Mucki

To je nadaljevanka, ki se vsako leto snema okoli naše hiše. Le igralci se menjajo, vsako sezono pride kakšen nov.

Ko sem januarja objavila slikce maljšega bratca

 mama

in Fantoma, še nisem vedela, kakšno dobitno kombinacijo sestavljata.

Pred poletjem je bil pri hiši samo Bleki, ki se je komaj rešil zimske dlake, tako, da je v cofih viselo vse okoli njega. Nakar ga je nesrečneža zbil avto in kar nekaj tednov je trajalo, da se je pobral nazaj. 

V tistem času okrevanja je pri sosednji hiši neusmiljeno jokal mali mucek. Izgubljen in sam. Dokler ni preplezal ograje in našel nadomestno mamo v Blekiju, ki je tudi rabil nekaj več pozornosti. Nekaj časa sta bila nerazdružljiva, skrbela sta en za drugega.

Pa sta bila (že) dva.

Ravno pred prvo poletno pripeko pa smo dobili obisk. "mlajši bratec" se je vrnil. Z družino.

Štirje na las podobni staršem so sedaj pri hiši.

 Čuki

 Tiger

 Muki

 Tigrček

Pa še 

 Mega Mind

Posvojil in za nadomestno mamo se je ponudil Bleki. 

 Bleki

Tiger je že našel novi dom, še štirje mladiči, ki imajo sedaj približno tri mesece pa bi bili hvaležni toplih rok.

 foto (c)Flori

Če si želiš malo mačje družbe, sedaj veš, kje jo najdeš. Lahko te tudi pospremijo domov Smile.

Tags:

kaos

Družinska doživetja 3/2012

V jesenski številke revije Družinska doživetja, tokrat tudi članek "Z otroki (peš) v hribe".

V opisu naj bi pokazala, kako motivirati otroke, da gredo z nami v naravo. Ali lahko tudi drugi uporabite enake prijeme, pa presodite sami. Vsak otrok (in njegov starš) je pač drugačen.

Tags: , , ,

01 hribi

Doživljajski treking po Veliki planini

Letos se prvega septembra še ne začne šola, zato vas vabimo v osrčje Kamniško Savinjskih Alp – na eno najlepših slovenskih planin!

Veliko planino povezujejo sami presežniki, od tega, da je največja slovenska planina, pa tja do tega, da ima najbolje ohranjeno pastirsko naselje v Evropi! Vse to in še kaj bomo tudi sami videli in spoznali!

Na Planino pelje kar nekaj cest ter celo nihalka, a te tokrat ne bomo potrebovali! Kot pravi trekerji bomo bolj raziskovali njene poti, nekatere bolj obljudene, druge bolj skrite. Pri tem bo poskrbljeno tudi za kako brezpotje in za iskanje bolj skritih znamenitosti.

Naskok na Veliko planino 2012 bo tokrat ponudil visokogorje, prekrasne razglede  ter polno paleto raznolikosti poti! Tri trase, prav posebej umerjene za tovrstno priložnost, bi morale zadovoljiti vse želje pohodnikov, od tistih ta najhitrejših, pa vse do tistih, ki jim hitrost ni ravno najpomembnejša.

Aktivna kategorija bo spoznavala znamenitosti visokogorske planote, se podila ali sprehajala po pašnikih ter v lepem vremenu uživala v enkratnih razgledih. Čez Planino bodo naredili slabih 10 kilometrov ter pri tem pridelali dobrih 500 metrov višinske razlike. Tudi tokrat bo Aktivna kategorija vodena za vse tiste, ki ne potrebujejo skrbi z orientacijo ter si morda želijo izvedeti kaj več. 

Pohodniška kategorija pa bo že spoznavala nekaj zanimivih poti z in na Veliko planino, tekmovalci si bodo lahko hladili razgrete noge v Kamniški Bistrici, odkrivali pa bodo tudi nekaj brezpotij, a kljub temu nič orientacijsko zahtevnega. Dvajset kilometrov je povsem normalna dolžina, višinskih metrov pa nekje 1600.

Ultraše je včasih težko zadovoljiti, proge težke in zahtevne, pa vseeno že okoli poldneva prihajajo v cilj! Tokrat jim bomo pogledali skozi prste pri dolžini, a jim zato vrnili z nekaj dodatnimi višinci. Velika planina je pač največja slovenska planina in pravilno je, da jo spoznajo v njenem velikem delu! Za pričakovati je predvsem veliko raznolikosti: poti, kolovozi, brezpotja, makadam, asfalt, vsega po malem bo! A tudi pri tej, najtežji preizkušnji, ne bo nič orientacijsko zahtevnega. V celoti ne več kot 33km.

Za organizatorja so vse tri kategorije enakovredne, prav tako vsi tekmovalci na trasah. Za vsakega skrbimo in prav vsakega bomo počakali čisto do konca ali pa še naprej. Če ne želite hiteti, ni treba, uživajte! Dan je v začetku septembra še vedno dolg, začnemo pa že zgodaj! Časovne omejitve ne bo, želimo, da bi v Planini in njenih razgledih uživali, kolikor se le da! In tudi hrane in pijače ne bo zmanjkalo…  Poleg tega imajo vsi udeleženci trekinga tokrat prost vstop v muzejsko pastirsko bajto na Velikem Stanu – Preskarjevo Bajto.

Startno – Ciljni prostor bo pri Domu na Kisovcu, dostop do njega je z avtomobilom lahek in enostaven, ni pa z nobene smeri prav kratek! Od Kamnika do Kisovca računajte vsaj še na 40 minut vožnje! Zato Dom na Kisovcu ugodno nudi vsem udeležencem trekinga nočitev po 10€ ter nočitev z zajtrkom po 15€! 

Zaradi visokogorja in drugačnih zakonitostih vremena, bodo Ultraši začeli že ob 8h, Pohodniki ob 9h,  Aktivna kategorija pa bo krenila na pot ob 10h.


Se torej vidimo prvega septembra 2012! Kar prijavite se na straneh Slovenske treking lige

Tags:

treking

Odklop

"Tukaj in zdaj se bo začel moj dopust", me je prešinilo, ko sem zagledala tale košček obale. Mali raj na zemlji v mirnem kampu. 

Ravno prav odmaknjen, ravno prav velik, ravno prav blizu morja. 

Čeprav smo imeli ponovno v mislih popotovanje proti jugu, se tokrat nisem želela premakniti. Odločena, da ostanemo na mestu, me niso motili ne burja, ne dež, ne vročina, ki se je začela dvigovati. 

Samo bivati. Brez planov, urnikov, organizacije, sestankov. Brez novih doživetij.

Nekaj se je premaknilo. Od nekdaj smo dopust preživljali v odkrivanju vedno novih krajev in zanimivosti.

Saj smo tudi tokrat obiskali bližnje kraje, pa vendar največkrat kar peš. Otok Murter smo dodobra prehodili, dogodek dneva je bilo kopanje na robinzonski plaži.

Nekaj je drugače, novo obdobje je pred mano. Se spet iščem, kot že tolikokrat v življenju?

Torej je to le začetek nečesa novega! 

Tags:

morje | zame

Palice za 5 (let)

Ko bi tistega davnega decembra 2007 družina vedela, kaj vse mi odpira s svojim pooblastilom, bi dobro premislili ali je to pravo darilo zame.

Od takrat smo bile nerazdružljive. Krepko čez 200 pohodov smo opravile skupaj, jaz pa sem jih v kočah ljubosumno skrivala pod posteljo.

Ko pa sem jim letos želela dokupiti nove špice, sem  izvedela, da te firme preprosto več ni. Finci so naredili Excellent palice, ki so skorajda večne, sami pa na žalost propadli.

Tako je danes prišlo slovo. Moje naj palice sedaj  posojam le najboljšim prijateljem, tanove pa me morajo še očarati. S svojo zložljivostjo bodo mnogo primernejše za v nahrbtnik in imajo res tanke ročaje popolnoma po mojem okusu. Verjetno sem ena redkih, ki vztraja s palicami za nordjsko hojo tudi visoko v hribih.

Na novih pet let!

Tags: , ,

01 hribi

Dolina Vrata

Nastanjeni v obnovljenem Šlajmarjevem domu v dolini Vrat bi le stežka našli lepši kotiček za tretji del naše planinske šole pod okriljem PZS.

Teme, ki smo jih tokrat obravnavali so bile prav resne in stanje v naši lepi deželi ni nič rožnato, kadar govorimo o varstvu narave.

Pogovarjali smo se o

- Naturi 2000 in koliko priložnosti imamo za uveljavljanje, pa jih v Sloveniji žal ne znamo 

- o skromnih evropskih danostih, ki jih naša podeželja močno prekašajo, pa se tega žal ne zavedamo

 -o Alpski konvenciji z zavezujočimi protokoli in direktivami, ki jih spet tolmačimo po svoje in se izmikamo odgovornostim za posege v prostor

- o naši odgovornosti pri osveščanju ožje in širše skupnosti ...

 

Bilo je že prav razvratno, da sem iz postelje lahko opazovala Triglav in mogočno severno steno ob prvem jutranjem svitu.

Da se razmere v steni lahko hitro spremenijo, smo spoznali čez nekaj ur.

Deževne meglice so se spustile nizko in priča smo bili helikopterskemu reševanju zaplezanih planincev v Steni (Nemška smer).

 Vrtoglavo reševanje se je na srečno končalo brez poškodb.

Učilnico smo že navsezgodaj zamenjali za posedanje ob preprogah dišečih nageljčkov (klinčkov).

Marjeto K. Svetel in njene zgodbe o naravi in ljudeh ter sobivanju z naravo, bi lahko poslušali vse dni.

Slovenija močno izstopa iz evropskega povprečja in je neizmerno bogata po številu zastopanih varovanih vrst. Pa vendar ne premoremo skupne strategije, ki bi opredeljevala razvoj, ki bi to bogastvo zaščitilo in na osnovi tega ponudilo nove priložnosti.

Malo nižje v dolini je slap Peričnik.  

Trajnostni razvoj je ključ naše  prihodnosti.

Na pravkar končani konferenci RIO+20;  je Janez Potočnik, evropski komisar za okolje, izrazil bojazen, da v kolikor z življenjem na zemlji nadaljujemo na obstoječ način, bomo v letu 2050 potrebovali dve zemlji.  "Res ne vem, kje ju bomo našli!", je še zaključil. 

Vsa mokrota Pohorja

Napovedani Koroški treking se je bližal z neverjetno naglico. Ves teden nisva mogla niti migniti v smeri kakšnih posebnih priprav. Vse, kar sva se lahko dogovorila, je bilo, da nas prijavim na Pohodniško. Vse tri. Obljuba dela dolg in ker je prejšnji treking odpadel, je Leander dobil novo priložnost za udeležbo.

Vožnja do Ribnice na Pohorju je bila dolga. Kot vedno se je vleklo ob Dravi in prišli smo zadnjih pet minut, da smo še ujeli start Ultre. Pozdrav prijateljem na trasi, vsem želimo čimmanj dežja in srečo. Se vidimo popoldan!

Imeli smo še čas za zadnjo kavo, dodatno pijačo smo nabavili v trgovini in že smo bili na vrsti. Start Pohodniške kategorije je bil ob 10h. Meglice so se že nevarno zbirale in preganjale po pobočju Pohorja.

Do KT1 (Planinska koča na Pesniku) smo jo mahnili strmo navzgor in uspeli smo držat korak z ostalimi. Hribi nam res ne delajo težav.

Nato pa takoj prvi kiks na progi. Bo treba očala nosit s seboj!

Želeli smo si bližnjico in jo dobili. Le da je bila malce nerodno izpeljana.

Tule je natančno videti, da ne gre za dve vzporedni poti, ampak na terenu karte ne moreš poljubno povečati. Tako smo jo ucvrli navzdol v prvi graben, kjer smo našli le močvirni izvir potoka. 

Kmalu nam je bilo jasno, da smo zašli. Sledilo je precej glasno pregovarjanje, kam in kako naprej. 

Prvi prepir je bil potreben, da smo uglasili naš družinski tim. Naprej smo držali skupaj in z dogovarjanjem ni bilo več težav. Le z bližnjicami si nismo več upali podaljševati poti. 

Glede na vremensko napoved smo lahko pričakovali lokalne plohe in nevihte. Nikakor pa nismo vedeli, kaj nas dejansko čaka.

Mogočna Westfaltska lipa, po ljudskem izročilu zasajena ob koncu 30-letne vojne leta 1648.

Do KT2, cerkve sv. Bolfenka smo prišli čez Hudi Kot, kjer smo se z domačini pogovarjali nenavadnih pohodnikih današnjega dne. Na poti nas je dohitela prva lokalna ploha.

KT3 - je bila partizanska bolnišnica Svoboda.

Našli smo jo precej enostavno, na srečo smo izbrali spodnjo, pravo pot, kjer je za cesto znamenje, da se v gozdu skriva lesena koča, ki je včasih nudila zatočišče ranjenim vojakom. 

Do KT4 na Mali Kopi smo sopihali kar naravnost v klanec. Dosegli smo oblačno mejo in megla okoli nas se je nevarno gostila. Pa ni bila samo megla. Bili smo dobesedno v dežju. 

Hoja po pobočjih Male in Velike Kope je bila svojevrstno doživetje.

Dež je lil kot za stavo, pihalo je, mokre vetrovke so se lepile na premočene majice in mraz nam je lezel do kosti.

KT5 je bila ob kapelici ob Grmovškovem domu. Preko pašnika smo jo zagledali in ne vedoč, da je v ogradi živina, sem prijela za žico. Kolikor se spomnim električnih pastirjev, nikoli niso tresli prav močno. Tokrat, v vsej tej mokroti, pa me je pribila elektrika kot kladivo. Hej, kaj sem skočila! Prav posebne bolečine v mišicah tako v rokah kot nogah so me spremljale še ves večer.

Ura je bila nekaj čez dve popoldan, ko smo stali pred Grmovškovim domom vidnim le v soji luči, v nalivu, mokri do kože.

Smo se v koči slekli in preoblekli v druge majice, vendar v polurnem postanku za topel čaj tudi dodatno naložen kamin ni mogel posušiti naših stvari. Drugega izhoda ni bilo, kot nadaljevati mokro pot.

Dež kar ni in ni odnehal. Z neba so padale takšne količine vode, da so se vse potke spremenile v jezerca, povsod je bilo vode do gležnjev. 

Ko smo hodili po pobočju Črnega vrha, kjer smo oddelali KT6, smo se spominjali prelepih travnikov, ki smo jih doživeli z Rajkom predprejšnjo jesen na Pohorskem izzivu. Kje so sedaj vse tiste barve in razgledi? Če bi mi lahko videli iz enega na drugi hrib, ne bi hodili od markacije do markacije v bojazni, da se v megli izgubimo.

Čas pa je mineval, bili smo počasni in čedalje bolj nas je zeblo. V koči so povedali, da je temperatura padla na okoli 10 stopinj, premočeni do kože smo se nevarno bližali podhladitvi.

Meni se je po glavi vrtela ena sama misel. Vse bi zamenjala za toplo banjo ali vsaj tuš ter posteljo!

Zavili smo s poti do Ribniške koče, kjer smo soglasno sprejeli sklep, da se tukaj naša pot konča. V koči nam je bila oskrbnica takoj pripravljena dati topla oblačila, tudi topel tuš bi imeli in posteljo. Prvi načrt je bil, da gre Aleš v Ribnico po avto, midva z Leandrom pa počakava na toplem v koči. 

Tam sem telefonirala organizatorjem trekinga, da smo odstopili in da smo na varnem v Ribniški koči. Anže nas je takoj potolažil, da je v bližini živa kontrolna točka na Ribniškem sedlu in da ga bo poslal po nas, ker smo verjetno zadnji na progi. Prepeljal nas bo v dolino in naša deževna pot se lahko konča.

Vlado, sicer tudi gorski reševalec in alpinist pri Plezalnem klubu Martinček, je res kmalu zatem prišel in zahvalili smo se v koči za vso prijaznost, ter bili en, dva tri nazaj dol. Spodaj je seveda sijalo sonce! Lokalne plohe pač.

Vseeno smo prehodili 23 km in naredili 1.500 višincev, kar glede na vremenske razmere sploh ni slabo.

Pa še družbe nismo zamudili. Bili smo lahko še prisotni na podelitvi priznanj najboljšim v Extrem kategoriji, ki so se s traso spopadli že dan prej. Za njimi je namreč premagovanje 100 km poti po Pohorju v 24-ih urah. 

Vsi, ki smo bili na ta dan na Pohorju smo svojevrstni zmagovalci. Vsak zase je opravil pot po svojih zmožnostih. To, da smo mi odstopili še pravi čas, je bila povsem prava odločitev. Ne morem si zamisliti, da bi v tisti megli zgrešili pot in pristali v kakšni grapi brez prevoza, oblačil in z vso mokroto naokoli.

Tako pa smo jo odnesli srečno in pogumno. Pa še vsi trije smo se veliko naučili. 

Tags: , , ,

treking

Z naravo

Naša skupina 24 udeležencev predavanj PZS o varstvu gorske narave se je tokrat dobila na Blegošu. Moderatorka tokratnih predavanj je bil Marjeta K. Svetel. Veliko smo se pogovarjali in najbolj se me je dotaknila tema, da v Sloveniji varujemo samo območja, kjer najdemo materialne vrednote, druge so enostavno prezrte.

 Marjeta Keršič Svetel

Ne moremo zavarovati območja ker so enostavno samo lepa, estetska ali sveta in predstavljajo duhovno vrednoto. Niti zaradi umetniške, rekreacijske, terapevtske, identitetne, kulturne vrednote območja ne moremo zavarovati!

Državnega pomena so tiste naravne vrednote, ki imajo mednarodni ali velik narodni pomen in za katere je pristojna država. Preostale so lokalnega pomena in jih varuje lokalna skupnost. Vse naravne vrednote v zavarovanih območjih, ki jih je ustanovila država so državnega pomena, prav tako pa so državnega pomena tudi vse podzemske jame. 

In ravno gorska naravna okolja so zakladnice najrazličnejših vrednot in v svetu večina zelo zaščitena. V Sloveniji imamo eno samo zavarovano območje, ki ga imenujemo narodni park. Žal je tako, da ne ustreza kriterijem IUCV (svetovna zveza za ohranitev narave) za narodni park.

Pot iz Leskovce, ki seveda zdaleč ni edina, mi je že kar domača in tako sem se navsezgodaj zjutraj sama podala v hrib. Občutenje svežine zelenih listov ob glasnem žgolenju raznovrstnih ptic je bil zagotovo lepši del dneva. 

Varstvo naravnih vrednot

Naravne vrednote obsegajo vso naravno dediščino na območju Republike Slovenije. Naravna vrednota je poleg redkega, dragocenega ali znamenitega naravnega pojava tudi drug vredni pojav, del žive ali nežive narave, naravno območje ali del naravnega območja, ekosistem, krajina ali oblikovana narava. To so geološki pojavi, minerali in fosili ter njihova nahajališča, površinski in podzemski kraški pojavi, podzemske jame, soteske in tesni ter drugi geomorfološki pojavi, ledeniki in oblike ledeniškega delovanja, izviri, slapovi, brzice, jezera, barja, potoki in reke z obrežji, morska obala, rastlinske in živalske vrste, njihovi izjemni osebki ter njihovi življenjski prostori, ekosistemi, krajina in oblikovana narava. 

 šmarna hrušica

Šmarna hrušica je zame novo ime med rastlinami. Raste predvsem na previsnih južnih pobočjih, kjer jo boža dvigajoč topel zrak z dolin. 

Za zavarovanje narave uporabljajo posamezne države različne oblike zavarovanih območij (kategorije) in jih tudi različno poimenujejo.
 

kategorija IUCN (1994)   opis
I Strogi naravni rezervat/naravno območje območje, zavarovano predvsem za znanstveno raziskovanje ali ohranjanje narave
II Narodni park območje zavarovano predvsem za ohranjanje ekosistemov in za rekreacijo
III Naravni spomenik območje, zavarovano predvsem za ohranjanje izjemnih naravnih pojavov (oblik)
IV Zavarovani habitati rastlinskih in živalskih vrst območja, ki jih ohranjamo z določeno rabo za ohranjanje določenih ogroženih rastlinskih/živalskih vrst 
V Zavarovana krajina območje, zavarovano za ohranjanje krajine (kopne in morske) in za rekreacijo
VI Zavarovana območja naravnih virov zavarovana območja, v katerih je z upravljanjem zagotovljena trajnostna raba naravnih virov

 

 Clusijev svišč

Med ljudmi se ga bo vedno držalo ime encijan. Večina nas ve, da je zavarovan, zato ga seveda ne nabiramo za šopek. Pa saj tudi ostale rožice ni potrebno trgati, da bi jih občudovali. Najlepše so vedno v svojem okolju.

V Sloveniji opredeljuje sistem zavarovanih območij Zakon o ohranjanju narave (Ul, 96/2004)

 

zavarovana območja kategorija v Sloveniji kategorija IUCN
širša zavarovana  narodni park II
območja  regijski park V
(naravni parki) krajinski park V
     
ožja zavarovana  naravni spomenik III
območja naravni rezervat IV
  strogi naravni rezervat I

 

 kukavice - orhideje

Naše divje orhideje, ki jih je v Sloveniji prek 60 vrst lahko najdemo vzorno opisane v Galeriji. So zaščitene, ogroža jih večkratletno gnojenje in košenje travnikov. Množična rastišča najdemo na pašnikih ali na območjih, kjer ni intenzivnega izkoriščanja kmetijskih površin.

 bukov kozliček

Hrošči potrebujejo uravnovešeno okolje in kar nekaj let za svoj razvoj. So jasen bioindikator stanja naših gozdov in naravnega okolja.

Zavod RS za varstvo narave vsako leto meri populacijo hroščev. Pri tem poziva vas, ki želite svoja opažanja deliti in pomagati pri štetju, da vpišete svojega hrošča na za to pripravljeno spletno stran. Vpis je enostaven, ne pozabite priložiti slike.

Veličasten razgled z Blegoša. Spodaj koča na Blegošu, zadaj najprej Porezen, potem Spodnje Bohinjske gore in Triglav v beli preobleki.

Spodaj še dva citata, ki jasno kažeta izvirni greh usmerjenosti k izkoriščanju vsega kar nam je bilo dano, ter nasprotno razmišljanje "primitivnih" ljudstev.

Sveto pismo Stare zaveze:

“Plodita se in množita ter napolnita zemljo; podvrzita si jo in gospodujta ribam morja in pticam neba in vsem živim bitjem, ki se gibljejo na zemlji”

“Plodite se in množite ter napolnite zemljo! Strah in trepet pred vami naj navdaja vse živali na zemlji in ptice pod nebom, vse, kar se giblje na zemlji in vse ribe v morju: vse je izročeno vaši oblasti, vse, kar živi, naj vam bo za živež: vse to vam dam kakor zeleno zelišče”

 Indijanski poglavar Seattle (1854):

...  Vse je povezano z vsem. Človek nima hierarhičnega položaja v vezenini, ki se ji pravi življenje. Živali, človek, gore in reke tvorijo družino, življenjsko skupnost. Narava ni sovražnik. Do živali se je treba obnašati kot do bratov. Kar se stori naravi, zemlji, se stori človeku samemu in njegovim otrokom. Narava kot izvirni pogoj življenja ni lastnina, s katero bi trgovali, nismo njeni lastniki, temveč nam je dana v uživanje.

...Odgovor na ponudbo Abrahama Lincolna da indijancem kupi zemljo, na kateri bi bili varni, …


Tags: , ,

gorska narava