Vsakdanjik malo drugače

dopolnjeno 13.8.2011

Moja odločitev, da preživim en delovni teden v Londonu, se je izkazala za precej naporno doživetje. Odhajam zjutraj, zvečer se vračam v začasni dom, nekaj fotk z množico vtisov pa le lahko delim.

 St. Barnabas

Na vogalu je mini park, kjer posedam s kosilom v naročju.



Mavrica nad našo ulico. Vreme je čisto angleško; piha mrzel veter, dežuje in hkrati sije sonce. Prvi dan sem kupila toplo jopico, katero imam vseskozi seboj. Nobena zima mi ni bila tako mrzla kot to poletje.

Sosedov maček me ves čas nadzoruje. Saj ni čudno, ko pa pijem kavo namesto čaja.

Pogled na Temzo z mosta v bližini.

Dog parking? OK, že razumem.

Izposoja koles. Moram testirati še s svojo Urbano, morda pa deluje.



Herkul, skrit za drevesi. Postaven, ni kaj!



Dostop do sobice v vrhu stolpa. Za popoldanske nadure.

V sredo popoldan na pikniku v enem od res ogromnih, urejenih in zelo obiskanih parkov.

Srhljivi napis in predel mesta. Nikar!



Tako se prodaja! Da je veselje tudi pogledat.



Neverjetno, kako podzemna funkcionira. Vlaki vozijo v vse smeri, neprestano in vsi so optimalno zasedeni.

Jerebike na ulicah! Le njih nisem pričakovala. Pa vendar vidim vse, od sivke in rožmarina, do kaktej in ciklam. Vse leto. Zavidam jim to milo klimo.

Razdejanje pouličnih nemirov naslednje jutro. Mondene trgovine so razbite, življenje teče dalje.

Opozorilo, ki zaleže. Pred prehodi še vedno gledam desno, avtobus pa prihaja z leve. LOOK LEFT! (glej spodaj!)

Priprave na olimpijske igre 2012 so že v polnem teku. Med drugim vadijo zaporo cest in spremenjen režim avtobusnih prog. Na žalost ravno to nedeljo, ko se bo meni mudilo domov. Kajti domov se mi mudi, zelo. Ne spomnim se več, kdaj sem nazadnje imela takšno domotožje.

 

Nov trend otroških koles? Pa kako hitri znajo bit!

Saj je v redu, če gledaš levo, vendar bolj zaleže LOOK RIGHT! Vsaj v Angliji.

Tags:

02 potepanja

Miganje akuol Tmina

Lanski tolminski treking me je povsem navdušil, ker sem lahko splezala na moj priljubljeni Krn. Tako visoko kot lani letos nisem bila, smo pa užili dan do zadnje ure, da sem koncu lahko samo rekla, da, to je to!

Zasedba naše ekipe je bila tokrat drugačna.

 na startu Ultre

Aleš se je postavil na start proge za Ultro in začel na polno. Le slikala sva ga lahko in zaželela srečno na progi. Kakor vem, mu je šlo prav dobro, dokler ni začel preveč razmišljati o nevarnostih zdrsov po pobočjih.

Sama sem se odločila, da vzamem s sabo Leandra in sva jo mahnila na Pohodniško, 20 kilometrsko progo po tolminskih hribih. V čakanju na Aleša bi torej imela lahko ves dan časa za druženje in spoznavanje novih poti.

Opremljena s karto in dobro voljo sva se priključila skupini, ki je kar hitro začela pobirati prve kontrolne točke. Na Kuk smo prišli skorajda v koloni, vsi zasopihani in ogreti. Naprej pa smo jo že mahnili vsak po svoje. Če bi le v pravem trenutku pogledala na karto in ne kar takoj zavila na markirano pot, bi videla, da greva prehitro proti KT4. Ko sem le spoznala, da sva zašla s smeri, nazaj nisva več hotela.

 po brezpotju

Napako sva raje popravljala kar čez drn in strn, naravnost navzgor po srninih poteh. Vmes sva našla še lepo jaso, veliko trnja in kopriv, dokler le nisva zagledala zastavice na lovski preži.

 KT3

Pot proti Planini Stador je bila lepa in razgledna, kjer je bil Tolmin že daleč spodaj.

 na Kobali nad Tolminom

A bilo je treba še više, povsem na Kobiljo glavo (1.475m) sva se namenila v iskanju prečne poti do Planine Lom. Na KT4 so nam svetovali prečno pot, ne grebensko. Vendar prečne poti nisva našla ne midva, ne dve skupini podhodnic, ki sta prišli za nama. V iskanju zaraščene poti smo bredli po tako visokih travah, da so fanta povsem prekrivale.

 

Takrat pa se je dvignila meglica, prišel je oblak povsem nad nas in pričelo je prav močno deževati. Skupina pohodnic se je obrnila in vrnila nazaj na znano pot, midva pa opogumljena nadaljevala, ker sva končno našla grebensko pot Klonic, ki je bila lepo uhojena. Fotoaparat je žal moral v nahrbtnik, zato slik naslednjega odseka ni. Pričakovala sva lažji del, saj sva že dosegla najvišjo točko poti, vendar se je odiseja takrat šele dobro pričela.

Namočena od dežja je bila strma streza dol z grebena presneto nevarna. Hoditi sva morala zelo počasi in previdno, dež nama je spiral blatne dlani, saj sva šla včasih tudi po vseh petih, če štejem tazadnji.

Na Planini Lom je dež le ponehal, preoblekla sva se in na srečo hitro našla lepo pot pod Tolminskim Triglavom. Tukaj sva ponovno srečala iste pohodnice, ki so se na vrhu obrnile in prišle do tukaj po spodnji poti. Do Poloj je bilo lepo, potem pa naslednja kozja blatna stezica cik cakoma navzdol. Spet je drselo, bilo blatno in naporno predvsem za kolena. KT5 na Žabijskem vrhu je obetal, da bo kmalu konec, vednar sem se spet uštela.

Namesto, da bi se vrnila in se spustila po spodnji lažji poti, sva nadaljevala naravnost navzdol. Čakala naju je ponovno neverjetna strmina, drugačnih Tolminci očitno sploh ne poznajo. Le da je bila tukaj zadeva še prepadna, na srečo vsaj ponekod varovana z jeklenicami.

Medtem naju je klical Aleš, ves bolan od skrbi za naju, kako se prebijava sama po dežju in neznanih poteh.

 Tolminska korita

Midva sva sestopala počasi in nadvse previdno. Nekaj trekerjev naju je dohitelo šele tukaj, medtem, ko so ure kar minevale.

 topli izvir

Spustili smo se povsem na dno korit, ki s svojo lepoto zaslužijo mnogo daljši obisk, kot sva si ga lahko privoščila. Pot do Tolmina je bila kratka, treba pa se je bilo povzeti še na grad nad mestom, še na en kucelj torej. Kozlov rob je prava sprehajalna in trim steza za domačine, pa še učna pot je lepo opremljena. Do sotočja, kjer je bil naš Cilj, sva prišla ravno po devetih urah hoje in zdaleč ne tazadnja.

Leander pa ves navdušen in hoče še. Še hribov in še treking doživetij. Kaj čem bit drugega kot srečna.

Tags:

treking

Jajc

Ves teden nisem želela slišati o nobenih načrtih za vikend. Kajti moj plan je bil jasen. Soboto bom preživela samo doma, da bom končno lahko pospravljala, sadila, urejala, likala, vse, kar se običajno najde na listi opravil pod rubriko "Skrbimo za hišo in dom". Me je prijela slaba vest, ker kar naprej frlimo naokoli. 

Tako sta se fanta prvi dan lepo podala v hribe brez mene. Bila sem še polna navdušenja, kaj vse bom lahko naredila.

 foto: Flori

Ne samo v soboto, še v nedeljo mi ni zmanjkalo. Vzamem tukaj, nesem tja, ves čas nekaj pospravljam, obešam, brišem, hiša pa je iz škatlice čedalje bolj  razmetana. Ko smo vsi z otroki doma, le ti ne delijo mojega navdušenja za pospravljanje. Mene grabi panika in tečnoba, zdi se mi, da nič ni še narejeno.

Sedaj čakam delovne dni, da bom zvečer, tako kot vedno, mimogrede naredila vse tisto za kar sem zafrčkala lep vikend.

Tags:

03 dogajanja

Malo morje

Včasih se lahko trije polni dnevi doživetij kosajo s pravim dopustom. Kaj je enostavneje, kot se prestaviti za štiri ure vožnje stran in že si sredi raja. Seveda so k temu pripomogli gostitelji, ki so nas popolnoma razvajali.

Že od nekdaj hrepeneče zrem v nedosegljive lagune. Tokrat pa...

 

... smo se ustavili v zalivu na Vrgadi, polnemu podvodnega življa. Še sama sem nadela masko na nos in občudovala podvodni svet.



Na sosednjem otoku pa najdemo gostilnico s pršutom in sirom. Smo bili preveč lačni, da bi počakali na ribe.



Naslednji dan pa v Zadar, kjer je dež čez dan bistril ozračje. Še vedno je bilo toplo in omamno je dišalo po Dalmaciji.



Domov sem prišla s polnim prtljažnikom sadik. Bugenvilija in granatno jabolko bosta lahko še dolgo spominjali na lep podaljšan vikend.

 

Tags:

morje

Strahovi

Zanimivo, da je kar nekaj sogovornikov na našo namero o peš poti najprej pomislilo na strahove. Kaj vas ni nič strah?

Če sedaj pomislim bolj zavzeto, nas je bilo strah vse po vrsti in vsak se je s svojimi strahovi boril sam. Bistvo tistega notranjega zadovoljstva je v veliki meri ravno v zavesti, da si premagal svoje strahove, se z njimi soočil in preživel. Konec koncev se izkaže, da je strah, kako že?

 Rakov Škocjan

...noter votel, zunaj ga pa nič ni, kajne?

A. se je boril s svojimi kartami in potmi. Da le ne bi preveč zašli z načrtovane smeri, se je zavzeto ustavljal, s kompasom umerjal karto in se moral vedno znova odločati, kam naprej, v levo ali desno? Največkrat smo jo potem mahnili kar počez.

Pa neviht, tega nas je bilo strah. Ampak je nebo bilo milo z nami in nam prineslo samo malce drobnega dežja za osvežitev.

L. se je bal pajkov in se do konca poti toliko umiril, da ni več kričal ob pogledu nanje. Ko je izvedel, da vsak človek v življenju med spanjem poje kar nekaj pajkov, se ni mogel nehati zvijati, najprej od studa nato od smeha.

Moji realni strahovi so bili predvsem povezani z vprašanjem izčrpanosti. Dovolj ustavljanja in regeneracije, budno opazovanje odzivnosti L. in premlevanje rezevnih scenarijev. Kam sestopiti, koga poklicati. Na srečo nič od tega ni bilo potrebno.

Lahko bi nas bilo bolj strah živali v naravi. Medvedje sledi prvega dne so dale svojevrsten pečat tudi v nadaljevanju. Še bolj zavzeto smo si ogledovali vse odtise. Videli smo ogromno od divjih svinj razritih poti in to skorajda ob cestah, kjer se trume turistov dnevno valijo proti morju. Le za spodnji odtis si nismo bili enotni. Skoraj zagotovo gre za večjega psa, le kremplji so preveč izraziti.

 sledi

Potem se je goščava zredčila in hodili smo po kamnitih kraških pobočjih, kjer ne manjka strupenjač. Spet smo tolkli s palicami po kamnih in imeli srečo, da nismo srečali nobene kače. Od vsega življa so nas bili še najbolj veseli klopi in komarji. Bili smo res slastna vaba.

V gozdovih okoli Pivke smo slišali streljanje in našli ogromno slepih nabojev. Zagotovo so tisti gozdovi dober poligon bližnje vojašnice, samo ne preblizu nas, lepo prosim. Tako, kot smo se raje umikali domačinom v večernih urah. Izbirali smo raje skrite kotičke in se trudili biti neopaženi. Le zakaj? Pa je vendarle šlo za nek iracionalen strah, da smo na prepovedanem ozemlju, da si jemljemo pravico bivakirati kar tam, sredi trav. Pa smo si le sposodili prekrasen košček narave in naslednje jutro brez sledu odšli dalje.

Pomirjeni, da imamo s sabo vse, kar nujno potrebujemo, smo naredili to našo pot dokaj zlahka in enostavno. Gibanje v naravi nam je blizu, velikokrat se podamo na pohode. Odločitev je bila torej skladna z nami in naravna. Želja in pot pa močnejša od strahov.

 Podpeč

Še bomo šli.

Tags:

morje | 04 razmišljanja

Oprema za daljši pohod

Priprava na večdnevni pohod do morja je skoraj tako pomembna, kot pohod sam. Imeti s sabo ravno prav stvari, ki jih nujno potrebuješ in ne vzeti preveč ali premalo, je prava umetnost. Kadar se odpravljamo na dopust z avtom, kakšna dodatna torba ne predstavlja takšne težave, kot pri potovanju, ki se ga lotiš peš in z nahrbtnikom.

Pri prvem poskusu pakiranja opreme v nahrbtnike je na tleh ostala približno tretjina stvari in pričelo se je prepotrebno redčenje in smotrno izbiranje nujne opreme. Potrebovali smo vso opremo za samooskrbo; streho nad glavo, topla in poletna oblačila, hrano in pijačo pa še nekaj stvari za dopust na morju.

Pri zadnjem malce daljšem pohodu sem ugotovila, da mi sicer moj priljubljen nahrbtnik povzroča bolečine v hrbtu, saj ni imel dovolj močnega oprijema na pasu oziroma bokih. Zame in za L. smo dan pred popotovanjem zato kupili še nova nahrbtnika, ki omogočata, da se teža nahrbtnika ne nosi na ramenih ampak na bokih, kar je bistveno pripomoglo k uspešnemu premagovanju poti.

Druga najpomembnejša stvar pa so seveda čevlji in nogavice. Tukaj pa zagotovo ni prava pot v hitrem kupovanju novih modelov ampak smo uporabili stare čevlje z dovolj kilometrine po hribih. Nogavic pa je bilo premalo, zato je zadnji dan hoje v vročini A. pridelal nekaj žuljev.

Seveda ni bilo lahko. Zato tudi včasih takšen pogled izpod čela:

 pot na morje

In najpomembnejše in najtežje v naših nahrtnikih so bile plastenke za vodo. Nosili smo štiri do šest litrov vode, pa se je vseeno izkazalo, da je bil pohod večinoma usmerjen ravno od točke do točke, kjer smo se lahko oskrbovali s tekočino. Bez vode se ne odpravljate na celodnevno pot.

 na Sv. Trojici (pri Pivki)

Kaj smo torej nosili?

1 šotor za tri osbe (2.6 kg)
3 spalne vreče
3 armaflekse (podloge za spanje)
3 nahrbtnike
1 pohodne palice
2 x gojzarje, 1 superge in 1 pohodne čevlje
3 pohodniške hlače
3 bombažne hlače
2 kratke hlače
3 tople jakne
3 jopice
3 pare natikačev
2 kopalni brisači
3 kopalke
3 x 4 majice in spodnje perilo
3 x 4 pare nogavic
3 hade
3 kape s senčnikom
3 pelerine
2 žepna noža
2 čelni svetilki
pomožno vrvico
2 vponki
1 par kolenčnikov (opora za kolena)
2 žogici, frizbi
torba za nabavo v trgovini
vrečke za smeti
2 zemljevida
beležko
svinčnik
2 denarnici
BA kartici
gotovino 100€
vozniški izpit (za dokument)

Tehnika:
2 telefona
1 fotoaprat
2 solarna polnilca
ura Garmin
kompas

Prva pomoč:
folija, povoji, obliži,
tablete (Lekadol, Claritin)
kreme (Fenistil, Canesten3, Praška, Fuss)
sprej proti komarjem in klopom

Kozmetika:
wc papir, papirnati robčki, osvežilni robčki,
glavnik, zobne ščetke, zobna pasta, milo, šampon,
krema za obraz, labelo, krema za sončenje
antibakterijski gel, ščipalnik, brisačka za obraz

Kuhinja:
plinski kuhalnik z jeklenko 240g
alu posoda za kuhanje
3 skodelice
3 krožnike
3 kozarce
pribor (vse plastično)

Hrana:
(za dan in pol)
1 kg kruha
3 paštete
2 konzervi rib
narezana salama (suha)
instant kava
8 vrečk juhe
čaj
2 keksi
lešniki, ploščice
2 plastenki z vodo 1,5l
4 plastenke z izotonikom 0,5 l

Ko smo stehtali nahrbtnike, smo ugotovili, da smo težji kar za 36kg! (17 + 14 + 5)

Česa dejansko nismo potrebovali?

Krožnikov in kozarcev ter na srečo mojih kolenčnikov. Nobenih težav tokrat nisem imela s koleni! Vse ostalo bi vzela tudi naslednjič s seboj.
V dnevih hoje nismo ničesar pogrešali. Na morju - v kampu  - pa bi nam prišlo prav še vse kaj drugega.

Tags:

01 hribi | morje | PZS

Popotovanje do morja

Smo se odpravili s težkimi nahrbtniki na petdnevno hojo - vse do morja.
Nazaj pa prinesli še en zvrhan koš vtisov iz življenja v naravi, ki jih še kar podoživljamo.
Naj traja!

Načrtno smo se izogibali vsem znanim cestam in se gibali predvsem po gozdnih in poljskih poteh. Le te imajo to navado, da se slej kot prej izgubijo v goščavi ali v vrtači. Tako smo hodili tudi veliko po brezpotju, kar čez drn in strn. Vsake toliko smo se spraševali ali nas ta pot res vodi na morje?

Zato smo že prvi dan doživeli prav lepo znamenje na poti, ko smo po srečnem naključju prišli mimo Gabrovske kapelice sredi gozda, kjer je zraven dopisano, da je tu že od leta 1320 in je služila kot kažipot in svetilnik številnim popotnikom na poti iz Ljubljane do morja.

Toliko gozdnih jagod še nismo pojedli nikoli prej. Saj se nismo mogli upreti nepokošenim jasam sladkih dobrot.



Bilo je tudi dovolj časa za opazovanje mlade kukavice, ki je še iskala pravo mesto za prvi vzlet.

Preizkus naravnega mosta v Rakovem Škocjanu,

in igranje v Raku je utrujenim nogam dalo nov polet.

Jurčka najdem na enem od naših brezpotij. Podarimo ga domačinu, enemu redkih, ki ga na prvi polovici poti sploh srečamo.

Pogosto se ustavljamo. Malica iz nahrbtnika postane po nekajurni hoji neverjetno okusna.

Tukaj pa ni več šale. Odtisov srn in divjih svinj smo vajeni. Tale medved pa ni daleč pred nami. Z glasnim žvižganjem in prepevanjem skušamo opozoriti nase in nadaljujemo po goščavi proti Rakeku.

Tudi ob šestih zjutraj je L. dobre volje. Valjanje v senu in igranje z vsem kar je pri roki, mu drži nasmešek ves dan na obrazu.

Slavnik, prvi pogled na morje in planjave gorskega cvetja.

Prečenje tirov in prečenje kraškega roba, vodi vlak in nas v daljavo.

(več o poti pa še naslednjič)

Tags:

01 hribi | morje

Lebdenje nad Bovcem

Je že tako, da me na Bovec vežejo prav lepi spomini. Seveda pa me njihovi hribi ne morejo pustiti ravnodušne, saj človeka kar potegne kvišku. Kot tiste nesrečnike s padali, le da smo mi ostali malo bolj prizemljeni. Je bilo treba kar peš in hribov ni zmanjkalo, jih je bilo dovolj za ves dan.

Že čisto na pričetku poti, ko smo še prečili ograde za živino ob zadnjih hišah prislonjenih na hriboviti svet, smo s svojo množičnostjo trčili v zasebnost mogočnega jelena z razvejanimi rogovi. V naglici in obupu je skušal najti pot do prostosti in se je z neverjetno silovitostjo pognal po hribu navzgor, ne meneč se za ograde. Podirajoč vse pred sabo je preskočil našo pot in v naslednjem hipu izginil izpred oči presenečenih ljudi.

Najprej nas je pot vodila na meni že znano Koto 1313. Lansko leto me je tukaj čakala prva preizkušnja do vodništva. Takrat smo le zvedavo pogledovali proti vrhu Rombona, pa še ni bil pravi čas za dosego vrha. Tokratna treking steza naju je pripeljala pod sam vrh, pa sva vseeno zavila nazaj na načrtovano pot, kjer se samo čudiš in občuduješ vse te nadelane steze s stopničkami, ogradami in bivaki.

Meglice so se podile nad nami, pred nami, zakrivale pravo smer poti, vsake toliko pa se je odkrilo okno v dolino. Tam spodaj nekje, tako blizu in tako daleč je vse vrvelo. Tu zgoraj pa, milina in užitek.

Nato je sledil dolg spust skoraj do nižin, dokler se naju ni steza le usmilila in pokazala pot navpično navzgor. Pot na planino Krnica je bila podobna enourni vadbi na steperju. Brez prekinitev, prez predaha, dokler ne zagledaš presenečenih kolesarjev, ki počivajo ob kontrolni točki in spremljajo dogajanje. Mojega komentarja ne razumejo, potem pa se le začnemo pogovarjati v angleščini. Zanima jih najina karta in položaj, pravzaprav ne vedo natančno kje so. Podarim jim najin zemljevid z opombo, naj bodo pozorni. Vrisanih stez namreč ni prav veliko, je pa zato nova cesta povsem do vrha. Zaželimo si srečno in gremo vsak svojo pot.

Midva pa na Kopo, ki je bila nekakšen bonus poti, saj se ji drugače verjetno marsikdo v osvajanju ostalih vrhov raje izogne. Popravljena krivica naju stane še slabo uro novega vzpona. Navzdol gre počasi, mamijo naju jagode in pa spoznanje, da sva pravzaprav za metlo na progi.

Vrneva se v cilj cela in nepoškodovana, zmagovalec na progi jo je danes odnesel z novimi štirinajstimi šivi na nogi. Za nameček se potem jaz nemarno udarim pri vstopu v avto, tako, da šepam sedaj že tretji dan. Kot da bi želela uravnovesiti nekaj, kar mi je bilo podarjeno.

Naša tokratna treking preizkušnja je postregla z mnogo več višinci, kot sem si sploh predstavljala, da jih zmorem opraviti v enem dnevu. Čez 3.000 se jih je nabralo. Sedaj sem seveda vsa navdušena, kajti vem, da mi vsaj vzdržljivosti ne manjka. Sta pa ponovno padli taktika in hitrost. Za prvo moraš biti drzen, kar nisem (nisva), hitra pa tudi nikoli ne bova.

Ampak na Rombon pa pojdem tudi še tretjič, z veseljem.

Tags:

01 hribi | treking

Kdo se prijavi in kdo odjavi?

Nekaj let se že ukvarjam z organizacijo različnih dogodkov in v vsem tem času še vedno nisem prepričana, kakšen način zbiranja prijav res deluje.
 
Mislim, da sem poskusila že vse, pa vendar je izkupiček na koncu enak. Na dan dogodka niti slučajno ne vem, koliko ljudi bo res prišlo.

Pobiranje denarja vnaprej je procesno skoraj neizvedljivo, še vedno raje zaupam ljudem. Pa je to v današnjih časih res smotrno? Ali je sploh kdaj bilo drugače, tega ne vem.
 
Sem verjela, da je tako le pri nas na vasi, ker se vsi poznamo, zato nihče ne jemlje tako resno prijav, saj vsi vse vedo in če se gre se gre ali pa tudi ne.
 
Kasneje sem spoznala nekaj spletnih skupnosti, kjer smo vsi prijatelji, kajne? Kjer se pri objavi dogodkov večina tudi opredeli da pridejo, saj morajo skrbeti vsaj za svojo spletno podobo. Pa konec koncev nikogar ne zanima ali je dotični potem res kam šel in prišel. Glavno je, da so aktivni in se oglašajo na spletu. Tovrstnim prijavam na FB sem že zdavnaj nehala zaupati in jih upoštevati.
 
Kaj pa bolj zaprta skupnost? Lani smo se spoznali, preživeli intenzivnih 12 dni skupaj in ob slovesu prisegali, da se še srečamo. Ti nas samo organiziraj, zagotovo pridemo so bile obljube in le obljube. Pa sem vseeno odlašala in čakala, da se kdorkoli prej opogumi, dokler nisem mesec dni vnaprej le objavila napovedano srečanje. Potem se je vse odvijalo po že znanem scenariju, le da je bil izkupiček celo negativen. Še edini, ki je prišel, me je zgrešil.
 
 kresnice

Da se ne bi kdo počutil prikrajšanega, za objavo uporabljam kar vse mogoče kanale obveščanja.
 
Obveščanje po emailu, (generalno skupini in še kakšno osebno sporočilo)
Obveščanje s plakati, (tisk na florescenten papir A2, obešanje plakatov na oglasne table na vasi in v mestu)
Obveščanje v letnem planu dveh društev (tiskana brošura)
Obveščanje prek Facebooka, (ustvarjanje dogodka, obveščanje skupine)
Obveščanje po telefonu, (posebej za tiste, ki ne uporabljajo spletnih komunikacij)
Obveščanje od ust do ust, (vsi znanci, prijatelji, sosedje)
 
Rok za prijavo je znan, do dogodka je še dovolj časa, da lahko vsakdo planira svoje obveznosti.
 
Povsod se govori, povsod vse piše, pa vendar se je težko odločit Grem – Ne grem, Pridem – Ne pridem
 
Ljudje uporabljamo res celo paleto različnih taktik kako se ne-prijaviti.
 
Kako potekajo odzivi na obvestila?
 
Takojšnji odgovor:
 
Pridem 5%
Ne pridem 1%
 
Na dan, ko potečejo prijave, med 19. in 21. uro:
 
Pridem 10%
Ne pridem  0%
 
Sedaj so na vrsti variacije na prijavo:
 
Pridem, če bo vreme gor držalo 10%
Prijavi me, bom plačal, če pridem 10%
Pridem, če ne bom v službi 10%
Pridem, če me bo nehala boleti noga, roka, karkoli 5%
 
Sploh ne odgovorijo: 49%
 
Odziv ne-prijavljenih vsaj tri dni pred dogodkom vseeno že zadostuje za rezervacijo avtobusa in potrditev priprave hrane.

Dan pred dogodkom se dogajajo še korekcije. Ok, tole je čisto fer, življenje pač.
 
Pridem, če je še kaj prostora 10%
Ne morem, imam delo 10%
 
Na dan dogodka je pa malo manj fer.

Pride 75% prijavljenih
 
Preostale prijavljene kličem 5 min pred odhodom.
 
Odgovori:

Saj sem povedal prijatelju, da naj reče tvojem, da me ne bo - 50%
Se ne javijo na klic - 50%
 
 viljenca

Se pa včasih zgodi, da jih veliko odpove, ostali pa ostanejo neodzivni.
 
Krožijo le komentarji:

Lepo se imejte,
drugič grem tudi jaz,
zelo sem se veselil, pa ne morem,
pozdravite ostale,
hvala za ponujen prevoz, …
 
Jaz pa le nimam miru - kaj pa, če kdo vseeno pride…

In čakam ob dogovorjeni uri na dogovorjenem mestu, pa ni nikogar.
 
Dan kasneje dobim povratni odziv:
 
Jaz sem bil, pa vas ni bilo.
Sem čakal raje na tistem, drugem parkirišču…

Zakaj le, morda celo z namenom, da se zgrešimo?
 
Pravzaprav bi lahko imela vzporedne stave na rezultat prijav. Po moje bi bilo ravno tako zanimivo kot športna napoved. Verjetnost zadetka je minimalna.
 
 samotno jutro

Pa vendar se ne dam!
 
Še naprej bom načrtovala, organizirala, se razburjala, pustila, da me vlečejo za nos, pa se kljub vsemu dobro imela. Zaradi nas vseh in tistih nekaj, ki jim to dejansko pomeni priložnost in možnost, da gredo nekam, kamor sicer sami nikoli ne bi šli.
 

Tags:

01 hribi | PZS

Obredni obisk Ljubljane

V času jagod in češenj moram obiskati tržnico v mestu. O obredu, ki ga ponavljam vsako leto sem že pisala na naših straneh. Opa, kako čas hiti. Zapis je nastal že leta 2005!

 na grajskem stolpu

Letos si je Leander še posebej prislužil sprehod po centru, saj smo pred nedavnim skupaj prehodili Pot ob žici. Žal same Ljubjane ni kaj dosti videl, zato smo tokrat ubrali krajši pohod po centru; čez Stari trg na Ljubljanski grad, na tržnico ter sprehod ob Ljubljanici. Pot, ki nam je dodobra polepšala dan.

 Ljubljana

Sončni pozdrav mestu.

 še neodkrita potka

 mesarski most

 ključavnice

Ključavnice ljubezni na dokaj novem mesarskem mostu čez Ljubljanico, s polnim naročjem sladkih rdečih sadežev.

 jagode in češnje

Čez hrustavke jih ni!

Tags:

02 potepanja | hrana