Škofjeloški treking 2011

by piskec 21. marec 2011 14:06

Glej, glej, lani sva v Škofji loki sploh začela z Ultro!

Hm, še dobro, da pišem blog, ker tega pa res nisem vedel...

Evo, letos smo se torej že drugič zapodili med škofjeloške hribčke in grape, grape, grape, grape. Sem že rekel grape? Ja, grapa je osnovna sestavljanka vsake besede v okolici škofjeloških gričev. Ta grapa, tista grapa, leva grapa, desna grapa itd., saj se razumemo, kajne?

Na startu smo se znašli celo štirje Krtinci - čisto mogoče je bila Krtina najbolj zastopana mala vas na trekingu! - Marko je končno dobil partnerja in mu ni več treba počasi pohajkovati z nama. 

Proga tokrat ni obetala kakšnih velikih orientacijskih zank, a jaz se že dobro zavedam, da je to napačno mišljenje, ki te zaziba v lagodno jemanje poti, češ, saj ni težko, potem se pa znajdeš v kaki grapi, daleč od ušes in oči. In zemljevida. Hja, tudi tokrat se je nekaterim tako godilo, nama pa na srečo ne, drugače bi res rabila lučke...

Previdnost ni nikoli odveč, tokrat sem zaradi neumnosti na prejšnjih trekingih vzel s seboj tudi povečevalno steklo. Če dobro vidiš na karto, je že pol narejenega!

Se je pa izkazalo, da moram malo več poslušati Heleno in brzdat svoje usmerjevalne želje. Tokrat mi (nama) je to rešilo rit. Dvakrat!

Začela sva počasi, kot vedno. Je pa bil že takoj na začetku spust v grapo, ki mi je dal prec takoj vetra. Od kote 570 naprej sem že imel muskelfiber. Kako in zakaj, me ne vprašat. Še danes ga imam. Aaaaaaargh, kot da ne bi nikoli nikamor šel... Ja, malce sem jezen.

Takole sva napadla koto 570 - KT2, kar ok je bilo vsaj navzdol, navzgor pa sva zašla na nek slep kolovoz (jebela kolovoze, ki se kar končajo in to vedno ZA ovinkom!) in sva morala rintat direktno v hrib, kar je bilo seveda luštno. In počasi.

Pa se nisva pustila motit. Jasno.

Kmalu po KT4 je mimo naju priletel ta prvi iz Pohodniške, komaj sem še odskočil, tako je pribrzel! Na razpotju poti pa sva jo ubrala kar naravnost, kar se je - kljub temu, da je v opisu pisalo nekaj drugega - izkazalo za super dobro.

Kmalu po KT5 sta priletela mimo še Markuša, sva jih že nekaj časa čakala...

potem še malo osvežitve s presneto mrzlo vodo, nato pa direkt na Pasjo ravan!

Srečava še Miho, ki priskače s fotoaparatom izza drevesa, nato prav na hitro in mimogrede zgrešiva markacije in se spet podiva kar povprek.

Zanimiva je tale Pasja ravan, za motoriste tudi, vsaj zgleda tako...

Tukaj še vidiva nekaj ljudi, potem pa se odpraviva naprej po zanki Ultre, kjer veva, da bova spet uživala v samotah gozdov in grap. Čuvava zadnje mesto in sva metla.

Teren do Sivke je tukaj super, nekaj malega celo tečeva, a prav veliko se nama preprosto ne da. Hoja ni počasna, je hitra, a tek nama ne gre in ne gre.

Špilj je super vrh, kar tam nekje nad grapo, sredi ničesar, strmo je gor in strmo je dol.

Dol greva malce po strmini, do Rusa, nato pa jo do najnižje točke raje mahneva po cesti. Tukaj celo nekaj več tečeva, zato začne Heleno tudi matrati koleno.

Kako bo šlo gor v klanec, me je matralo že cel dan. Vzameva ga po cesti, kar ni prestrmo, zato mi ne dela preveč težav.

Pa vendar potrebujeva kar nekaj do Črnega vrha in do cerkvic.

In kakorkoli je narava tukaj naokrog prelepa, opaziva tudi ogromno revščine, ki je kar vkleščena med vse te grape.

Žalostna podoba stare ženičke v napol porušeni bajti s povsem potrganim krilom je le druga stran blišča tega sveta. In vsi smo raje malce zamižali in odbrzeli svojim ciljem naproti. Tudi midva...

Tam nekje na sredi se je potem našlo še nekaj snega, sicer pa to ni nič čudnega, še vedno smo okoli 900-1000m nad morjem!

Še trije KTji naju čakajo, vsi na nekih hribčkih. Se mi je že dozdevalo, da bom danes še razkurjen... Ta prvi je bil nekam presneto daleč, drugemu pa sva zgrešila začetni greben, vmes pa je bil hrib tako strm, da nisva niti pomišljala, da bi lezla navkreber in sva morala počakati do "izstopnega" grebena. Kar pa tudi nič hudega.

Je pa najbrž šlo tistih pet, deset minut, ki so - kar se bo še izkazalo - še kako pomembne!

Vmes najdeva celo oglarsko kopo - uau, super, da to še delajo - točno nasproti nje pa tole:

ooooo, sem se hotel kar zavalit na posteljo... tako lepo je bila postlana, mehka... Kako mora bit to super ponoči, takole na toplem paziš na kopo, se pogovarjaš, spiš na prostem. O, tudi sam sem to počel kar parkrat, v mladih letih, ko so v Radovni še delali na tak način. Kaj smo mulci takrat uživali, oja!

Ampak zdaj sva morala kar mimo tople, prijetne postelje, kar naprej! Do cilja ni bilo več daleč, a se je tudi nama skoraj zgodilo:

tukajle ne zgleda prav veliko, a je vzelo pet minut (spet!), rit pa nama je spet rešila Helena! Čeprav smo po natanko isti poti šli lani, meni ni bila prav nič znana in priseči sem hotel, da bi morala it desno dol. Pa sem raje poslušal Heleno, kar se je izkazalo za zelo pametno.

O, kako ga mimogrede takole biksneš! Poznam pet trekerjev, ki so na Ožboltu - skoraj že na cilju! - šli desno, namesto čez in se čez deset minut teka zavedli, da je nekaj narobe. Uro in pol so potem reševali tistih deset, petnajst minut napačno vzete poti! In to pet njih, ne eden, dva, temveč pet!

Kar samo lepo pomeni, da moraš biti pozoren povsem do konca. Drugače se ti ta konec lahko oddalji še za kako uro... Ufff, mora bit to grozno, ko misliš, da si le še deset minut oddaljen do cilja, potem se moraš pa matrat še kako uro, dve. Brrrrr.

Heleno pa je že pošteno dajalo koleno, zato je najin home run odpadel, težko pa sva tudi lovila tistih pet minut, da bi le prišla pod osmimi urami. A se nikakor ni izšlo, s koleni se ni za šalit, deset minut gor al dol, čisto vseeno je, samo, da ne bo še kakšne večje poškodbe!

In tako nama je natanko po osmih urah hoje naproti prišla klopca. In kaj sva hotela drugega, kot da sva si čestitala?!

Skozi drevje pa se je že videl zvonik Sv. Andreja...

in rezultat je obstal na 8:04:38h, 34,72km, 1750 višincev. Rdeča midva, modra Marko in Janez.

In vtisi?

Kot vedno - najprej si navdušen, ker si sploh preživel, potem razočaran, ker si zadnji, zadnji, zadnji, potem pa spet počasi prevladuje navdušenje. In, ja, danes sem spet in ponovno navdušen. Bilo je enkratno, bilo je super, bilo je... saj se ne da povedat, to je občutje, ki te spremlja ves čas hoje. Občutek spojenosti z dnevom, naravo in sočlovekom. Zato mi je čisto vseeno, če sva zadnja, pravzaprav mi je še bolj všeč, saj tam zadaj večinoma zato obstaja le neznansko velik mir.

Ko greš čez vse faze - kaj mi je tega treba bilo, zakaj sem sploh tukaj, naj gre treking v tri krasne, jaz ne grem nikamor več, ok, dost mam, je*emti grapooo, zdele grem direkt domov, glej, kaj je lepo, joj, kaka super grapa, a greva še en krog? - takrat šele pride vse za teboj in tudi tam ostane. Zato se bom trudil na ultrah še kar nekaj časa, vsaj dokler me bodo hoteli organizatorji čakat...

Tokrat sva imela oba težave, zato je bil rezultat pravzaprav slab, celo slabši kot lanski. Pa bi moral biti kar dosti boljši. Jaz sem šel na treking bolan in čeprav si nisem tega hotel priznat, sem v vsak klanec to sproti spoznaval. Saj ni bilo prehudo, a, ko je bilo treba pokazat moč, je ni bilo od nikjer. Ne, ne, nič moči zate danes... Tako je šlo v redu navzdol in po ravnem, v vsak hrib pa me je pobralo, kot da nisem še nikoli nikamor hodil... Zato sem si delal zalet pred Heleno na ravnem, da me je potem v hrib mimogrede ujela.

Heleno pa so po šestih urah začela dajati kolena in so nama bili spusti oteženi. Moram priznat, da mi je prišlo kar prav, na koncu sem bil že toliko brez moči, da se mi ni dalo prav nič. Vem pa, da si je Helena strašansko želela tečt, saj ni bila skoraj nič zmatrana, le mogla ni zaradi kolen. Pa še osem ur sva hotela ujet, a na žalost ni šlo... so kolena vseeno preveč pomembna!

A sta se dva bolehnasta polomljenca končno le privalila skozi cilj...

Moj prehlad pa ni hotel ven, čeprav sem spihal iz glave najmanj dvaintrideset litrov. Še danes me drži, zdaj, ko me še noge bolijo kot da nisem v življenju hribčka videl... Oh, a se te neumnosti kdaj končajo in ima človek kdaj sploh KONDICIJO???

Ja, ja, saj vem, lahko bi pisal vsaj trikrat več, kolikor sem hodil, zato bolje, da neham in se poslovim z eno od lepših grap! Komaj čakam novih!

 

Tags:

domači kraji | pr norch

Knjižnice, naslednjič

by piskec 18. marec 2011 13:02

Enkrat daleč nazaj sem o tem že pisal. Pa tudi na med.over.net so se o tem razpisali.

Ampak...

Saj se trudim razumet vse vpletene strani, a ne morem. Po najboljši volji ne morem. Vsak sili v svojo smer in vsak ima po svoje prav, a končni izdelek je pravo skropucalo. In seveda nihče ni kriv in nihče ne more prav nič pomagat.

Včasih se čudim, kako ta zahodna civilizacija sploh preživi, saj si ne zna uredit še tako nepomembnih stvari. Rad bi verjel, da se obnaša(mo) bolje pri bolj pomembnih zadevah, a se mi dozdeva, da imamo tam še manj pojma.

Te knjige me namreč kar naprej morijo. In me bodo morile še leta in leta. In nihče ne bo nič naredil, izposojevalci se bomo pritoževali, posojevalci pa se bodo branili, da je drugače vse preveč komplicirano. Bi torej morali pritisnit na založnike, naj hudiča že enkrat pustijo na vrhu zadnje platnice prostor? Ali pa da bi za knjižnice tiskali drugačne knjige?

Sicer pa... jaz nisem knjižničar in me briga, kako bi to lahko rešili. Jaz sem le bralec pogrošnih knjig, ostali so pa vsi stručkoti in mojstri in ne vem kaj še vse. Ampak tega pa ne zna nihče porihtat. Ojej!

Sem jih šel doma prav slikat! Da vidim, kako je to... in zakaj se spet jezim.

Opa, no, tu je kar v redu. Skozi šivankino uho smo prišli skozi, da se vidi naslov. Slika avtorja pa... pa koga sploh to zanima? Bolj je pomembna oznaka D in EAN koda in naslov serije, seveda spodaj.

O, tale je pa super skoz prišla. Evo, to bi lahko bil predlog za založnike - tiskajte le tako! Naj ostane dovolj prostora za nalepko v zgornjem kotu!

Ker je žalostno, če malo manjka... Kaj je tam spodaj, lahko le ugibam.

Tole je še malo bolj žalostno, saj manjka že kar nekaj teksta.

Tole je pa zadetek v polno! Neberljivo. Jasno, Mladinska knjiga, kaj pa oni vedo o knjižnicah, kajne?

Najbolj pri srcu mi je pa tale. Ko se prikrade neka usmiljena duša - najbrž študent na priložnostnem delu med počitnicami - in si reče: "no, pa dajmo narediti tako, da bo prav in ne tako, da bo nam lažje!" In napopa nalepko v spodnji kot. Ojej, kaj hujšega! Knjige se ne da več najti, vrste v knjižnicah se strahotno povečajo in država izgublja ure in ure dela zaradi čakanja v vrstah. Knjižničarji morajo obračati knjige, nalepke so kar naenkrat vsepovsod! Kaos zavlada svetu. Aaaaaaaa!

Pa se najde šef in ukaže: "nalepko nazaj na pravo mesto!" In v deželi zopet zavlada mir.

Problem je v tej deželi večen in seveda ni vezan le na knjižnice temveč je vse naše življenje prežeto s tem. Jaz sem namreč le stranka. Tako kot sem naproti države le državljan in dela z menoj kot se ji zljubi, me pošilja iz urada na urad, me mori s papirji in podatki, ki jih že zdavnaj ima, tako sem tudi v knjižnici le stranka.

Lahko sem vesel, da sploh so in da mi nudijo storitev!

Verjamem, da je to poškodba iz starih časov, a vseeno se že nekam dolgo vleče. In nikamor dlje ne pridemo, čeprav kar naprej nekaj tulimo o tem, da je kupec kralj... Sicer se s tem kraljem prav nič ne strinjam, a ne strinjam se tudi z odnosom državnih organov, prodajalcev, podjetij itd. do svojih "le strank". Nekje na pol poti bi se morali srečat, bit en z drugim prijazni, ne pa da vsak sili v svojo smer do konca.

Knjige iz knjižnice v tujini nimam, imam le eno, kjer tudi tujcem ni bila všeč že odtisnjena koda, pa so pripopali še eno. Seveda malce nemarno, a vseeno še nekam tja, kjer poskuša ne preveč motiti.

Nič ne pričakujem, da bo kmalu kaj bolje. Tudi v daljni prihodnosti najbrž ne.

In to je pravzaprav škoda in odraz naše miselnosti.

Se oglasim glede tega naslednje leto.

 

Tags:

osebno | resnobnosti

Radioaktivnost

by piskec 16. marec 2011 11:30

Najbrž je ravno zdaj zanimivo. A kakorkoli rad delam uporabne stvari, upam, da tole ne bi bilo nikoli uporabno...

Ob vseh teh jedrskih peripetijah na japonskem, sem hitro naletel tudi na Urad za Jedrsko Varnost.

Nikoli še slišal, moram priznat. Ampak po krivici, ker imajo lepo urejene podatke. Je pa tudi tako kot vedno - vsak državni birokrat se na spletu bori sam. Sam s seboj, sam z vsemi ostalimi, z državljani in na koncu tudi z mlini na veter. Kakega skupnega nastopa birokracija ne zmore, še v okviru skupnega ministrstva ne. Zato lahko pojimo nepredstavljivo število pogodbenikov, ki zažirajo sami sebe, a kaj bi gledali v prihodnost!

Pa se pritožujem nad ministrstvom, ki je - vsaj v okviru prezentacije in dostopnosti do online podatkov - svetlobna leta pred ostalimi!

Zaenkrat je radioaktivnost v menuju pod Ostalo, najbrž pa se bo enkrat prestavila pod onesnaženje oz. okolje, ko bo kaj več narejeno, seveda.

Zadeva je pravzaprav enostavna in že v osnovi pove skoraj vse - to je količino sevanja v nSv/h. Za kaj več in za graf vrednosti pa je treba slediti jasno postavljenemu viru in linku: URSJV.

Obstajajo trije razredi sevanja - do 250 nSv/h je normalno oz. kakor pravijo na uradu - naravno ozadje, od 250 do 500 nSv/h je že povišana raven in spada nad opozorilno raven, nad 500 nSv/h pa je že stvar alarma.

Pri podrobnostih nič pomembnejšega, razen lestvice.

Kakor že rečeno - te podatke sem zagledal povsem po nesreči. Koliko takih se še valja naokrog, pa za njih niti ne vem?! Veš ti za kakšne?

Tags:

geostik | tehnika

facebook status upade with vbscript

by piskec 11. marec 2011 16:01

Prav tako kot za Twitter, tudi za facebook ni dobiti kake skripte v vbscriptu. Zato se mora človek kar sam pobrigat...

Po dolgem času sem se namreč naveličal SelectiveTweets, ker lahko pač pošiljaš le statuse do 140 znakov in še manj - gredo iz smeri Twitterja. To potem na facebook-u mogoče zgleda kar malce nenavadno - da takole šparaš s prostorom.

Zato sem se odločil, da bo treba naredi enega bot-a, ki bo polnil direktno v geostik stran in ne bo šel več čez Twitter.

In potem sem se zakopal med razne dokumentacije, primere in podobne neumnosti. Povsem jasno, da za vb nikjer nič, za php pa na tone. Bo treba spet malo kombinirat. In sem.

Seveda na koncu vse zgleda mnogo lažje, ker ne prikažeš vseh tistih slepih ulic, v katerih si se znašel med postopkom. Ni tudi vseh napak, ki si jih zagrešil in si potem kar nekaj časa razbijal glavo, zakaj zadeva ne deluje kot bi morala. Tudi ni vseh neuspešnih poskusov, ko hočeš videti, kaj pa tole naredi?...

Na koncu sem vse skupaj naredil takole:

v facebooku je najprej potrebno narediti aplikacijo, dobiti moramo App ID, ta je še najbolj pomemben. Nastaviti moramo tudi spletno stran, nekaj v stilu http://www.zzzz.yyy. Pod Mobile and Devices pri nastavitvah aplikacije sem nastavil še, da je to Native vrsta aplikacije, čeprav nisem siguren ali ima to kak pomen.

Nato moramo izbrati pravilna dovoljenja, kar je še največji problem. Aplikaciji moramo namreč dovoliti, da šari po našem profilu. Če pa hočemo, da šari še po naših "pages", ki smo jih sami naredili oz. smo njihovi admini, pa je potrebno dovoliti posebej še to.

Tale dovoljenja so malce nerodna, ker jih ne moreš zbirat v kakem vmesniku, ampak jih moraš uredit napol ročno prek brskalnika.

Kaka dovoljenja imaš, lahko vidiš pri lastnih Nastavitvah zasebnosti, kjer lahko urediš nastavitve pri Aplikacijah in spletnih straneh. Na koncu mora biti zadeva približno takšna:

pravice pa se dodajajo v brskalniku z:

https://www.facebook.com/dialog/oauth?client_id=[clientID]&redirect_uri=http://www.zzzz.yyy&scope=status_update,publish_stream,offline_access,manage_pages

pravice so zahtevane pod "scope=". Za objavljanje na zidu je potrebno imeti prvi dve (status_update in publish_stream), za to, da lahko spreminjaš status tudi, ko nisi online prijavljen v facebook potrebuješ offline_access, za pošiljanje statusa na tvoje "pages" pa manage_pages. Več o tem na extended permissions. Jasno, da jih je cel kup. Client_id je id aplikacije, redirect_uri pa spletni naslov, ki je vpisan pri aplikaciji.

Nazaj dobimo redirect na stran www.zzzz.yyy, kjer je v Query URI vpisana še koda! Takole nekako:

http://www.zzzz.yyy/?code=1dc845bnhde5639f245346tfdf20c-225845%6Cr_KDUEMNkDUDJklif9ui7U

Kodo si spravimo, ker jo bomo takoj poslali naprej - z naslednjim naslovom gremo po access_token!

https://graph.facebook.com/oauth/access_token?type=client_cred&client_id=[clientID]&redirect_uri=http://www.zzzz.yyyy&client_secret=koda_od_prej!

koda od prej je koda, ki smo jo dobili v prejšnjem stavku, client_id je ID aplikacije, redirect_id pa spet enak kot prej.

Dobimo zopet enak redirect kot zgoraj, vendar je v uriju zdaj access_token! Poleg je še expires_in=0, ki pa bi moral najbrž vedno biti 0, če le damo offline_access, drugače nam access_token poteče, kar pa ne bi bilo dobro. Ta access_token je potem dober za objavljanje statusa na osebnem profilu.

Za facebook strani (pages) pa je potrebno narediti še en korak:

https://graph.facebook.com/me/accounts?access_token=[moj_access_token]

dobimo žetone za vse strani in stvari, ki jih upravljamo. Nekako takole:

{
   "data": [
      {
         "name": "Vremensko dru\u0161tvo Zevs",
         "category": "Non-profit organization",
         "id": "350283986673",
         "access_token": "blablablabla1"
      },
      {
         "name": "geoStik",
         "category": "Website",
         "id": "175675457150",
         "access_token": "blablablabla2"
      },
      {
         "name": "gsStatusUpd",
         "category": "Application",
         "id": "208096835873502",
         "access_token": "blablablabla3"
      },
        ]
}

In to je to. Za svoj profil torej vzamemo svoj žeton (access_token), za strani, ki jih upravljamo pa enega od prej pridobljenih.

Končno gremo lahko k pisanju skripte. Ki je v osnovi seveda pravzaprav ni veliko in bi za wsh zgledala lahko tudi takole:

--------

Set http=Wscript.CreateObject("Winhttp.winhttprequest.5.1")

http.Open "POST", "https://graph.facebook.com/[PAGE_ID]/feed", false
http.SetRequestHeader "Content-Type", "application/x-www-form-urlencoded"

http.Send "message=Avtomatsko objavljanje...&access_token=[access_token]"

Set http=Nothing

--------

Potem pa lahko poljubno zakompliciramo, z enkodiranjem čšžjev, z error handlingom, z... ah, programerji vedno kaj najdejo!

Na koncu sploh ni zapleteno, res ne vem, zakaj sem se moral cel dan prebijat čez tisoče strani dokumentacije, primerov, ki ne delujejo, in čez miljone php skript. Skoraj vse je le stvar pravic.

Takole pa lahko z vsake win mašine takoj priletiš na svoj zid v facebooku. Za avtomatske zadeve seveda priročno.

Tags:

geostik | tehnika

Komna

by piskec 8. marec 2011 08:24

Če sem že v Bohinju, moram pa tudi kakšen hrib pogledat, kajne?

Sem si že dolgo prej omislil Komno, pa niti sam dobro ne vem zakaj. Najbrž prav zaradi zloglasnih serpentin in zaradi zadnjega spusta, ko smo šli s Krti le dol. Iz mladosti se spomnim dolgih turnih smuk po Komni, še starega - lesenega - Doma na Komni in neumnosti, ki sta jih počeli sestri, ko smo bili s celo familijo za prvega maja gor. Se mi zdi, da smo bili tam celo večkrat. Tistih nepreglednih snežnih poljan in tega, da je za vsako vrtačo še najmanj ena vrtača, če ne celo raje več, se tudi zelo dobro spomnim. In tudi tistega: "samo še tole vrtačo damo skoz, pa smo tam!" Japajade, saj vemo, kako to gre.

Ampak poti gor se pa nisem in nisem spomnil. Pa nisem mogel drugje priti gor kot tule, od Savice. Zato sem moral poskusit še enkrat, pa čeprav sredi zime.

Vreme je bilo enkratno, sonček, kazalo je celo na to, da bo tudi toplo, počutje pa je bilo bolj slabo. Noč je bila presneto kratka, želodec še vedno vznemirjen, pivo pa še vedno v vseh porah. Hm, grem vsaj vodo zamenjat!

Pa potem gledam tja gor, sonček, sneg, prekrasno, zelo lepo, ampak meni se pa vedno manj ljubi, lenoba se razrašča preko vseh meja... Kdo bo lezel klele gor?!

In se kar usedem nazaj v avto. Grem jaz raje domov spat, ležat, počivat! Še Heleno pokličem, pa...

Napaka. Jasno.

Me je prav prijazno nakurila, da naj spokam svojo leno rit navkreber, da sem čez tri minute že pridno pešačil.

Eh. Sicer pa še dobro, sem ji zelo hvaležen! Tigrastega mačka sem sicer tovoril s seboj in od začetka je bil kar težak, a se je nekje v tistem snegu in bregu kmalu izgubil, so ga serpentine vzele... In tudi končno navdušenje nad izletom bi mi hudo manjkalo, če bi šel le poležavat domov. Hvala Helena!

Tokrat se le nisem zagnal, je počutje kaj takega preprečevalo. Počasi sem vzel vse tiste serpentine, nisem niti vedel, koliko jih je, me je pa zaskrbelo, da jih bom moral gledat prav na vsakem koraku:

To bi bilo pa res malo preveč! Da te vsakih par minut opomni, kako daleč si še... Kaj sem pa vedel, koliko jih bo... No, zdaj vem, da jih je natanko 48, jih seveda nisem štel, sem šel raje prebrat. Snega je pa višje toliko, da se napisov ne vidi več, zadnja je številka 9.

Pot je v tem snegu široka, super shojena in prav lepo splužena od turnih smučarjev. So pa derezice prišle zelo prav, gor jih daš in ni več ne drsenja ne skrbi. Pa še tako fino škrtajo v mrazu...

Serpentin sem se potem kar držal, sem jih hotel prav psihološko uredit, se znjimi spopast in jih prehodit, a vseeno pri kakih desetih nisem zdržal in sem ubral bližnjico. Bližnjic je bilo seveda mnogo več, a sem res ubiral le tiste zelo dobro uhojene.

In tako sem bil kar naenkrat na koncu serpentin. Hop, tam, kjer prideš pod električno napeljavo in v Pekel, kakor se reče dolinici. Huh? Nekam kratko se mi je zdelo. A do Doma je še vedno nekaj hoje, je treba še dolžino vzet. Sicer pa so tam že razgledi, Dom se že vidi, sonček pripeka, sneg se blešči! Juhej!

Uro za serpentine in štirideset minut do Doma. Kar ok za hojo s tistim počasi hirajočim tigrastim mačkonom. Se mi je zdelo, da bom potreboval še več in sem bil zato prijetno presenečen. Pa še fino se mi je zdelo, ker sem bil še vedno len. Spodaj je namreč najprej pisalo 2:15h, potem pa sem hodil petnajst minut in je spet pisalo 2:15h! Precej dobro za moralno podporo...

Razgledi pa enkratni! Jaz na toplem sončku, v dolini pa meglice.

Potem pa grem in naročim klasično - čaj pa rum. In mi seveda oskrbnik prinese, šele potem pa se zavem... o, madonca, rum?! Sem ga precej žalostno gledal in razmišljal, kako se bo kaj ujel z brinjevcem od včeraj. Mogoče pa se spoprijateljita in ne prideta pogledat ven?!

Šparoven gorenc že ne bo ruma pustil. Ha!

No, noge so se šibile, v glavi se je vrtelo, a dol po grlu je prišel. In je tam tudi ostal.

Jaz pa sem jo mahnil dol, nekaj hotel bolj hitro it, a so me začeli takoj bolet podplati (od kje neki zdaj to???) in sem se moral dodobra umirit. Tudi sekal nisem prav nič več kot prej, le tistih deset serpentin, kot že pri poti navzgor. Prav presenečen sem bil, ker sem bil kar naenkrat dol, vsega skupaj petdeset minut sem potreboval. Kako pa zdaj to?

Spomnim se poti dol od zadnjič, s Krti, ko sem dol resnično letel! Ampak res, takrat sem tekel, ubral prav vsako bližnjico, bil premočen in zadihan mnogo bolj, kot če bi šel gor, skratka, se resnično namatral, a vseeno porabil eno uro... Od kje neki zdaj teh petdeset, ko sem res počasi ubiral vse ovinke? Če bi se potrudil, bi bil dol v pol ure? Hm... kar čudno se mi zdi. Ali pa je res vse v snegu in derezah, v njih namreč hodiš kar naravnost, nič ni treba pazit, nobenih kamnov, le dolgi koraki so te. A bom raje ubral drugo taktiko in šel še enkrat poleti preverit! Škodilo nikakor ne bo...

Čeprav sem začel šele okoli osmih, kar se je meni zdelo že pozno, sem gor grede srečal le dva, ki sta šla dol, en peš, drug na smučkah. Ampak dol grede sem jih srečal pa enega dol in 27 gor! Ja, presneto lepa nedelja je bila!

Bil sem resnično navdušen in če ne bi šel gor, bi bil res cepec. Zato sem moral še parkrat pogledat nazaj.

pa so se že začele delat meglice:

Sem se pa potem na poti do Bleda prestrašil mladiča, ki je prav brezskrbno pohajkoval ob cesti, gamsov pa res že doooolgo nisem videl! Ne, ne vidim jih v hribih ampak ob cesti! Čuden svet.

Serpentine so se torej izkazale za brezzobi strah, dolžina poti pa tudi. Skupaj z lepoto dneva je vse povzročilo, da je Komna pravzaprav prav super destinacija!

Tags:

domači kraji | pr norch

XIII. Srečanje ZEVS

by piskec 7. marec 2011 13:08

Trinajsto Srečanje smo že imeli, ej! Pridni!

Tokrat (ponovno - III. Srečanje in Srečanje s Crometeo) v Bohinju, kjer smo se kar nekaj časa zbirali v Allo Allo:

se pripravljali na naslednja dejanja:

šli obvezno pogledat Spomenik vremenu:

kjer smo naredili pravo gasilsko vremenarsko sliko:

in se odpravili bolj slastnim zadevam naproti:

s takimi lepimi copatki nismo prav nič posvinjali:

so nam pa podrobno razložili vse o Bohinjskih sirih!

V tisti slanici zgledajo prav slastni!

Ko zorijo so pa sploh že godni!

Cena? Malo drugačna kot v najdražjem sosedu.

Nato skok do vasice Studor, ki leži pod istoimenskim braniteljem doline:

kjer nas je oskrbnik

prav lepo sprejel in nam razkazal celo Oplenovo hišo, ki je preurejena v muzej:

Meni so takoj padle v oči dereze, kaj pa drugega...

Nato je sledil obisk najbolj znanega in slikanega drevesa v Bohinju, ki smo ga poslikali s prav povsod:

malo smo pa tudi uživali v prekrasnem dnevu in razgledu!

Potem pa smo že šli naši koči naproti:

kjer smo imeli Občni Zbor, se veliko pogovarjali, sprejeli nekaj pomembnih sklepov in po dolgih treh urah (ali še več?) le odšli na zasluženo večerjo!

Tu sem bil spet seveda pameten in sem jedel pizzo in to tako veliko, da na koncu tudi dihat nisem mogel več.

Potem sem lahko spet začel živet šele ko smo našli brinjevec.

Ampak tisto potem je pa čisto druga zgodba!

Naslednji dan sem jo ob osmih zjutraj že mahal na Komno, nazaj grede pa si nisem mogel kaj, da ne bi škljocnil še zlatorogega gamsa:

in cerkvice v Ribčevem lazu:

Super luštno je bilo spet, vsa zahvala pa gre seveda organizatorjema!

Tags:

ZEVS

geoStik Statistika Februar 2011

by piskec 4. marec 2011 11:57

Prejšnji mesec.

Februar 2011

Potresi:

  • 30-krat (-21) se je streslo,
  • po trikrat se je streslo 12. in 27.2.,
  • najmočnejši potres 16.2. ob 14:43, magnituda 2,3!

Vremenski podatki:

  • zajetih podatkov: 151.378 (-19.882) za 50 (+0) vremenskih postaj,
  • najvišja temp - Petrovče, 6.2. 15:50, 20,8 stopinje (+4,5st),
  • najnižja temp - Kočevje Trata, 24.2. 7:10, -13,2 stopinje (+2,5st),
  • povprečna temperatura vseh zbranih meritev: 1,251 stopinje,
  • Burja je najmočneje pihala 22.2. 22:25 107km/h v Manče (-32km/h),
  • zajetih stanj vremena: 3.321 (-339),
  • največkrat je bilo "jasno" - 1067-krat, "oblačno" - 857-krat, "dežuje" in "rahlo dežuje" 95-krat, "sneži" in "rahlo sneži" 154-krat.

Vremenske napovedi ZEVS:

  • izdanih napovedi v mesecu:  1.686 (-722),
  • ZEVS napoveduje od: 5.1.2006, uspešno napovedano že za 1.882 dni!,
  • največkrat v tem mesecu napovedal: Jovi - 651, astra - 319, duzek - 242.
  • vseh napovedi: 120.259,
  • največja napovedana temperatura: 5 stopinj,
  • najnižja: -11 stopinj,
  • naročenih na VN po e-pošti: 39 (+4),
  • poslanih e-pošt: 918.

Promet:

  • zastoj je bil sporočen 251-krat (-53),
  • nesreča 125-krat (+0),
  • delo na cesti 285-krat (+0),
  • intervencij 1.040 (+95), največkrat "Požari in eksplozije" - 552-krat.

Vozila:

  • prvič registrirana - 6.581, -0,48%,
  • vsa registrirana - 1.070.614, +0,12%,
  • vozniška dovoljenja - 1.284.668, -0,09%,
  • največ prvič reg. - Renault: 1078, -3,84%, Volkswagen: 864, +40,71%, Citroen - 470, -0,84%,
  • tipi vozil - Renault Clio:  350, -10,71%, Renault Megane: 307, -22,08%, Volkswagen Golf: 220, -17,91%,
  • V Ljubljani največ - 1.753, +13,54% novo registriranih osebnih avtomobilov, v Dravogradu najmanj - 14, -33,33%.

Odvoz vozil - ljubljanski pajek:

  • 568 odvozov, -0,53%,
  • največ odvozov je bilo dne 2.2. - 34,
  • največkrat odpeljani Renault Clio: 36-krat (-12), Volkswagen Golf: 19 (+1), Opel Astra: 17-krat (-5),
  • največkrat odpeljani s POSTOJNSKA: 42-krat (-6), MIRJE: 35-krat (+0), BEETHOVNOVA: 24-krat (-9),
  • odpeljane registracije: LJ: 423, KR: 34, NM: 20, KP: 17, CE: 16, GO: 14...

Tags:

geostik

Telovadba

by piskec 3. marec 2011 12:42

Sam se priklonim komaj kaj dlje od kolen.

Sreča, da te svoje lesenosti nisem posredoval naprej, ker nekateri rabijo kaj spodaj, da je bolj zanimivo.

Ja, ja, ko sem bil jaz majhen...

Japajade.

Tags:

osebno

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

Z vsemi mojimi vsebinami na tem blogu se lahko prosto razpolaga. Povedati s kje se vzame je lepo, ni pa nujno. Po želji torej in na lastno odgovornost.

WWW.KRTINA.COM

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

  • Menina (2)
    piskec je napisal: Mislim, da tudi vem, na katerega misliš... Morda p... [Več]
  • Menina (2)
    Vreme je napisal: Ooooo super, Še veliko stolpov čaka nate ;) [Več]
  • Kljunasto merilo (4)
    piskec je napisal: Rado, takih cmokačev je vedno dovolj, ampak jih sp... [Več]
  • Kljunasto merilo (4)
    piskec je napisal: Dejte miiiiiiiiiiirrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrr! [Več]
  • Kljunasto merilo (4)
    Wega je napisal: Oh, zakaj pa nisi prej rekel! Jaz ti ga zrihtam z... [Več]
Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP