Zdi se mi, da je današnji dan le za to, da moram čakat na jutri.

Zato seveda ne gre nič delat, nič pisat, nič, nič, nič. Le razmišljanja o tem, kaj bom vzel s sabo, kako se bom oblekel, kako bom spal (če sploh bom), kako, kako, kako.

Edino, kar bom danes lahko naredil kolikor toliko dobro, so Makaroni.

Kupil sem si kilo in pol faširanega. Morda sem res malce pretiraval, a kaj čmo!

Že vidim, da mi za jutri srčni obratomer ne bo čisto nič pomagal. Že ob šestih zjutraj bom na 170 obratih, pri katerih naj pa potem tečem???

Madona, pa je res dobro, da smo pri prvem tako vznemirjeni? Pa se prepričujem in prepričujem, pa čisto nič ne pomaga. Kar tišči me, povsod.