O kajenju

Me ne razume nihče!

Kako le in zakaj bi me? Saj še sama ne znam razložiti, zakaj vedno znova in znova mučim sebe in moje drage.  Postalo je pravi trend, da malo kadilsko beštijo vztrajno ubijam in hkrati negujem že nekaj let. Nisem ne kadilka niti nekadilka. Sem vedno nekje vmes, precej verjetno v kadilskem odvajanju. Brez stalne družbe za kavo. Ravno, ko najdem koga za pod lučko, se mi spet stoži in že sem na toplem. Pa se vse spet prehitro obrne.

Ne bom razglabljala o škodljivosti kajenja in o vseh prednostih, ki jih opustitev prinaša. Vse to vemo, vendar je odločitev vsakega posameznika tista, ki odloča. Noben podatek sam po sebi ne koristi, nobena slika ni dovolj. Ni vzorca niti ni enakega vzgiba. Niti pri istem človeku ne. Mene vsakič  premakne kakšen nov razlog, premami pa vedno isti. Pomanjkanje ustvarjalnega stresa.

Nihče si pri zdravi pameti ne bi povzročal toliko nevšečnosti, enkrat, dvakrat ali celo večkrat letno. In ko mi uspe, ko mi cigarete ne dišijo več, ko spet lahko vonjam nežne dišave, ko sem v polni kondiciji za nove zmage, je na vrsti dopust. Takšen ali drugačen, dlje od doma, hitreje gre. Še preden pristanem v tujini, že imam zalogo v žepu. In krog je sklenjen.

Odločitev za opustitev kajenja je preprosta! S toliko izkušnjami to res lahko napišem.

Nikakor pa niso preprosti dnevi, ki sledijo. Pred mnogimi leti sem uspešno uporabljala Zyban. Zdelo se mi je čudežno zdravilo, negativne posledice sem obrnila v svoj prid. Spala sem zelo malo, jedla še manj, ves čas sem bila skorajda hiperaktivna in vse je bilo zelo lahko. Le nihče te ne pripravi na obdobje, ko sem odločiš in prenehaš z jemanjem zdravil. Kajti prava kriza je pride šele takrat. Tega v priročnikih ni. Očitno si že dovolj daleč, da se zaveš, da cigaret res ne potrebuješ za preživetje, pa vendar si brez oporne bergle. Do padca potem ni več daleč.

Tudi Chapix mi ni bil tuj. Kakšno leto, dve pozneje. Le, da mi sploh ni bil všeč, občutila sem vse preveč "stranskih učinkov", ki so me prestrašili. Depresija in stiska, slabosti in nočno potenje. Takrat še nisem vedela, da so tudi pri naravnem odvajanju abstinenčni učinki povsem enaki in učinkovitost pa ni nič manjša. Le kakšen dan dopusta je nujen, ker je vikend enostavno prekratek.

Pustila sem vsa pomagala in že lep čas ne jemljem ničesar več. Za preskok ponavadi potrebujem le štiri dni.

Prvi dan.

Odločitev, da jutri preneham. Zavestna odločitev je VSE in da je prava, vem takoj v naslednji uri, ker se simptomi odvajanja pojavijo že v času, ko še lahko kadim. Tečnoba in prvi znaki nestrpnosti do bližnjih izbruhnejo že dan pred dejanskim prenehanjem kajenja. Kričanje za malenkosti in popolna izguba tolerance do ostalih so prvi znaki, katere skušam čimbolj umirit.

Nasvet:
Najbolje je, da sem čimveč sama.

Drugi dan.

Brez cigarete v novi dan. Kjub temu, da nikoli ne spim dolgo, se ta dan ne morem zbuditi. Tudi dve uri kasneje se privlečem do prve kave (tokrat zelenega čaja). Zaspana sem ves dan in zaspim lahko kjerkoli. Na wc-ju, v avtu, na sestanku, seveda tudi doma na kavču. Kot, da bi želela, da dan čimprej mine, da se ure pomikajo naprej in da gre proces svojo pot. Zaradi tako hude potrebe po spanju, tega več ne počnem med tednom. Spanje med sobotnim vzponom na hrib je vsekakor manj opazno.

Nasvet:
Zavleci se nekam in prespi dan.

Tretji dan.

Zbujam se sredi noči z občutkom strašanske krivde. Počutim se kriva za vsako svoje dejanje. Za vse, na kar bi bila lahko ponosna, se v sanjah izkrivi, popači, me postavi na zatožno klop. Ne morem se opravičiti, nihče ni z mano prijazen, vse, kar naredim, je strašansko narobe.

Čez dan sem pod vplivom svojih sanj in tesnobno opazujem ljudi okoli sebe. Iščem znake nočnih sanj in gledam, koga vse sem prizadela. Bojim se zaspati.

Tehtnica pokaže 2 ali 2,5 kg več kot prejšnji dan. Mala beštija se bori za obstanek in zakrkne telo v nekakšen krč.

Nasvet:
Nič, kar danes verjameš, ni res. Svet je lep!

Četrti dan.

Raje ne kuham niti ne jem. Čutila za vonj in okus imam povsem spremenjena. Vse mi je presladko, pregrenko, prekislo in preslano. Najbolje se obnese, da dan preživim ob sadju in zeliščnih čajih, kajti napihnjena sem kot mala žabica. Dodam še pol kile na začetno težo.

Spim malo, ker se bojim tesnobnih sanj. Iščem nekaj za tolažbo. Morda malo čokolade?

Nasvet:
Zvečer zakleni kekse in ostale sladkarije.

Peti dan in naslednje dni.

Na cigarete pomislim le še enkrat na uro. Le za tren, takoj se oddahnem in dobro se mi zdi, da mi ni potrebno več iskati prostora in časa za kajenje. Ves čas se sprašujem ali mi bo tokrat uspelo malo beštijo posušiti do konca. Koliko dni, koliko mesecev je potrebno?

Je to sploh pomembno?  Vem, da me mala beštija nikoli čisto zares ne zapusti. Le potuhnjeno spi, se dela čisto majhno in čaka. Saj ima ves čas na tem svetu.

Tags: ,

04 razmišljanja

Oktobra pa v Italijo

"Oktobra pa vedno nekam", je naš moto zadnjih devet let. Le, da se je oktober že zdavnaj zamenjal za čas krompirjevih počitnic, hkrati pa se kar ne moremo odtrgati od Italije. Torej že točno vemo, da bomo v začetku novembra ponovno nekje v Italiji

Čeravno smo za potep namenili le dva dni, pa tudi prav daleč se nismo vozili, smo se spet vrnili navdihnjeni za nove pohodniške poti.

Najprej smo se zapeljali do Verone. Izjemoma smo tokrat obiskali en malo večji trgovski center in ugotovili, kar že mnogi pred nami. Definitivno so cene nižje kot pri nas, pa lahko primerjamo ugodna oblačila v Zari ali pa kozmetiko v veleblagovnici. Zakaj moja krema za obraz pri nas stane skoraj 15€, čez mejo pa identična samo 9,5€ ?

V center Verone smo zapeljali brez pravega načrta za ogled. Malo smo se vozili naokrog, našli parking ob reki Adiži in se peš podali po mestu.

V prvih desetih minutah smo prišli z reko obiskovalcev prav do Julijine hiše in njenega balkona. Stene preddverja notranjega vrta pa so podpisane z nešteto imeni. Zdi se, da se morajo vsi zaljubljenci popisat na vsak prosti košček. Če ga ni več, si ga ustvarijo s svojo zvečilko, sveže prilepljeno na zid. 

Še sprehod po živahnem mestu v prvem mraku ...

 foto Flori

Ko se le odločimo vrnit do avta, pa potep postane šele zanimiv. Na reklamnem panoju sredi ozke ulice uzremo del zemljevida, kjer je smer do reke jasno vidna. Kljub občutku, da smer ni prava, nadaljujemo in prispemo do amfiteatra, druge znane znamenitosti mesta. Končno pridemo tudi do Adiže. Le da so sedaj mostovi drugačni, našega avta pa nikjer.

Spoznamo, da smo se prav zares izgubili.

Še dobro, da sem med potepom po mestu skrivaj spuščala bele kamenčke, drobtine bi mi že zdavnaj pojedle mestne ptice. V soju mesečine so nam kamenčki kazali pot domov in ob srečanju z avtom smo si vsi srečni padli v objem. :-)

Za spanje smo si izbrali Gardo. Ker sta otroka navijala za morje, smo se kompromisno odločili vsaj za jezero. Mesto, ki ima več hotelov, kot ostalih hiš, se v začetku novembra že poslavlja od turistov. Večina hotelov je zaprtih, tisti, ki še dežurajo, pa so polni. Šele v četrtem hotelu najdemo prostor, večer pa se že preveša v noč.

Malo pred polnočjo nas v sobi v 3. nadstropju preseneti potres. Z Alešem ga čutiva, otroka na srečo občutka še ne poznata. Midva malce panično pogledujeva naokrog, odpirava vrata, vendar nihče ne reagira. Mesto mirno spi, kot da se ni nič zgodilo. Še sama se prepičava, da morda pa le ni bilo nič in zaspiva. Kasneje doma pogledava na splet, kjer so potrdili, da je šlo za potres z magnitudo 3,4 stopnje.

Sončno jutro izkoristimo za družinsko rekreacijo. Igranje namiznega nogometa je že od nekdaj naša velika strast. Ali pa metanje žabic na vodi.

Pot nadaljujemo ob jezeru, kjer družno vzdihujeva nad prelepimi hribi v ozadju.

Enkrat se bomo vrnili na drugo stran in prečili tiste vrhove. Medtem so iste dne že udejanjali svoje sanje Gorazd in njegovi prijatelji.

Mi pa naprej, v slikovito dolino, po pobočjih od kraja Rovereto prek prelaza Xom proti Vičenci.

Če je kaj res gorniško zanimivega za naju, potem pojdeva kmalu po tej zgodovinski poti Monte Pasubio.

Še 18 serpentin in že smo spet v nižini in nazaj v mestu.

 foto Flori

Vicenza je 1. novembra povsem prazna. Kakšno vzdušje je bilo včeraj v Veroni, danes pa še kavo komaj dobimo.

Gremo torej domov, naslednje leto oktobra pa spet... kam že? Pravzaprav že vemo.

Tags: ,

02 potepanja

Lepenatka in Rogatec

Že prejšnjo zimo mi je pogled vsakodnevno uhajal na določen hrib nekje med Menino in Veliko planino. Hrib ima izrazito poseko in prav jezilo me je, ker nisem mogla ugotoviti, kateri hrib pravzaprav gledam.  

Po karti sodeč bi lahko šlo za Lepenatko in prav blizu bom morala, da se prepričam, če imam prav. Ta teden sem spet jaz izbirala najino pot in končno predlagala kar oba, Lepenatko in Rogatec, seveda.

Vožnja do izhodišča je dolga. Kar uro dvajset sva potrebovala po avtocesti proti Celju, nato na Mozirje in Gornji grad ter še zadnji odcep do sv. Lenarta. Avto sva pustila še nekaj zavojev višje, kjer se prične strma pot na Lepenatko. Le malo sva se dvignila in že sva pustiva meglice pod sabo. Zagledala sem sosednji hrib, z "mojo" poseko počez in le ugotovila, da ves čas gledam Kašno planino, zlahka dosegljivo tudi iz Črnivca. No, lepa reč, bo pa izlet toliko bolj zanimiv.

Pobočje Lepenatke je travnato in že tukaj se razprostre pogled na Veliko planino in že pobeljene vrhove Kamniških v ozadju.

Čisto pred nosom in dlani pa je seveda Veliki Rogatec ali Rogac (tudi Rogač ter Mrtvi menih) po domače.

Poti so lepo vzdrževane, zato slediva markacijam najprej na sedlo na Kalu. Tam naju preseneti vzorno urejen in enkraten bivak na Kalu, s podpisom PD Gornji grad.

Prostor, razgledi na oranžne macesne ter meglice v dolinah, sonce in topel čaj v termovki, naju zmamijo, da posediva in enostavno le uživava podarjene trenutke.

Potem se le opremiva malce resneje, pred nama naj bi bil kos plezalne poti na Rogatec. Pot plezalno ni zahtevna, je pa zračna. Določeni predeli so nevarni za zdrs, zato previdnost res ni odveč. 

Prečenje ostrega grebena, za njim pa že krasen pogled nazaj na pobočje Lepenatke.

Od bivaka do vrha sva v slabi uri. Pot je kratka, vendar tudi zelo strma. Spet uživava v razgledih in predvsem v popolni samoti. Daleč naokoli sva edina, nekje v sosednji dolini slišiva glas gozdarske žage.

Za sestop sva izbrala drugo pot, ki pelje mimo kmetije Špeh in je označena kot lažja varianta poti.

Všeč nama je, da lahko izbirava in se ne vračava po isti poti. Izkaže se, da je tudi ta pot izredno strma in v senčnih predelih tudi zelo zdrsljiva. 

Poteka pa res večinoma po gozdu z izjemo poseke, na kateri sva videla štiri gamse, ki pa so se ob pogledu na naju tako hitro umaknili, da za fotografiranje sploh ni bilo časa.

Ob pogledu na tako domačijo, sva takoj spet začela sanjati o svojem domu nekje visoko v hribih. Morda pa naju res čaka tista hiška nekje na samem in s pogledom daleč v dolino. Če kdo ve za kakšno možnost, naj nama vsekakor sporoči.

Vode jim v teh krajih res ni primanjkovalo. Kar štirje slapovi so na poti, pri enem od izvirov je bil do nedavnega še mlin, zajezena voda pa teče tudi povsem mimo cerkve sv. Lenarta. 

Pri cerkvi se obrneva nazaj v klanec, ponovno poiščeva markirano pot, ki je polna jesenskih plodov. 

Še sto metrov višincev in znajdeva se ponovno na poti. Po občutku bi morala biti blizu mesta, kjer sva zjutraj pustila avto. In kaj ugledava, ko pokukava iz gozda?

  

Seveda, nekaj čuta za orientacijo torej le še imava! ;)

Za domov izbereva smer čez prelaz Črnivec in Kamnik. Pot je zelo ovinkasta, ampak krajša za deset minut. Tako sva zaključila še en krog in razrešila še eno skrivnost pobritega hriba. Da o kipečih barvah ne izgubljam več besed, priporočam tudi ostalim.

Tags: ,

01 hribi

Izziv 2011

Pravzaprav je bil tole že peti Krtinski izziv. Vsako leto malce dodan, spremenjen, predvsem pa razširjen. Letos se je pač razširil čez meje Krtine in Domžal, še malo proti Litiji in Moravčam, Lukovici in Dolskem. Razširjena je bila tudi udeležba, večina rednih tekmovalcev slovenske treking lige je prišlo na zadnjo tekmo sezone. Zato je bila tudi ekipa, ki je skrbela za udeležence ustrezno razširjena, predvsem pa smo s pripravami dogodka pričeli že v zgodnjem poletju.

Iskanje primernih kontrolnih točk je najlepši del priprav. Prehodili smo še tiste hribčke, ki smo jih doslej izpuščali na račun bolj uhojenih poti, in tako na trekingu obiske uravnovesili.

 

Bolj ko se je bližal datum, krajši dan je postajal. Nam pa je še vedno manjkalo kar nekaj mikro lokacij, zato smo se s tamaučkom podajala na teren skoraj vsak popoldan, saj več kot uro časa na dan nismo imeli... Zvečer sem brala in iskala primerna nagradna vprašanja. Veliko zgodovine smo skupaj predelali. Ne samo bralci spletnih strani ŠD Krti in treking.si, tudi sama sem izvedela marsikaj novega o naših krajih.

... dokler nas ni ulovila noč. 

Priprava darilc za pohodnike je bila nova izkušnja. Ko sem povsem obupala nad mojimi oblikovalskimi sposobnostmi, mi je  na začetku poletja priskočila na pomoč Tjaša in dokončala materiale za tisk. Samo, da bodo HADi pravočasno! 

Aleš se je trudil s kartami. Nato se je lotil še kartončkov in opisa poti. Kako postaviti progo, da ne bo predolga niti prekratka.  Na Ultri zlahka dodaš kakšen krak ali pa ga spustiš, medtem ko na Aktivni tega ne moreš, če želiš, da ima pot svojo zgodbo. Kako torej vseeno izvesti kratko progo?

Tako je Aktivna dobila svojo vodnico, Ema se je pogumno lotila Izziva in popeljala več kot 30 pohodnikov na Trojico in na razvaline gradu, s čudovitim razgledom na Savo in Janče, v Zagorico do rojstne hiše Vege, čez Buven nazaj, na poglede Kamniških Alp in nato čez zgodovinske mline in skriti Komovec na cilj. Za nekatere je bilo hoje še vedno malce preveč, večina pa je prišla srečna in zadovoljna na malico in kostanj.

Kostanj smo obljubljali že od spomladanskega razpisa dalje. Upala sem le, da bo kostanja letos v gmajni dovolj. Pa smo naredili teden dni prej akcijo med Krtinci in se domenili da gremo kar skupaj po kostanj za Izziv. Nabrali smo ga res polne košare. 

Nabiranje je bilo luštno, potem pa je ostala tista malce manj luštna faza. Tanja in Darja sta kar rezali in rezali, pa še jima ni zmanjkalo.

Le kako naj toliko kostanja spečemo? Le kaj bi brez Janota in njegove pripravce? Čeprav smo ga vmes poslali še na drugo KT, kjer je Mare budno spremljal, fotkal in gostil Ultraše.

 

Medtem so v brunarici Franci, Joži in Martina skrbeli za lačne in žejne. Žine je častil sveže stisnjen jabolčnik. Marjan in Roman pa sta bila glavna distributerja za vse kar je bilo treba še pripeljat. 

Ves čas smo vedeli, da je jesen v naših gozdovih lahko zelo lepa in stiskali pesti, da bo na naš dan vsaj malo sonca. Da bi vsaj ne deževalo in bi lahko pohodniki užili vsaj nekaj razgledov na Alpe.

Ko smo zjutraj zagledali razgled čez Škocjan, nam je kar srce zaigralo. Lepšega vremena si ne bi mogli niti zamisliti. 

In kar naenkrat je bil tukaj 15. oktober, sobota zjutraj. Vsak dan pred tem smo še nekaj sestankovali, izbirali, pakirali sponzorska darila, pripravljali načrt, se dogovarjali...

Pa so nas zjutraj prvi tekmovalci vseeno prehiteli. Preden sva z Janezom odprla okno, sva že imela prve obiskovalce. Še dobro, da smo potem vse prijavljene sprejemali kar noter, v sobici s kaloriferjem. Zjutraj je bil pošteni mraz, malce pod nulo in prste sem imela takoj popolnoma trde. 

Zunaj so fantje kuhali čaj. Za prste in telo malce ogret.

Zmrzovala pa je tudi naša ekipa na prvi KT. Darja in Dejan sta premrzla čakala na Ultraše in nato še na Pohodnike. Ravno, ko se je sonce dotaknilo njune mize, sta pospremila zadnjega tekmovalca in se vrnila na zborno mesto.

Najbolj neverjetni pa so bili prihodi na njuno točko. Tekmovalci so prihajali res iz vseh smeri. Najbolj zagreti so splezali celo čez zid. 

Medtem smo mi na zaslonih spremljali potek tekmovanja skorajda v živo. Pet tekmovalcev je krenilo na pot s sledilnimi napravicami, ki so nam omogočale spremljanje njihove poti po zemljevidu. Bilo je silno zanimivo videti, kako se odločajo na terenu. Iz Gradiškega na Limbarsko sta najhitrejša tekmovalca izbrala pot ob avtocesti. Domačinom, ki se podamo vedno po grebenu, se je to zdelo zelo nenavadno, navsezadnje pa stanam pokazala, da je tam res najkrajša pot. 

Otroci so se več ali manj cel dan podili naokrog po prireditvenem prostoru pri gasilcih na Studencu. Samo, da se je dogajalo in nihče ni čutil kakšne hude potrebe po dodatni pozornosti.

Na tretji KT, ki je vzbudila kar nekaj zanimanja po vasi, sta bili najbolj delovni tabornici; Petra in Tadeja. Prav vsi tekmovalci so prišli do Vege, vsakega sta popisali in vodili vmesne čase.

Aleš se je na startu trudil čim hitreje povedati karkoli o progi. Koliko so si tekmovalci sploh lahko zapomnili v tistem mrazu. Vsi so čakali čimprejšnji odhod. Start Ultre je bil ob 8h, večina tekmovalcev se je pognala v tek. Dobili pa smo tudi dva nova tekmovalca, ki sta bila kmalu zelo razočarana, ker pohod ni bil tak, kot sta pričakovala. Verjetno bi se izvrstno ujela s planinskimi pohodniki in z vodenim načinom hoje po poti. 

Pohodniška je pričela ob 9h. Na startu so tekmovalci izbrali vsaj tri smeri in začetek je bil precej konfuzen. Kako do prve KT si seveda vsak tekmovalec sam določi in točno takšna je bila slika na začetku. Pa vendar so slej kot prej vsi prišli točno tam, kamor so bili namenjeni.

Pohodnike z Aktivne sta ob 10h Marjan in Roman spremljala del poti v svetlečih jopičih in z njimi varno prečila moravško cesto. Šele tam so si lahko tekmovalci dali duška in tekli po progi do cilja. Tevž, Žan in Peter so jo pretekli v dveh urah in petnajst minut.

Janez U. in Žine sta hitro končala s Pohodniško traso, nato pa se pridružila spremljanju prihoda tekmovalcev v cilj. Matjaž je sprotno objavljal rezultate na spletu in spremljal izračune skupnih časov, ki so šele na zaključni tekmi določili zmagovalce Lige

Janez in Dejan sta mi na cilju pomagala beležiti rezultate. Tekmovalci so prihajali tako pogosto, da nisem uspela napisati vseh diplom do podelitve prvih treh mest.

Za podelitev nagrad za Krtinski Izziv 2011 smo določili Mareta. Pozna takorekoč že vse tekmovalce tudi s prejšnjih trekingov. Predvsem pa je že sam stal na stopničkah v Bovcu.

Program je spretno povezoval Janez Udovič, včasih tudi sam organizator trekingov na Jezerskem in Okoli Storžiča.

Na stopničkah pa sem bila tudi sama. Kljub temu, da se nisem udeležila dveh trekingov sezone, mi je uspelo dobiti priznanje za deveto mesto med ženskimi tekmovalkami v Ligi. Bravo in čestitke vsem puncam, tistim malce hitrejšim kot ostalim, za pogum in vztrajnost.

Potrebovala sem nekaj dni, da sem lahko strnila vse vtise. Vsega je bilo skrajda preveč. Pred dogodkom sem bila tako zelo na trnih, malce nespeča od vseh podrobnosti, v velikem pričakovanju. Potem pa je za čas zazijala velika praznina.

Sedaj že vem, da smo dogodek z našo ekipo izpeljali najbolje, kot smo v tistem dnevu lahko.

Tags: ,

treking

Kanada

Potovanj se vedno veselim. Toliko bolj, če lahko letim daleč, v kraje, ki jih poznam le iz filmov. Kanado sem si zato naslikala vso v jesenskih gozdnih barvah, z gorami med bistrimi jezeri. Že vnaprej sem vedela, da mi bo strašansko všeč. Kljub temu, da je bila realnost veliko bolj vsakdanja in kljub temu, da sem za vse storitve dodatno plačevala, me začetno navdušenje ni minilo.

Največje veselje na potovanju je možnost sedenja ob oknu in spremljanja poleta v živo. Ocean, oblaki, ki me spominjajo na smetano, severno morje in končno kopno in poledenela jezera.  Ure letenja nad prostranstvi, kjer res ni nikogar. 

Tem bolj sem bila presenečena, da kljub temu neizmernemu prostoru, ljudje tudi tukaj živijo v strnjenih predmestjih. Nikjer nobenega hriba, le tisoč in več kilometrov same ravnine. Prihajamo v Ontario.

Ko sem bila še res majhna in sem peš hodila s težko torbo na ramenih domov, sem si zamišljala cesto, na katero bi le stopila in bi me cesta peljala tja, kamor bi želela. To je bilo idealno prevozno sredstvo, primerno tako za otroke, kot odrasle. Nobenih avtomobilov, le drseče cestne steze sem si zamišljala. In čez mnogo let, sem jo dobila. Ne samo tisti počasni trak, ki povezuje letališke terminale med seboj. Ne, desno je hitra cesta, za tiste malce drznejše. Vstopiš in steza švigne s hitrostjo hitrega tekača do cilja. Neverjetno dober občutek potovanja! Doživetje, ki sem ga tako dolgo iskala.

Toronto! Sama sem sredi mesta, ki se dviguje do neba. 

Ponudba sveže hrane je neverjetna! Trgovine so še najbolj podobne tržnicam, kjer ponujajo ogromno zelenjave in predvsem sveže kuhanih jedi. Vso hrano pripravijo pred kupcem, lupijo, režejo, pakirajo... Lahko vzameš domov ali poješ za mizico sredi trgovine. 

Ko sem spraševala, kako najceneje pridem do Niagarskih slapov, so me posvarili, naj ne grem z vlakom, ampak z avtobusom. Le ti so modernizirani, na busih imaš celo dostop do interneta, voznik na redni liniji pa je hkrati tudi turistični vodič. Pred vožnjo napove, kje vse se bomo vozili, sproti oznanja imena postaj in lokalne zanimivosti. Kljub temu sem pri povratku šla preverit kaj ponujajo na železniški postaji. Nekaj nesrečnih turistov je obsedelo v polni čakalnici. Vlak, ki bi po voznem redu moral priti, ga ni bilo. Vse, kar so potniki dobili, so bile vizitke uprave železnic, kamor naj se pritožijo. Cene vozovnic pa so trikrat dražje od avtobusnih! 

Ko sem že pri drugi menjalnici prebrala valute, ki jih "prodajajo", sem morala spet preveriti, če res lahko kupim nekaj nemških mark. Pa so mi prijazno razložili, da imajo tam sedaj sicer evre in da mark ne morem dobiti. Pa me je še vedno zanimalo, zakaj so potem tudi lire in franki še vedno navedeni. Odgovor je enostaven, takšne table imajo že vsa leta, kaj bi jih menjavali. Očitno se zaradi tega nihče ne vznemirja, vsaj ne tako, kot pri nas, ko smo že na novega leta dan menjavali in brisali vse po vrsti. Morda pa so le daljnovidnejši. Čez sedem let... vse prav pride.

Če je življenje v Downtownu podobno vsem prestolnicam, kakšno je potem na obrobju? Zapeljala sem se do zadnje postaje podzemne in  sprehodila do kave v lokalnem pubu. Nič posebnega, življenje kot kjerkoli v naših blokovskih naseljih. Le mnogo več azijcev je na ulici in še več najstnic, ki so si po stilu oblačenja vse podobne. Pa prav nič ogromnih ameriških avtomobilov ni bilo videti. 

Če se v Londonu prebivalcem niti ne sanja, kaj sodi v koš za ločene odpadke, si v Torontu na vsakem koraku izjemno prizadevajo za osveščanje. Koši vseh oblik in barv (tile niso ravno vzorčni primeri) prav vabijo, da ne mečeš plastike k papirju in obratno. Celo pri ponudbi kave imajo posebej označene kozarčke in palčke, ki so iz recikliranih materialov. 

"Domača" ponudba na tržnici je pestra, da res ne veš, kaj bi izbral. Le pri cenah sem se vedno uštela. Nikoli namreč ne veš, ali je v ceni že vračunan davek ali ne. Večinoma so vse cene brez davka in na koncu, ko se že odločiš za (pre)drag nakup, ti povedo, da je napisana cena treh dolarjev veljavna samo za zajtrk, drugače je enkrat dražje, posebej pa na koncu pribijejo še taxo. Po vrnitvi sem v Ljubljani neznansko uživala v naših cenah. Samo dva evra trideset za toast? Končna cena?! 

Vedno se srečujem z istim problemom. Kaj naj pijem? Moj, ne najbolj posrečen izbor pijače v dneh bivanja v hotelu je vključeval tudi vodo iz pipe, čeprav je imela rahel priokus čistila. Zato sem raje kupovala vodo v trgovini. Le da sem v deželi vodnih prostranstev izbrala ravno vodo iz Italije? Imela sem na voljo kavomat, le da imam rada kavo z mlekom. Pri vsej ponudbi organske hrane nisem našla niti enega pasteriziranega mleka. Seveda se mi je le homogezirano mleko redno pokvarilo že naslednji dan. Sokovi so bili vsi po vrsti presladki. Kozarec vina morda? Izbira bi bila že prava, le da vina, piva in vseh alkoholnih pijač ter tobaka ne moreš kupiti skorajda nikjer.

Vino prodajajo samo v specializiranih trgovinah. Eno sem našla šele zadnji dan bivanja v mestu. Lahko pa kupiš de-alkoholizirano vino. Meni se je zdela ideja kar sprejemljiva, dokler nisem poskusila. Ne priporočam, razen če imate radi postani malinovec.

Kajenje pa itak ni dovoljeno prav nikjer. Ob prihodu sem morala najprej podpisati, da mi bodo zaračunali ekstra 270 dolarjev, če bi kadila v hotelu. Potem so mi vseeno ekstra zaračunali dostop do neta, čeprav ga ponujajo v opisu. Ker ponujajo možnost, ne pa dejansko uporabo. 

Mesto pod mestom. Tri dni je trajalo, da sem odkrila, da je spodaj pod visokimi stolpnicami nekaj kilometrski labirint trgovin. Ure in ure lahko hodiš naokoli, nešteto je trgovin z vso ponudbo, le vrnitev na izhodišče zahteva dober občutek za orientacijo. 

CN Tower je ikona Toronta in je s svojo višino 553 metrov še vedno najvišja samostoječa zgradba na svetu. Nanj vozi hitro dvigalo, ki te popelje na glavno ploščad. Od tam do vrha pa je še 33 nadstropij. Ko sem prvič ugledala ljudi na zunanji strani ploščadi, sem pomislila na vzdrževalce v ekstremnih delovnih pogojih. Ker se je prizor pojavljal kar vsak dan, sem le ugotovila, da gre za izjemno donosen adrenalinski show, ki ga ponujajo po imenom EdgeWalk.

Spodaj pod stolpom je stadion s pomično streho. Takšen je pogled na baseball igro in navijače z vrha - slikano čez stekleni pod.

Pav blizu mesta je otok, zelena oaza, ki jo mestne oblasti malce na silo želijo spremeniti v velik zelen zgodovinski park. Kljub temu nekaj staroselcev vztraja in živi še naprej svoje življenje v lesenih hišah brez cestne infrastrukture in drugih ugodnosti. Ladijca vozi na otok vsake pol ure in je vedno polna. 

Znamenite divje kanadske gosi se v veliki jati sprehajajo v parku. Še malo in odletele bodo proti topli Kaliforniji.

Toronto ob jezeru Ontario. Pogled z otoka pred mestom.

Po nekaj dneh, ko se utrujena in polna vtisov spet vrnem domov, me od cele poti najbolj razveseli pozornost mojih ljubljenih. Še vedno je najlepše doma.

Tags: ,

02 potepanja

Niagarski slapovi

Reka Niagara se pretaka iz velikega Eriejskega jezera v jezero Ontario v Kanadi.

 Niagara pred slapovi

Višinsko razliko med jezeri pa premosti tudi tako, da ustvarja veličastne Niagarske slapove.

 gromozanska luknja

Podkvasti slap (Horseshue Fall) meri v širino kar 790 m, v višino pa 53m, medtem ko Ameriški slap (American Fall) meri 320 m v širino in 30 m v višino.

 Kozji otok

Med slapovi je Kozji otok, kjer je postavljen kip Nikoli Tesli, ki je na Niagarslkih slapovih prvi zgradil hidroelektrarno.

 ameriška stran

Večinoma idiličnih fotografij ne prikazuje širše okolice reke, ki je na tem mestu ujeta med mesti Niagara Falls v zvezni ameriški državi New York in Niagara Falls v kanadski provinici Ontario.

 kanadska stran

 podkvasti slap

Po priporočilu vseh vodnikov je ogled slapov z ladijco nekaj, kar res moraš doživeti.
 
 pelerinarji

Pred vkrcanjem dobiš pelerino, ki pa zdaleč ni dovolj za zaščito pred vso količino vode, ki prši po zraku v bližini slapov. Z ladijce prideš moker in to moraš vzeti kot del doživetja.

 Ameriški slap

Je pa zato bližnji pogled na slapove toliko bolj vznemirljiv.

 najbolj znani slap

Skoraj v osrčju slapa le tega seveda sploh ne vidiš. Veter piha in močan dež zastira vsakršen pogled. Le trenutek kasneje, ko se ladijca obrne okoli svoje osi, se zaveš, da si le nekaj metrov stran od neznanske moči narave.

 Niagara brzice

Reka Niagara je irokeško ime za grmečo vodo. Seveda boljšega opisnega imena skorajda ne more imeti. Reka nadaljuje svojo pot proti Ontariju v kanjonu, ki pa ga vsako leto za 1,5m podaljša, saj slap izpodkopava apnenčasto plast in se tako pomika nazaj.

 Niagara Falls

Niagarski slapovi so lahko dostopni po cesti in zraku, nikakor pa z vlakom (o tem več naslednjič), sredi urbanega naselja in množično oblegani s turisti. Kljub temu lahko dan preživimo v sožitju z naravo, saj v okolici ne manjka urejenih parkov, kjer lahko nadeš kotiček tudi samo zase.

Tags: ,

02 potepanja

Trasiranje 2011

Priprava trekinga se je že zdavnaj začela.  Progo si seveda najprej zamislimo po karti, vsaj približno izberemo kontrolne točke, poiščemo zanimive kotičke, seveda še vedno s prstom na mizi, potem šele sledi tisti najbolj luštni del.

Gremo ven!

Iskanje izbranih točk v naravi - trasiranje -  je prav tako zanimivo kot tekmovanje samo. Iskanje primernih prostorov za KT in hkrati odčitavanje GPS koordinat, je čisti organizacijski del, pa vendar si znamo takole popestriti popoldneve:

Gozd se že preoblači, nabrali smo celo že nekaj kostanja, ki ga je letos zares obilo. Z zalogo kostanja za piknik res ne bomo imeli težav.

Doma imamo mojstre, ki nam preurejajo dvorišče in cevi pod zemljo. Končno bomo imeli ob nalivih malce lažji spanec. Zadnje čase nam je že majhna ploha zalila klet.

Ampak, ko gredo mojstri domov, se mi zapodimo v gozd, pa v hrib, po vsaj eno ali dve točki na progi. Temno je že, ko smo spet doma.

Se pa nam zato čez vikend ni nikamor mudilo in smo se nastavljali soncu in burili domišljijo. Pohod na Kompotelo, še bolj pa prečenje Ježa me je popolnoma navdušilo. Ne le, da imam sedaj v planu peljat Krte na ta pohod, še več; 

Tudi za naslednji Krtinski izziv - 2012 sem našla povsem novo traso. Ta bo pa res lepa!

Tule spodaj se bomo podili.

 

Tags: , ,

treking

Nova podoba

Sem vedela, da bo kmalu doletelo še mene. Nova podoba bloga se na ogled postavlja.

Ravno, ko mi postane preveč udobno, se moram navadit na kaj novega.  Glavni argumet pa ni oblika, ampak izogibanje težavam pri oddajanju komentarjev na blogu.

Torej, sprejemam to dolžnost, saj ni tako zelo hudo.

 

 

Tags:

05 dejavnosti

Kamniški dedec

Sobota zgodaj zjutraj in midva na poti proti Kamniški Bistrici. Vremenska napoved je bila za dopoldan dokaj ugodna, otroci še spijo, dan se prebuja, ko zapustiva parkirišče pri Domu. Mimo naju pelje še nekaj avtomobilov, ki so namenjeni proti Jermanci.

Zagrizeva v hrib po označeni poti na Kamniško sedlo. Mene danes noge kar neso, jutro mi daje zagon. Mimo postaje žičnice, še malo strmo navzor, čez cesto in še malo v hrib, ko že dohitiva pohodnice, ki so pričela na Jermanci. Hitra sva, kot še nikoli.

Prvič zavestno ne upoštevava napisa na deblu in se podava v "napačno" smer.

Malo po uhojeni potki, čez suho strugo hudournika in že je pred nama lepa, neoznačena, vendar dokaj uhojena steza.

V lepih okljukih se dviguje vse do malce zapuščene lovske koče. Ena ura hoda je za nama.

Vendar je najin cilj višji. Za kočo se prične še bolj strma in ozka potka, ki naju pelje najprej na greben Črnega vrha. Tišina v gozdu in samotne poti obljubljajo, da bova sama na vrhu. Malo kasneje pa ga že gledava čisto od blizu:

 
Kamniški dedec, v ozadju pogled na Kamniško sedlo.

Čisto pred vrhom dohitiva še en par, ki tukaj ni prvič. Skriti biser imenujeta tale vrh in ne zaman,
razgledi, ki nam jih ponuja so več kot fantastični.

 
Kokrško sedlo in Grintavec

 
Planjava in Lučki dedec nad Korošico,


v dolini pa v meglice zavita Ljubljana.

Malo čez deseto sva že nazaj pri Domu. Prehitro za tak jasen dan brez oblačka.
Še osvežitev v ledeno mrzli vodi Kamniške Bistrice,

in pa kavica na ranč prostoru z dnevno sobo pod Štruco in Skuto.

Bil je to dan za nekaj svežega, novega, dostopnega in predvsem dan za razglede in vzdihovanja.
Kljub čudovitemu pohodu se nama toži po vrhovih.



Tags:

01 hribi

Škrila

Uživali smo ob sončnem vzhodu,

 

in ob sončnem zahodu

Vmes je bilo VROČE!

 foto: Flori

Tudi na morju ...

..., se zgodi.

Smo bili več v vodi in prav nič pozorni na druge vrste plavalcev.

Nisem več za vroče.

Tags:

morje