v neposredni bližini pa še sinagogo. V mestu so namreč v slogi in velikem razcvetu živeli Muslimani, Židje in Kristjani.

 židovska četrt

Vstopile sva v del mesta, ki je bil popolnoma zaprt in neobljuden. Ozke ulice in povsem enake hiše so spominjale na zaprto židovsko četrt. Zvedavo sem pogledovala v odprta preddverja, ki so bila vsa obložena z imenitnimi keramičnimi ploščicami. Pri enem od ogledov me je zalotil mimoidoči in me s srepim pogledom odgnal od nameravanega fotografiranja notranjosti.

 rimski most nad reko Guadalquivir

Nikjer nobene kave, nobenih ljudi, zato sva se podali na drugo stran reke, čez lep rimski most, odkoder je še lepši razgled na veličastno mošejo.

 barski interier

Za malico sva si postregli s pravo kavo in združljivim sladko sladkim pomarančnim pecivom.

Dostop do katedrale je urejen čez notranje dvorišče Patio de los Naranjos, kjer je bil včasih urejen pomarančni vrt s fontanami, v notranjosti Mezquite pa nas pričaka več kot 700 belo-rdečih obokov. Prostor je tako velik, da je lahko hkrati sprejel 25.000 ljudi in je bil stoletja središče kulturnega, verskega in družabnega življenja.

 notranjost Mezquite

Katedrala je spreminjala in dopolnjevala svojo podobo skladno z osvajalci, ki so zavzemali mesto Corduba v nekdanji provinci Al-Andaluz.

 ostanki prve bazilike

Začetki segajo še dlje v zgodovino, najprej je na tem kraju v 6. stoletju stala bazilika San Vincente.

 Mihrab

Leta 785 so cerkev razdelili na dva dela, krščanski in muslimanski, le ti so pričeli z izgradnjo mošeje iz materiala, ki so ga pridobili iz prvotne bazilike.

 sožitje muslimanske in krščanske kulture

Leta 1236 je Cordoba prešla pod okrilje Ferdinanda III in s tem Mezquita od islamskega pod krščanski vpliv, saj je minaret nadomestil zvonik, pomarančevce so zamenjala drevesa oljk, podrli so del zidov in kar v notranjosti veličastne zgradbe zgradili cerkev. Tako se še dandanes v Mezquiti prepletajo arabski napisi in simbolika s podobami Kristusa na križu.

Cordoba in La Mezquita Več fotografij

<-- 3. del (Haen)  --> 5.del (Španija onkraj)

Tags:

02 potepanja

Jaen

3. del

Iz Granade sva se usmerili proti severu do Jaena. Pokrajina se spremeni v eno veliko gričevje nasadov oljk. Velikost nasadov je neizmerljiva.

 oljčni nasadi

Do obzorja in naprej so nasadi oljčnih dreves. Tudi po uri, dveh vožnje, pogled ni bil prav nič drugačen. Še vedno ne razumem, kako zmorejo obrati in obdelati vse te silne nasade, saj vsaj 100 km ni nobenih sledi civilizacije, samo griči in nasadi.

 Pegalajar

Pobeg z avtoceste v mali kraj v hribih je bil prav posrečen. Najprej me je presentila zelo mastna cesta, ki se je vila pet kilometrov v hrib. Kmalu mi je bilo jasno, da se tukajšnji prebivalci ukvarjajo predvsem s popravljanjem starih avtomobilov in mehanizacije. V edinem baru sva spili kavo in bili glavna atrakcija nedeljskega popoldneva. Po Malagi in Granadi je bil kontrast med načinom življenja na vasi in v mestu toliko bolj opazen.  Po zelo strmi in ozki ulici sva se vrnili v dolino.

 divje rdeče skalovje

Pokrajina je slikovita, rdeče skale in oljke se menjavajo vse do mesta.

 Jaen

Prihod v mesto je spet svojevrstna dogodivščina. Običajno sva potrebovali vsaj tri kroge po mestu, da sva našli kakšen hotel. Pri prvem krogu sem spoznavala način vožnje in vključevanje v promet. V drugem krogu sva začeli zaznavati table z napisi, vendar so naju praviloma enosmerne ulice vedno vodile stran od izbranega cilja. Z nekaj sreče sva v tretjem krogu že bili naseljeni.

Edini hotel na najini poti, ki je vključeval tudi zajtrk in pa parking neposredno pred vhodom. Luksus. Vendar druge ponudbe nisva našli.

 bakalar in paella

Precej lačni sva našli Taperíjo in dokaj na slepo izbrali bakalar s pomarančami in pa seveda tradicionalno paello. Polenovko redko srečam v naših receptih, sedaj jo bom zagotovo iskala tudi v naši ribarnici. Tako okusne kombinacije še nisem nikoli jedla in komaj čakam, da sama poskusim.

Sredi mesta kraljuje ogromna katedrala.

V katedrali je kip temnopolte Marije, ki v naših krajih ni tako pogost pojav.

Kljub sončnemu vremenu je pihalo kot za stavo. Pogledi pa fantastični.

 Jaen z vrha

Nad mestom je utrdba Santa Catalina, od koder je čudovit razgled na mesto in gore v ozadju.

Pot iz Jaena proti Cordobi se nadaljuje z oljčnimi nasadi. Do obzorja.

Jaen in okolica Več fotografij

<-- 2.del (Alhambra)  --> 4.del (Cordoba in La Mezquita)

Tags:

02 potepanja

Alhambra

2. del

Alhambra (iz arabščine al-hamrâ - rdeča trdnjava) je dvorec mavrskih vladarjev večinoma zgrajen v 14. stoletju, ki je obdan z vrtovi in predstavlja eno najlepših del arabske arhitekture.

 pogled na Alhambro

Alhambra, ki prevladuje nad obzorjem Granade leži ob vznožju gorovja Sierra Nevada, ob sotočju rek Darro in Genil, na nadmorski višini 738 m. Nastal je kot ena zadnjih utrdb pred vdorom kristjanov.

 3.500 visoke gore Sierre Nevade

Alhambra je palača dinastije Nasrid in je del svetovne skupne muslimanske, judovske in krščanske zapuščine, od leta 1984 pod zaščito UNESCA. Je ena najbolj obiskanih turističnih znamenitosti v Španiji.

Število dnevnih obiskovalcev je omejeno na 7.700, vstopnice, ki veljajo samo za določeno uro, pa so za sezono razprodane tudi mesece vnaprej. Za obširnim obzidjem je v ospredju alaczaba - vojaška utrdba, sledi niz prečudovitih palač ter v ozadju El Generalife, prostori za počitek in bujni vrtovi.

 Nasrid Palace

Akvadukti in sistem vodnih kanalov je Alhambro ves čas oskrboval s svežo vodo.



Leta 1238 je pričel z igradnjo Alhambre Muhammad I al-Ahmar.

Leta 1492 je zapustil Alhambro zadnji Nasrid Sultan Muhammad XII.

 motiv zvezde

 arabeske

Od 1492 so tukaj prevladovali katoliški monarhi, Izabela Kastiljska in Ferdinand Drugi Aragonski sta nadaljevala z gradnjo v španski renesansi. Skoraj tristo let kasneje je bila Alhambra zavzeta z Napoleonovimi četami.

Trdnjava Alahambra in Granada na jugu Španije - Več fotografij

<-- 1. del (V španijo gremo!) --> 3.del (Haen)

Tags:

02 potepanja

V Španijo gremo!

1. del

Že lansko leto, ko se je Tadeja odločila za Erasmus študij turizma v Španiji, sem na tihem upala, da se ji vsaj za nekaj časa pridružim. Meseci so minevali in kar naenkrat je punca zaključila z izpiti in se namenila domov. Jaz pa pot pod noge, vozovnico v žep in ji s ponudbo potepa podaljšala bivanje za dober teden.

Najprej me je čakal let iz Trsta do Valencije, ki je minil hitro in brez težav. Še vedno najraje sedim pri oknu in zvedavo opazujem menjavanje pokrajin. Odkar lahko letimo pri nizkocenovnih ponudnikih, je bil strošek za letalsko karto zdaleč najmanjši izdatek, ki me je čakal na poti.



Valencija me je takoj očarala s sredozemsko klimo, palmami in vzdušjem na ulicah. Vse se mi je zdelo tako lahkotno, počasen utrip mesta me je kmalu prevzel, počasi sem se premikala med parki in uživala ob kavi. Zvečer sem se s podzemno odpravila do letališča na naslednji let proti Malagi.

 

Zanimiva so mi bila tla v muzeju, prava optična prevara s ploščicami.



Tadeja me je pričakala s svežimi jagodami za začetek spoznavanja španskih dobrot.

Vsekakor nisva izpustili obveznih churrosov za zajtrk, ki jih Španci jedo zraven kave ali čokolade. Kavo strežejo v kozarcih in jo redko pijejo, če že, pa samo zjutraj. Jutra pa se prično malce kasneje kot pri nas. Ker se dobro zdani šele ob osmih, se okoli devetih prične prvo življenje na ulicah, ki traja do dveh. Sledi obvezna siesta do petih, ko vsi odhitijo domov na kosilo in dremež. Okoli šestih popoldan mesto spet oživi, odprejo se trgovine in po zaključku delovnega dne ob devetih zvečer, se začno počasi odpirati še gostilnice (z raznimi nazivi) za glavni obrok dneva - večerjo.

Živahno je do enajstih (ko so otroci še zunaj), pa tudi kasno v noč. Malagenci tega poletnega ritma ne izpustijo niti pozimi, medtem ko sva v nadaljevanju potovanja po Andaluziji spoznali, da se v hladnejših krajih delovni dan zaključi kakšno uro prej.

Malago sem spoznala z vzponom na grič, kjer kraljuje arabska trdnjava - alkazaba z nazivom Giblarfaro. Obdana je s čudovitim botaničnim vrtom, polnim cvetja in sredozemskih rastlin.

Najbolj so me navdušile mandarine in pomaranče, ki rastejo res povsod, na vrtovih, v parkih, po ulicah. Domačini jih sploh ne opazijo in se jim zdijo tako samoumevne, kot nam naše lipe in smreke.

 

Z obzidja je lep pogled na mesto, ki pa se je zavijalo v megleno tančico iznad morja.

Sredi blokov je arena za bikoborbe, ki se tukaj še vedno odvijajo kljub njihovi krutosti. Ščitijo jih in zagovarjajo kot svojo kulturno dediščino. Zaenkrat so le Katalonci uspeli s tesnim glasovanjem v parlamentu igre prepovedati (prepoved stopi v veljavo januarja 2012). Ostale pokrajine se bojijo, da bo prepoved doletela tudi njih.



Malaga je predvsem pristaniško mesto, se pa ponaša tudi z dolgo mivkasto obalo.



Čeprav je tukaj živel samo prvih osem let in se sem ni več vračal, so zelo so ponosni, da imajo v mestu rojstno hišo Pabla Picassa.

Kmalu sva spet na kavi oziroma čaju v luštni kafetarnici, wi-fi je vključen skorajda povsod, zato se lahko redno oglašam in sem v stiku z dogajanjem.

Glavna promenadna ulica v Malagi se preoblači. Novoletne luči so zamenjale priprave na pust. Poleti pa vso ulico prekrijejo z belimi platnenimi ponjavami, tako, da nudi senco pred močnim soncem.

Tadeja pa medtem pakira. Zadnji dan v Malagi, pobiranje perila z notranjega dvorišča potrebuje dobro koncentracijo. Perilo pa največkrat dobi vonjave po kuhariji iz sosednjih oken. Sledi delovno jutro, še zadnji pozdrav ulici, obisk knjižnice, kamor vrneva knjige, greva na tržnico po nekaj drobnarij, nato pa po najin rentacar avto.

Kar naenkrat sva na cesti, svobodni in z le okvirnim planom potepa po Andaluziji. Nimava vnaprej začrtane poti, niti rezervacij, razen za Alhambro.

Odpeljeva se proti Granadi, sončno je, pot se dvigne, na cesti pa je redek promet. Večina prebivalstva je skoncentrirana v velikih mestih, samo Sevilla ima milijon ljudi, medtem, ko je pokrajina zelo redko poseljena.

Ustaviva pri mestecu Loja, kjer naju dokaj majhna tabla usmeri na polja. Po skoraj kolovoznih poteh prideva do strašne globeli, imenovane Pekel, kjer iz kraške zemlje bučijo trije slapovi.

Nadaljujeva do Granade, kjer se skorajda izgubiva v množici prepredenih cest. Z veliko sreče najdeva hotel dovolj blizu Alhambre, kamor sva namenjeni naslednje jutro. Zvečer se podava v mesto, ki cveti zaradi turizma.

Keramični bikci in plesalke flamenka so klasična ponudba na stojnicah s spominki.

V polnem baru, kjer vsi gledajo nogometno tekmo, ob pivu dobiva še tapase. Tokrat so to kruhki z inčuni.
Za razliko od Malage, se mestni utrip po deseti povsem umiri, le hrib nad mestom je čarobno obsijan.

--> 2. del (Alhambra)

Tags:

02 potepanja

Sončkanje

Pri takih temperaturah in soncu pač ne gre ostajati doma. Zato se mi pridno potepamo in zanemarjamo urejanje hiše in okolice. Naju je danes že začelo resno skrbeti, kdaj bo prišel tisti čas, ko bomo ostali doma in malo grabili in lopatali, pomivali in kuhali.

V nedeljo smo jo mahnili do Zasavske svete gore. Z našega, severnega konca je tako blizu, da me je resno presenetila lahkotnost dostopa. Malo več kot pol ure smo potrebovali iz Viderge. Ravno prav za našega post Šentiljčana. O tem bo še veliko povedal kar sam.

Višarje? Ne, Zasavska sveta gora.

Danes smo se pa podali na Malo planino. Sva se bala, če bo za Leandra tole preveč.

Iz Stahovce do Sv. Primoža, potem pa mimo planine Kisovec do Male planine, direktno na kosilo v Domžalski dom. Bojazen je bila seveda povsem odveč. Mali je šel gor s takim tempom, da sva ga komaj dohajala, kosilo pa je bilo res izvrstno.

Ke sije sonce tako močno, izginjajo še zadnje zaplate, zato je treba sneg izkoristit in se kepat, nagajat in mavžat.

Saj, za to vendar gre!

Tags:

01 hribi

Trikotni Krim

Ko sem na FB objavila povezavo na moj prispevek o planinskih oznakah, se je oglasila Polona in komentirala, da pa na Krimu lahko najdemo trikotne belo rdeče oznake. Kaj takega seveda še nisem videla in nisem mogla zdržat več doma. Že čez dva dni smo jo mahnili na Krim preverit, kaj od teh govoric je res in kaj ni.

Začelo se je dokaj vzpodbudno. Pot iz Strahomera prek Strmca je lepa, kamnita, uhojena in strma in zdelo se je, da bomo gor kot bi mignil.

Pa se je potka zožila, dosegli smo oblačno mejo, ki je čepela na hribu in se ni ganila nikamor. O kakšnem soncu ni bilo sledi, le ivje in mraz okoli nas.

Meni se je moj zobobolni teden precej poznal. Kar naenkrat nisem imela ne volje ne moči, da bi z normalnim tempom nadaljevala pot. Zamotana okoli ust, zameglena v tišini gozda, stopajoč po ozki sneženi potki v hrib. Zraven pa table, ki so označevale pot na Krim. Krim 50 min, Krim 45 min, Krim 30 min, Krim 25 min... Prav zares zbijajo moralo do vrha, ki ga ni bilo ne za prvim ne za drugim ovinkom.

V kočo bi se skoraj zaleteli. Vidljivost je bila na psu, preverite na fotki. Vidite psa, vidljivosti pa ne?

No, v koči je bilo živahno, ljudi pa toliko, da smo komaj dobili prostor. Je pasalo skromno kosilce. Za kaj več nismo imeli, saj je zadnji bankomat na poti, na Igu, pač zatajil in sva zbirala zadnji drobiž po žepih, da sva plačala zapitek.

Smo se pa spomnili oskrbnice in oskrbnika, včasih videna na Kališču. Smo se začeli pogovarjati in sem seveda vprašala, če kaj vedo o nekih trikotnih oznakah tu naokoli. Pa so zmajali z glavo in me predstavili trem markacistom za sosednjo mizo.

Povprašala sem še njih in tudi ti niso nič vedeli povedati o kakšnih trikotnih oznakah, belo rdečih, ki naj bi bile na Krimu. Takrat sem se z Loni že malce pregovarjala v mislih, pa je šla nedeljska tura torej po megli navzdol.

Nazaj grede smo obrnili bolj desno, torej po poti čez Kramarco in čez nekaj časa, nekje sredi poti, ko se le ta približa daljnovodu, jih zagledam. Skoraj na vsakem drevesu je narisan trikotnik! Belo rdeč, velik. Oznake so nove in stare, vse polno jih je in nikakor mi ni jasno, kako nihče v koči tega ne ve.

Vsekakor me je presenetila velikost slikarij in odločena, da temu pridem do konca, se doma takoj spravim iskat in tudi takoj najdem. V lanskem glasilu občine Ig lepo pozivajo vse občane, da upoštevajo triopane, trikotne oznake za skupni in skupinski lov, saj se je lovska sezona oktobra pričela in bo trajala do konca leta. Eureka!

Če prav razumem vse tole, se na področju poseke pod daljnovodom vrši skupinski lov v lovski sezoni. In da nadebudni planinci ne bi tekali kar sem ter tja skozi podrast in bi bil kdo ob vršičke svojih rogov, so vrli lovci narisali opozorilne table. Samo, ko bi to povedali še v planinski koči, bi opozorilo verjetno še bolj zaleglo.

Tako smo našli, kar smo iskali in se pomirjeno vrnili domov. Z venčkom bršljana v roki. Ta ni lovska.

Tags: ,

01 hribi

Oznake planinskih poti

Vsi, ki kdaj zahajamo po planinskih poteh, smo zelo veseli vsake pomoči, kar oznake planinskih pot nedvomno so, ki nam pomaga pri orientaciji in usmerja našo pot proti zadanemu cilju. Zavedati se moramo, da uporabljamo planinske poti na lastno odgovornost, zato je pomembno, da pomen oznak dovolj dobro poznamo.

V Sloveniji so planinske poti, ki so v domeni Planinske zveze Slovenije in njenih društev, označene z osnovno Knafelčevo markacijo, rdečimi usmerjevalnimi tablami, rdečimi puščicami in napisi na deblih oz. skalah. Skupna dolžina poti je 7.000 km, za enotno označevanje poti pa skrbi že 785 registriranih markacistov.

Markacije

Vsem znana oznaka planinske poti je belo rdeča markacija imenovana tudi Knafelčeva markacija*. Praviloma je narisana na desni strani naše poti proti cilju, če je le možno, v višini oči. Z markacijami se lahko označuje samo tiste planinske poti, ki so vpisane v evidenco o planinskih poteh.

*ALOJZ KNAFELC (Novo mesto, Šmihel, 23.6.1859- Ljubljana,26.4.1937) planinec in kartograf, ki je večino svojega prostega časa namenil označevanju planinskih poti. Poleg markacij je skrbel tudi za kažipotne table. Te je naročil pri mizarju, slikarski posel pa je opravil sam. Sam je tablice tudi zanesel na predvideno mesto in jih tam tudi pritrdil. Vodil je točen seznam takih tablic  z zaporednimi številkami. Seznam se končuje leta 1936 s številko 466. Po njem je markacija dobila svoje ime.

 belo rdeča markacija - s številko 1 označuje Slovensko planinsko pot

Dodane oznake poti

Poleg standardne markacije se uporabljajo tudi dopolnjene markacije, ki imajo dodano oznako poti. Domači in tuji planinci med najbolj priljubljene uvrščajo Slovensko planinsko pot, ki vodi od Maribora preko hribov in gora do Jadranskega morja. Ta pot je označena s Knafelčevo markacijo: bel krog z rdečo obrobo in majhno številko 1. Zasavska planinska pot pa ima preko markacije črko Z.

Za označevanje Evropskih pešpoti E6 in E7 se uporablja markacija, ki je po obliki in velikosti enaka Knafelčevi markaciji s to razliko, da je v sredini rumena pika obdana z rdečim kolobarjem.

 rumeno rdeča markacija evropske peš poti


Zimske markacije so približno pet metrov visoki drogovi, ki imajo na vrhu pritrjeno rdečo puščico, ki služi tudi za orientacijo, saj kaže v smeri proti naslednjemu drogu.

Na naši severni meji lahko naletimo tudi na klasično belo rdečo markacijo, ki je obdana z zelenim kolobarjem.

 belo rdeča zelena avstrijska markacija 

Večkrat na poteh vidimo različne rumeno zelene (včasih napačno uporabijo tudi rumeno modre) kombinacije, ki označujejo gozdne učne poti.

Zelo velikokrat pa se lahko srečamo z razvejano mrežo Poti kurirjev in vezistov NOV Slovenije, ki so označene z rumeno modrimi markacijami. Modra barva predstavlja telekomunikacije, rumena pa pošto.

 rumeno modra markacija Poti kurirjev in vezistov NOV Slovenije

Smerne table

Oznake na Smernih tablah so zelo pomembne. Vedno preverimo oznake za zahtevnost in predviden čas hoje in nadaljujmo po tisti poti, za katero smo prepričani, da je res prava za naše sposobnosti in opremo, ki jo imamo s seboj.

Oznake za zahtevnost

LAHKE POTI – brez pomoči rok, omogočajo varno hojo tudi manj izurjenim

Δ ZAHTEVNE POTI – mestoma si moramo pomagati z rokami, uporaba varovalnih naprav ni nujno potrebna

Δ ! ZELO ZAHTEVNE POTI – uporaba rok je nujno potrebna, primerna za dobro izurjene in fizično pripravljene planince, pogosto so potrebni cepin, dereze ali čelada

 smerne table

Table so postavljene na lesene ali kovinske drogove, le v skrajnem primeru lahko usmerjevalne table pritrdimo na drevesa, saj s tem poškodujemo tako rastoče drevo kot samo tablo.

Primer napačno postavljenih označevalnih tabel za regijsko mrežo tematske poti  po Gorjancih in stara označevalna tabla na Krvavcu.

   

Žigi in skrinjice z vpisnimi žigi na vrhovih

 skrinjica z vpisno knjigo

Ne le, da nam je v veselje zbiranje žigov z vrhov, zraven so ponavadi priložene vpisne knjige, kamor zapišimo svoj prihod in smer odhoda. Takšen vpis nam lahko reši življenje, saj v primeru, če bi šlo karkoli zelo narobe, omogoči reševalni ekipi najti našo sled.

Kamniti možici

Marsikatero neoznačeno potko in vrh krasi večji ali manjši kupček naloženega kamenja, ki mu rečemo možic in je ena prvih znanih markacij v naših gorah.

  kamniti možic

Varovalne naprave

Varovalne naprave se glede na način izvedbe razvrščajo na lesene varovalne naprave, med katere sodijo ograje, lestve, brvi in mostički ter
jeklene varovalne naprave, med katere sodijo klini in žične vrvi.

   lestev in jeklenica

Dodatne oznake

Ravne in lomljene rdeče črte, rdeče ali bele smerne puščice,

 oznaka za vodni izvir

napisi na deblih ali skalah,

 

Druge oznake

 oznaka za prisotnost medveda na Snežniku

 roža na vrhu označuje smeri in oddaljenost sosednih vrhov

Pozorni moramo biti, da nas ne zavedejo gozdarske oznake (dvojne rdeče črte na deblih), ki označujejo meje gozdnih oddelkov ali katastrske meje in so lahko zelo podobne rdečim smernim črtam.

 gozdna oznaka

Če opazite varnostne trikotne označbe (triopane), se področju za oznakami od oktobra do decembra raje ognite, saj nakazujejo področje in smeri skupinskega lova. Najdemo jih tudi na pobočjih Krima.

 trikotna markacija je lovska oznaka

Oznake za tematske pohodne poti

Kdor želi res spoznati Slovenijo, mora z glavnih cest skreniti po tako imenovanih tematskih poteh. Vključno z gozdnimi učnimi in turističnimi potmi jih je označenih preko 380. Speljane so po posameznih turističnih destinacijah ali v lokalnih okoljih, kjer premorejo znamenitosti različnih tematik.

 rumena markacija - z zeleno označena učna pot

Ko tematska pohodna pot zapusti planinsko pot, se namesti tabla za tematsko pohodno pot in uporabljajo se belo rumene markacije, naravoslovne učne poti pa se običajno označujejo z zeleno rumenimi markacijami.

Včasih pa nas preseneti še kaj bolj ljubkega, kot je naprimer tale srčkasta markacija. Za zaljubljene?

 "Valentinova markacija"

Viri:

Zloženka PZS; Oznake na planinskih poteh
Gore-Ljudje.net; Dušan Škodič, V gore brez vodnika?
Gore-Ljudje.net; Franci Savenc, Pot kurirjev in vezistov
Gore-Ljudje.net; Bruno Fras, Po sloveniji po dolgem in počez
Evropsko teritorialno sodelovanje; Študija o označevanju in vzdrževanju tematskih pohodnih poti
Planinsko društvo Jesenice; Tone Tomše, Knafelčeva markacija in zgodovina poti
Alpinistična šola AO Črnuče; Priprava in izvedba ture
Zakon o planinskih poteh; Pravilnik o označevanju in opremljanju planinskih poti
Mostiščar, oktober 2010; glasilo občine Ig
Turistično društvo Kebelj; Kebeljska transverzala


 

 

** trikotne oznake ter belo rumene oznake tematskih poti so v prispevek vpisane naknadno

Tags:

01 hribi | PZS

Kisovec

Za kratek dopoldanski pobeg je šlo. Ko gre najmlajši za nekaj ur od doma, midva pa na hrib. Ne predaleč, ravno prav, torej do Doma na Kisovcu in nazaj.

Stahovica - Primož - Kisovec; lepa, nežno zasnežena, malce drseča pot, ki se vije večino časa le po gozdu.

Ogledujeva si na novo postavljene označevalne table in nama ni čisto jasno, zakaj je sedaj spodnja Pot čez pasje pečine označena kot Pot modrega moža, zgornja - zimska - pa pač vodi čez Pirčev hrib. Morda prejšnje imenovanje ni bilo povezano z varnostjo, kot sem si sama razlagala, ampak gre za memorial znamenitemu možu.

Kajti na tistem grebenu, ko se razgrne kot na dlani cela veriga vrhov, sem v naglici poleg palic vzela v roke še fotoaparat, pihalo je kot za stavo, videla sem bolj malo, pozabila pa na stabilnost in led pod nogami. V hipu sem bila na tleh, prvi padec sezone in majhna rana na roki. Nič hudega, le boleče opozorilo na previdnost in varnost. 

Čaj v Domu na Kisovcu se je prilegel. Vendar sva po 20 min že zunaj in jo mahava nazaj.

Sva šla še pogledat na Primoža, če je pobegla vietnamska svinja s Kisovca tukaj. Nazadnje so jo videli tu naokoli. Če jo vidite, se ne ustrašite. Ne gre za divjo svinjo, le za prestrašen primerek, ki jo je nevestni obiskovalec s spuščenim pitbullom tako prestrašil, da reva že tri dni bega in ne upa nazaj.

Midva sva prišla do avta v Stahovici prej kot v štirih urah. Pravzaprav, v čisto lepem tempu in brez velike matrarije. Hm, a to potem sploh šteje?

Tags:

01 hribi