Nahrbtnik

by piskec 31. avgust 2013 18:36

Doma imamo celo omaro nahrbtnikov. Majhnih, velikih, srednjih, še manjših in še večjih.

Midva za v hribe, otroci za na taborjenje in podobno. V veliki familiji je že tako, da je vedno nekdo nekje. In vedno potrebuje nahrbtnik.

V zadnjem času počasi menjujemo lastne zaloge. Nekateri nahrbtniki so preveliki/premajhni, nekateri so pa tudi že amortizirani, saj so skozi dali kar nekaj taborov.  

Do zdaj sva imela kar super nahrbtnike, a noben ni bil za več dni. Tistega, s katerim smo šli na morje, je pa vzel zaslužen počitek. Ostali pa vsi bolj majhni.

A kaj večjega tudi nisva hotela, imava 35+8l, kar je ravno dovolj, če si škrt s stvarmi, a bi bilo fino imet enega vmes. Nekih 45+5/10l.

In smo šli zadnjič (enkrat julija) v trgovine. In našli nič. Najboljši je bil spet isti najin 35+8, a se zanj nisva odločila.

Potem pa sva s Tamaučkom slučajno šla mimo trgovine Jack Wolfskin. Nekaj sem sicer vedel, da imajo nahrbtnike, a daleč stran od cen, ki sem jih bil pripravljen sprejet. 

Pa sva šla pogledat...

In tako me je po dolgem času spet nekaj navdušilo. Navdušilo z izdelavo, uporabnostjo, velikostjo in nenazadnje s ceno. 30% popusta je bila za gorenca tista magična številka. Na koncu je stal natanko toliko, kot vsi ostali. 

Sicer ni bil 45 + nekaj, ampak kar 50. Superca.

Jack Wolfskin. Kako nekaterim znamkam ne zaupaš, a niti ne veš, zakaj ne. In če ne bi imeli takrat tistega popusta in če ne bi bil ravno pripravljen - kar ponavadi nisem - zaviti v trgovino "samo pogledat", od vsega tega ne bi bilo nič. 

Takle je v celoti.

Vsaka znamka ima seveda neke svoje finte, svojo izvedbo, lastne zamisli. No, nekateri nimajo nobenih zamisli, le nekaj skupaj spacajo. Pri Wolfskinu pa so se zgleda potrudili.

Voda, to je nujno.

Stranski žepi, tudi nujno.

Drobnarije tudi.

Kaj za gor pripet tudi. Tokrat celo vem, kam naj bi kaj pripel!

Za hrbet pa sem hotel kaj bolj oddaljenega od hrbta, a se mi zdi, da je to pri večjih nahrbtnikih zelo težko. Zato sem se pri nakupu sprijaznil s temle, bo treba probat, ne?

Za pokrit v primeru dežja? Nujno! Uau, v oranžni, juhu!

Vse moje zahteve je dal skozi. Nisem prav zahteven, le par stvari je nujnih, ostale pa so opcijske.

Ampak Wolfskin se tukaj dobro odreže in to z zanimivimi pristopi, ki delajo vso stvar mnogo bolj privlačno!

Žepki, ki se dajo skrit nazaj v nahrbtnik. Za dodatno flašo, ker jo je ponavadi med hojo nazaj v mrežico tako težko tlačit. 

Denarnice, telefoni, fotoaparati, ki so vedno zakopani nekje zgoraj, so zdaj lahko v drugem žepku, do katerega je možen enostaven dostop tudi med hojo.

Hm... tole pa sploh ne vem, čemu se uporablja. Bo treba še raziskat.

Znaki in napotki. Pametno in vedno dostopno. Upam, da ne bom nikoli potreboval, a če bom, je fino, da je blizu.

Zmaga pa tale - piščalka na prsnem pasu!

Na koncu se ti zdi, da je vsa zadeva res narejena s poznavanjem in z mislijo na pohodnika. Da bi mu zadeva prišla prav in da bi bila funkcionalna, uporabna. Da bi bilo uporabniku nositi tehle 50 litrov v veselje.

S takimi malimi ljubeznivostmi in dodatki dosežeš marsikaj!

In ja, na koncu je bil res kot ulit. In tudi, ko je bil težak in napolnjen do konca, ga je bilo še vedno veselje nosit! Enkratno se je odrezal!

Kaj pa vem, najbrž je tole reklama, ampak ene stvari si to povsem zaslužijo. In z veseljem jo bom najbrž še kdaj naredil.

Tags:

tehnika

Devet (9) let

by piskec 21. avgust 2013 15:05

Spet pozabil.

A vseeno spisal prej ko lani, ko nisem pozabil. Huh?

Devet let, samo tako, v opomin. 

Upam, da zdržim desetletje. Saj mi kar dobro kaže, zadnje čase spet več zgodb. Dolgih zgodb, polnih slik. Hribovskih, jasno.

Brez kakšnih velikih napotkov. Življenje gre dalje, včasih povem kaj pametnega, večkrat ne. Tako je to.

Vse najboljše Podkleteno Nebo, še kar hodim Od Sebe in Nazaj, še vedno mi je v veselje! Nekje Tam Vmes, kajne?

Rado je lani seštel, 1652 + letos 44 = 1696 prispevkov, slik pa čez 4700.

O številu bralcev bom pa raje tiho. 

Tags:

osebno

Streha

by piskec 20. avgust 2013 23:00

Pa je šlo mimo. Med enimi in drugimi hribi.

Menjava strehe.

Stare, stare

in Kikindo

smo zamenjali z italijani.

Zdaj zgleda tako. 

Zaenkrat nič ne pušča. Kar je dober znak.

Late so se zamenjale, polno nekih dil smo gor nabil, ostrešja pa nismo menjali. Baje bo zdržal še tele cegle, potem pa bo treba še tisto zamenjat.

Skratka, tole pišem zato, ker to naslednjič ne bo več moj problem! Jaz sem odrajtal svoje.

Šliki šlaki.

Tags:

dogodki | hiša

Turska gora

by piskec 14. avgust 2013 11:25

Tamaučka sva morala peljat v Logarsko dolino na planinski tabor.

Ja, pa je ne bova v Logarski, ne da bi šla malo naokrog, kaj?

Prvotni načrti so bili še bolj smeli, omenjalo se je celo, da pustiva en avto kar tam in greva peš na drugo, kamniško, stran. Vmes je bil namen celo ostat v Kamniških kake dva, tri dni. Pa smo moral narest streho in ostal nama je le en samcat dan, pa še ta ne cel. In potem res ni imelo smisla motovilit z dvema avtoma in s prehodi na drugo stran. Kdo ve, kaj bo naslednji teden, ko ga bova morala iskat.

Najbolje torej, da tale dan, čeprav šele od enajstih naprej, izkoristiva najbolje, kakor se ga da.

Mislim, da sva tudi ga. Ha!

Turski žleb naju je že matral dolgo časa, večinoma sva razmišljala, da bi ga napadla kar z naše kamniške strani in potem dol na Okrešelj in spet nazaj čez. Kdo bo pa v Logarsko hodil in vstajal ob 2h zjutraj... Tako sva vedno zavila kam drugam in plan je ostal neizpolnjen.

Planinski tabor v Logarski je bil tako najboljša reč, da končno le sprovedeva tole najino zadevo. Pa dajva, sva rekla, čeprav me je bilo že vnaprej presneto strah. Pa mogoče žleba niti ne toliko kot Kotličev. Pa višine, pa skal, pa vsega. Tako kot vedno, nič novega torej.

Začeti s potjo malo pred enajsto je v teh vročih dneh pravzaprav kar dober podvig. Ker skoraj vedno začenjava še v zgodnjem mraku, se nama je tole zdelo popolna herezija.

A ni bilo druge, med (n+1)*milijon turistov sva se zapodila še midva.

Logarska pobira 7 evrov vstopnine in glede na obiskanost je moral biti nedeljski izkupiček kar precejšen. Še vedno pa je cesta enako luknjasta (celo bolj) kot pred dolgimi leti, parkirišča so slaba in jih je premalo. Na pretek pa je smernih tablic, teh pa je kolikor hočeš ali nočeš, to pa je res. Najbrž pa so šla za njih kaka evropska sredstva. Najbolje, da uvedemo za vsak mali konec te ogromneee dežele pobiranje kakšnih denarjev. Dars s svojimi bedastimi postajami torej ni nekaj posebnega, le sledi lastni mentaliteti.

Pa pustimo, po dveh urah sem se že nehal razburjat. Sva raje krenila v peklensko vroč dan!

Še Rinka se je v teh dneh skrila! Bolj malo jo je...

Skozi gozd je potem še kar šlo, je pa od naju že teklo na vse strani.

Zavetišče GRS se je izdelovalo na polno! So ravno te dni ves les zvozili gor. Žage so pele, kladiva tolkla, usta dajala povelja, toliko o ljubem gorskem miru. Sicer pa je ob milijonu ljudi v nedeljo na Okrešlju mir  le utopija...

Sva hotela pogledat Dom pa sva jo mahnila kar mimo, je bilo ljudi v jatah!

Dan ni več tako dolg, se bo treba podvizat, kdo ve, koliko časa bova potrebovala! V steni se ti ne sme nič mudit!

Še mimo spomenika reševalcem

in je konec sence. Samo še skalovje in dolg vzpon proti stenam.

Heleno sonce kar matra, meni pa je popolnoma vseeno, zadnje čase me vročina nič ne moti. Saj jo sem in tja počakam...

Turski žleb pa se nama bliža, čeprav od spodaj zgleda, kot da nikoli ne prideva do njega!

Stotine okljukov vodi do tja gor. Diretno po soncu, brez sence. Juhuhu. Mi pa gre na živce, ko doma GPS pokaže, kot da sem šel direkt navzgor...

Pa sva vseeno kmalu tam. Še malica, je treba počakat, da ljudje pridejo dol. Je ravno čas, ko se večina vrača s ture. Evo, midva pa šele gor!

Pa pride čas, ko se morava še midva zagnat v steno. Malo me matra, a tole ne zgleda hudo, sicer je tehnično zahtevno, a nikjer velikih prepadov. To je torej ok!

Ta, ta prvi vzpon je pravzaprav najhujši. Vse ostalo je dokaj ok, tale pa je zoprn, sploh s samovarovanjem. Če dobro pomislim, je ravno samovarovanje tisto, kar je tule zoprno. Vse skupaj je namreč malce previsno, držat se moraš na skobah navzven, pripet pa si na navpično zajlo, kjer moraš svoje priponke porivat naprej gor. In ko se hočeš pre-pripet ti kar naenkrat zmanjka rok.

Hm, kaj pa zdaj?

Še najbolje bi se bilo tam pripenjat direktno na skobe. Ali pa sploh ne.

Seveda jo jaz mahnem kar gor, ne gledam nič dol, borim se sam s sabo, s skobami in s presnetim varovanjem, dokler se ne ustavim na prečni polički za vogalom. In čakam na Heleno.

In čakam. Pa še malo čakam. Pa še en majčken čakam, potem pa grem le nazaj pogledat, kaj se dogaja. In tam na tisti skobi stoji Helena in - tako kot jaz - že malo prestrašena nima pojma, kaj naj naredi. 

Zanimivo je, kako nama gre to dobro, čim nekdo popusti, vedno drugi potegne naprej. In tako sem tudi jaz z ritjo s tiste poličke visel dol in jo opogumljal in dajal (najbrž nepotrebne) napotke. Ravno dovolj spodbude, da se je zavihtela čez tiste zoprne skobe. V tistem trenutku me ni bilo prav nič strah, sem pomagal, ni prostora za strah.

Nekateri pa se tem skobam kar lepo ognejo, samo par metrov naprej greš po melišču. Ko ni snega, seveda.

No, naprej je pot super luštna. 

Prečenja so prav posebno super zalogaj, najbrž zato, ker nikjer nisi prav visoko. Le zajla bi lahko bila malce višje. Jaz sem velik pa moram potem hodit čez v čudno sključenem položaju... Najbrž vsi zadaj mislijo, da imam polne hlače.

Kar lepo gre tja do pod vrhom. Do melišča. Tisto pa je seveda zoprno, kot vsako bedasto melišče.

In že si na vrhu!

Enkraten kraj za poziranje!

Do Turske gore potem ni več daleč. Tam pa drugi pozirajo.

Pri Grintovcu rohni helikopter. Slabo znamenje, predolgo je na enem mestu, nekoga pobira. Ni dobro, ni dobro!

Malo je manjkalo, da bi obveljal plan, da bi šla dol v Žmavčarje, a naju tokrat vleče nazaj proti Logarski. Proti Kotličem.

Kar sva nekoč že šla, a me je vseeno kar nekaj strah. Pojma nimam, čemu. A ima višina kaj opravit s tem? Eh.

Se vzamem k sebi, bom šel počasi, pa bo. Po riti, če bo treba! Da ne bo kdo mislil, da je takle Sod brez dna zame kaj hudega?! Ne, ta ima zajlo, tu mi ni prav nič hudega! 

Bolj me dajejo krušljiva, sitna strma pobočja. No, vsaj strmih trav ni nikjer na vidiku. Hvala bogu.

Tistih drsečih kamenčkov sem počasi že sit in postanem ritolizec ritolazec.

Ta besedna zveza/zmeda me potem tako navdušuje, da me ima Helena kmalu dovolj. A tega ne pokaže, mi pusti, da govorim grde besede, le da grem naprej. 

Jaz pa si krajšam čas in poglede v Kotliški graben z "dražljivo" izpostavljenostjo, ritolazcem, tuljenjem "Goličica" ko ni zajl in podobno. Če pride čeh v šlapah na Mangrt, bom pa tudi jaz prišel v Kotliče! Ha!

No, kar naenkrat sva v Kotličih. In tu se stvari zapletejo do skrajnosti.

Ko sem se pripravljal na najin izlet, sem nekje opazil tudi, da jo nekateri s Kotličev mahnejo direktno proti Okrešlju, tja pod steno. Nič ni treba gor proti Brani, na Kamniško in potem dol. A kaj več kot omemb nisem našel. Nikjer kakšnega pametnega napotka, kje naj bi se ta pot odcepila, kakšna naj bi bila, koliko plezarije itd. Nekje v Kotličih...

Čisto mimogrede sem omenil.

Hja.

Ampak tale Helena. Prav dobro ve, kako mora kaj narest. In lepo umirjeno reče: "jaz bi šla tuki dol. Ti pa se odloč."

Evo, evo, evo! Pa sem tam! Dol je bila luknja, strmo ko pr norcih. Še slikat se nisem upal, še gledat ne. In zdaj naj grem kle dol? Ampak kako možnost pa zdaj sploh imam? Če ne grem, bom popolna boječka (kar sicer sem že tako ali tako, ampak tako bom še bolj!), če pa grem, se bova pa oba razsula tam dol v tisti presneti grapi. Argh!

Ah, točno je vedela, da bo moški ego poprijel! Bere me kot odprto knjigo. Jajca.

"Ja, pa pejva."

Pa sva šla. čeprav nisva imela pojma ali je grapa sploh prava in če bova sploh kam prišla. Plan B je bil potem - "ja, bova šla pa nazaj". Aja? Nazaj? Ja, seveda, nazaj, ja.

Počasi se mi je v mislih oblikovala slika helikopterja. Le zakaj?

Dol je šlo počasi, a je šlo. Sem in tja kak manjši skokec, a nič prav zahtevnega. Malce poplezavanja - kjer sem spet užival (neverjetno!) -, a bolj zaradi strahu kot zaradi potrebe. Sem pa slikal šele takrat, ko sva bila že skoraj dol, namesto, da bi poslikal celotno pot.

A do konca nisva vedela, če bova sploh prišla do poti s Kamniškega sedla. Nikoli ne veš, če ni kje kake skalne zapore ali prestrme grape. Sva se torej držala zgornjega dela, tik ob steni in vsak ovinek upala, da bo pot prosta!

Nazaj vse skupaj zgleda mnogo manj nevarno in čisto lepo bi se držala tudi spodnjega roba, morda bi šlo še lažje. Naslednjič?

Škoda, da nisva več slikala, a sem bolj pazil na svojo rit kot na to, da bova imela poslikano. Tik pod steno se nato priključiš poti s Kamniškega sedla. Sem mislil, da bom doma na GPSju kaj bolje videl, kje sva šla, a je vse takole:

Niti se ne vidi po točno kateri grapi sva šla! Ah, ta natančnost! Se mi zdi, da je pravilna tista spodnja, desna, ne pa leva grapa, po kateri je narisana sled. GPS nima pojma direkt pod steno...

Midva sva sigurno porabila več kot pol ure. Se pa vidi, da je nekaj shojeno in v melišču se še najde shojena pot. Po mojem izkušeni tole naredijo v desetih minutah in kar lepo skrajšajo celo turo. No, razen, če nočeš na čaj na Kamniško sedlo!

Tako, pa sva bila še malo raziskovalca. K sreči se je vse dobro izšlo, jaz pa spet dobil dar govora. Oba pa dobršno mero evforije, hitro sem sklamfal novo besedno zmedo Neumni Pogumni imajo srečo. Evforija pač, a naslednjič bo sigurno prišla prav.

Zato je tudi Okrešelj padel hitro mimo, prav tako skupina tridesetih poljakov. V gojzarjih. Aleluja.

na lojtricah pa sva se lahko pozno popoldan celo slikala ne da bi bilo poleg še triindvajset ljudi, kot je bilo to dopoldan.

Pa je bilo kljub pozni uri še kar nekaj ljudi!

Še pogled direktno v Rinko

in najina tura je bila super zaključena!

Le nog si nisva uspela namočit, je Savinja kar izginila, do Rinke nazaj se pa nama ni dalo...

Ampak, če dobro pomislim... zakaj hudiča pa moram vedno tako zgodaj vstajat, a?! Saj gre takole tudi čisto ok. Kaj pa je tisto malo vročine?!

Ja, res, presneto lepa tura. Za celo zgodbo.

Tags:

domači kraji

Konj

by piskec 9. avgust 2013 19:07

Takole blizu nas je, pa nisva bila še nikoli gor.

Ne, ne, take stvari je treba spravit v red. Takoj, zdaj!

In sva šla spet enkrat sredi noči. Proti Konju, tistemu nad Presedljajem.

Bova vmes še malo raziskovala, sem si mislil in pustil najboljše za kasneje. Zato sva začela z eno dolgočasno. Od Pod Bele do Presedljaja.

Vleče se, vleče. Ko pa se ustaviš, te pa napadejo komarji. Helena se je hotela ustavljat, jaz pa sem kar naprej mencal. Zato je zgledalo, kot da se nočem ustavljat. Ampak ne! Samo komarjev sem se otepal, ti rečem!

Vseeno pa se nama nikamor ne mudi. Zgodaj je še, ravno dan se dela, midva pa lepo še vedno v senčki - Počivalo Prižnica.

Malo popestriva še z raziskovanjem. Odcep seveda takoj najdeš, ravno tam je, kjer je kar naenkrat kup markacij v drugo smer. Najbrž gre lovcem na živce, da gre vsak tule mimo...

A tole lovsko hišico se splača videt! Neverjetno lepa pozicija, neverjetno lepo vzdrževana, prav vsaka najmanjša stvar je dodelana, obrezana, izrezljana, narezana... Nekdo tule pusti dobršen del svojega življenja. Kar me sploh ne čudi, ker je fantastično lepo!

Občudovala in odšla odprtih ust. Take hiške so v veselje ljudem in naravi. 

Se pa lovci morda včasih malce spozabijo in najdejo tarče kje drugje, kot so v resnici.

No, vsaj upam, da so tole luknjo nastreljali lovci, ne pa kaki hribovci, ki hodijo naokrog z orožjem...

Na Presedljaj se torej končno le prizibljeva. Debele tri ure! A nama se sploh ne zdi, da je toliko... Pred nama se že kaže Konj. Tamle gor nama bo še vroče!

Opremo nase in kar greva. Po malici seveda.

Greben je sem in tja res ozek, zračen.

Pa še polno lastovk roji naokoli. Skalna lastovka? Še nikoli videl... Vse pa roji naokrog!

A potem pridejo na vrsto rožice in namesto, da bi se varovala, plezala in bila previdna, ona slika. Slika rože! Sredi stene!

Saj ne rečem, grozd Zoisovih zvončnic je res velik... ampak!

Jaz pa stojim spodaj in se pritožujem. Ta prav dec.

Ko poslika vse, kar se da poslikat pa greva lahko novi "dražljivi" izpostavljenosti naproti. Tole me sicer ne moti, ker je žica. Pravzaprav mi ni hudega (o, ko bi le vedel, kaj me še čaka!).

Potem sva pa že na vrhu. Ker je polno ljudi ravno na vrhu, lahko slikava le tole

in metulja, ki mu je strašansko všeč oranžna barva.

Planina Rzenik je živa. In to kako! Tudi tu je vse presneto urejeno, lastnik pa v polnem delu! Tudi tu so presneto lepi kraji!

Še par korakov pa sva že na Planini Dol.

Tu pa bo spet treba malce raziskovat. Namenila sva se namreč dol po Martinj stezi, nimava pa ravno pojma, kje bi morala it. Saj so slike na netu, a ključni odcepi vedno manjkajo, to vem že iz izkušenj. Veliko lažje bi bilo, če bi začela spodaj in bi videla, kje prideš ven na planoto. A ni bilo druge, zdaj sva bila gor, bo treba probat, kaj poiskat, nekam bova že prišla... Le upala sva, da ne bova kot par tujcev, ki so ga morali reševati tukaj okrog ravno pred parimi dnevi.

Kar naprej po cesti, mimo lovske koče, potem pa bo mogoče kdo tam, pa bova prašala...

No, lovske koče sploh nisva opazila! Čeprav se je skrivala le par metrov zraven, čisto sva jo zgrešila.

Sem se pa moral ven vleči, ker sem seveda od začetka veselo razglabljal, da greva mimo lovske koče... kako potem odgovorit na vprašanje: kje pa je zdaj lovska koča? Ja, no, mogoče, tam zadaj, mogoče je pa že podrta, stara karta veš, nisva dobro gledala itd. Huh, ni ravno dober začetek, če že lovsko kočo zgrešiš. Kako boš pa vdel začetek poti čez steno, a? Kar tako, na pamet?

Ampak pogumni - ali pa nespametni - imajo srečo.

Pravzaprav ni treba veliko. slediš in to je to. Ko prideš do tegale pa veš, da si na pravi poti. Tule gre potem Martinj steza dol čez steno.

Od daleč to takole zgleda (to je slikano od drugod):

 

Nekaj časa mi še gre, potem pa sam sebe zaslišim. Moje dihanje je že zelo glasno, od mene začne kar teči. "Helena", jo vprašam, "a je teb tud tok vroče?" "Ne, sploh ni vroče!"

Ojej, mi je že jasno.

Tule nekje že na polno kolnem in sproščam, kar se sploh sproščat da.

Saj ni kaj reči, potka je res enkratno speljana, a zame je tole hudo. Sploh zato, ker gre navzdol. Navzgor ne bi bilo pol tako hudo, tu pa v svoji domišljiji vidim zdrsniti vsak korak. In tu ne letiš prav malo. Ohohooooo.

In ko mislim, da je pa zdaj že vsega konec, ker sva ven iz stene

je svet še vedno tako presneto strm, da hodim skoraj po vseh štirih.

Helena pa se mi čudi, kaj hudiča počnem?

Aaaa, neugodno. Drugič morava tule gor, samo ne več dol...

Moja panika še nekaj časa traja, vse dokler se svet toliko ne položi, da lahko spet zravnan hodim in se ne držim za vsako travo.

Potem pa itak začne Heleno bolet koleno. In najini vlogi se zamenjata, zdaj sem jaz ves navdušen (ker je konec globočin) in ona vsa poklapana.

A počasi se daleč pride, kar je čisto res. Še malce po cesti (kjer Helene ne boli več koleno, meni pa ni nič strah), pa sva na izhodišču.

Točno ob dveh sva doma, kot sva obljubila otrokom.

Dolga, a prekrasna tura. Martinj stezo bova še uporabila. Za navzgor seveda. 

Je bil pa presneti Garmin spet neposlušen, vsakič crkne kako uro prej. Tokrat je crknil ravno prav - ravno tako, da ostane neoznačena Martinj steza skrita. 

Morda pa je crknil zanalašč, kdo bi vedel?

Tags:

domači kraji | pr norch

Storžič

by piskec 8. avgust 2013 17:54

Najprej sva imela midva okoli Strožiča najin prvi treking! Potem smo šli s Krti delat vzhodne pristope, če lahko temu tako rečem, lani pa sva z Markom nekako obdelala še južne pristope.

Kje so pa tu severni pristopi? Kdo bo pa njih obdelal?

In sva jih s Heleno!

Še pred šesto sva malo dizel raketo parkirala pod Domom pod Storžičem.

Kam že? Tukaj sem sicer že bil, a to je bilo v nekem prejšnjem življenju. Kam že?

Pa sem vseeno moral takoj navsezgodaj čez mokro travo hodit... A sva vseeno prišla hitro do pod Žrela. En, dva, tri pa si tam, še ogreješ se ne, pa že vlačiš nase opremo!

In začneš. Kar gremo, kaj se čaka?! Mimogrede pa bo gneča!

Žrelo je luštno, nič kaj precej zoprnega, le ustavljava se na mestih, ki mi niso ravno najljubša!

Na eno stran dol, na drugo še bolj dol. Jaz pa aaaaaaaaaa... A morva res čist na robu sedet?!

A kar gre, nikjer ni prav velike izpostavljenosti, strmih trav pa sploh ne. Čim so pa klini pa žice, mi je pa itak v veselje! Tole pa res ni hudega.

Še preden se dobro zaveva in še preden naju kdo prehiti, pa sva midva že na grebenu! No, eni se morajo še malce potrudit!

Pred nama le še greben, vrh se že kaže, tako blizu pa le še ni. Kakšna urica bo še do tja.

Zadnje čase se precej obirava, a v takem vremenu niti ni čudno. Naprej spuščava ljudi, midva pa občudujeva in občudujeva pokrajino. In vlečeva trebuh noter, ko kdo slika.

Ustaviva se raje pred vrhom, na vrhu je že petsto ljudi, od ovc pa je tako posran, da se nimaš niti kam usest. Slikat se, to je pa to.

Odkar me je Rajko tako dobro naučil self-shote delat, sva čisto samozadostna pri fotografiranju. Nobenega ni treba prosit...

Greva kar takoj dol, bova potem kje drugje malce posedela. Čez Škarjev rob seveda.

Tam nekje se da najti kak bolj samotni kucelj, imet spet malco in še malo občudovat te naše hribe. In gledat greben Storžiča daleč nad nama, po katerem se vijejo kolone ljudi. Uau, a ni že malo vroče?!

Midva sva že skoraj v gozdu, tu je vsaj normalno, malce hladneje.

Na koncu še prvič videni spomenik preminulim v gorah, ravno včeraj se je na žalost tukaj okoli nekdo ponesrečil...

Spijeva en čaj v Domu, ki je povsem prazen, čeprav je naokrog vse polno avtomobilov. Čudno?

Pa še celo plezalno steno imajo, take stene pa so v teh časih vedno polne. Kako torej, da je ta prazna? 

Nato pa le še pogled nazaj

natočiva še najbolj svežo vodo

in sva do enih že zdavnaj doma!

Heleni je bil izlet tako všeč, da je še isti dan napisala prispevek. Kaj takega se ne primeri vsakič, pravzaprav se primeri zelo, zelo redko. Kar najbrž pomeni, da ji je bilo res všeč!

Meni pa tudi, jasno. Hribi so hribi, meni je tam vedno všeč, čeprav me velikokrat kaj stiska. Bomo že, anede!

Ostanejo le še zahodni pristopi. Psica torej, kakorkoli se že to čudno sliši.

Tags:

domači kraji

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

  • Gremo čez Lošinj! (2)
    piskec je napisal: Marjetka, res je, Lošinj ima nekaj v sebi, kar nas... [Več]
  • Gremo čez Lošinj! (2)
    Marjetka je napisal: Prvomajske počitnice na Lošinju so meni še vedno n... [Več]
  • V meglo! (2)
    piskec je napisal: Sem se večkrat spomnil na tistikrat, medtem, ko se... [Več]
  • V meglo! (2)
    Wega je napisal: Precej znano... http://wega-lps.blogspot.de/2009/... [Več]
  • Pesem v noči (6)
    piskec je napisal: Bo treba enkrat eno raziskavo narest. Nč ne verjam... [Več]
Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP