Akcija

Ko sem po službi pešačila proti avtu, je mojo pozornost pritegnila rahlo zibajoča in premikajoča se tabla v križišču. V mrazu, ko sem roke zakopala globoko, najgloblje v žepe toplega plašča in potegnila ovratnik do nosu, nisem mogla verjet, da nekdo stoji tam in osvešča mimoidoče na tak učinkovit način. 

Gre za preventivno akcijo Javne agencije RS za varnost prometa.

Meni sta pa fanta povedala, da sta tam že od jutra in kar malo mi je bilo hudo. Je zaradi naše lahkomiselnosti treba nekomu stati ves dan v mrazu?

Tags: ,

kaos

Janče

Načrt za soboto je bil popolnoma drugačen. Še v petek sem upala, da bom končno lahko preizkusila čisto nove dereze, ki so mi jih Krti podarili za rojstni dan. Lepe in ostre, lepo zložene v namenski torbici bodo čakale na naslednjo priložnost. Zimsko usposabljanje je zaradi premalo snega in premalo prijavljenih prestavljeno za nedoločen čas. Bova pa naslednjič, ko bo res pravi čas, opremljena z Alešem oba.

Nande je imel svoje aktivnosti s taborniki in nama se je nasmihal prost dan. Kaj bi čakala doma, še nikoli nisva in tako sva se podala na pot skorajda od doma.

 na Sv. Trojici pri -6 stopinjah

Bilo je tako lepo zamrznjeno in škripajoče pod nogami, da me niti vzpon na Murovico in Cicelj še ni ogrel. Povrhu vsega pa sem ugotovila, da so moje okončine povsem trde in nerazgibane.

 malo pod Miklavžem

Od Ciclja naprej proti Miklavžu in že sva pri razcepu. Treba se je odločit in tvegat. Greva torej en krog, na trening za letošnje trekinge in druge izzive? Prvi bo že čez dobra dva tedna po Šentiljski poti. Tukaj se mi je nivo adrenalina že toliko dvignil, da sem z veseljem krenila po delu E6 poti pri nas, najlepši, ko se spušča proti Veliki vasi, ker je vedno vsa sončna, mehka, razgledna in vabljiva.

 del E6 poti od Miklavža proti Senožetim

Sedaj je cilj znan. Greva na Janče, pogledat enkrat dostop z našega konca. Kmalu sva v dolini in prečiti morava Savo prek mostu, ki ne premore prostora za več kot en avto. Počakava na prazno cesto in v dir. Pa tudi tako nisva bila dovolj hitra, za petami sva imela že avto, ki naju je milostno sledil. 

 

 most čez Savo

Na drugi strani naju čaka Jevnica z množičnimi kažipoti za Janče. Pa še markacij je na pretek, za isto pot so narisane posebne markacije za planinsko pot, Evropsko pešpot,  zasavsko planinsko pot in Badjurovo pot.

 oznake planinskih poti

Od tu pa spet strmo v hrib. Malo nad vasjo se uzreva nazaj in Cicelj se že vidi tako daleč tam zadaj.

 Cicelj in sv. Miklavž v ozadju

Mraz kar ne popusti. Danes tudi na soncu ne gre čez ledišče, kar nama prihrani blatne čevlje na priložnostnih brezpotjih.

 Janče

Na Jančah sva presenetljivo hitro. Po dobrih treh urah hoje se v prostranem planinskem domu že grejeva s čajem in domačim skutnim zavitkom. Kar malo se zasediva, saj se nama zdi, da imava časa na pretek.

Za povratek izbereva drugo pot, ki pelje proti Lazam. Izredno lepa gozdna pot je tudi izredno strma in mene pri sestopu začne boleti koleno. 

 strma pot proti Lazam

Zgodba prejšnjega leta se torej ponavlja. Na srečo tokrat na domačem terenu, pa vseeno mnogo prezgodaj. Nisem še utrujena, moje koleno pa že ne zmore več. To naju zelo upočasni.

Zato sem tem bolj vesela, ko sva spet pri Savi. Tokrat lahko z mostu opazujeva Savo, ki je neverjetno bistra in deroča.

 Sava pri Dolskem

Ko se pot ponovno vzpne proti najinemu izhodišču, moje koleno popusti. Problem je ponovno samo hoja navzdol. Če želim ohraniti in nagraditi svoje trekinške izkušnje, bo potrebno prej trdo delati. 

Motivacija?! 

Morda takšna lepa slika prehojene poti, 25 km, pet ur in pol.

Res je užitek svoj trud pogledati na Googlu. (klik)
 

Tags:

treking

Foto album leta

Približno leto dni nazaj mi je Nataša podarila foto album. Z lepimi željami in dobrimi nameni, da bo lahko kdaj videla tudi naše fotografije, ki jih včasih pokažemo svetu na spletu, še večkrat pa jih naslednji dan po dogodku  za vedno prepišemo v arhiv in tam so še dandanes.

No, jaz sem seveda veselo obljubila, da bom enkrat pa res natisnila tiste talepe fotke, samo malo časa potrebujem, da jih uredim. Pa je minilo leto dni in ne, nisem pozabila. Še na morje sem nesla prenosni disk in željo, da kaj uredim. Pa nisem, ker sem globoko v sebi dobro vedela, da je to ena strašna naloga.

Izbirati med spomini. Vse fotke bi si zaslužile priti v album. Vsaka zase zaznamuje nek trenutek, določne ljudi in njihova doživetja. Pri prebiranju le teh se mi poraja na tisoče spominskih slik, včasih še točno vem, kaj smo govorili ali kaj smo videli.

Ko sem bila v decembru zadnje štiri dni na bolniški, sem menila, da imam končno dovolj časa za ureditev fotografij. Dovolj je bilo za začetek, tako, da po enem mesecu še vedno delam in sedaj res ne morem odnehati.

Prebiram, izbiram, na disku imam 46.300 fotografij. Seveda sedaj ne izbiram samo za leto dni nazaj, ampak sem ugotovila, da se naši albumi končajo v letu 2006, zraven pa se čudim, koliko podatkov skriva takšna zbirka. O našem življenju, o navadah, spremembah.

Začela sem z Izleti in pohodi in ugotovila, da se iz leta v leto število map izredno povečuje. Vsaka mapa hrani fotke enega pohoda, res pa je , da kar nekaj manjših pohodov svojih map nima in da torej niso vsi prešteti. 

 

V letu 2011 smo naredili blizu 60 pohodov, kar je že več kot enega na teden! Pridni, ni kaj! Sploh pa rada fotografiram in v vsaki je polno prelepih fotografij.

Medtem, ko sem kar nekaj januarskih večerov spet posvetila prebiranju fotografij, sem se že kot tolikokrat doslej spet spraševala o smiselnosti tega početja.

Zakaj digitalne fotografije spreminjati v nekaj tako arhaičnega, kot je tisk na papir? Pa vendar nisem povsem prepričana kje so fotografije bolj trajno shranjene! Spletni mrk se lahko zgodi kadarkoli. Programska oprema za prebiranje obstoječih formatov bo čez nekaj let zamenjana. Bomo lahko ohranjali digitalne zapise drugače, kot z nenehnim prepisovanjem? Kaj ni torej bolj varno narediti kopije na foto papirju kot imeti kopije po raznih diskih doma in v oblaku?

In ker ne stavim na slednje, mi ne preostane drugega, kot da kopljem naprej. Do končnega izbora mi manjka le še pregled  vseh Žurov (91 map in 5600 fotk) ter pregled vseh rojstnih dni v familiji, kar znese še dodatnih 27 map in 2050 fotk. Predvidevam, da bom na koncu imela izbranih približno 600 fotografij. Po eno iz vsakega dogodka, za vsako pa tudi hranim podatek o času in kraju nastanka.

 
Tolminski treking, 6.8.2011

Bojim pa se že naslednjega koraka. Kje naj sedaj izbrane fotografije dejansko natisnem? Odpadejo vse variante nalaganja prek spleta z dodatnim urejanjem oziroma obrezovanjem posameznih fotografij. Ne zmorem čez vse še enkrat! Tako, da če ima kdo uporaben nasvet, mu z veseljem dovolim, da mi pomaga.

Vsem vam pa polagam na srce, urejajte svoje fotografije sproti. Izbirajte tiste za tisk sproti. Odlagajte ali tiskajte sproti. Kajti to, kar delam sama, je borba, ki vam jo ne privoščim. 

Pa pridite kdaj na obisk. Tak, s kavo. Vam pokažem naše Albume!

Tags: , ,

06 digitalno

Popoldanski obiskovalci

Vsako popoldne se zberejo na naši terasi.  Čakajo nas že malo pred našim prihodom domov. Naše Lorette nekoč ni bilo več nazaj, zato pa tile le redko kdaj zamujajo na čajanko ob petih. In sedaj so to že potomci svojih znanih staršev, kajti muce se okoli naše hiše smukajo neprestano že vsa leta.

Tale črni dolgodlaki na sredini je sin svojega mega oranžnega mačkona. Zraven njega je leto mlajši bratec.

Najbolj pa sem vesela, ko se je pojavil kdove kateri sine našega fantoma. Večjega mačka še nisem videla in ta je znal odpreti vsaka vrata. Bilo je kar malce strašljivo, ker smo ga lahko našli v vsaki sobi v hiši, najraje na kupu perila. 

Pa še naš ni bil. Tako kot ni bila nikoli naša črna mama, ki nam vsako leto zaupa dva mladiča in počne natanko tako kot njena mama. Ko sta dovolj velika, da jesta sama, gre ona dalje. Mucki pa ostajajo z nami.

In zadnje tri dni prihaja na obisk še četrti muc. Plašen in strašansko lačen. Počaka, da vsi odidejo in nato rahlo potrka na vrata. 

Veselje bi bilo popolno, če bi mačkoni vedeli, da v hiši prebiva tudi čisto prava bela miš!

Eh. 

Tags:

vsakdanjik

Očiščena

Kako mi je všeč Ljubljana, tako čista in olajšana vsega novoletnega okrasja.

Spet diha.

Tags:

vsakdanjik

Desire

Dragi Dedek Mraz in vsi pomočniki!

Točno takšno bi!

V hribih, v senci dreves, z razgledom, dovolj na samem.
 

Tags:

zame

Predanjevanje

Včasih me kakšna beseda tako preseneti, da še nekaj časa razmišljam o njenem pomenu. Vsi razumemo in uporabljamo besedo prenočevanje. Z njo zajamemo vse dejavnosti, ki jih ponavadi počnemo ponoči, še najpogosteje pa imamo v mislih spanje zunaj našega doma.

Med branjem članka Mala uharica v reviji Adria Airways, avtorja Marjana Žiberna, me je zdramila novoodkrita beseda predanjevanje. V članku lepo opredeli pojav, ki je največja posebnost male uharice. Pozimi pogosto tiho zamišljena v kdove kakšne sovje misli prebije dan v družbi pripadnic svoje vrste. Opazili so že do 200 sov na enem drevesu, ki so tako skupaj predanjevale. Besedo boste zaman iskali v SSKJ.

Všeč mi je, tako pojav kot beseda sama.

Mislim, da se predanjevanja vse premalo poslužujemo tudi sami. Ste kdaj uživali v tihi družbi somišljenikov? Sploh še znamo bivati v tišini? 

Tags: , , , ,

gorska narava | 04 razmišljanja

ToDo Lista

Se zgodi, da me včasih vseeno zvije do te mere, da moram ostati doma.

Na bolniški.

Prvi dan je vedno grozen. Ukvarjam se s svojo slabo vestjo in službo in se izvijam in iščem sto dodatnih razlogov, zakaj je nujno, da sem končno doma in ne trosim bogastvo svojih virusov naokoli. No, pa še počutim se tako, da lahko mirno prespim ves naslednji dan.

Nato pa se počasi začne. Ko jutranja svetloba posije v hišo, so vse stvari naenkrat povsem drugačne. So novi pogledi, ki jih moje oko ni vajeno. Na policah zasije izdajalski prah, v kotih pajki pletejo svoje življenje.

Ko razmišljam, kaj mi je narediti, se kar naenkrat spomnim še na opravila, ki me čakajo že tedne. Ker ni nikoli časa, ker nisem nikoli doma. Kdaj bom naredila osnutke za nalepke, kje so moji zapiski o gredah, poročila iz trekinga še vedno nisem oddala, kje so moji zimski škornji, in še in še! 

Knjige, ki me čakajo neprebrane, moji prijatelji, katere zanemarjam. Vsaj kakšen mail ali klic jim moram namenit. Shramba je spet za pospravit, stopnice za pobrisat. 

Kaj pa moja novoletna darilca?

 

Joj, prejoj! Z vsakim dnem, ko sem doma, več opravil si dodajam na mojo listo. Nikoli, ampak res nikoli ne morem vsega dokončat.

Bo bolje, da grem čimprej nazaj v službo.

 

Tags:

kaos