Trasiranje pohoda

by piskec 30. november 2010 12:39

Spet je leto naokoli in trasiranje decembrsko - novoletnega pohoda Krtov je tu!

Tako kot smo trasirali lani in potem izvedli Pohod do Črnivca, tako tudi letos. Le da ga moramo letos malo podaljšati, tokrat kar do vrha Velike Planine!

Juhu!

Trasiranje je pravzaprav ena luštna zadeva. Malo se voziš, nekaj hodiš, veliko izgubljaš, malo bentiš, skratka za(je)bavaš se do konca in še malo naprej. Meni vsekakor je všeč, vsi ti gozdovi, prej večinoma neznani postajajo počasi stari dobri znanci. Rame, grebeni, prehodi, sedelca, grape postajajo znane, poti vodijo v kar naenkrat znane smeri, pogledi in razgledi pa se izgubljajo v daljavah, kjer za vsak kucelj že skoraj veš ime.

Kaj pa vem. To je to.

Tokrat sta bila z nama še oba tamaučka. Nič jih ni treba šparat, le oblečt dovolj dobro.

Gozdne poti se včasih vlečejo, a vsaj niso preveč blatne.

Ker kakšne potke in majhni kolovozi se sem in tja lahko tudi povsem izgubijo. Ali pa jih odnese...

No... v resnici je bilo tako, da smo se po desetih minutah povsem izgubili.

Heh, jebela cesta pa stare karte!

Potem pa je en kolovoz odnesel plaz, drug kolovoz je bil strm ko strela

pa še ta se je za ovinkom izgubil.

In potem sem bentil, metal kapo ob sneg in govoril veliko grdih besed. Seveda, bilo me je strah, s tamaučki v tistem presneto strmem hribu, ko ne veš ali se boš moral vračat... In to po snegu, ko vse drsi in samo še tega manjka, da ti kdo zdrsne. Grrrrr, a gremo lahko kdaj ven čisto tako, na izi, lepo, mirno, a? Ne gre?

Ahhh.

Potem me je Tamauček pogledal in jo povsem mirno mahnil naprej navzgor po še večjem in še bolj drsečem klancu. Vsi so skoraj tekali gor, le jaz sem sopihal kot lokomotiva...

Pa smo le prišli, natanko tja, kamor smo hoteli! Saj ne veš, ali imamo toliko sreče, ali pa res - vsaj približno - znamo...

Tam smo tudi srečali gručo ljudi, ki so iskali izgubljeno ovco. Sredi ničesar. Izgubljeno ovco.

Pa sem mislil, da smo mi malo čudni. Hmmm.

Potem smo naprej v boj poslali Heleno, mi z otroci pa smo jo mahnili nazaj, po drugi poti seveda, da bi tisto, ki jo iščemo le zadeli. Pa smo le jo, sicer šele v drugem poizkusu, a smo jo! Ja, zadeva iskanja je presneto zanimiva! Le otrokom moraš včasih malo dlje razlagat zakaj hodiš nazaj...

Ampak nič ne de. Dokler je sneg sta dobra, treba je pazit le na to, da nista prekmalu povsem mokra.

Vsi skupaj smo spet prišli skupaj v Vrhpolju in potem iskali prehode med Vrhpoljem in Sotesko, kdo pa bo po cesti hodil!

Tam smo imeli otroški punt zato sta ostala pri klopci, midva pa sva se zapodila preko gozda iskat prehode.

Še iskanje prehoda na vasico Gozd in nato z avtom v dolino Črne in še na Gozd iskat prehod navzdol. Od cerkve do Jurčka na Krivčevem.

Severna stran je mrzla ko hudir, povsem nekaj drugega kot je bilo prej na drugi strani. Še otroka nočeta nič kaj več v sneg. Vse je tudi kar poledenelo, zmrzuje. Do Žage spodaj bo kar strma, a potko najdeva, tam nekje za mrliško vežico, prijazna sprehajalka naju pravilno usmeri.

Povsem drugače kot ponekod v vaseh, kjer ljudje nimajo niti najmanjšega pojma kje so, kje se kam pride, kje so poti, kaj sploh so... Ej, neverjetno, toliko takih sva že srečala... Ko poznajo edinole poti po katerih se vozijo z avtom, pa še teh ne v celoti! Pa ne samo mladi, tudi starejši niso prav nič boljši. Zato jih raje niti ne sprašujem, nima nobenega smisla, veliko bolje je stvar poiskati sam. Čudno, kot da nihče ne vidi deset metrov stran od sebe...

Še k Logarju preizkusit kaj bo za kosilo in se naročit in to je to. Pot od Jurčka na Veliko Planino že poznamo, tega torej ni treba trasirati.

Pot bo tudi tokrat kar v redu, še malo bolj začinjena kot lani! Pa še - kakor zgleda - sneg bo... Veliko snega!

Okvirno 25km, 2100 višincev. Jep, kar ok. Je treba vadit za zadnji letošnji treking!

Tags:

pr norch

Lepilo

by piskec 25. november 2010 14:17

Nekatere prodajalce prav briga.

Lahko pa tudi nimajo niti najmanjšega pojma, kaj sploh delajo.

Važno, da je cena gor, potem je vse ok.

Vsako leto znova norimo doma po bajti in se borimo z nalepko kot nori. Da ne bo kdo mislil, da gre tole hitro in enostavno dol! Ah, ne! To je ena najbolj trdovratnih stvari, kar verjeti ne moreš...

Na koncu prej zdrgneš podlogo kot pa nalepko in si spet v riti.

Naslednjič, ko bo čas spet za pokale, bo treba it v trgovino in se zmenit: vzamem, če daste dol nalepko! Ampak najbrž bom potem brez pokalov ostal... Morda pa bo pomagalo - za na-na-slednjič.

Tags:

V sorodu?

by piskec 23. november 2010 12:19

Nekaj sorodstva pa tu mora bit, no!

Enakih barv sta, da ne bo pomote, le na slikah se drugače vidi.

Ena od teh dveh je naša.

Ampak toliko enakih stvari... le dve črki nas ločijo! Upam, da lastniki ta druge lepo vozijo, ne parkirajo nepravilno in ne letijo mimo radarjev. Glede na vso dandanašnjo površnost se lahko kdo mimogrede zmoti...

Hm, ali pa v Domžalah dajejo tablice na podlagi znamke in modela avta?!

Tags:

Naročanje na elektronsko pošto

by piskec 19. november 2010 14:49

geoStik ponovno omogoča dobivanje željenih informacij prek elektronske pošte!

Zaenkrat je to možno za dvoje informacij:

VREMENSKA NAPOVED

Naročilo na Desetdnevno vremensko napoved ZEVS pomeni, da si sam lepo nastaviš kdaj in kakšno obliko napovedi želiš prejemati prek elektronske pošte. Izbiraš lahko med:

  • številom dni (od 1 do 10),
  • uro pošiljanja (0 - 24),
  • načinom pošiljanja (grafika, tekst).

Nato pa le počakaš in ob določeni uri ti geoStik vsak dan pošlje elektronsko pošto z vremensko napovedjo. Vendar pa dobiš v sporočilu še nekaj dodatnih podatkov:

  • grafično predstavitev napovedi vremene,
  • dodatne opise in morebitne opombe pri vremenski napovedi za določen dan,
  • trenutne temperature po Sloveniji in okolici,
  • trenutno vreme po Sloveniji in okolici,
  • sončni vzhod, zahod, trajanje dneva in podatke o luni - osvetljenost, čas mlaja ali ščipa itd.

Torej kar nekaj precej uporabnih vremenskih informacij! Kako izgleda sporočilo, ki ga prejmeš prek elektronske pošte, vidiš TUKAJ.

ODVOZ VOZIL LJUBLJANA (PAJEK)

Drugi sklop informacij, ki ga geoStik trenutno pošilja prek elektronske pošte, je Odvoz vozil (pajek) v Ljubljani. Kar pomeni, da dobiš elektronsko pošto, ko bo ljubljanski pajek odpeljal avtomobil z registrsko številko, ki si jo vpisal! Vpišeš lahko do pet registrskih številk!

V vsakem primeru pa boš enkrat tedensko dobival elektronsko sporočilo, kjer te bo geoStik obveščal, katere tvoje registrske številke spremlja ter nekaj statistike.

Kakšno sporočilo dobiš ob odvozu vozila z registrsko številko, ki si jo vpisal TUKAJ (upajmo, da bo teh čimmanj!), tedensko sporočilo pa TUKAJ.

Več podatkov in kako se Naročiti pa v razdelku geoStik-a POMOČ.

Naroči se, prav nič zapleteno ni!

Tags:

geostik

Donačka gora

by piskec 17. november 2010 16:11

Zadnje čase me Helena vedno prehiti. Kar pomeni, da se moram potem jaz trudit, da ne napišem podobno ali pa celo ne uporabim enakih fotografij!

Čeprav se ne trudim. In tudi iste fotke velikokrat objavim. Kaj čmo.

S Krti smo se zadnjič odpravili na Donačko goro. Še pred par leti sploh nisem vedel, kje se to sploh nahaja... Evo, zdaj pa smo jo prehodili podolgem in počez.

Skoraj pričetek in zaključek smo imeli v dolini Winettu. Še zdaj ne vem ali ima to kaj veze z Winnetoujem, mogoče ja, mogoče ne. Nekaj slik z indijanci je res notri, pravijo, da so tu naokoli snemali film, a potem bi vsaj prav napisali, kajne? Nisem se pa toliko zbrihtal, da bi bolj podrobno vprašal lastnika. Heh, skrivnost me bo torej peklila še dolgo časa!

Je pa luštno urejeno, najbrž je poleti tule res naval! Prostora dovolj, pa še ribe si lahko naloviš...

Potem smo pa kar krenili proti Rudijevem domu, tja smo se namenili od Stare Grabe, slabo urico smo potrebovali do doma.

Pohod je bil organiziran za več različnih tipov ljudi. Od tistih, ki radi malo več hodijo, do tistih, ki sploh neradi hodijo. Zato sva se midva s Heleno kar malo bala, da bomo premalo hodili in da se otroci ne bodo nič zmatrali. Kar pa seveda ne smemo pustit! Tokrat sem tudi skrbi potisnil v drug plan in smo se seveda odločili za tisto malo daljšo, plezalno pot. Otroka seveda nista hotela nič slišati o lažji poti, "greva na plezalno!" sta tulila. Pa smo šli.

Enih deset nas je šlo po ta dolgi, ki smo se pri vsaki tabli čudili napisani nadmorski višini. Skoraj povsod je namreč falila za vsaj petdeset metrov. Zgleda se v tistih krajih ne počutijo dobro, če niso vsaj na 650m... Povsod namreč piše, da je Dom na višini 592m, pa tudi GPS je kazal toliko. Od kje torej šestdeset metrov razlike, ne bi vedel, še ena skrivnost torej!

Je bilo pa lepo za hodit, sam bukov gozd, ki je celo označen kot pragozd in zaščiten. Super!

No, vsega skupaj ni prav veliko, kar naenkrat si že pri zajli, zadeva niti ni tako nedolžna. No, težka tudi ni, je pa seveda potrebna previdnost.

Zanimivo je, da lezem Tamaučku direktno za ritjo in me je zanj presneto strah, pri Flori pa - skoraj - nič. Punci zaupam, pa čeprav ne vem čisto dobro zakaj... ji pa zaupam, da bo njen korak trden in da se bo dobro držala.

Vzhodni vrh je prav super, ni pa prav veliko prostora na njem! Še posebej, če se vsi nastavljajo in sončijo in...

Potem pa še dvajset minut zoprne (če imaš otroke s seboj in preveč paziš na njih) prečnice ob res ostrem grebenu in si še na zahodnem vrhu!

Še gasilska, jasno:

pa smo že pri Rudiju nazaj v koči. Tokrat malo daljši postanek, tudi za pivce in slikanja je bil čas!

Ker ni bil nihče prav zmatran, smo potem kar peš krenili proti našemu koncu - dolini Winettu. Sicer je tam nekje pisalo 2:40 ampak se noben ni prav veliko sekiral. Čudno.

Smo pa potem kar dobro hodili. Čez hribčke in dolinice Haloz,

mimo zanimivih in občudovanja vrednih sodov,

preko metrov listja, ki je bilo tudi čez kolena, otroci in pa tudi nekateri starejši pa so se z veseljem metali noter in se povsem skrili! Uau, toliko listja pa že dolgo ne!

in mimo zidanic, ki imajo kaj ponudit:

čeprav tegale pa raje nismo poskusili. Smo raje ostali na - dobrem - vinu!

Donačka se nam je kar odmikala in odmikala in vedno dlje je bila, mi pa nismo imeli pojma, kje smo. Otroci pa so postajali že malce nestrpni in zmatrani, nič kaj dosti se ni dogajalo.

Pa smo le prišli do avtobusa, večina se je odpeljala do doline, ta najbolj žilavi pa se nismo dali! Če gremo peš, gremo peš!

Se je izkazalo, da otroci niso bili prav veliko zmatrani, sta se takoj zaprašila na:

in skakala do teme!

Potem smo pa jedli in rajali in jedli in rajali in tako naprej!

Za Krte prav nenavadno, ampak domov smo se - ko smo v blitzu zavzeli in okupirali še nek bife na poti - priklatili šele v poznih nočnih urah. In prav nihče se ni pritoževal!

Smo se pa ta dan kar dobro nahodili, najina skrb je bila povsem odveč. Šest ur hoje, z ustavljanji seveda, 17,5 kilometrov in 880 višincev niti ni mačji kašelj. Otroka sta zmogla brez najmanjšega problema. No, ene par km manj a še vedno lep kos poti!

Jah, no. Če pogledam... saj se imamo vedno prav luštno!

Tags:

domači kraji | pr norch

Torki

by piskec 15. november 2010 13:03

Jesen je prišla, zima že počasi trka na vrata, torej bo treba spet malo več migat!

Zakaj več migamo v teh temnih in mrzlih časih, mi bo vedno nekam skrivnostno, ampak tako je. Dejstva kažejo, da v temnih popoldnevih, deževnih meglenih jutrih in sneženih nočeh naredim kar veliko kilometrov. Po mojem celo več kot čez poletje...

Sicer pa je čez zimo težko najti kakšno lepše vreme. Morda februarja, do srede januarja pa se bo vlekla megla in bo povsod le ena sama tema. Bljaki.

Zato so se spet pričeli naši torki. To sezono ob ponedeljkih. Eno temno, blatno in skorajdeževno Šmarno z eno blatno ritjo smo že dal skoz!

Zdaj že v temi zadanem avtosliko iz prve. Počasi postajam tako dober kot Rajko. Skoraj, no...

Tags:

domači kraji | pr norch

Aleluja!

by piskec 12. november 2010 11:19

Podnaslov bi pa lahko dal: tudi slepa kura zrno najde!

Mogoče sem res malce preveč zloben, ampak... dajte no! Se sploh še spomnim, kdaj sem zaprosil za tole???

Da pogledam po blogu... evo.. prvi prispevek sem objavil 17. Aprila 2009, do polne jeze sem pa zdržal celo tja do 9. Junija 2009! Še celo na salabajzer.si sem jih dal.

Od tega je... ufff, dolgo, dolgo, predolgo.

Ampak, kaj pa se je zgodilo prav pred kratkim? Uganeš? Ne? Jaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!

Dobil sem elektronsko sporočilo, email! Eureka! Aleluja! Bog obstaja! Ali kakorkoli že...

Skratka, predragi trgovec se je zganil in mi poslal tako željeno sporočilo:

----
Spoštovani,

Pošiljamo Vam jedilnik Restavracij Interspar za obdobje od 8.11.2010 do 11.11.2010 in od 15.11. do 21.11.2010.

Dober tek vam želi

Restavracija Interspar

Postanite naš oboževalec tudi na Facebooku >
To obvestilo ste skladno s 45a. clenom ZVP prejeli na osnovi vašega narocila preko e-pošte, spletne strani, izpolnjenega anketnega lista. V kolikor je pri tem prišlo do napake in v prihodnje ne želite ostati clani, prosimo kliknite tukaj.
----

Problem je le v tem, da že več kot kako leto ne zahajam več v tiste konce in da tam prav toliko časa tudi ne jem. Opsa.

Leto in pol dela za programsko opremo, ki pošilja emaile pa je kar nekaj! Ni hudir, mora bit pa že hudičevo dobra! Pa jebela cesta, kako jim sploh uspe prodati štruco kruha?

Disclaimer:
pisec teh vrstic kar veliko hodi v spar po špecerijo, a to nikakor ne pomeni, da mi ne bi smeli it na živce! Še posebej njihova IT podpora, ki je že večkrat dokazala, da je vrhunska v vseh ozirih!

Tags:

osebno

Sladkih6 2010

by piskec 9. november 2010 14:49

Slavospeve so pravzaprav že skoraj vsi napisali, tako Hana kot Wega.

Meni tako ne ostaja prav veliko.

Sladkih6 je mešanica povsem različnih zgodb, ki pridejo skupaj, se mešajo, širijo, prepletajo in poživljajo ena drugo vsakih pet do deset minut. In tako celih šest ur. Pravzaprav neverjetno in za vsakega, ki gleda prireditev od zunaj, najbrž tudi povsem nepredstavljivo.

No, nam, ki smo tekli svoje zgodbe skupaj, se to ni zdelo prav nič čudnega. Najbrž pa se je zdelo čudno tistemu, ki je vsaj štiri ure preždel v gostilni, mimo katere smo tekali. Pa vendar je bil najbrž on sam veliko bolj čuden.

Vse bistvo leži v teh zgodbah, kajti prav vsak ima svojo lastno, različno, drugačno, samosvojo, edinstveno. Okvirna proga in čas sta edini omejitveni vrednosti okrog katerih vsak povsem svobodno naplete karkoli si pač v tem dnevu želi. Prav v tej svobodi, spontanosti in kaotični neurejenosti posameznih zgodb leži tisto, kar nas - udeležence - tako privlači.

Družinska organizacija, kratek krog in najbolj družabna podelitev, kar jih poznam, je formula za dogodek s katerega vedno odideš poln spominov, vtisov, navdušenja in hrepenenja po naslednjem letu.

Moja zgodba pa je bila po lanskem maratonu, tokrat natanko takšna:

Darja, Rado, Helena, Leander in jaz smo se že v avtu dodobra zabavali, zato nisem imel prav nobene treme. Tokrat sem odšel na tek popolnoma neobremenjen, brez kakršnegakoli plana, brez ciljev in skritih želja. V to, da res ne bi imel kake skrite nore želje sem vložil kar nekaj truda, dneve pred tekom sem se lepo prepričeval, da sem za letos v mojem teku naredil veliko in mi ni treba prav nič več.

Kar je bila na koncu dobra ideja. Seveda pa je po bitki lahko biti general. Bogve, kaj bi bilo, če bi se vse obrnilo drugače...

Prav nič veliko časa nam ni ostalo, ko smo zjutraj prišli na Sladki Vrh, kavo smo na hitro vrgli vase v lokalni gostilni in se šli takoj prijavit!

Ura je bila že nevarno blizu desete, komaj da sem še skupaj zložil mizico in najin generalštab pri avtu.

Potem pa malo pozdravljanja, kaosa, skakanja sem in tja in hopla, je bil že start!

Se je videlo, da so ljudje letos vse skupaj bolj resno vzeli. Mislim, da prvo uro sploh noben ni nič rekel. Še Vitezi so bili tiho, čeprav je to skoraj nemogoče...

Ampak res, startno/ciljna ravnina je bila povsem prazna, nikjer nikogar, samo tup, tup, tup, tup so se slišali copati po asfaltu. Vsak je začenjal svojo zgodbo.

Pa to ni prav dolgo trajalo. Kako uro, dve, da se odteče tisti prvi polmaraton, potem pa se posamezniki že začenjamo ustavljati, piti, jesti, se pogovarjati, hoditi kakšen krog za malico in tako naprej. Postaja bolj veselo in mnogo bolj družabno. Tudi polmaraton ni od muh.

Jaz sem tokrat zanj rabil toliko kot vedno, 2:25, lepo počasi. Potem sem se ustavil, se usedel, pojedel eno ploščico in šel naprej.

In tekel in tekel in tekel.

Vsaj tako se mi je zdelo. Pa sem pretekel le do 28 kroga, ko se je počasi začela kalvarija. No, kalvarija ravno ne, ampak dalo se mi pa tudi ni nič več. V devetindvajsetem sem potem dokončno sklenil, da po devetindvajsetem vzamem s sabo denar, grem v tridesetega, skočim v štacuno in prinesem pivo. Nato neham.

Potem me je pa Rajko nekaj zmotil, govoril o nekem pivu, ki ga ima in da naj počakam še tiste pol ure, da ga dobim. No, okej, pol ure bom pa že zdržal, sem si rekel, grem pa kak krog prehodit.

In potem naredim enega in nato dva in nato tri in potem pogledam na uro... Hm... čaki... saj tole pa ni tako grozno, ej! Kaj hitreje hodim kot tečem?

Skratka, čas kaže, da bi tudi s hojo prav lepo do konca naredil en maratonček. In ker nisem več tekel tudi nisem bil več siten, hoja me pravzaprav sploh nič kaj dosti ne zmatra, sem kar hodil. In hodil. In hodil. Tam nekje dvanajst krogov sem moral kar lepo prehoditi, hitro in brez ustavljanja in šlo mi je prav super.

Tokrat je vseh šest ur šlo na dve frutabeli, liter izotonika, liter kokakole ter liter čaja in vode in ene kocke sladkorja, ki me je premamila še na začetku. Še dekstroze nisem niti ene vzel... Ja, ja, lastne zaloge so še velike!

Predzadnji krog pretečem za lastni ego (še zmorem!) in se skupaj s Heleno in Tamaučkom podam še v zadnjega, 44-ega.

Opa! Helena neverjetnih 40, jaz 44, Leander pa jih je enkrat z enim, drugič z drugim naklepal kar 8! Drugo leto gremo na družinsko stotko!

Svoj lanskoletni rezultat torej izboljšam - povsem v mojem letošnjem lenobnem stilu - za en krog. No, ja, ni ravno nekaj, pritoževat pa se tudi ne morem prav nič! Kakor je po treh urah zgledalo kot en velik flop, se je na koncu še presneto dobro izteklo!

Podelitev diplom in pokalov je potem vrhunec dneva, se vidi že potem da komaj kdo odide prej domov, skoraj vsi počakajo do konca! Ker prav vsak dobi diplomo in dozo elana za naslednje teke v obliki aplavza polne dvorane.

Prav vsak! Zato na Sladkih6 prav res vsaka zgodba in vsak tekač nekaj velja. Ker prav vsak se po-trudi na svoj najboljši način.

Še posebej pa se je tokrat izkazal Leander, to je treba poudariti! Vzela sva ga s seboj, da ne bo doma pasel dolgčasa in upala, da mu tukaj tudi ne bo. No... predvidevanja so se izkazala za pravilna, kakšen dolgčas neki! Pomagal je kot velik in bil prav dober pomočnik, vmes je tekal, bodril, spet natakal vodo, kokakolo, spet malo tekal... všeč mu je bilo ko strela! In si je medaljo zato povsem prislužil!

Pa še osem krogov, to je 8,2km, ej!

E-kipa Srčnih se je torej tudi tokrat izkazala! Eni s tekom, drugi s hojo, tretji z organizacijo. Prav vsak je nekaj malega dal in presneto veliko dobil!

Ana, Marjetka in Rajko, hvala!

Tags:

pr norch

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP