Po medvedovih stopinjah


No: 12/50


Datum:
22. april 2017

Trasa:
Po medvedovih stopinjah (Roška pot)

 prehojena trasa poti


Opis:
Že lani sva se spogledovala z vabilom. Pa sva vedela, da za tole še nisva bila pripravljena. Saj kondicijsko morda že gre. Vendar je potrebna še ena druga moč, ki jo črpaš iz neke trme, ki jo moraš najti v sebi. Kako bi sicer 15 ur vztrajal pri hoji? Zavzetost za moj Program 50 za 50 mi torej pomaga tudi na takih, malce težjih dogodivščinah.

Zgodnji odhod v posteljo je bil pospremljen z začudenim pogledom naših otrok. Saj še noč ni, vidva pa že spat? Pa sva vstala ob dveh, ob treh bila že v avtu in gremo proti Kočevju. Nekaj kilometrov začetne poti smo naredili v čisti temi. Pa ni bilo bojazni, da bi zašli, saj se je od starta pa globoko v gozd vila ena samo dolga kolona pohodnikov. Čez dan smo se le uspeli malce porazgubiti, včasih sva z Alešem tudi zastala in spoznala, da v vidnem polju ni ljudi. Sama, sredi Kočevskega Roga. Pragozdovi, vonj po lesu, ptičje petje, žarki sonca na svežih listih. Pravljično lepe podobe, do katerih pa vabijo kilometri gozdnih cest.

Pot je razgibana, pestra in izjemno dobro označena. Od ene do druge kontrolne točke se svet spreminja, spreminjaš pa se tudi sam. Občutki evforičnosti se prelivajo z občutki obupa. Veš, da boš zmogel, pa se na trenutke sprašuješ: »Čemu? Čemu toliko hoje?« In se pridušaš, da se v kaj takega ne boš več podal.

Na koncu pa stisk roke in tvoje ime na Priznanju. Se te dotakne in res bi najraje zajokal. Veš da si premaknil meje.

Težavnost:
Zelo zahtevno. Skupaj namerjenih 63 km, 2.400 višincev,  90.100 korakov.
 

višinski graf poti


Prehrana na poti:
Kosilo in večerjo je pripravil organizator, v nahrbtniku sva imela Epecivo in ploščice ter nekaj litrov vode.

Družba:
Aleš, Helena ter 809 ostalih pohodnikov, poznala sva le Emo. 376 nas je prehodilo celotno pot v uradni dolžini 61 km, ostali so opravili s polovičko.

Utrinki s poti:

  • Na cesti ob pol štirih zjutraj: kolona vozil se v soju žarometov vije proti Kočevju. V štartnem šotoru pol petih zjutraj 500 udeležencev nestrpno čaka na štart. Vzdušje je fenomenalno. Potenciali te dežele so neizmerni!
     
  • Na razcepu makadamskih poti sredi gozdov nas čaka domačin s termovkami vroče, sladke kave in keksi. Za dobrodošlico, za pozdrav. Sam je celo življenje posvetil tem gozdovom in je vesel, da lahko delček tega užijemo tudi mi. 

  • Nekaj kilometrov pred ciljem, ko se vsi vlečemo kot sence proti cilju in je vsak korak neznansko težak, mimo nas, kot v sanjah v počasnem tempu priteče par. Kaj se jima mota po glavi izvem iz kasnejšega zapisa. Super sta, tako kot mi vsi.

Fotogalerija: 

 

Nov dan se prebuja. Kolona pohodnikov je še zelo povezana.

Čemaž (medvedji česen) in sneg in strmina Velikega Roga. 

Kočevska neskončnost gozdov.




















 

Počitek na polovici poti.
Se je bilo treba sleči jutranje bunde, kape in pripraviti kratke rokave za vročino, ki sledi.

Voda še za čevelj ni dobra, kaj šele za v nahrbtnik.
Je bilo pač tako, da se je tale litrček zlil mimo meha kar na cunce. 

Prelesnikova Koliševka - pragozd 

V županovi družbi na kontrolni točki.

Na cilju! 

 

 

 

 

Tags:

50 za 50

Štanjel


No:
11/50

Datum:

16. april 2017

Trasa: 
Avber - dolina Raše - Štanjel - Ponikve - Avber

Štanjel


Opis: 
Družinsko srečanje za Veliko noč. Zbrali smo se zjutraj, za nekatere prav nesramno zgodaj in krenili na poldnevni pohod do Štanjela. Vreme se nas je usmililo, saj nam je poklonilo obilo sonca, zraven pa smo lahko opazovali zavese dežja po okoliških hribih. Navigacija nam je v začetku malce nagajala, saj je teren prepreden z gozdnimi stezami v vse smeri. Kljub temu smo uživali v kraškem gozdu, našli smo celo veliko sledi divjih svinj, nabirali šparglje in bili kaj kmalu v Štanjelu. Čudovit Fabianov vrt je kar kipel od cvetja.
Pot nazaj smo skrajšali, nekaj časa hodili (skoraj) ob progi, nato pa po občutku. Mislim, da bomo tole pot še večkrat prehodili, ker je enkratna.

Težavnost: 
Lahka. Skupaj namerjeno 18 km, 486 višincev,  27.000 korakov.

Prehrana na poti:

Nekaj velikonočnih dobrot.

Družba:
Tri generacije: Aksinja, Ajda, Aleš, Viki, Brina, Berenika, Helena, Flori, Leander, Sašo, Simon, Taj 
in podporna ekipa: Severina, Izidora in Tanej

Utrinek s poti: 
Pot je bila mnogo daljša, kot sem načrtovala po kartah. Na srečo daleč naokoli ni bilo nobene sitnobe, ki bi se zaradi tega pritoževala. Je pa vsekakor dober opomnik, da je med pripravami za vodenje skupine nujna predhodna ogledna tura.

 

sproščeno na pot

Narcise so tudi na Krasu.

50 odtenkov zelene

Pohodniški del tima.

Fabianov vrt v okviru vile Ferrari

Nazaj v Avber.

Tags: , ,

50 za 50

Vabilo


Se večkrat zgodi, da mi kak prijatelj reče, da bi pa res rad kdaj hodil malo naokoli. Če bi šli kdaj skupaj v hribe, še vpraša.

Seveda sem za!

Nato pa sledi dogovarjanje za datum in ko upoštevamo še primernost ture in vremena, veliko takih dogovorov pade v vodo.

Zato je letos odprt Program 50 za 50. V enem letu pa spravimo 50 pohodov skupaj. Kajne? Povsem enostavno gre.

Spremljajte Napovednik in če vam je tura všeč in datum ustreza, pokličite in se pridružite.
Ali pa imate idejo, vabilo, kam bi lahko šli skupaj. Pokličite me, pišite mi in se dogovorimo.

Preprosto in enostavno.

planina Košutna

Tags:

50 za 50

Krtina - Velika planina in nazaj


No: 10/50

Datum:
7. in 8. april 2017

Trasa:
prvi dan iz Krtine na Veliko planino in naslednji dan po isti trasi nazaj domov.
Krtina – Rova- Čeh – Vrhpolje – Gozd – Krivčevo – Podkrajnik
  – Gojška planina – Domžalski dom

Opis:
Povod za pohod je bil sestanek upravnega odbora planinskega društva, ki je enkrat letno v koči našega društva na Mali planini – Domžalskem domu. Aleš je to priložnost izkoristil že prejšnja leta. Moj odhod na sestanek je pospremil peš, nazaj pa sva šla skupaj z avtom domov. Letos pa se z mojim Programom 50 za 50 tudi sama z veseljem pridružujem vsaki pobudi za hojo. Tako sva naredila načrt, da na Domu prespiva in se vrneva naslednji dan domov. Rečeno, storjeno.

Spet ob kolovških borovcih.

Vreme je bilo krasno, toplo, brez vetra. Prvi dan naju je sicer tik pred vrhom malce ujel dež, vendar ni bilo prav nič hudega. Naslednje jutro pa je bilo kot v pravljici. Sončni vzhod in neskončne planjave cvetja. Jutranje žvrgolenje ptic v gozdu je bilo tako intenzivno in neverjetno pestro, da je res veselje hodit ure in ure. Ostali pohodniki so se sicer čudili, zakaj navsezgodaj zapuščava planino, vendar je bila pred nama še dolga pot domov.

Težavnost:
Zahtevna zaradi dolžine in višinskih metrov. Skupaj namerjeno 54 km, cca 2.800 višincev,
  80.000 korakov.

Težave sem imela nazaj grede z bolečino na mestu ahilove tetive. Nastala je le z rahlo oteklino ob drgnjenju roba čevljev, kar pa je ob hoji neizogibno. Doma je v drugi obutvi bolečina izginila.

Pot tja (višinski graf poti)

 

Pot nazaj (višinski graf poti)


Prehrana na poti:
Ajdova pogača za 
zajtrk in kosilo. Praženi lešniki. Večerja v Domžalskem domu.


Družba:
Aleš, Helena, v mislih ves čas z novorojenko Tiso.

Utrinek s poti:
Kljub dolžini poti je bilo edino mesto, kjer sem spet našla čemaž, zaplata rastišča pod spodnjo hišo na Podkrajniku. Še dobro, saj smo ga letos že pogrešali.

Fotogalerija:

Visokodebelno sadno drevje

"Najina" klopca nad Vrhpoljem. Obvezen postanek in malica.
Razgledi pa od Triglava do Ratitovca, Blegoša in Porezna.

Sončno v novo jutro.

Mala planina

Iskanje novih prehodov.

 

Tags:

50 za 50

Ajdova pogača

Pecivo za na pot 

Velikokrat vzameva s sabo ajdovo pogačo, ker jo lahko jeva kadarkoli, tako za zajtrk kot kosilo, pa še dolgo lahko zdrži v nahrbtniku. Je ena tistih jedi, ki je vsak dan boljša.

Za pripravo testa potrebujem:

pol kg ajdove moke

20 do 30 dag bele ali polnozrnate pirine moke

pol margarine

1 kislo smetano

sol

za Nadev pa

pol kilograma skute

3 jajca

1 kislo smetano

po želji še sladkor in / ali rozine
 

Ajdovo moko poparim z zadostno količino vrele vode. Pustim, da se skoraj ohladi in umešam maščobo. Nato gostim z drugo moko, vendar samo toliko, da lahko oblikujem z mokrimi rokami krpe testa, ki jih polagam v namaščen pekač. Testo je dejansko podobno enemu velikemu ajdovemu žgancu. 
Sestavine za nadev zmiksam ter polijem po testu.

Vse skupaj pečem približno eno uro na zmerni temperaturi pečice.
 

Tags:

recepti

Vikend s PZS in MDO družbo


No: 9/50

Datum:
1. in 2. april 2017

Trasa:
prvi dan po Kamniški Bistrici, drugi dan po Sabotinu

Opis:
Druženje, druženje, druženje. Prav poseben vikend, ki si zasluži biti v kategoriji 50 za 50, ker je bil res poseben. Toliko znanih in še več novih obrazov. Tako različni, pa vendar nas veže skupna tema: vodništvo, pohodništvo in lepote narave. Licenčno usposabljanje za vodnike PZS (Planinske zveze Slovenije) zajema predavanja o orientaciji, vodništvu, psihologiji, prvi pomoči in dve krajši turi. Naslednji dan pa sem imela na urniku skupen pohod MDO PD KBO (Meddruštveni odbor planinskih društev Kamniško Bistriškega območja). Pripravo in izvedbo izleta za 100 pohodnikov sem pomagala izpeljati Sonji in Tini. Za cel MDO. Za dva avtobusa. Za skupnost.

Na Sabotinu, 2.4.2017

Težavnost:
Dvojno lahka. Skupaj namerjeno 17 km, 520 višincev,
  25.345 korakov.

Prehrana na poti: Obilna. Prehrana v sklopu tečaja v Domu v Kamniški Bistrici, naslednji dan prehrana v Domu na Sabotinu. Se nismo branili dobrot.

Družba:
Prvi dan v družbi inštruktorjev in 30 ostalih vodnikov, drugi dan družba 101 pohodnika in nekaj domačinov. Kljub temu moram izpostavit pomočnike: Drago in Jan, Bojan in še en Drago. Aleš. Pa moji zvesti Alma, Janez, Christian, Joži, pa dva Marjana, Sonja in Tina, Janez in Violeta, pa Boris in Dragi in po seznamu naprej…

Utrinki s poti:
Medtem je Aleš šel sam na Kamniško sedlo, vračal se je mimo doma v Kamniški Bistrici. Moj načrt, da se ob pavzi dobiva na pijači sem mu dvoumno sporočila med predavanji po SMSu takole: »Boš počakal na pivcu? Tukaj, pri Juriju?« Pravzaprav sem ga spraševala ali bo počakal in kje bo počakal. On pa je bral, da sem jaz že pri Juriju in tako sva čakala vsak na svojem koncu. Sva se dobila doma, šele zvečer.

Fotogalerija:

Jutro ob Domu v Kamniški Bistrici

Naša četica...

Nad dolino Soče.

Naš vodič po grebenu Sabotina.

Cvetenje mokovca nad strmimi pobočji.

Tags: ,

50 za 50

Pot po Robu


No: 8/50

Datum: 
25. marec 2017

Trasa: 
Col – Kovk – po Robu mimo Otlice do Predmeje – izvir Hublja – prečno do ceste Ajdovščina Col

 

Opis:
Enkratno doživetje. Razgledna pot, polna pisanega pomladnega cvetja. Ena lepših tur, ki bo v malce skrajšani obliki umeščena v plan pohodov pri PDD. 
Pot takoj pokaže zobe z vzponom na Kovk, po tem vrhu pa je vse naprej ena sama harmonija. Stene, razgledi na vasi spodaj, steza po robu, nadvse pisano pomladno cvetje in navsezadnje tudi veter. Vse skupaj ti da občutek, da dejansko lebdiš nad Budanjami.

Težavnost:
Lahka, vendar dolga. Namerjeno 28 km, 1.300 višincev,
 42.000 korakov, 8 ur hoje

 

Prehrana na poti:
Elanino pecivo, oreški

Družba: 
Aleš, Helena

Utrinek s poti:
Ko sva se peljala proti Vipavski dolini naju je že pri Postojni zadel pogled na opozorilni znak za burjo. Prepovedan promet za tovorna vozila s ponjavami. Malo bo pihalo, torej. Na burjo doma nisva niti pomislila. Gledala sva samo dežne karte in obetal se je jasen dan. Ko sva ustavila na kavi v Vipavi, sva težko odprla vrata avtomobila, ker se je burja zaganjala v naju. Kljub temu ali ravno zaradi neizkušenosti z burjo, sva pot nadaljevala. Prve tri ure je tako pihalo, da sva hodila sključena in sklonjena ter se borila s polnimi močmi, da sva ostala v smeri hoje. Bolj ko sva se bližala Predmeji, bolj je postajalo vroče in brezvetrno. Nazadnje sva slekla kape in vetrovke ter nadaljevala skoraj v poletni vročini. Domov sva prišla od sonca in vetra vsa rdeča v obraz.

Fotogalerija:

Daleč v ozadju - desno je Čaven. Nekje tam spodaj je Predmeja, kamor sva bila namenjena.

V burji premetani žafrani.

En zelo star in malce drugačen križ. Ve kdo kaj več o tem znamenju?

 (Obstaja razlaga, da gre za kužno znamenje. Štirje obrazi so najbrž štirje jezdeci apokalipse, ki jih je Jezus na sredini ubranil. vir Aleš) 

Otliško okno. Naravna, 10 m visoka znamenitost na Otlici.

 

Kamniti polž, umetniška postavitev.

Vrnitev čez pobočje po široki starorimski cesti še s sledovi starih kolesnic na kamnu. 

Tags: ,

50 za 50

Pecivo za na pot (Epecivo)

Spodnji recept je povzet po bolj znanem Elaninem kruhu. Sedaj je precej prirejen za mojo kuhinjo in ga lahko pripravim tudi pozno zvečer, saj mi ne vzame več kot 20 minut časa. Če nimam originalne sestavine, uporabim nekaj podobnega

V posodi z mešalnikom zmešam sestavine:

5 jajc

2 kocki kokosove maščobe ali nekaj žlic olivnega olja

žlico agavinega sirupa ali dve žlici medu

2 žlički sode bikarbone

mleti cimet, mleti klinčki, sol

eno vrečko (200 g) mletih mandljev ali lešnikov

2 žlici kakava v prahu

po želji še pest rozin 

Pečem 15 minut v slikonskem modelu, ki ne potrebuje namaza in iz katerega se pecivo enostavno odlušči. Ohladim in malica za na pot je pripravljena.

  Izboljšan (poenostavljen H. recept):

5 jajc, nekaj žlic olivnega olja

eno vrečko (200 g) mletih mandljev ali lešnikov

2 žlički sode bikarbone, sol

2 žlici kakava v prahu

če želim sladko varianto, dodam še 1 zavitek datljev, namočenih nekaj ur in narezanih na koščke, pokapljanih z rumom, mleti cimet, mleti klinčki

Pečem 15 minut v slikonskem modelu (175 C, ventilatorska).

Tags: ,

recepti