Krogla

Včasih sem malce za časom. Ker ne gledam kaj dosti reklam, potem ne izvem, kaj vse že prodajajo in da je včasih kakšna novost tudi genijalna, tako, kot tale krogla.

Dobila sem jo za novoletno darilo in vse izgleda, da bo to najdragocenejše darilo zadnjih let.

Pralna krogla, eco ball, ki na nek način ionizira vodo, tako, da se perilo lahko opere brez uporabe kemijskih pralnih praškov. Zadostuje za 1000 pranj, perilo pa z uporabo krogle postane čisto in dišeče.

Zares deluje in enostavno je prelepo. Res si želim, da tako tudi ostane!

Pri nas peremo športne cunje enkrat dnevno, ob vikendih pa vse ostalo non stop. Hudo mi je zaradi uporabe pralnih sredstev, ki so zelooo draga in zelooo uničujejo okolje in povzročajo ogromno alergij. Zato je rešitev s kroglo genijalna. Tole ni reklama za določen proizvod. Poiščite jo sami, očitno je na voljo že kar veliko izpeljank.

Je pa poziv vsem, da preizkusijo in naredijo nekaj dobrega, zase in za okolje.

 

Tags:

se dogaja

Rekonvalescentni pohod po regrat

Tule, v naših koncih, imamo veliko različnih pohodov, znana sta Pohod po nagelj pa Pohod za krof, od danes naprej pa imamo še Regratov pohod.

Viroze so na pohodu in takoj, ko se je ena lotila Mitja, sem bila druga v vrsti že sama. Slabo počutje, menjave razpoloženja, brezvoljnost, brez posebnega teka in veselja do hrane in pijače. Sicer zelo dobro za moje kilce, vendar z eno veliko izjemo. Iz dneva v dan mi je rastla potreba po regratu, po veliki skledi svežega, grenkega regrata.

In ko sem tako poležavala doma na kavču, zavita v dekico ob januarski virozi, so se mi začele prikazovati slike s prisojnih gričkov. Med njimi sem večkrat uzrla vrh Sv. Miklavža, ki še v taki zimi ni nikoli čisto zimski. Vedno je na soncu in v njegovem zavetrju mora priti pomlad hitreje. Cerkev so na vrhu zgradili brodarji po Savi, v drugi polovici 15. stoletja.

Tako je padla odločitev, da vzamem pot pod noge in grem do Miklavža, po regrat!

 Sv. Miklavž; čuvar zgornje Save

Aleš se je kavalirsko ponudil, da me spremlja. V začetku, do Murovice, je šlo z ogrevanjem malce težje, naprej na Cicelj pa v tem soncu in razgledih brez vsakih težav.

Od Ciclja do Miklavža pa je dober korak ali dva. In že sva točno opoldne pri Miklavžu, ozirajoč se po kosilu.

Žal se je na Vrhu sneg šele dobro stopil in o kakršnemkoli zelenilu na tleh ali na drevju ni bilo niti najmanjše sledi. Nato sem ugledala najlepšo prisojno planoto nad Savo. Tu sva hodila. Čisto skrajno desno je Murovica, sledi pobočje Ciclja in stojiva na Miklavžu. Pred nama pa so spodaj Velika vas, Križevska vas, Zagorica pri Dolskem, Vrh pri Dolskem in do Klopc morava, nato pa nazaj proti Konfinu pri Sv. Trojici, kjer je najin avto.

A vidiš vse zeleno v dolini? Tam je regrat!

Za spust na planoto nad Savo sva našla lepo urejeno in markirano E6 pot, ki pelje v smeri mostu čez Savo v Jevnici in naprej proti Grosuplju. Tudi ta del nas še čaka enkrat letos poleti, vse naprej do Boršta, kajne?

In kaj je bilo za pozno kosilo? Nagrada dneva seveda! Skleda svežega regrata, točno en mesec ali celo dva prej kot prejšnja leta! Primorska pa ne šteje, nima Murovice ;)

Tags:

hrana

Pivkelj

Če ne zaradi drugega, je bilo treba vrh osvojiti zaradi res izvirnega imena. Pivkelj!

Leto smo začeli tradicionalno. S pohodom v dežju, vrhom, torto in kočo. No, vsaj na prvi pogled. Saj smo v samem središču Slovenije stali in oprezali za vremenom. Na zahodu dež, na vzhodu sonce. Le kakšno vreme je torej tukaj? Pravzaprav vremena izza megle ni bilo opaziti.

Skupinica neustrašnih je šla z menoj. Gremo naprej, do vrha!

In za presenečenje na vrhu se je splačalo boriti! Aleš je pričaral torto iz nahrbtnika, jaz pa sem tekmovala z vetrom v upihovanju svečke.

Ugotovili smo, da nekateri pač znajo hoditi naokoli tudi v belih hlačah, drugi pa se raje kitimo z blatnimi geni v rodbini.

 

Na koncu smo se le pogreli, osušili in predvsem spet dolenjsko sladkali. Točno tako je bilo; kratko in sladko.

Tags:

01 hribi

Pa je zadnji dan

Konec leta kar kliče k pregledu opravljenih in načrtovanju novih aktivnosti. Za pregled na 2010 mi zadošča letni vpogled na blog, in že od daleč vidim, da so prevladovali hribi in potepanja, še nekaj tekaških se najde, ki pa jih še vedno vztrajno zavračam.

 San Francisco

Pogled na hribe:
Lubnik, Velika in Mala planina - večkrat, Porezen, Čemšeniška planina, Peca, Zelenica, Stador, Svinjak, Lemež, Snežnik, Murovica Cicelj - večkrat,  Brana, Triglavska jezera, Pohorje, Veliki vrh, Krvavec, Ledine, Skuta, Donačka gora

 Veliki vrh

In trekingi:
Škofjeloški treking, Moravška pot, Bela Krajina, Koroški treking, Tolminski treking na Krn, Krtinski izziv, Polhograjski prednovoletni in pohod na Veliko planino iz Krtine

 Brana

Kaj pa načrtovanja?

V iztekajočem letu sta se mi zgodili dve pomembni prelomnici, obe nenačrtovani. V istem mesecu sem se za dva tedna podala od doma na vodniški tečaj, nato pa menjala službo in preživela. Zatorej spoznavam, da je bolje, da se prepustim življenju in se le pravočasno zdramim, ko mi življenje ponudi nove izzive.

Nič načrtov torej, samo za nosom in pa z veliko sreče. To želim tako sebi kot tebi, še daleč vnaprej!

 

Tags:

04 razmišljanja

Prednovoletni treking

STL nas je razveselila z dodatno ponudbo in razpisala še en prednovoletni treking, kar tako, za povrhu in za dobro voljo, ki smo jo ob množični udeležbi pokazali tekmovalci. Prišli smo kljub obilnemu sneženju, ali pa ravno zato.

Nekaj foto utrinkov:

Zadnja KT je bila ob neverjetno bistri in končno spet zeleni Savi. Lepo je bilo.

In ne pozabite, naslednje leto bo vsaj osem trekingov, osem novih doživetij. Med njimi bo 15. oktobra 2011 tudi Krtinski izziv.

Tags:

treking

Načrtovanja

Res me zanima, če bi zmogla enkrat sesti v avtobus, se odpeljati nekam in hoditi v hrib brez vnaprejšnjega načrtovanja. Se pustiti voditi in biti enostavno samo zadovoljna z doživetim.

Se pa bojim, da bi bila precej sitna udeleženka, saj bi zagotovo vtikala svoj nos v organizacijo in seveda najbolje vedela, kako bi bilo lahko še drugače, bolj po moje. Ker se tega zavedam, skušam brzdati svoja nagnjenja k uravnavanju zadev, ki se me ne tičejo in si zato raje sebi vedno znova nalagam nove in nove izzive.

Še letošnje sezone nismo popolnoma zaključili, pa že planiramo za naslednje leto in, da res ne bi ostala praznih rok, sem se že javila za tri pohode, ki jih bom vodila še za planinsko društvo. Naslednje leto bi rada končala moje pripravništvo, potem pa se bom že spogledovala z naslednjimi cilji.

Moji letošnji večji organizacijski podvigi so bili:

* 24-urna dogodivščina, ko smo naredili kick-off meeting za štiri podjetja, s hrano, igrami na snegu in prenočiščem v lovski koči

* Krtinski izziv, z dvema težavnostnima stopnjama, logistiko in opisom proge, orientacijo ter postrežbo

* decembrski pohod iz Krtine na Veliko planino. Peš. Spet s prenočiščem, hrano, novo izbranimi potmi, organizacijo

Za vsako lahko rečem, da mi ni dala spati kar nekaj noči. Je pa res, da je zadnji pohod potekal v najbolj sproščenem vzdušju, ko se je dalo marsikaj tudi lepo improvizirati, hkrati pa so pri organizaciji zelo pomagali tudi sami udeleženci.

  • Aleš je naštudiral traso s pomočjo Googla do potankosti, vedel je za vse skrite poti, preden smo jih uspeli najti v naravi.
  • Leander in Flori sta trasirala z nama in premagovala gaženje v blatu in strmem hribu. Če ne bi bila voljna sodelovati, bi se del ključnih priprav lako sprevrgel v nelagodno in mučno pregovarjanje, kdo in kdaj se bo podal na pot.
  • Aleš in Rado sta vzela dan dopusta, da sta se gnala do roba svojih zmožnosti in izvedla ogled inventarja v koči.
  • Jano in Mare sta žrtvovala petek in znosila v kočo vso robo za kuhanje ter prvič ogrela prostore.
  • Darja in Rado sta se angažirala pri najemu in oskrbi koče, v soboto pa še pri kuhariji.
  • Jano je povabil na pohod še svoje prijatelje, tako, da je naša skupinica štela ducat članov.
  • Marjan je ob polnoči poskrbel za slavje s šampanjcem, Roman pa za odkrivanje nočnih poti, še Markota smo uspeli navdušiti in mislim, da bo odslej večkrat z nami.

Po vsem tem se lahko le čudim svoji nečimrnosti. Naši pohodi res uspevajo, recept pa je na dlani. Uspevajo zato, ker so skupen rezultat vseh v ekipi, ker se skupaj trudimo in izpeljemo še tako nemogočo pot. Le kdo od nas bi kakšno leto nazaj upal pomisliti na peš pot iz Krtine gor v hribe? Pa nam je uspelo, ker smo povezani in delujemo skupaj!

Ne verjameš? Poglej fotke!

 

Tags:

01 hribi | PZS

(Z)možnosti

Ob dnevu človekovih pravic ali pa kar vsak dan znova se lahko zamislim, koliko nas ima vse možnosti in kdo vse nima nobene. Zato sem tem bolj vesela zate, Nataša, za tvoj pogum in vztrajnost. Tvoja pot je neverjetna in prav zanima me, kaj vse boš še dosegla.


vir: www2.policija.si - ogled dokumentarnega filma o Nataši

Nagovor varuhinje človekovih pravic dr. Zdenke Čebašek-Travnik ob svetovnem
dnevu človekovih pravic in premieri dokumentarnega filma o delu policije v romskih
skupnostih
 ___________________________________________________________________

Spoštovani gospod predsednik republike, spoštovana gospa ministrica, spoštovani
gospod direktor policije, cenjeni umetniki in gostje 

Današnji dan, ki ga posvečamo varovanju človekovih pravic, nas predvsem opozarja,
kako dosti dela nas še čaka na tem področju. Poskušala bom biti čim bolj
neposredna, takšna, kot so krivice, ki jih občutijo posamezniki.

Ni dolgo tega, ko me je prizadela novica pod naslovom Učiteljica s knjigami učenko
po glavi. Ob branju novice, ki se je pojavila v različnih medijih, sem žalostna
ugotavljala, kako daleč smo v Sloveniji od tega, da bi človekove pravice bile
uresničljive za vse prebivalce naše domovine. Zakaj takšna ugotovitev?

Nasilje se je zgodilo v šoli. 
Močnejša oseba je udarila šibkejšo. 
Močnejša oseba je bila učiteljica. Ženska.
Žrtev nasilja je bila učenka, deklica stara osem let. 
Deklica, ki je rada hodila v šolo.
Deklica, ki je po dogodku potrebovala zdravniško pomoč.
V medijih je bilo objavljeno ime žrtve, torej otroka. Nesprejemljivo, kaznivo.
Deklica, ki je prej rada hodila v šolo, se tja noče več vrniti. 
Deklica je doma v romskem naselju. 

To vse se je zgodilo v Sloveniji, državi, ki prisega na človekove pravice. 
Takorekoč šolski primer tega, kar se ne bi smelo zgoditi:
- telesno kaznovanje otroka,
- socialno izključevanje,
- diskriminacija,
- stigmatizacija,
- razplamteli sovražni govor na forumu medijev, ki so objavili novico.

Tudi ob tej priložnosti bi rada postavila nekaj vprašanj, na katera pričakujem
odgovore:

Ali se je takšen dogodek v tej šoli zgodil prvič?
Kakšne ukrepe bodo izvajali v šoli, da se to ne bi nikoli več ponovilo?
Je opomin učiteljici primeren ukrep?
Kdo in kako bo pomagal deklici, da bo prebolela ta dogodek?
Kdo jo bo motiviral, da bo spet rada hodila v šolo?Prepričana sem, da se tukaj prisotni strinjate, da je opisano nasilje nad romsko deklico nesprejemljivo.

In da je enako nesprejemljivo, da se neka malo starejša
romska deklica mora poročiti in živeti življenje poročene ženske. In še bolj
nesprejemljivo, da državne institucije, ki bi morale poskrbeti zanjo, za poročenega
otroka torej, javno izjavljajo, da gre za romske običaje.

Bo njim kdo izrekel vsaj opomin? Ali pa bo obveljala njihova »strokovna« ugotovitev, da je vse v mejah
sprejemljivega.

Zato se ne smemo čuditi, da na forumu enega od medijev še vedno
ostajajo zapisani komentarji, ki nas morajo skrbeti enako kot prej omenjena ravnanja. 
Govoriti o človekovih pravicah in ne videti njihovih resničnih kršitev, pomeni dvojno
zlorabo. Zlorabo tistih, ki so prizadeti zaradi kršitev in hkrati zlorabo tistih, ki si
prizadevamo, da do zlorab ne bi prihajalo več. 

A bodimo optimisti. Dajmo več možnosti in priložnosti tistim, ki se borijo proti nasilju,
proti spolni zlorabi otrok in proti diskriminaciji. Danes so med nami. 

Zahvalimo se jim za njihova prizadevanja in uspehe ter jim glasno in jasno ponudimo
svojo pomoč za prihodnje.

Dr. Zdenka Čebašek-Travnik
Varuhinja človekovih pravic 
___________________________________________________________________

Tags:

05 dejavnosti

Svet se vrti hitreje

Res ni fer, da se toliko zanimivih dogodkov zvrsti v enem samem vikendu. Potem pa hitimo sem in tja in v ponedeljek zjutraj bi vse dala za en sam dan počitka. Pa je treba spet od začetka in nič ne izgleda, da bo vnaprej kaj drugače.

12. srečanje članov društva Zevs je bilo tokrat na Kumu. V idiličnem vremenu in ob prijetni družbi je dan minil kot bi mignil.

  oddajnik Kum

Naslednje jutro pa v Velenje na Barbarin tek. Tokrat res zadnjič, tako sem govorila že lani, pa bom še letos. Očitno pomaga, da več tečem, hm.

Pa saj jim moraš oprostit tudi jutranjih -10 stopinj, ko vidiš te srečne face. Jedro E-kipe srčnih.

Drugače pa rojstni dan Tadeje, pa Miklavž je spet pekel, tako kot lani in predlani in vsako leto doslej. In se vrti, vrti, čedalje hitreje se vrti.

Tags:

03 dogajanja

Industrijsko oblikovanje

Industrijsko oblikovanje je dejavnost, ki sem jo vedno zavidala vsem tistim, ki jim je bilo dano se ukvarjati s tako zanimivim področjem. Ker imajo talent in hkrati možnost ta talent uporabiti za oblikovanje predmetov v funkciji uporabnosti.

Zato sem tem bolj razočarana ali pa kar jezna na vse oblikovalce, ki tovrstno poslanstvo zavržejo in naredijo izdelke, ki nam uporabnikom netijo gnev namesto veselja.

Že pred leti smo kupili kaminsko peč, ki je zasnovana tako, da se vratca odpirajo v levo, kar pomeni, da z desno roko nalagaš polena na ogenj. Seveda je za vse desničarje tako bolj praktično in spretneje. Za odpiranje vratc pa nujno potrebuješ rokavico, le ta je tudi priložena. Žal pa je oblikovana za desno roko, ki rokavice ne potrebuje (polena ponavadi niso vroča), rokavico potrebujemo za levo roko, ki odpira vratca.

Saj ne, da ne gre, rokavica je mehka in se da natakniti tako na levo, kot na desno roko. Pa vendar jo je nekdo oblikoval in ni razmišljal o njenem načinu uporabe. Škoda, četudi le promocijska rokavica, pa vendar je napis Lokaterm vsakič znova obrnjen proč od uporabnika.

Naslednja oblikovalska je pa last samega Philipsa, ki se v vsaki verziji multipraktika seveda na veliko hvali, da so njegovi izdelki pralni v pomivalnem stroju. Seveda so, nikoli pa ne bodo v pomivalnem stroju dobro oprani ali celo suhi.

Kajti količina plastike, ki jo je oblikovalec dodal za lepši izgled, tvori dodatno posodico na spodnji strani in kakorkoli že obrneš posodo v pomivalnem stroju, v vsakem primeru bo v posodi po pranju ostala tekočina, skoraj zagotovo ne najbolj čista.

Pa vendar oba primera ne sežeta zadnjemu niti do kolen. Dolgo sem potrebovala, da sem pozabila zadnje dogodivščine z vodnim sesalcem. Po tistem sem kupila najcenejšo varianto sesalca, ki je čisto zadovoljivo služil, dokler se večina plastike, ki ga sestavlja, ni polomila v taki meri, da je odslužen romal v klet, midva pa v nov nakup. Čeprav ga bomo uporabljali le za sesanje, sva se tokrat ponovno odločila za vodni filter, saj naj bi bil ekonomičen in učinkovit.

Gorenjev izdelek - sesalec Atlantis. Lep in rdeč!

Tudi sesa čisto korektno, celo kamenčke pobira, ki jih pri naši hiši vedno nanosimo z dvorišča. In ko se vse lepo nabere v posodo z vodo, se zabava (spet) prične.

Čudovito oblikovano posodo za umazanijo je sedaj potrebno izprazniti. Nič lažjega, če bi jo lahko samo obrnila in bi vsebina stekla ven. Vendar ne!

Posoda ima dvojni, votel rob. Vsa umazanija s kamenčki vred se tako ob obračanju samo pretaka iz posode v njen rob in obratno. Posoda, ki je namenjena zbiranju umazanije, sam vodni filter, se ne da sprazniti! Polovico časa za sesanje sedaj porabim za praznjenje posode, zraven pa seveda še hektoliter vode.

Kje je sedaj tisti oblikovalec, ki je zlorabil svoje poslanstvo uporabnega oblikovanja in naredil ta umetniški dizajn? Lahko živi s svojimi izdelki ali jih le našteva v referencah za še boljše posle svojega življenja?

Res je, nisem samo jezna, besna sem. Nekdo me je ponovno potegnil za nos in jaz sem to še pošteno plačala. Vse za lep izdelek, kajne?

Tags:

06 digitalno

Donačka gora

Novembrski pohod s Športnim društvom Krti je že tradicionalno usmerjen v bolj vinorodne kraje. Tokrat smo našli svojo goro zraven Haloz in pohod je izvrstno uspel.

Zbrali smo se zgodaj, ob sedmih, v Krtini. Žal le petindvajset udeležencev, saj smo imeli to smolo, da je bil to soboto pouk na naši šoli in se zato kar nekaj družin ni odločilo za prijavo. Leander seveda ni imel izbire, je moral kar zraven naju na pohod.

Pot do Rogaške Slatine in naprej do Rogatca je kar hitro minila in že od daleč smo jo zagledali, Donačko goro.

Prve ali druge kave ne gre zamuditi, zato smo si najprej vzeli čas za zajtrk in postanek pri našem gostitelju v Dolini Winettu, kjer smo naročili tudi večejo.

Peš pot smo pričeli na vrhu Stare Grabe, odkoder smo po lepi gozdni poti prišli do travnatih pobočij. Tam nas je pričakal močan veter, ki je neprenehoma pihal ves dan. Na srečo ni bil hladen, tako, da smo kljub vsemu lahko uživali na soncu.

V manj kot eni uri smo vsi prišli do Rudijevega doma na Donački gori. Tu smo se razdelili v dve skupini. Prva je osvojila zahodni vrh, ki je v bližini in lahko dostopen od doma, le po serpentinah se je potrebno vzpenjati do vrha.

Druga skupina se je namenila najprej na vzhodni vrh, nato po grebenu še na zahodnega in navzdol nazaj do koče. Vrhova sta skoraj identična, namerjenih imata 881m in 882 m.

Med potjo smo se srečavali s pravimi zameti bukovega listja. Neverjeten občutek, ko hodiš (brodiš) po metrskih kupih listja, ki jih je pometel veter s svojo močno metlo.

Plošča v spomin na delo dr. Ernesta Froelicha. Verjetno marsikateri planinec ne ve, da je bila prva nadelana in označena planinska pot v Sloveniji, ravno ta pot na Donačko goro in to že 150 let nazaj!

Del poti na vzhodni vrh je varovan. Postavljeni so klini in jeklenica, prava mala plezalna pot.

Na vrhu je malo prostora, obetajo pa se lepi razgledi.

Pogled z vzhodnega vrha na Rogatnico in hrvaški Macelj. Po grebenu smo v 20 minutah na zahodnem vrhu. Pot je zelo ozka in res na strmem pobočju oziroma grebenasta, posuta z jesenkim listem. Ves čas se je bati zdrsa, zato previdnost ni odveč.

Pogled z zahodnega vrha na Boč, v ozadju Pohorje. Donačko goro po geološki sestavi uvrščajo med Karavanke, kar je še ena posebnost te gore.

Podrta bukova drevesa obležijo kar tam, kjer padejo. Vse je jasno, ko izvemo, da je okoli nas pravi pragozd.

Na to nas opozorijo tudi table, postavljene ob poti. Navodila pa naj veljajo za vse planinske poti.

Po osvojenih vrhovih smo se podali po delu Evropske pešpoti E7, ki poteka ob vznožju gore in vodi v Haloze.

Haloze. Sami hribčki in dolinice, vsepovsod pa vinogradi in gorce.

Na vrhu Kosa pri kraju Dol pri Stoparcah so tudi nas pohodnike prav lepo pogostili z mladim vinom.

Še zadnji pogled na Donačko goro, sonce je že nizko, mi pa še kar hodimo in hodimo čez to mehko pokrajino, kar 17 kilometrov smo v tem dnevu prehodili.

Sledi še zasluženo pozno kosilo oziroma kar večerja. Ob zvokih Marjanove harmonike, pa se vzdušje hiro ogreje in čas mine kot blisk. Domov pridemo res pozno, vendar polni vtisov lepega Martinovega dne.

Tags:

01 hribi