Prvomajski prazniki

by piskec 30. maj 2014 17:31

Vse tako zgleda, da sem hotel tele prvomajske praznike prav na hitro odpraviti.

Z malo morja.

S kresom, žurom in pohodom.

Takole, na hitro. O, ne, ne! Ne!

Kaj pa, ko je šel Tamauček v Beograd na tekmo? Kar za dva dni, mulc, s KK Lastovka. Igrat basket v Beograd, a? Enim se pa res gode.

In potem direktno, ampak res direktno - skoraj, da ga niso skipali dol v Brežicah - je moral na biološki tabor v Podsredo! Uh, kaj je to ene vožnje...

Spet za par dni. Spet tja dol v Podsredo. Ampak to sva pa združila s prvim majem, ja. In je šel direktno - ja, spet direktno - na žur, na kres in naslednji dan na Planino.

Hm, tale fant cel teden ni doma spal, če zdajle tole zračunam... Hja, pa doma ni kaj veliko pogrešal, mu je kar všeč malce naokrog pohajkovat. Le po kom neki je?!

Se pravi, kar naprej je bilo nekaj. Pa živo mejo obrezat (to je zame celoletni projekt), pa travo pokosit, pa klet pospravit, pa... saj se še spomnim več ne, ko pa takole odlašam s pisanjem.

Ah, pa polno mladičkov.

Najprej se tamala muca odloči, da bo nadaljevala družinsko tradicijo krtinskih škatlarjev in 2.5. dodobra napolnila škatlo s štirimi malimi pošastmi. Male cotkane pošasti bodo godne za oddajo v začetku avgusta. Dve črni, dve progasti.

Nato pa se je še njena mama odločila, da se bodo njeni letošnji otroci - ki jih je sicer skotila neznano kje - najbolje počutili ravno pri nas in da morajo odraščati pred Pixno. Pametna ideja. In spet štiri male pošasti. Te srčkane pošasti pa bodo godne za oddajo sredi julija. Ena progasta, tri črne.

Zgleda je bilo lani res polno miši...

Ne, dolgčas res nam ni bilo. In vse je minilo tako hitro, da še za kakšne bolj resne hribe ni bilo časa. Hecno, vedno hitreje gre, heh.

Tags: , , ,

osebno | splošno

Prvi maj

by piskec 30. maj 2014 14:38

To, da o prvem maju pišem še v istem mesecu, je kar ok. Anede?

Skratka, najprej sva bila na morju. Le čez vikend ali nekaj podobnega, par dni, čisto na kratko.

Potem smo nekaj dni še delali, v službi in doma - pač vse tisto, kar bi morali že zdavnaj naredit, pa še nismo. No, nekaj smo naredili, uredili, a je tega presnetega dela ostalo še za kake praznike...

Smo pa potem zavili v Krško k sorodnikom. Ravno na praznovanje prvega maja. Na kresovanje.

Opa, dobro, kaj?!

Pa še pekli smo. No, jaz ne, otroci pa z veseljem! Pa tudi starejši, tudi.

Dobro je gorelo! Ko strela!

Še ognjemet smo imeli

mi pa smo še kar žurali, do konca in še naprej!

Mogoče sem sam požural celo malce preveč. Težka noč je bila, a sem se zgovarjal, da sem prvi maj združil z rojstnim dnem. Kot da je to nek fin izgovor... Eh.

H kresu pa vedno paše tudi pohod, kajne? Če si v bližini Krškega, moraš na Planino. In smo šli. In to ob sedmih zjutraj smo že začeli! Ej, sedmih!

Kar dobro zgledam, čeprav se nisem tako počutil... Ampak pustimo to.

K sreči s hojo nimam težav, avtopilota in gremo. 

Še skoraj na Hrvaško smo prišli!

Gor na Planini je bil potem program in nato še žur. Jaz pa sem samo vodo cuzal in se obnašal ko kaka mona.

Še bolj sem se obnašal ko mona, ko smo šli dol. Stotniji zidanic se ne moreš izognit in tu je potem prav vsak gostoljuben, vsak ponuja kozarček, dva. Jaz pa... hja, ne, ni šlo. Prav nobenega kozarčka nisem mogel zvrnit. So me imeli res za čudaka, upam le, da nisem koga užalil, a bilo je precej blizu. Težko je zavračat gostoljubnost...

Vse skupaj nam je vzelo kakih devet ur. A smo na koncu, v gričih nad Šutno, srečali še pravega gozdnega moža. Res!

Skupinska pri levu v Podbočju!

Prav super izlet je bil! Kdaj pa sva se zadnjič potikala po Gorjancih? Meni je vedno všeč, ko doživim kak nov košček te zemlje!

Prav super prvi maj torej!

Tags: , , , ,

domači kraji

Prvomajsko morje

by piskec 26. maj 2014 12:26

Prav radi gremo na morje za praznike prvega maja. Skoraj vsako leto smo še šli!

Letos pa je malo manjkalo, da bi vse skupaj odpadlo. Eno so razmere, predvsem denarne, drugo so obveznosti samih otrok, ki jih sploh ne moreva več nabrat skupaj, tretje pa je cel kup dela doma, ki čaka ravno na take praznike. Kako naj ti ob vseh teh neugodnosti sploh uspe priti na morje, a?!

Težko.

A sva sklenila, da greva vsaj za par dni, enkrat prespat, se malo sprehajat, kaj raziskat, brez otrok. Saj sva lahko tudi kdaj sama, kajne? Po vseh teh letih...

Sva šla najprej v Rovinj, kjer sva si že prej ogledala en luštkan hotelček, a je hotel preveč denarja za povsem neprimerno sobo. Ne, ne, sva rekla, hvala in sva se zapeljala raje malce ven.

A sva že kdaj bila tukajle gor, v tem kotu do Limskega kanala? Ne?

In potem sva se kar vozila in vozila in zašla v nek kamp, kjer je bil celo en hotel. Sicer je ostal v osemdesetih, a za naju je bil čisto dober.

Bil je pa dober tudi za cel kup vseh vrst reprezentanc - sami športniki okrog naju torej.

Midva pa počivat tako, kot sva vajena.

Najprej prvi dan v eno smer, gor proti Limskemu kanalu

kjer sva se kar malo zgubljala in se prepuščala skoraj že poletnim nalivom

kjer po pol ure hudega pranja posije sonce in ti je ponovno vroče

midva pa kar rineva naprej, nazaj, levo, desno, sem in tja. 

In na koncu le prideva do kampa, kjer pa ne veva povsem natančno zakaj imajo take varnostne ograje? Je to zato, da ne prideš noter ali zato, da ne morejo ljudje ven? Ograja je namreč kar precej huda...

Je pa tale kamp velik ko hudir in če je povsod takole zavarovan... kje bova midva prišla do Limskega kanala? Eh.

Skratka, za prvi dan sva se nahodila kar dovolj.

Drugi dan pa seveda na drugo stran, ob morju, tja do Rovinja.

Luštno.

Če cel teden hitro mine, potem par dni mine še mnoooogo hitreje. Prehitro. 

Bistvo je najbrž potegnit čim več iz takega kratkega dopustka. No, to pa znava. Vsekakor! 

 

Tags: , , ,

po svetu

Budimpešta

by piskec 14. maj 2014 15:22

V začetku aprila sva si rekla: "dost je tega, greva midva na en motivacijski vikend!"

Ja, prav motivacijski vikend sva rabila. Nikjer nobenega miru, služba, delo, otroci, kar naprej nekaj. A sva lahko malo sama? Vsaj kakšen dan?

Sva razmišljala kam naj greva - levo, desno, sever, jug? Morje? Hribi? Huh, težka... Na koncu sva se odločila - Budimpešta! Tam pa res še nisva bila, pa pravzaprav je čisto blizu!

Ok, torej Budimpešta, prihajava! V petek popoldan, kakor se spodobi. Vse, kar sva naredila, je bilo to, da sva rezervirala luštni hotel v centru čez bookingu. 

Ker plana ni bilo niti ga ni smelo bit. Vikend je bil namenjen lenarjenju in nič delanju, ne pa pojanju po vseh spomenikih, ki jih premore mesto. Že tako sva vedela, da bova hodila še preveč... Lenariti torej!

Vožnja do Budimpešte je dolgočasna. DOLGOčasna. Pri nas je sicer cel hudir in polno avtov, tovornjakov in vsega čudnega, a po meji se to vse skupaj sprazne in do Budimpešte sva srečala manj kot deset vozil. Spet kak praznik, atomska bomba, virus kuge?!

Ampak sva bila natanko ob 20h v hotelu. Našla takoj, kljub sistemu enosmernih, ki te hoče zapeljat nekam povsem drugam. Pa se nisva dala, krožila sva le toliko, kolikor sva morala. Agape appartmenthouse je bil čist ok, nič posebnega, a dovolj v centru in poceni. To je pa ravno to, kar sva iskala.

Seveda sva šla takoj počivat in zato peš vsaj do Donave. Da sploh vidiva, kje sva!

Elizabetin most in Donava 

kupit karte za metro, se spopadat z madžarščino, a nama je kar šlo. Pravzaprav imajo kar dobro in razumljivo označeno, kljub temu, da nimaš pojma za nobeno besedo... Na metro sva le prišla in to celo v pravo smer. Hej!

Naslednji dan sva dolgo spala, a naju je najprej iz postelje spravil obet zajtrka, potem pa še tisti črviček, ki se kar naprej motovili po naju in nama ne da, da bi bila prav veliko pri miru. Greva midva malo počivat ven!

Si pogledat prenovljen parlament, uau,

se potikat po malih uličicah

in seveda najt prvi hrib v bližini! 

Skupaj s prekrasno katedralo, seveda!

Super maketa za slepe, takole si pa mogoče res lahko kaj predstavljajo.

Naredila sva sem in tja kak izložbeni selfie

si ogledovala spomenike

hodila po mostovih, ki imajo čudovita ozadja, gor in dol

in pri tem zavila tudi na kako tržnico. Rdečino paprik in začimb pa je le treba pogledat.

Našla sva tudi Trg herojev

se zapodila v park, kjer sva odkrila zanimivo cepljeno drevo. Ali dve drevesi naenkrat?

Opazila veliko gruč razposajenih fantov, v večini tuje govorečih, ki žurajo po mestu gor in dol

gledala sem in tja race, ko sva se ravno že usedla

in spet malo plezala na hrib.

Brez plana in brez cilja, lepo počasi, mirno in z veliko dobre volje se je presneto dolga sobota počasi prevešala v večer. Polno mladih je navalilo na ulice in v bifeje. Večinoma vsak s svojo flaško. 

 Precej živo torej.

Naslednji dan sva vstala še malce bolj pozno, a zajtrka seveda nisva zamudila. Tega si pa človek res ne sme privoščit, kajne?!

Še kakšna postaja metroja nama je ostala

ena največjih sinagog na svetu

vožnja s tramvajem

in še en hrib! Tokrat s trdnjavo in novejšo zgodovino.

In na eni strani Donave Budim

in na drugi Pešta

kar ti povejo najmanj trikrat na uro. Zdi se, da jim je še danes žal, da so združeni v eno Budimpešto.

Ker je večinoma Helena nosila fotoaparat, so spet slike z njo prava redkost!

Spet pa nisem zmogel brez naju dveh. In ker ob Donavi vedno piha, sva tudi midva malo napihana. Sem pa s tem posnel eno bolj posebnih fotografij, tega pa se seveda takrat še nisem zavedal.

In je bila nedelja popoldan, midva pa daleč od doma, v ponedeljek služba, doma lačni, zapuščeni in ven zaklenjeni otroci, kaos in skoraj sigurno razsuta hiša, kup neopranega perila, neodnešene smeti...

Kaj pa češ, sva letela domov, spet lepo počasi po prazni avtocesti, s 5,5l/100km. Juke se je tudi izkazal.

Motivacijski vikend pa je tako uspel v vseh pogledih!

Le tega ne veva prav natančno - zakaj hudirja ne greva večkrat takole naokrog?!

Tags: , , , ,

po svetu

Formaraton 2014

by piskec 12. maj 2014 15:48

Lansko leto sem se spraševal, letos sem se pa odločil.

Tole je bil moj zadnji formaraton. Vsaj za par let.

Nima več veliko smisla. Če človek ne trenira, ne vadi in sploh ne teče, najbrž nima na takem dogodku kaj veliko počet. Kakorkoli sem se prejšnja leta spraševal ali sem sploh lahko še bolj počasen - sem si zdaj podal odgovor: ja, seveda, lahko si še bolj počasen! Mnogo bolj počasen!

Letos se je tako nabralo le 23 krogov. 44,5km, vsaj to. Pa sem vsega skupaj zabušaval le eno uro. Ves preostali čas sem lepo preživel na progi. Kaj sem delal, nimam pojma, a vse tako se zdi, da tekel pač nisem.

Po pravici povedano sem šel tečt samo zaradi Krtov. Letos so nam Lisičke za las odnesle četrto mesto. Na koncu smo malo popustili in so nas tako prehitele za par krogov. A vseeno, čestitke vsem amaterskim Krtom za pretečenih celih 358km! 

To je to, nič več ni kaj rečt. Lepo je bilo, hvala!

Moje Formaratone 2009, 2010, 2011, 2012 2013 in 2014 je omogočilo podjetje Forma F+ in spadajo pod tek dobrodelne narave! Rezultati za letos tukaj.

Tabelice na žalost ne morem povečat še za eno leto - tokrat nisem niti ure s sabo vzel. Že to nekaj pove, kajne?

Tags: , ,

pr norch

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP