Day After

by piskec 17. oktober 2011 20:05

Dnevi po kakih velikih dogodkih so vedno malce žalostni.

Vznemirjenje pojenja, adrenalin se počasi umika, telo in um postajata mlahava. Večji kot je dogodek, bolj se to pozna.

Seveda pa ima človek še vedno veliko dela, po-dogodkovne aktivnosti so pravzaprav tudi pomembne, treba je narest poročila, finančni izkupički (koliko si še dolžan), rezultati, zahvale, pisanje sem in pisanje tja, urejanje slik in bogve kaj še vse.

Že samo za uredit 800+ slik bi rabil kake dva tedna...

V trenutku, ko je zadnji tekmovalec prišel v soboto v cilj, je meni vse dol padlo. Napetost je pač rasla, kar nekaj tednov se je nabirala in na koncu so vsi tekmovalci kar nekako "tvoji". Saj dobesedno ne skrbiš za njih, a vseeno se čutiš odgovornega prav za vse. 

Da se jim ne bo kaj naredilo. Da bodo živi in zdravi. Da ne bodo imeli žuljev. Da se bodo imeli fino. Da se ne bodo - preveč - zgubili. In ultimativno - da bodo vsi nepoškodovani prišli v cilj.

Ene par ciljev sem tokrat zgrešil, a sem si jih dobro zapomnil za naslednjič. K sreči pa se je zadnji, ultimativni - o nepoškodovanosti in cilju - vseeno izpolnil.

Huh. Je padla skala!

Zato sem še danes kar malo matast in namesto, da bi kaj delal, skušam tukajle nekaj ustvarjat.

Včeraj sem šel zato raje ven, čeprav se mi seveda ni dalo, a zastavic ne bo nihče drug pobral!

Takole sem jih najprej v petek postavljal:

Le štiri sem takrat imel na grbi, tri je postavila Helena, Marko dve, dve Tadeja in Petra in eno Darja in Dejan, ki so bili na KTjih.

Pospravljanje je bilo malce bolj zamudno, sem jih imel sedem za pospravit. Vsi s KTjev so prinesli svoje, Marko je šel še po dve, Tadeja in Petra pa še po tisto k Spomeniku.

Nastalo je torej tole.

Dobrih 41,2km, seveda skupaj z avtom. Sem se pa vseeno kar nahodil, nedelja je bila lepa, jaz pa poln energije, ki sem jo prejšnji dan lahko samo gledal in stal, stal, stal, stal, dokler me ni že fino križ bolel. No, pri pospravljanju zastavic ni bilo nobene bolečine v križu... le zadihan sem bil ko strela, sem se spet gnal. Kot da bi hotel podoživet vso matrarijo sobotnih tekmovalcev! 

Sem pa lahko videl, kakšno presneto lepo vreme so imeli v soboto! Neverjetno lepo, neverjetno!

Sam pa še vedno gledam tele karte, še vedno raziskujem. Gledam gps sledi ostalih in gledam svoje. So kakšne zanimive, naprimer tale Jeblanca, ki sva jo s Heleno letos prvič sploh obiskala. Jasno, ko pa je tak lep neizrazit poraščen vrh...

Modra črta je postavljanje - okoli najprej gor in direkt potem dol, rdeča pa pospravljanje. Tukajle se nazorno vidi, kako se človek uči in kako pravzaprav hitro pridobi orientacijo tudi sredi povsem navadne hoste! Vsakič je šlo bolj direktno!

Opazil pa sem tudi, da vrh in gps nista ravno najbolje usklajena... Hm. 

Druga pa je naš slavni Komovec. Se zelo dobro vidi, da sem tukajle gor bil že velikokrat... Vedno po isti poti. Dolgčas!

Našel sem tudi eno firbčno, pri postavljanju (modra) - sem moral it pogledat, kako kaj zgleda lovska pot in če je Spomenik kaj preveč zaraščen. Ja, me je firbec matral... Da ja ne bo v soboto kaj narobe!

Nekateri te stvari pač radi počnemo. Lepo je namreč videt zadovoljne obraze in veselje. Pravzaprav je to povsem dovolj.

In če si lahko cel dan zunaj in gledaš na svet skozi takšne kulise:

potem ti res ne more biti prav nič hudega!

O, ja, še se srečamo! Na kakšnem dogodku ali pa kar tako, sredi vseh teh širnih gozdov!

Hvala Vsem!

Tags: , , ,

dogodki | domači kraji

Krtinski Izziv 2011

by piskec 6. oktober 2011 19:37
 
 
v skladu s tradicijo Krtinskih Izzivov, tokrat že petič po vrsti, 
RAZPISUJEM
 
 
 v soboto 15. oktobra 2011 vabljeni na Krtinski Izziv, 
na tekmovalni pohod ŠD Krti. 

Čaka vas lepa jesenska narava, dobra družba in obilo nagrad.


Krtinski Izziv 2011- treking


(zaključna tekma Slovenske treking lige)

v sodelovanju s Slovensko Treking Ligo


S prijavami bomo pričeli uro pred startom posamezne kategorije, vzemite si dovolj časa za registracijo, pripravo in ogled zemljevidov!

Vsi udeleženci dobite zemljevid ter opis trase, tekmovalni kartonček, v cilju pa vas čaka tudi lepa spominska nagrada, topel obrok in kostanj.


VEČ NA STL in ŠD KRTI
 
 
 


Tole je zdaj povsem resna zadeva! Zato prosim, da se prijavite in pridete, jasno! Proge so primerne za vse, za vsakogar se najde kaka mehka podlaga naše doline!

Vreme pa sem tudi naročil in kakor jaz vem, pride!

Pa še nagrad bo obilo. Da ne omenjam, kak lep had dobi vsak udeleženec... uau. Pa žrebanje. Pa nagrade sem omenil? Ja? Ne? No, nagrade bodo. 

Pa še zaključna tekma Slovenske Treking Lige je to. Kar pomeni, da bo na koncu še razglasitev najboljših v Ligi! In spet nagrade, kolajne in vse to...

NE SMETE MANJKAT!

Naša dolina je namreč res lepa in ker bo Vreme, bodo tudi razgledi! 

Tole je pa še iz starih dobrih časov, ko smo se še skupaj podili po teh hribih...

Tags:

dogodki

Treking Brkonje Čeljustnika 2011

by piskec 4. oktober 2011 19:15

Mater je blo super!

Ampak do tega vzklika zgoraj pa je bilo malce težje prit. Pravzaprav kar težko!

Začelo se je tako, da sva si rekla, da greva samo na ta kratko. Na ta kratkico! Ker morava delat malo reklame za naš Krtinski Izziv in da sploh koga vidiva, pa ker so otroci sami doma in spet ni treba, da so sami cel ljubi dan in ker nekako, no, nekako tudi ne vadiva prav veliko...

Ja, ja, Heleno je bilo strah, jasno. Kaj pa če... in podobno. Kakor bomo videli kasneje, je ženskam dobro verjet, čeprav tisti trenutek misliš, da nimajo pojma in da se jim samo ne da.

In sva vseeno vstala spet sredi noči in uredila zjutraj še kup stvari, da sva komaj ujela še ultraše ob pol osmih v Famljah. Se mi je kar malo tožilo, ko se je tisto majhno število ultrašev zapodilo po krasu. Zakaj hudirja pa midva nisva med njimi, a?!

Tista ura potem je minila kot bi mignil, končno enkrat dovolj časa za zrihtat se! 

Kar seveda ne pomeni, da nisem moral v prvih treh minutah po startu takoj lulat. Eh, prej sem pa vsaj četrt ure tamle stal in v luft gledal!

Tekmovalcev nas ni bilo prav veliko, bogve zakaj ne, Kras je bil tokrat prvič, dan prekrasen. Kdo bi razumel te trekerje? Morda premalo reklame ali pa le premalo zanimanja? Kolikor vidim, si tudi ljudje ne upajo prav veliko, še tisti, ki s pohodniško opravijo mimogrede, se nikakor ne upajo na Ultro! Milijone izgovorov najdejo... No, ja, tokrat tudi midva, zato bom lepo tiho!

Najprej smo se zapodili ob kanjonu Reke, neverjetno lepo imajo tam! Gor in dol ob kanjonu, mimo razvalin gradu, nekaj celo jeklenic, pot pa zanimiva in presneto luštna! Na karti sicer kaže, da smo šli čez, ampak ne, nisva šla, le v tistem kanjonu se je gps malo zmedel.

Polno nekih razgledov in razglednih točk! V vsako se seveda vtakneva, kaj sva na tekmovanju, al kaj?!

Tamle na koncu kanjona noben od naju ne ve, kam in kako, a se Helena kar naenkrat odloči: če je gor vas, potem imajo vaščani kako pot direktno! Pa povsod same skale, stene ipd., kje bo tukaj pot našla?

Ni hudir, da jo je našla in to iz prve, mimogrede! In to povsem lepo, še vmes z eno ogromno luknjo, kjer lahko gledaš dol v Škocjanske jame, uau! Neverjetno! Kako ji je to uspelo, še danes ne vem, a se tudi v soboto nisem prav veliko sekiral, vsako skrajšanje poti je veselje, anede? Direktno na Betanjo! "Tista dva fanta" naju tokrat drugič prehitita...

Tisti usadi so potem prav neverjetni, enkrat bo treba pogledat bolj podrobno in vse potke raziskat! Danes za to nimamo prav veliko časa, čeprav kar strmiva in strmiva!

Še Vremščica, kamor morava prav kmalu, se nama ne zdi prav daleč, pa čeprav je komaj vidna...

Zavijeva po zgornji poti, ne da se nama spet dol in gor, nato do Vremščice ni kakih velikih pretresov. Prehitiva štiri punce, kar šibava.

Gozd je bolj tako, tako, več ali manj gledava v tla in sopihava, ko pa se pogledi odprejo, pa povsem druga pesem! Počasi se prebijava prek sončnih in vročih pobočij, malo zaradi razgledov, malo pa zaradi Heleninih superg, ki niso ravno najboljša obutev...

Sploh nisem vedel, da je gor na vrhu Vremščice kakšna cerkev! No, ne čisto na vrhu, malo pod njim, v malem skritem godzičku in usadu, da je ja ne odpihne!

Doma se izkaže, da še par ljudi ne ve, da je gor cerkvica in to ljudi, ki so gor že večkrat bili. Pa je! O, ja, je!

Tukaj srečava prve ultraše, ki šibajo v kontra smer. Madonca so hitri, se nama zdi! Midva že tri ure na poti in konca še ni videti prav blizu...

Spet naju prehitita "tista dva fanta", tretjič. Midva pa kar obstaneva tam gor, luštno je, razgledi pa za s sabo vzet! Kam vse se vidi, oz. česa se ne vidi! Oujea, imamo danes srečo z vremenom!

Zapodiva se proti naslednji KT, cerkvica Sv. Trojice. Malo prepozno jo vzameva, greva malce predaleč, nobene pametne poti, je treba kar počez, kar pa ni tako enostavno. Dokler si v gozdu še gre, a ko hočeš na plano, na travnik... o, ne, robida! Helena pride čez brez problema, jaz pa se zapletem.

In tako mora uboga ženska potem reševati Trnuljčka in to vse plača s svojo lastno krvjo. Par minut puliva trne iz njene roke. 

Seveda sem ji hvaležen, tako se žena žrtvuje za moža! 

A meni narava ne ostane prav nič dolžna, v naslednji minuti, ko hočem ravno skočiti na travnik, me zagrabi tak ogromen, masiven krč v meča, da kar tam sredi travnika stojim in na ves glas tulim. In to prav grdo tulim! No, grde besede tulim, saj vemo, kako to gre...

Pa kar traja in traja, se mi zdi, da ne bo nikoli popustil... Ufff, mislim, da me še nikoli ni tako zgrabilo! Potem malo popusti, mene je pa strah, da tole sploh ni bil krč ampak, da mi je mišico odneslo. Helena hoče moj kartonček nest štemplat, a se ne dam! Bom šel po vseh štirih, če je treba, tulim!

Pa malo počijeva, se malo razgledava, si malo zmasiram nožice in sem dober! Krči so pač taka zadeva, najprej hočeš umret, ko pa popustijo, se jih pa niti ne spomniš več.

Od cerkvice do Buj nama ni prav jasno, a slediva izraziti poti, sicer ne veva ravno, kje sva, a zaupava, da taka pot pa že mora nekam pripeljat. In res, še celo podhod pod progo ima! In potem kar lepo v Buje!

Nekje sredi te poti zagledava "tista dva fanta", četrtič!

V Bujah potem "tista dva fanta" midva prehitiva!

Tale KT je potem povsem brez pomena. Še vode dobiva le pol litra, ata na točki naju prepričuje, da so Brkini polni vode... Hm, pol litra vode sem spil v dveh sekundah, pri tridesetih stopinjah...

Ker sem računal na menjavo vode, se kar malo ustrašim - kako hudirja bom pa prišel do konca?! Še posebej, ko pogledam na uro - sva že na 23km, torej že čez obljubljeno km, midva pa še daleč, daleč od cilja. In brez vode...

Super.

A se ne bova sekirala, mene pa vedno bolj daje občutek, da me je krč zgrabil ravno zaradi pomanjkanja pitja. Zato pijem več in zelo pazim, da ne stopam na prste. S celim stopalom še gre in meča se ne pritožujejo več.

Pri prehodu potoka naletiva na zanimivo stvar - nekdo ima vse to lepo pripravljeno:

Do Barke sva jo potem hotela ubrat čez Laško brdo, a se znajdeva na Dolgi rebri. Hudo, a ne? Še dobro, da to zveš šele kasneje, doma.

Čisto pod KT nad Barko, naju "tista dva fanta" spet prehitita. Četrtič!

Midva ostaneva na vrhu pri oddajniku, spet malo počijeva in občudujeva razglede. Vremščica je zdaj spet na drugi strani...

Pa ne smeva preveč uživat, je treba it, tekmovat! In se zapodiva dol in v vasi skoraj ujameva "tista dva fanta". Skoraj!

Potem jih še enkrat skoraj ujameva, ko sprašujeta za pot, a naju imata potem zgleda vrh glave in se dokončno zapodita proti cilju. Ne srečava jih več, zato naju tudi prehiteti ne moreta več... Škoda.

In je postalo resnično - ko te nekdo večkrat prehiti, ti pa njega sploh ne...

Tam se že bolj obirava, Heleno zaradi nepravilne obutve prav fino bolijo noge, še posebej navzdol gre počasi. Jaz pa pravzaprav uživam, kam neki se mi pa mudi?!

Reka Reka je itak tako zanimiva, malo je, malo je ni, kakor ji paše, kakor se ji zdi. Še dobro, da je sredi poletja bila, bilo bi žalostno, če bi se kar takole nehala...

Še mimo starega mlina in zanimivih spomenikov

en mali home run in smo zašpilali klobaso!

Ja, enkratna in lepa je bila, super!

Ampak to si zmožen reči šele kak dan, dva pozneje, še posebej Helena je kar dobro trpela, a naj to sama opiše. Meni ni bilo prav nič hudega, tisti krč na sredi me je sicer dobro ustrašil, a hujšega ni bilo. Sreča, da je imela Helena na koncu še dovolj vode. Če bi je čisto zmanjkalo, bi že zavil h kakšni kmetiji, a običajno tega ne delam.

Na koncu je naneslo dobrih 34km, 1350 višincev in 7:15h hoje. Pravzaprav sem zaradi lepote dneva in prekrasne pokrajine zadovoljen ko strela, čisto lahko pa bi se obrnilo drugače. 70% podaljšanje obljubljene dolžine proge pač ni zadeva s katero bi se lahko hecal. Še manj bi se hecal z vodo. Če ti jo zmanjka, jo greš pač iskat, ne pa da oglašuješ vodo, nato pa je ne daš. Nekateri pač računamo na njo!

Pri takem vročem dnevu so to lahko nevarne igre, v vsakem primeru pa odvračajo tiste manj pogumne/manj kondicijsko pripravljene.

Izkazalo se je torej, da je ženska intuicija tokrat spet slavila. Fantje in dekleta, s katerimi bi midva najbrž na ultri hodila, so opravljali s progo 65-ih kilometrov kar slabih 14 ur! Uau, to pa je vztrajnost!

Jej, škoda da sva za letos fertik s temile trekingi. 

Čaka naju samo še naš Krtinski Izziv 2011, kjer pa bova svojo energijo puščala povsem drugje, potem pa hop v drugo sezono! O, ja, še bomo šli, še!

Tags: , , ,

domači kraji | pr norch

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP