Kaj, Kako

by piskec 31. marec 2009 13:10

Ravnokar je bilo novo leto, evo... zdaj pa že konec marca.

Pa od kje???

Povsem se potrjuje teorija, da se v drugi polovici leta spomniš le začetka leta, potem pa prvega maja. Kam pa gredo - hudiča - štirje meseci vmes?

Spet smo zasedeni. Pre-zasedeni. Ko stvari začenjajo postajati zaradi hitrosti motne. Ko se začnejo stvari počasi izgubljat. Ko postajata oblika in forma vsem zadevam tega sveta popolnoma enaka.

Ko ne narediš več tega, kar od tebe pričakujejo. Ko se začneš upirat. Na najbolj bedastih področjih. Ko preprosto ne gre več. Ko bi se ustavil, zaspal, prespal tri dni, teden, mesec. Pa saj si ga, cele tri mesece je šlo, le kam?

Ko začneš jamrat.

Takrat je mogoče čas, da kaj narediš, anede?

Ostaneta le še dve nepomembni vprašanji: kaj in kako.

S tem se bomo pa kdaj drugič ukvarjali. Zdajle nimamo časa.

Tags:

osebno

Pred dežjem

by piskec 29. marec 2009 16:35

Če se približuje monsun, je treba hitro stegnit v hribe.

Saj sem še enega palil in palil, pa nič. Se mu ne da zgodaj vstat, pa vedno ima nekaj... Pa nič.

Midva z Maretom pa sva zgodaj vstala, sem hotel biti do opoldne doma. Seveda mi je uspelo.

Mi pa včeraj nikamor ni šlo. Kot da bi bil preutrujen, kot da se mi ne bi nič dalo. Saj sem se trudil, a preprosto ni šlo. Počasi, prav počasi sem jo mahal v hrib. Tudi, če sem malo pritisnil, ni šlo nikamor. Sicer se pa nisem kaj dosti sekiral, kakor gre, tako pa gre.

Resnici na ljubo, tudi vreme ni prav nič pomagalo. Čisto na koncu sva morala nataknit še pelerine, ker je kar fino deževalo. No, saj dež še gre, ampak pelerina je pa resnično zoprna zadeva. Še posebej, če piha, potem vse plapola naokrog kot noro, nič ne vidiš, nič ne slišiš. Sicer pa tako ali tako nisva ne videla (megla), ne slišala (veter).

Gor grede je še kar toplo pihalo. Ali pa sva bila fino ogreta, skratka, zeblo naju ni prav nič. Povsem drugače ob odhodu s Planine! In zopet se je pokazala moja površnost, ko sem doma pustil rokavice, ah, saj bo dovolj toplo, saj bo ničla na 2200 in še dvigala se bo!

Ma ja! Skoraj so mi prsto pomrznili! Sreča je imel Marko še ene rokavice s seboj, da mi je rešil prstke, ki sem jih tako nespametno nastavljal vetru, ki kar naenkrat ni bil prav nič topel več. Presneto mrzel se mi je celo zdel!

Pa vse skupaj je bilo za deset minut, dokler se nisva skrila za rob, tam ni več pihalo, pa tudi topleje je takoj postalo. Ampak izkušnja je bila pa dobra, sem že čutil, kako se mi bo zanohtalo... Ah, napake, zdaj sploh rokavic ne dam več ven! Kakor bi bilo tudi pravilno!

Seveda sem jih dal ven, da bi šparal s prostorom, ker sem spet trogal s seboj superge. Ampak jih - spet - nisem rabil! Še dobro! Čevlji so se pokazali za super! Še čisto malo jih uhodim, pa me ne bo več strah, da bi me lahko ožulili. Dereze so pa seveda spet super prav prišle.

Kljukca sva bila nadvse zadovoljna z izletom. Bolj ko je pihalo in je bila megla, bolj sva bila navdušena. No, čez Peči nisva rinila, sva bila raje Modra, ampak gor v domu, ob pasulju in joti sva globoko razpravljala, kako je super in oh in sploh. Jah, tko je, če si mal usekan in so ti hribi všeč. Matraš se in matraš, na koncu ti je pa še všeč. Ah, sicer je pa tako povsod, anede?!

Tačas se je pa na Sv. Primožu bil pravi boj, ne boj, mesarsko klanje! Sobota je bila namreč dan za Gorski tek na Primoža! Do Primoža nazaj sva prišla tam nekje 10:40, ko so bili seveda že vsi gor, tako da nisva mogla za nobenega navijat.

So rekli, da jih je bilo 200. Ufffala.

 

Dol je bila prava gužva, rush hour.

14.97km, 4:14:12, 1120kCal, 153/176, 1262vm, 2:28:17 gor, 1:45:57 dol, oboje po Poti Modrega Moža. Do Primoža gor 46:39, dol 30:59. Od čisto spodaj.

Prav nikamor ni šlo, je že takoj  čas do Primoža pokazal, da nekaj ne štima. In na koncu sem bil na Jarškem že kar utrujen. Potem se je vse kar popravilo in je bilo dol priti kar veliko lažje.

 

Tags:

domači kraji | pr norch

Nekaj maleg teka

by piskec 28. marec 2009 18:44

Saj ni, da nič ne tečem, ne, ne!

Zgleda celo, da bom počasi povečeval tek, saj je v dežju vseeno težko rinit v hribe, za tek je pa skoraj vseeno. In dokler bo tale monsun okrog, bo treba najbrž več tečt.

Res je, da že dolgo nisem nič tekel, zadnjič sem se nekaj matral, zato sem vzel raje tek za prvo rekreacijo, ko sem spet začel po enem tednu Planice. Tako, da vidim, če sploh še gre.

No, saj je kar šlo. V temi in slabem vremenu, no, vsaj deževalo ni. Jasno je, da se mi ni dalo nikamor, a sem se po velikanski sitnobi le spokal ven. Kako naj ne bi bil človek siten, po celem tednu!

8.15km, 0:58:49, 7:13/km, 807kCal, 165/180. Ma ja, jasno je, da sem šel počasi. Mi je povsem vseeno, koliko sem hiter, veliko raje najdem en lušten tempo, ki me potem pelje naokrog, jaz pa tačas odklopim.

Tags:

pr norch

Novi gojzarji

by piskec 27. marec 2009 12:29

Ja, cela štala. Cela muka ježeva, tile novi gojzarji.

Najhuje jih je kupit. Kako naj vem, ali bodo ok ali ne? To ni čevelj kar tako, za katerega mi je vseeno. Gojzar bi moral testirat par dni, da bi lahko rekel, ali mi je prav ali ne. Ne pa takole, v trgovini se sprehodit pred ogledalom. Ah. Prav nič ne nuca in vse skupaj je le ena sama tombola.

Mogoče si zadel, mogoče pa tudi ne.

Ampak bilo je nujno, stari že razpadajo, počasi se lupijo ko čebula, še malo pa bo kar naenkrat vse razpadlo. Poleg tega je podplat že postal podoben podplatu superg, kar mi ni najbolj všeč v hribih.

Kaj pa vem, žulja mi niso nobenega naredil, tiščal pa so me ko hudir. Vsi ti čevlji mi hočejo naredit pravilno vzbočeno nogo, jaz se pa z obema dvema upiram. Dozdaj sem bil vedno jaz bolj žilav in prav vse čevlje sem že uhodil. Čeprav sem imel včasih tudi ogromno žuljev. Trma, kaj čmo. Enkrat se bodo že uhodili tudi tile. Čeprav so kar malo trdi, saj sem take pravzaprav hotel... Eh.

Zato pa sem jih šel probat. En mali trening hoje v hrib po dolgem času. Helena, Janez in jest smo jo mahnili kar na Limbarsko.

Počasi se bo začel pomladni monsun, je treba vsako priliko izkoristit.

12,32km, 2:10:00, 934kCal, 155/181, 630vm, 1:13:26 gor, 56:33 dol. Pravzaprav super. Sploh za nove čevlje. V takih trdih in čisto novih je prav zanimivo tečt. In naporno. Pa smo celo kar nekaj tekli. Vsaj navzdol, je bilo treba priti dol še preden se je povsem stemnilo!

Seveda sem s seboj trogal superge. Za vsak slučaj. Kaj pa naslednjič? Naj še vedno trogam rezervo? Ali je lahko slabše? Mater, zoprnih odločitev...

Jej, kako mi gre na živce kupovati gojzarje, same presnete težave!!! Ravno dobro se navadiš na stare, uhojene, na, pa grejo in začnejo razpadat. Grrrrr!!!

Tags:

domači kraji | pr norch

Helikopterji

by piskec 26. marec 2009 14:21

Je tako zgledalo, kot da so bili v Planici vsi naši helikopterji.

No, obadva, enega so si pa še sposodili.

Vojaški je letal naokrog in si ponavadi dolgo ogledoval skakalnico. Najbrž to pomeni kar precej ogledov, prej turističnih kot vojaških.

Policijski je bil uporabljan precej manj, ponavadi je letal tudi precej višje. Najbrž policija ni imela razpoložljivih sedišč in lepega razgleda.

Tale je bil pa povsem nor.

Najprej sem mislil, da je v težavah in da pravzaprav pada dol. Pa ni. Padel. Delal je pa take vragolije, lupingi so bili še najmanj, da sem pozabil zapreti usta. Saj sem ga celo posnel na telefon, a črna pika na nebu bi lahko pomenila tudi muho, ne pa helikopter, zato brezveze...

Resda, ni bil čisto povsem kot tale, je pa bil kar nekaj zelo podobnega, le da precej večjega.

Kolikor se jaz spomnim, so me učili, da helikopterji ne morejo naredit lupinga. Sicer se ne bi zanašal ne na moj spomin, ne na nauk, ampak vseeno je bilo zadevo prav fino videt. Za drugič bom pač vedel, da temu ni tako.

Tags:

Poln planiških vtisov

by piskec 25. marec 2009 11:35

Šest dni prebitih v Planici, nama je pustilo res eno polno malho vtisov.

Kdo ve, kdaj jih bova v celoti predelala! Zadeva je večplastna in na več nivojih, vse pa se nekako združuje v nama, nekatere stvari bolj, druge manj, nekaterih je mnogo več, drugih mnogo manj, a tudi nekatere mnogo bolj pomembne kot druge.

Poslovni, osebni, prijateljski, športni, domači, družinski, tekmovalni, dogovorni, tehnični... in še mnogo nivojev, ki so bili prisotni v Planici v teh dneh. Od družine, ko so bili z nama naši fantje, pa prek novo pridobljenih prijateljskih vezi, do obiskov iz vasi, pa naprej prek samih tekmovalcev in vrhunskih športnikov, do komercialnega nivoja uporabe same Pixne. Pa tehnične napake in reševanja, pa izvedbe tega in onega, pa... Eh, še dolgo najbrž ne bom mogel niti identificirati vsega, kaj šele, da bi vse (s)poznal.

Pravzaprav bi lahko za vsak nivo napisal prav poseben post.

Če potegnem črto pod vse skupaj, je bilo super. Nadvse super. Pravzaprav je zadeva popolnoma uspela! V vse-zaobjemajočem smislu, seveda. To ne pomeni, da bomo pa jutri že tržili Pixno (čeprav bi bilo to zelo super!) ali kaj podobnega. Ne, zadeve so mnogo bolj kompleksne in vsak človek najdeva svoja zadovoljstva, eni tam, drugi drugje. Midva sva jih tokrat našla v taki meri, da nama je bilo preprosto super! Kar je pa najbolj važno, anede?

Govoriti o tem, da sva se ogromno naučila, je pa najbrž povsem brezpredmetno. Že samo tako učenje in vedenje bi bilo povsem dovolj!

Jaz ponavadi nisem tak, take stvari mi celo niso nič všeč, a biti del takega zanosnega dogodka, je res nekaj posebnega. Res, take množice in evforija me ponavadi odbijajo, a tokrat je bilo potrebno, da se prepustim. Saj hitro postaneš del celote, le majhen delček, skozi tebe pa se pretaka vsa ta energija, evforija, navdušenje in zanos. Je pa res, da moraš biti tam in se prepustiti.

Kreganja, nesoglasja in nesporazumi pridejo na vrsto šele kasneje, nikakor ne med samih dogodkom.

In v tem smislu in upanju sem tistemu tipu, ki je na koncu sunil še naše rožice z naše mize, to tudi pustil. Saj je le hotel vzeti s seboj del vzdušja, del zanosa, del dogodka. Ki ga sicer nosi že s seboj za vedno, a ljudje velikokrat potrebujemo materialno oprijemljive zadeve, da vsemu skupaj sploh verjamemo.

O, ja, še dolgo bomo govorili o tem!

Tags:

pixna

Bowling

by piskec 24. marec 2009 09:07

Nekje vmes, med vsem tem polno zasedenim časom, smo šli ZEVSovci še na bowling.

Kar v tuš v Kranj. Kakorkoli že, razgled imajo fantastičen! Pa še prišel sem ravno ob času, ko se je vse svetilo ko zlato!

Planet je ogromen, no, vsaj meni se zdi. Bowling je ogromen, kar je najbrž res, ko je prazen, ko je pa poln, pa je že najbrž gneča. Na eni strani kino:

na drugi bowling:

Prava meka današnje zabave. Od posameznika je odvisno, kako se v takih pogojih znajde in počuti.

Samo kuglanje mi je šlo kar ok, prsti so me pa spet boleli. Sem kuglal z roza štirinajstico, za kar so me seveda vsi hecal. Ne zaradi številke, zaradi barve! Res je, da sem jo komaj držal, ampak je bila pa kot tank! Vse je podirala. Za ciljanje pa devetka, za kaj več moje rokice niso...

Vse žirafe smo pomolzli do konca.

Po AC prek predora sem petnajst minut hitreje doma, kot če grem čez Brnik, Mengeš itd. Ah..

Tole bo treba ponovit, mogoče postane mesečni zborček! Vsaj za tiste, ki so kolikor toliko v bližini!

Tags:

ZEVS

Planiški skoki

by piskec 21. marec 2009 12:10

Slikamo kot nori. Bog ve, kaj bomo naredili z vsemi slikami...

Zadnja runda odpovedana. Zdaj pa se začenja žur.

Res je, da je v Planici veliko alkohola, vendar pa pri nas spet radi pretiravamo. Najbolj pa je zanimivo, da sami sebi zelo radi pljuvamo v skledo. Je morda v Italiji kaj drugače? Na poljskem, avstriji? Je kakšna druga prireditev kaj drugačna? Temu težko rečeš folklora, edino, če rečeš, da je to kar evropska folklora.

Dobro so skakali fantje, vsaka jim čast!

 

Tags:

pixna

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP