Orožnova koča na Planini za Liscem pod Črno prstjo


No:
40/50

Datum:
28. oktober 2017

Trasa:
Bohinjska Bistrica  - Orožnova koča na Planini za Liscem pod Črno prstjo

Opis:
V soboto smo se namenili na Planino Krstenica in Ograde, a nam jo je zagodel avto in crknil tik pred Bohinjsko Bistrico (še dobro!), da smo se le parkirali pred najdražjega soseda. Po obiskih mehanikov in obračanju stroškov v glavi, smo se vseeno odločili, da dneva ne gre zgubit, avtovleka vozi tako popoldan kot tudi zvečer in ponoči. A ker avta nismo hoteli nadlegovati (da bi mogoče vsaj do doma pripeljal!), smo šli lahko le v hrib tik nad Bistrico - do Orožnove koče.

Naprej na Črno prst se nekaterim ni dalo, so stroški in neprijetnosti vožnje z avtovleko v glavi vseeno preveč odzvanjale. No, pa se je na koncu vsaj deloma dobro izšlo in z enakomernimi 80 km/h smo prišli brez avtovleke celo do doma!

Takole smo ves čas opazovali Ograde. Pa drugič, torej.

Težavnost: 
Tehnično lahka, vendar deloma izredno strma pot
16 km, 1.096 višincev, 24.584 korakov 

Prehrana na poti:
žemlje z nadevom

Družba:
Aleš, Leander, Helena

Utrinek s poti:
To je bilo letos drugič, da nam Ogradi niso pustili gor. Me prav zanima, kaj si bodo izmislili naslednjič!

Fotogalerija:

Čudovito jutro v prebujanju. Se že veselimo razgledov.

spet v hrib

Orožnova koča

pogled od koče na Črno prst, še dobro uro do vrha

mladostna razigranost

Reber - pokopališče umrlih vojakov v I. svetovni vojni

moja najbolj zvesta ekipa

 

Tags:

50 za 50

Vitranc in Mojčin dom

No:
39/50

Datum:
21. oktober 2017

Trasa:
jezero Jasna – Vitranc – Mojčin dom – Ciprnik – Mojčin dom – smučišče nad Kranjsko goro – jezero Jasna

Opis:
Ko se pelješ proti Kranjski gori, se zdi Vitranc, z veličastno kuliso vršacev v ozadju, le ena manjša vzpetina. Zato se nam je zdela časovnica do Ciprnika, kjer je navedeno 3 ure hoje, kar neverjetna. Pa smo hitro spoznali svojo zmoto. Take strmine redko srečaš in hočeš, nočeš je šlo v hrib malce počasneje. Smo pa zato bili ves čas na nekih balkonih, s krasnimi razgledi in bi najraje kar počivali in gledali naokrog.

razgledne točke ob poti

Na Mojčinem domu so imeli akcijo za zimo. So žagali, cepili in nosili drva iz grape. Primož ima res dobre prijatelje, kajti delo je bilo videti kar garaško.

Mi smo se odpravili še na Ciprnik. Prezgodaj je še bilo, da bi se kar obrnili navzdol. Ko smo se ponovno vrnili do Mojčinega doma, mi je celo uspelo malce poklepetati s Primožem, tudi vodnikom PZS, ki skrbi za kočo na tako idilični lokaciji. Pokazal mi je, kje vodi njegova Mojčina panoramska pot, za katero že komaj čakam, da jo prehodim.

Tudi spust po drugi strani je strm, na koncu pa sta fanta sezula gojzarje in pogumno zakoračila v Malo Pišnico. Ker se nam še vedno ni šlo domov, smo še malce posedeli, kot ostali turisti, kar na glavnem trgu Kranjske gore. Lepo je bilo.

Težavnost:
Tehnično lahka, vendar deloma izredno strma pot.
20 km, 1.565 višincev, 29.939 korakov 

Prehrana na poti:
jabolka, žemlje, sir

Družba:
Aleš, Leander, Helena

Utrinek s poti:
Na drugi strani travnatega pobočja, na lokaciji z izjemnimi razgledi, pa propada nekoč velik in znan Dom na Vitrancu. Je zaprt in čaka boljše čase. Baje pa ti časi, vsaj za nekatere, tudi že prihajajo. Ko bo obnovljena in ponovno delujoča sedežnica do vrha Vitranca, bo tukaj povsem drugačna slika.

Fotogalerija:

 

Mala Pišnica

jutranja pohodnika

strmina ne popušča

olajšanje, ko zagledaš tale prizor

Mojčin dom na jasi

v Primoževi družbi





čas zlatih macesnov

Na Ciprniku lahko spremljaš smučarske skoke v Planici.

razgledi s Ciprnika

 

Tags:

50 za 50

Veliki Draški vrh


No:
38/50

Datum:
15. oktober 2017

Trasa:
Pokljuka – Planina Konjščica – Na jezercu – Studorski preval – Veliki Draški vrh

sestop po vzhodnem grebenu prodi Jezercu

Opis:
Pohod za žarečimi macesni in divjimi razgledi, ki sem ga vodila za Planinsko društvo Domžale. Če bi imela vsaka tura svoj izbrani letni čas, bi imel Veliki Draški vrh zagotovo jesenskega, ko je nebo brez oblačka in ko se vidi tja dol do konca.

Jutranji mraz je kmalu pregnalo žareče sonce. Triurni vzpon je bil za našo skupino kar pravi zalogaj, saj strmina v zadnjem delu ne popušča. Smo pa bili zato bogato nagrajeni, z razgledi, družbo in vremenom. Da bodo občutja prijetno grela še tja v mrzlo zimo.

Težavnost:
zahtevna neoznačena pot
16 km, 1.250 višincev, 24.112 korakov 

Prehrana na poti:
e-pecivo, oreški

Družba:
PDD - Christian, Branka, Ivana, … , Aleš, Leander, Helena

Utrinek s poti:
V hribih res srečaš različne ljudi. Tokrat nas je prehitel tuj pohodnik, ki se je odpravil na Triglav. V kavbojkah, supergah, slečen do pasu, je prisopihal za nami, povprašal za pot na razcepu in že ga ni bilo več. Kaj naj mu rečem? Srečno!

Fotogalerija:

foto: L & A & H

macesnov gozd

planina Konjščica

strm vzpon po južnem grebenu VDV

stalne prebivalke kavke

pogled proti Kamniško - Savinjskim Alpam

pogled na Triglav, kočo na Kredarici in Planiko

pohodniška skupina Planinskega društva Domžale

pogled proti jugu na Spodnje Bohinjske gore

Tags:

50 za 50

Srebrno sedlo


No:
37/50

Datum:
8. oktober 2017

Trasa:
Kamniška Bistrica – Repov kot – Srebrno sedlo – po poti pod Planjavo  –  Kamniško sedlo – Kamniška Bistrica

Opis:
Odkar hodimo skupaj v hribe, smo imeli v mislih tudi skupno turo čez Srebrno sedlo. Ker z Alešem sama še nisva hodila tu naokoli, sva dejansko čakala našega vodiča Mareta, da nam razkrije še eno neoznačeno pot po KSA.

Kulisa dogajanja je bila spet pravljična. Jesenske barve, razgledi, topel vetrič, sonce. Ko od doma gledam na Planjavo, iščem sledi naše poti in se radostno nasmehnem. Hvaležna, da nam je bilo spet dano doživeti vse tiste občutke lahkosti bivanja.

Težavnost:
zahtevna neoznačena pot
21 km, 1.800 višincev, 30.980 korakov 

Prehrana na poti:
kruh, sir, jabolka, oreški, ploščica, čaj

Družba:
Marko, Aleš, Leander, Helena

Utrinek s poti:
Del poti je včasih za nami, včasih pred nami prehodil samoten pohodnik. Na Srebrnem sedlu smo mi krenili proti Planjavi, on pa proti Korošici. Žal mi je, da ga nisem utegnila vprašati, kje namerava sestopiti. Želim mu vse dobro in varen korak še naprej.

Fotogalerija:

Repov kot in jesenska kulisa

tolmuni, polni vode, čakajoč poletne dni

pred vstopom v zahtevnejši del poti

Nekaj snežišč je bilo ob poti.
Sneg prejšnjega meseca, ko je po hribih že vse pobelilo.

Mi pa na sonce!

In razglede po Kamniško-Savinjskih Alpah, od katerih se ti smeje.

Takoj za nami pa megla.

Za danes je prizorišče zaprto za nadaljnje razglede.

Mi pa smo že dol in gledamo, kje se vije prehojena pot.

Tags:

50 za 50

Invazivke

Prejšnji teden sem se udeležila zanimivega predavanja in delavnice z naslovom Kako se odzvati na tujerodne vrste v gozdu?

Organizator dogodka je ekipa projekta Life Atemis, v sklopu septembrskih predavanj za prostovoljce, ki imajo veselje in voljo do opazovanja narave ter odkrivanja tujerodnih rastlin v okolju. Projekt je zastavljen tako, da bi s pomočjo množice prostovoljcev, ki se sprehajajo, rekreirajo ali kako drugače preživljajo čas v naravi, uspeli zgodaj odkriti in se hitro odzvati na tujerodne vrste. Ko sem leta 2009 pisala o tujerodnih vrstah, smo se še seznanjali z japonskim dresnikom, ki se je medtem neobvladljivo razširil in celo ustvaril nove hibride. 

Ker pa niso vse tujerodne vrste tudi invazivne vrste, je v pomoč pripravljen priročnik za prepoznavanje tujerodnih vrst in seznam opazovanih vrst s fotografijamiTo so vrste, pri katerih imamo še možnost, da jim z zgodnjim odkritjem in strokovnim odzivom preprečimo nenadzorovano širjenje! V pomoč nam je spletna ali mobilna aplikacija Invazivke, ki si jo lahko brezplačno naložimo na naše naprave.

S pomočjo mobilne aplikacije pošljemo fotografijo na strokovni tim, ki v roku 24 ur presodi, ali gre za opazovano vrsto. Pošiljatelju prijazno odgovorijo in njegov prispevek umestijo na zemljevid najdb, hkrati pa izdelajo oceno tveganja za okolje.

Cilj projekta je torej ozaveščanje javnosti, da prepoznamo in se znamo tudi ustrezno odzvati, če v svojem okolju najdemo InvazivkoPri sporočanju najdb tujerodnih vrst lahko sodeluje kdorkoli. Lepo vabljeni k sodelovanju!

 


Tags: ,

gorska narava

Gobarjenje


Vsako leto je enako. V času gobarske sezone imam neverjetno željo, da se zapodim v gozd in iščem tiste prave, lepe, dišeče, rjave jurčke.



In vsako leto znova se vrnem domov praznih rok,

ker ne vem točno, kje rastejo,
ker jih moje oko ne zazna med jesenskim listjem,
ker pobiram tudi tiste, ki so po videzu pravi, po lastnostih pa ne čisto,
ker dejansko sploh ne rastejo takrat, ko sem jaz v gozdu.

Letos pa je vse drugače. Jurčki res niso rastli celo sušno in toplo poletje. Dokler ni prišel moker september. In kar naenkrat so vsi znanci na netu začeli objavljati svoje fotografije z jurčki, ki rastejo kot gobe po dežju.

Bil je torej čisto pravi čas za gobarsko akcijo. Neznansko mi je bilo hudo, ko sem spoznala, da pa sem svoj čas med vikendom že obljubila za razne druge, ne ravno gobarske dejavnosti. Kaj torej? Ni mi preostalo drugega, kot ujeti še nekaj dnevne svetlobe kar po službi. Vesela sem, da me Aleš vedno spremlja, četudi je treba sredi dneva vse spustit, pa hajd v hosto!

Kajti tokrat so naju čakali. Po dva in dva v vrsti.

Ne znam opisati niti razložiti tistega občutka čiste sreče, ki me oblije, ko najdem jurčka. Kot, da gre za največji zaklad. Neverjetno. Sicer se pa se vse pozna na mojem obrazu. 





Sijem od sreče in očitno je to razlog, da se bom vračala vedno znova. Če ne po jurčke, pa v gozd. Po občutke sreče. 

Tags:

gorska narava | zame

Garažna razprodaja


Kak mesec dni prej sem izvedela, da Turistično društvo Radomlje organizira že tretjo »garažno razprodajo v Radomljah«.

Po obisku njihovega bloga in ogledu vabila, sem si ustvarila sliko, da gre za prodajo in izmenjavo stvari, ki jih ne potrebujemo več. Pomembno naj bi bilo zasledovati cilj, da za res simbolično ceno nekaj evrov oddamo stvari, ki so še vedno funkcionalne, lepe, je pa morda njihov čas, da služijo še komu drugemu.

Celoten koncept dogodka sem razumela v stilu minimalizma, ki ga uvajamo tudi v naši družini, zato sem se z veseljem prijavila na dogodek in ga do dneva izvedbe tudi navdušeno promovirala med prijatelji.

Cel mesec smo doma zbirali in sortirali stvari. Vsakdo se je moral odreči kakšnemu kosu, vse z namenom, da očistimo prostore odvečnih predmetov. Vse nabrano sem prinesla v soboto zjutraj na stojnico.



Ne vem kako so razmišljali ostali. Po dogodku vidim zadeve malce drugače. Prepričana sem, da je kar nekaj udeležencev dejansko naredilo enako kot mi.

Velika večina pa je prinesla na sejem stvari, ki bi bolj sodile na ekološki otok. Nisem se mogla znebiti občutka, da gre za še en bolšji sejem, kateri pa mi zaradi stalnih razstavaljalcev in zbirateljev perja, niso najbolj pri srcu.

Toplo pozdravljam idejo in vse pohvale organizatorjem, da imajo voljo in moč za organizacijo. Menim pa, da je še ogromno možnosti tudi za drugačen koncept dogodka. Morda pa je to že prvi korak.

Potek in vzdušje na sejmu si lahko tudi pogledate v poročilu lokalnega časopisa.

Tags:

se dogaja

Hudičev boršt

No:
36/50

Datum:
9. september 2017

Trasa:
Preddvor – sv. Jakob – Hudičev boršt – Kališče – Mače - Preddvor


Na mestu, kjer sem imela hriba že vrh glave dost, je pisalo Kališče 3 ure 40 min. Aeuja.

Opis:
Sva rekla, da greva v hribe, četudi bo dež. Le turo sva prilagodila. Nič visokogorja, le malo potepanja naokoli. Prav dobro nama je tole tudi uspelo. Našla sva kar nekaj novih poti proti Potoški gori, videla novo zavetišče, od tam pa potem bolj tipala, kot videla pot do Kališča.

Pravzaprav pa sva šla pogledat zavetišče na Hudičevem borštu. Ko sva zadnjič hodila tod mimo, so o njegovi gradnji šele govorili, medtem pa se je prav lepo uredil. 

Včasih lovski dom, je sedaj planinsko zavetišče pod okriljem PZS.

O samem imenu in bajkah okoli Hudičevega boršta pa sem tudi že večkrat pisala. Vse še drži J

Težavnost:
Lahka, 21 km, 1.519 višincev, 30.573 korakov 

Prehrana na poti:
Oreški, ploščica in nekajurne težave po zaužitih jajcih in zreli banani za zajtrk.

Družba:
Aleš, Helena

Utrinek s poti:
Pohod med nebom in zemljo, sem podpisala fotko, poslano na FB. Le vsake toliko se je nebo odprlo. Edini otipljiv dokaz, da sva res bila na Kališču, je ta vazica z mize v Domu. Nič drugega ni bilo zunaj, le megla in mraz za rokavice.


Res sva tukaj.

Fotogalerija:


Novo postavljena pot čez senčnico Josipine Turnograjske.


Nekaj časa po brezpotju potem pa strmo "na čeljust", karkoli že to pomeni.


Do sv. Jakoba prideva po sosednjem grebenu. 


Pogled na najino pot, oziroma odsotnost razgleda na najino načrtovano pot.


Na Zaplati, proti Hudičevem borštu.


Ko se nebo odpre, je spodaj Preddvor.


Hepi, hepi.

Tags:

50 za 50