Vedno slabše!

by piskec 29. julij 2010 09:36

Sem o tem že pisal in se že ponavljam, ampak me tako presneto jezi!

Zdaj je blesavi Kindle celo dražji od Hardcover-ja. Ja, pa to ne moreš verjet... Celo če ti celo knjigo nekdo prebere, je še vedno ceneje, kot presneti kindle. Pa čemu sploh ti presneti e-book bralniki? Da bo vse samo še dražje? Ker je fancy it z napravo v posteljo? Ker je *treba* to imet? Ker smo že povsem skrenili s poti?

K sadjarju sploh ne grem pogledat. So obiralci že po naravi.

Ah, nej se gre solit kindle. Pa ipad tudi.

Bom kar na Asus-u ostal. Je edini prijazen do mene.

Tags:

osebno | tehnika

Spremembe, spremembe

by piskec 28. julij 2010 11:18

Spremembe so edina stalnica v tem ponesrečenem svetu.

Če je to rekel že kak milijon ljudi, pa lahko tudi jaz.

V torek nisem več zdržal. Nič ne tečem, nikamor ne hodim (se mi zdi), nič ne delam. Samo jem, jem in jem. Zato sem moral nekaj naredit.

Kako me je držalo, še največ pove podatek, da sem vstal ob 4:30! Ravno s tanajstarejšim sva si podala kljuko kopalnice - on spat, jaz pa vstat. 4:30, si moraš mislit?! Res je težko, prvi dve minuti, potem me je pa že držalo: gremo, gremo, gremo!

Kakšen teden nazaj me je prešinila misel, da zdaj pa res že dolgo nisem bil na Planini. Presneto dolgo. (Sem šel prav pogledat - sredi maja sem bil nazadnje!) Tako, da sem si prav hudo želel it pogledat gor. Videt zelenilo, videt razgled, videt... kaj jaz vem kaj! Najbrž je dovolj le, da sem hotel iti.

Pa sem šel.

Brez rekorda danes. Brez matrarije, ok? Japajade. Takoj, ko si kaj takega rečem, že vem, kam bo to pripeljalo... V pehanje, sopihanje in matrarijo. Ampak vseeno, vodo je treba v celoti zamenjat in lepot se veliko bolj zaveš, če se malo pomatraš.

Že prej sem seveda vedel, kaj se je zgodilo s potjo od Calcita do Male Planine in me je bilo kar malo strah, kako bo. Nazadnje ni bilo hudega, pot se je od posega že malce obrasla in ne zgleda več tako grozno. Naštimanih je precej ograj, dodane so table za Svetovno prvenstvo, tabla in klopi pri Mojčini bajti, skratka, pot zgleda urejena. A tu je najbrž tudi past - pot je bila tudi prej urejena. In tudi prej je bila povsem ok, vsaj meni, najbrž pa kravam še bolj. Težko razumem, da bi krave potrebovale ograjo, ponavadi je ne. Zdaj pa je pot široka, oh, manjšega džipa bi spravil gor oz. zdaj lahko gorski tekači vštric tečejo po trije...

Čemu sprememba, torej res ne razumem, le par krav gre tukaj gor, ljudje pa - vedno eni in isti. Večina si izbira krajše pristope. A, hej, nekdo si je nekaj spomnil, si zamislil, projektiral in zadevo prignal celo do izvedbe. Zapravil veliko časa in veliko denarja, zraven pa še zanetil ogromno slabe volje, ker se z nikomer ni posvetoval. Malce ponesrečeno, bi rekel...

Res je, zdaj pot zgleda čisto ok, narava pa bo tudi hitro poskrbela, da bo zgledala še bolje. V ne-strokovnost izvedbe se seveda ne bom spuščal, saj nimam pojma, verjamem pa, da se bo le-ta pokazala kar sama. V vzdrževanju seveda. Bolj kot je bila strokovno izvedena, manj bo vzdrževanja... To bomo pa videli, najslabše od vsega bi bilo, da se bo pot zdaj zapustila, da se ograje - ki jih bodo seveda odnesli spomladanski plazovi - ne bodo več obnavljale, da se bo pot začela podirat, da bo šlo celotno delo v nič.

A za to se bo treba kaj pomenit, domenit, zgladit kak spor, podati kako opravičilo in podobno.

Saj tudi narava sama kar naprej nekaj spreminja - razgledi so že ena taka stvar, vedno so drugačni, vedno! Saj bi kar stal in gledal in gledal in gledal:

In potem sem v uri in tričetrt že na Jarškem, zdaj mogoče že verjamem tistim zgodbam o uri in pol... Tega, da tekači rabijo le dobro uro (za še daljši kos poti) pa sploh ne štejem - brez veze, ti so itak z drugega planeta.

Ura še pol osmih ni, pred mano pa dehti svež, svež kruh:

iz koče pa tako božansko diši po ričetu, da se mi cedijo sline. Grrrr, še pol osmih ni, jaz pa že lačen kot volk!!!

Se pa spremembe dogajajo tudi Jarškem domu - gradi se na veliko:

dom postaja premajhen, obiskovalcev nas je zgleda preveč. Nekdo pač izkorišča eno od zamujenih priložnosti, oziroma vsaj delček Velike zamujene priložnosti, ki se ji reče Velika planina.

Ampak meni so spremembe pravzaprav všeč. Res so stalnica in to ne samo v človeškem svetu, kje pa! Narava se spreminja tako hitro in tako pogosto, da to kar radi pozabljamo. Pa se ne spreminja le zaradi nas, večinoma se spreminja kar sama zaradi sebe. Zaradi same drugačnosti, iskanja. In zakaj bi bile potem spremembe nekaj slabega, nedobrodošlega? In nenazadnje je tudi človek del narave.

Skoraj gotovo je, da bo za časa mojega življenja še ostalo zelenilo, kot sem ga vajen. Če ne na Planini:

pa kje drugje, prelepih kotičkov je v tej mali deželi polno. Ga bom že poiskal, ker mi je blizu, ker ga rad iščem in ker rad uživam v njem.

Morda bodo pa enkrat prišle generacije, ki jim to zelenilo prav nič ne pove. Ki jim gore prav nič ne povejo. Ki jim razgledi prav nič ne pomenijo. In zakaj bi jih torej imeli?

 

Tags:

domači kraji | osebno

In od morja nazaj v hribe

by piskec 26. julij 2010 10:20

Sva, seveda sva zdržala.

En dan, kakor sva rekla, nič več.

Naslednji dan pa že budilka sredi noči in ven, tečt!

Jah, na morju je pa res zjutraj še najbolj fino tečt. Edini problem je zgodnje vstajanje, a, hej, tudi to nekako še gre... Veliko bolje, kot če bi se moral potem gužvati nekje ob desetih. Ne, ne, ni šans, raje vstanem sredi noči!

Nikjer nikogar, jutranji hlad, brez ure, ki bi štela čas in prištevala kilometre, nič... Le midva, obala in morje. O, ja, to pa je luštno! Še bolj pa je bilo luštno, ko sva na koncu skočila v morje! O, kako pa je to pasalo! In to natanko ob prvem jutranjem sončnem žarku!

Če pa res povem vse po pravici, potem moram pa še dodat, da je bilo še skoraj najlepše potem še malo zadremat...

Popoldan naju je pa že odneslo do Poreča, kjer sva malo pohajkovala, slikala mačke

rimske najdbe:

in prelepe Vile - Vila Polesini:

a sva se potem kar hitro umaknila vsej nepregledni množici, ki je le jedla in nakupovala. Pravzaprav mi je postalo kar zoprno, tako kot mi pač vedno, ko se znajdem sredi množice, ki je zvedena na nivo zadovoljevanja osnovnih potreb.

Letos sem na morju tudi ugotovil, da ima zahodna civilizacija presneto preveč denarja in da so vse stvari mnogo preveč dostopne... Česa vsega ljudje ne nosijo na dopust, saj kar ne moreš verjet! Koliko je to ene robe... neverjetne količine potrebnih, še bolj pa nepotrebnih reči! Nek starejši par je imel urejen cel vrt z vsaj stotimi vrtnimi palčki. Sredi kampa, na morju! Buuuaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa! Enkrat moram prav poslikat vse te stvari, ki jih ljudje znosimo na dopust. Zna biti presneto zanimivo.

Toliko sva torej zdržala na morju. Več ni šlo. Greva nazaj, ne med hribe, greva med hribčke!

Pa sva šla, najprej čez Učko. Kdo bo pa hodil skozi tunel, gremo čez! Kar je storilo tudi nekaj šparovnih Hrvatov in Nizozemci, kaj več pa ne.

Na žalost je pot do vrha zaprta za promet, nekateri se znakov pač držimo. Nizozemci se jih niso in so kar švignili naprej. Midva pa itak nisva imela namena se dlje zadržat, zato sva le poslikala Dom in to je bilo od Učke pravzaprav to.

Čez mejo sva se potem namenila pri Petrini, se tam razgovorila s črpalkarjem in jo krenila v dolinico, kjer še nikoli nisva bila. Mahneva jo proti Osilnici!

Zanimiva dolinica, ni kaj! Znani kipi so tudi tu:

in seveda splezava na prvi hribček, ki je v bližini, na Sv. Ano:

raziščeva še zanimivo pokopališče, za katerega nimava pojma komu pripada,

se zazreva v vršace in razmišljava ali bi šla kam proti vrhovom ali ne?

Izkaže se, da je dolina prelepa, a ostane pri tem. Ponuja prav nič kaj dosti, Osilnica je ob štirih popoldan kot Day After. Nikjer nikogar, niti psa, niti mačke. Banko so - po dolgih letih vztrajanja "poslovalnica pri vsaki lipi" zaprli, Šola sameva, sosed in Pošta pa sta le dopoldanski zadevi.

Čisto na koncu se pa le pokaže nek podjetni (g)os(t)ilničar, Hotel in še športni center in še marsikaj, pri Kovaču. O njem ne bi pisal, če ne bi bila oba super navdušena. Privoščila sva si namreč kosilo, ker je tako ali tako zgledalo, da nikjer ne bo nič, trgovine zaprte, gostiln ni, ničesar. Zato sva kar zavila k njim. Odšla pa sva tako zadovoljna, kot že dolgo ne. Helena z ribo, jaz pa z domačimi njoki, o, mljask, mljask! Ob ceni, ki je bila še enkrat manjša kot v Bovcu, sva potem še malce razširila nasmeh. Jasno. Da ne govorim o šefu in kuharju, ki sta vse opravila sama, pa je bila postrežba boljša in prijaznejša kot kje, kjer nate preži sto natakarjev. Če moraš počakat na račun, ker je šel šef po raftarje, pač počakaš... Torej, če bova šla še kdaj v tiste kraje, se tam sigurno še ustaviva!

Vendar pa nama dolinica ne pokaže nobenega primernega prostora, kjer bi se za dlje časa ustavila, zato jo mahava kar naprej. Do mejnega prehoda, ker gre potem cesta le še po hrvaški strani. Tam kupiš maloobmejno prepustnico za manj kot en evro (1€) in se odpelješ čez. Preprosto.

Mimo Čabra in mimo Prezida in čez mejni prehod prideva na Babno polje. Zanimivo, tudi tu še nikoli nisva bila. Na 750+ metrih sva in res vse skupaj zgleda kot veliko polje!

Kam pa sedaj? V Starem Trgu si privoščiva kavo in si izbereva naslednji cilj - Sviščaki? Greva pogledat!

Ok, na Snežniškem gradu sva že bila, ko smo šli s Krti na Snežnik, naprej pa niti ne. Cesta je čisto v redu, a gre počasi in se vleče in vleče. Leskova dolina je za nama, ko kar naenkrat pred nama:

Kamberce? Kje hudiča pa je to? S seboj imava le petrolovo zanič karto 1:270.000, kjer se vidi le Lož in Ilirska bistrica in to, da je vmes pa je res nekaj. A kaj več pa že ne... No, skoraj. A presnetnih Kamberc seveda ni nikjer.

Kje je torej to? A pred Sviščaki? Za Sviščaki? Bova prišla do tja? Zakaj ni to pisalo spodaj, ne pa po dvajsetih kilometrih makadama? Se tu vozijo le lokalci in nikoli in nikdar niti en turist? Seveda, vsi vemo kje so presnete Kamberce!

Kaj nama torej preostane, kot to, da greva naprej. In upava.

Pa se izkaže, da je upanje prazno, kar naenkrat so pred nama Kambrce (brez e-ja vmes!), znak prepovedi pa je še večji!

Tule moram priznat, da mi je šla prepoved že strašansko na živce, saj so se mi porajala le vprašanja, a dobil nisem nobenih odgovorov. To, da je nekdo pač predvideval, da cel svet ve, kje so Kambrce, pač zame ni dovolj.

Da ne bom napisal, da sva delala prekršek - pogledat sva šla cesto in res je na par mestih malo manjka, a niti ni hudega. Heleno je bilo tokrat bolj strah kot mene, kar je zelo čudno, a zgleda sem bil še vedno bolj jezen kot pa me je bilo strah. Skratka, prekrška seveda nisva delala, na Sviščake pa sva le prišla.

Tam pa je Planinski dom zgledal takole:

pisalo pa je tole:

Seveda, danes je torek. Planinski dom pa je zaprt. Ker v torkih ne hodimo v hribe, planine in naokrog. V torek se spi in počiva. Le midva cepca hodiva v takih časih naokrog. Hja...

Potem imam jaz idejo, da, hej, kaj pa... na Snežniku je tudi koča, kaj pa če greva tja gor prespat? Ideja je dobra, ampak meni nekaj smrdi... Kambrce, zaprt planinski dom, greva midva raje še čisto malce naprej, ven od tega milijona vikendov na Sviščakih, saj tu itak ničesar ni.

In - zdaj nama je to že povsem jasno:

Zaprto, seveda! Zakaj neki pa bi bilo odprto? Za vikend že mogoče in mogoče tudi v avgustu, ampak v juliju pa ne. Zna biti še sneg...

Ne, čisto nič se nisva sekirala, vse skupaj je bila le voda na moj mlin, ki rad spim v avtu. Sredi vseh medvedov, kaj lepšega!

Tule bi se lahko razgovoril o milijonih zapravljenih priložnosti od Petrine pa do Ilirske Bistrice, pa najbrž nima nobenega smisla. Pravzaprav je dobro pogledati na svetlo stran - možnosti izboljšanja je torej še ogromno! In meni osebno so te zapravljene priložnosti pri srcu, ker pomenijo, da ni gneče, ker pomenijo, da ni turistov, ker pomenijo, da je vse skupaj mnogo bolj naravno, domače, pa čeprav včasih malce zanikrno. Je pa zato lepo in pristno! In zato meni, nama tudi veliko bolj všeč. Nekoč, ko bo nekdo izpeljal in uresničil vse te priložnosti... takrat bo ostalo le še bore malo.

Zato sva si našla svoj prostor pod soncem, oziroma bolj temo, ura je bila že kar pozna...

Sence so se daljšale, za vsako pa je stal vsaj po en medved in prežal na naju!

Ah, kaj, spal sem prav super! Že dolgo ne tako!

In tista urica in pol do vrha Snežnika ni bila prav nič naporna. V jutranjem hladu, ko je bilo vse vlažno, je bila poživljajoča.

Kot da sva na vrhu sveta! Sama in edina! Razgledi pa kot sredi zime - megla, megla, megla!

O, ja, uživala sva kot že dolgo ne!

Uživale pa so tudi rožice, se nastavljale prvemu sončku - Planik več kot v visokogorju!

Sama sva bila gor še kar nekaj časa, prav enkratno! Na poti dol pa sva srečala še kar nekaj pohodnikov, pravzaprav toliko, da mislim, da bi se splačalo imeti odprto kočo. Ali pa raje ne. Naj ljudje hodijo na Snežnik avgusta. Ali pa za vikend.

V Grdi dragi, dolini-planini-dragi, ki je še daleč najlepša od vseh, sva si privoščila za zaključek najinega dopusta še malico:

potem pa je bilo konec najinega dopusta. Preveč sva se že približala. Helena ni bila doma že štirinajst dni, jo je že kar vleklo proti domu.

Moj dopust pa se je tudi končal približno s tistim, s čimer se je začel - vsaj graditelji so bili isti!

Tako sem zaključil krog in prišel spet od Sebe Nazaj.

Tags:

domači kraji

Od hribov do morja

by piskec 24. julij 2010 09:19

No, na Doliču se torej nisva tako dobro počutila, da bi ostala, zato sva jo mahnila kar naprej.

Meni se tudi ni zdelo, da bi bil ne vem kako zmatran, pa še zaradi vremena sem bil bolj vesel.

Seveda, čisto lahko bi šla čez Kanjavec, pravzaprav res... zakaj že nisva? Me je spet kaj skrbelo? Kakšen sneg, kaj? Ali pa je bila že dolga, pred nama pa še kar nekaj, čeprav... saj bi bilo čez Kanjavec pravzaprav enako... Hm, no, to bo treba torej ponovit!

Skratka, na koncu je bilo tako, da sva šla naokrog. Pogledala sva še tja, od koder sva prišla:

in se zapodila proti Hribaricam:

No, vsa tista pokrajina prej in potem mi ni bila prav nič pri srcu. Vse razbito, vse razsuto, ledeniška groblja. In še kar nekaj snega.

Ljudi sicer okoli Triglava kolikor hočeš, vendar pa se v vseh teh širjavah kar porazgubijo. In zato ti uspe sem in tja vsaj kakšnega domačina srečat. Se pozdravit z njim in si zaželet Srečno! So čisto prijazni, če le niso nekje direktno nad tabo, takrat postanejo malce objestni...

Za ovinkom so se potem že začela kazat prva triglavska jezera, tole je najbrž Zeleno:

midva pa sva šla mimo večjega, Rjave mlake:

Jej, kako je to pasalo v tisti vročini! Ojej, ojej, ojej. V tisto bistro vodo sem se skoraj pognal, pa sva bila sredi Parka, kjer kopanje na žalost ni dovoljeno. Je pa tako vabilo... take bistre, hladne, super vode že dolgo nisem videl!

Kar nekaj časa sva se tamle hladila, vročina je nabijala, nama se pa nikamor ni mudilo.

Sva sklenila, da bova v Zasavski koči na Prehodavcih najprej nekaj pojedla potem nekaj popila in se šele nato odločila, kako in kaj.

Razgledi pa za... za prste oblizat! Škoda le, ker ni bilo spucano, poletno vreme naredi meglico, skozi katero se ne vidi dobro... drugače bi bila Jalovec in Mangrt čisto na dlani! Sicer se je pa čisto dobro videlo steno Goličice, katero imam še vedno v spominu...

Še posebno pa je izstopal Razor, ki se s te strani šopiri kot največji med največjimi!

Kako od Luknje vse strmo pada direktno v dolino Zadnjice! Kakšno mora to bit ob kaki hudi uri!

Še najbolj od vsega pa je bilo videti od kje hudirja sva danes prišla. Saj je bilo čisto na nasprotni strani doline, ura pa niti štiri popoldan ni! Človeku se vedno vse tako daleč zdi, pa na koncu hodi in hodi in hodi in prehodi kar precejšnje razdalje.

Potem se je vreme nekaj kisalo, nama pa se nikamor ni dalo. Bi šla naprej, po dolini Sedmerih jezer? In kaj potem, na Komno, na Bogatin in Krnsko jezero? Ojej, komu se pa to da!? Na tisti strani nisva videla prav nič zanimivega. Po drugi strani pa... če greva zdajle v dolino, bova najbrž s hribi kar zaključila, se pobrala domov in vsega lepega bo konec. Ponoči, zjutraj je namreč napovedana nevihta in... ojej, koliko nekih odločitev!

Medtem, ko se torej nisva odločila za nobeno od teh smeri:

je postajala ura vse bolj pozna in tako se je na koncu čas odločil namesto naju. "Zjutraj greva dol in to je to!", sva rekla, "Danes pa ostaneva še gor!"

In spiva v temle:

Najbrž je bilo samo mene strah, da se vse skupaj lahko prevrne, kajne? Eh...

V Koči v vsem tistem zapravljanju časa in uživanju samih gorá spoznava še polno dobrih in zanimivih ljudi, pravzaprav same punce, ker - kakor se izkaže - punce hodijo naokoli, fantje pa veliko raje sedijo kje v kaki gostilni. Sva pa seveda kekca in si ne izmenjamo niti elektronskih pošt in nama ostale le: morda pa se srečamo še kje drugje!

Ker je zimska soba povsem polna, gre Marko probat prespat zunaj. Do sredine noči mu gre, potem pa ga prežene noter nevihta in veliko bliskanje. Celo noč čakamo na tisto veliko nevihto, pa je vse skupaj bolj ubogo, zgleda se vse prestavlja na nedeljo dopoldan, kar pa ni nikomur všeč. Še najmanj skupini 28-ih zagrebčanov, ki najbrž ta vikend (spet) niso videli Triglava...

Zbudimo pa se le, čeprav nas je kar štirinajst v tisti mali sobici!

Zbudimo se precej pozno, skoraj sedem je že. Midva lepo počasi na zajtrk, na čaj, na ostanek klobase, kruha in paštete. Prav lepo počasi se pripravljava, pavzaprav še nikoli bolj počasi.

Ko kreneva proti dolini sem že kar malo živčen,

kajti šele zdaj sem dobro zagledal vso tisto črnino, ki se je kar hitro valila direktno proti nam!

Pa tista črnina niti ni bila glavno, tisto glavno je tisti mali sivi oblaček za robom hriba... o, tisti je potem kar naenkrat prerasel v sprednje čelo nevihte, ki je začela prav hudičevo dobro treskat.

Midva pa sredi hribov! Aj! O, ja, tudi tekla sva!

A čeprav sva bežala, sva spet občudovala prečudovito mulatjero, ki naju je varno in precej naokoli - kakor je pač navada mulatjer -, odpeljala do prelaza Čez Dol. Tam sva jo zapustila, saj sva jo raje mahnila direktno v Zadnjico.

Vsakič, ko se je zabliskalo, sva stisnila glavo med ramena, čeprav to ne bi prav veliko pomagalo... tako naju je ravno na Čez Dol ujel dež, ki sicer ni nikoli prerasel v kakšen naliv, padalo pa je vseeno kar v redu. V tisti uri, ki sva jo porabila do dol, sva bila več kot mokra. Še par ljudi sva srečala videla visoko v votlinah, se skušala sporazumeti, če je vse v redu, a je bilo vse predaleč. Zgleda so vsi le vedrili.

Saj ko si enkrat moker potem dež ni več tako zoprna stvar. Strele pa na žalost so in to precej zoprne. Sva jo kar dobro mahala, čisto nič počivala!

Spodaj le slika mostu, ki sva si ga ogledovala že včeraj od zgoraj:

pa slika od koder sva pribrzela dol - Zadnjiški dol:

Se ne vidi, a tu je še kar dobro deževalo! Pa naju ni prav nič motilo.

Najin nasmeh je bil na koncu prav tako navdušen kot na samem začetku! Pa sonce, dež ali strele gor ali dol!

In potem sva bila kar naenkrat že pri avtu. In tja je - kot v pravljici - prišla tudi Helena! Ki je nisem videl celih dvanajst dni!

O, ja veselo snidenje je bilo to! Veselo!

Fantovski vikend se je torej končal, Marku še roko in mu zaželimo srečno pot naprej (no, pa na kavo gremo še skupaj in si skušamo vse povedat v pol ure...):

midva pa jo mahneva naprej proti sončnem zahodu.

Približno. Zelo približno, ker dežuje. Zato greva najprej na ribe v Bovec, kar se izkaže za super pogruntavščino. Sicer drago, ampak v redu.

Nato pa naprej! Kam? Nekam v Istro, na Morje! Na Morje!

Niti ni tako pozno, ko se že kopava, šotor je postavljen na super placu, nekje v bližini Poreča:

razpete alpinistične vrvi pa so polne mokre pohodniške opreme. Ljudje čudno gledajo, a so najbrž vajeni še česa hujšega...

Vsaj en dan morava zdržat pri miru, si rečeva! Pa sva?

Tags:

domači kraji

Svet mulatjer

by piskec 23. julij 2010 12:00

Najin izlet z Markotom so tokrat zaznamovale mulatjere.

Kar nekaj sva jih dala v teh treh dneh skozi in prav vse so se pokazale za prava čuda! Za čudo, kako so sploh zgrajene, da še sto let+ držijo in za čudo, kako najdejo prehode v še tako težkih terenih. A za vojsko in inženirje ni bilo ovir.

V petek popoldan sva se odpravila iz naših krajev in jo mahnila proti Vršiču in nato Zadnjici. Plan sva že imela, nahrbtnike kolikor toliko polne za tri dni, ostalo pa... kakor bo šlo! Plan je bil super in je omogočal polno umikov oziroma nadaljevanj poti, pa naj bo umik zaradi slabega vremena ali pa zaradi utrujenosti/ne ljubi se mi več sindroma/česa podobnega. Na vsakem razpotju sva tako lahko postala in se odločila ali greva naprej ali imava dovolj. Plan bi bil lahko sicer malo bolj zahteven, a jaz sem veliki previdnež in raje začenjam počasi. Letos je pač to prva bolj zahtevna tura in kolikor se mi tresejo hlače zaradi globin, ni za mislit, da bi ubrala kako bolj zahtevno pot. Že tole je bilo povsem dovolj...

Začela sva torej v Zadnjici, okrog šestih popoldan, na presneto soparen dan. Rukzake gor in gremo, bova morala kar pohitet, tema prihaja, do Pogačnika pa ni tako zelo blizu!

Nič nisva vzela, nama je pa bila gesta prav super!

Potem pa je bilo kar treba vzeti pot pod noge. V prvih treh minutah je že lilo od naju, taka sopara je bila. Potem pa po ovinkih in serpentinah in ovinkih mulatjere nekam proti vrhu.

Mulatjera je enkratna. Speljana drzno, včasih si sploh ne misliš, da bo prišla kje skozi, pa ji uspe mimogrede. Sicer je res milijon ovinkov, zato napreduješ morda malce bolj počasi, a prav hudo strma nikjer ni. Na nekaterih koncih jo je že odneslo, v nekaterih primerih pa se drži, da kar ne moreš verjet! Sto let in še več, pa še kar drži! Pravzaprav so takele poti res čudo inženirstva in zgodovine teh krajev, zato bi si morda zaslužile malce več vzdrževanja. Verjamem, da ni lahko, a hej: je tisto, kar je lahko, sploh vredno?

Še po kaki uri sva še vedno vsa nasmejana.

Ena kapelica vmes naju je pa prav presenetila.

No, po dveh urah in tričetrt pa le stopiva pred Pogačnikov dom na Kriških podih.

Dom vodijo sami mladi in moram priznat, da nama je bilo to blizu. Zdi se, da je prisotna mnogo večja prilagodljivost in raznovrstni problemi kar naenkrat niso več problemi. Verjamem, da je s pohodniki težka, saj najbrž vsak hoče nekaj po svoje, nekaj drugače. Mladi morda to malce bolje prenašajo.

Kakorkoli že, koča sicer ni bila povsem polna, a ljudi je bilo kar nekaj. Vreme se je povsem skisalo in na nekih 2100, 2200m je nastala oblačna pokrovka, ki je težila k tlom. Huh, kakšno pa bo vreme jutri???

Pomalicala sva, se domenila za skupna ležišča, spila malce vitamina B, navila uro za ob pol petih in hop pod odejo!

Ker je moral Marko lulat že ob štirih, sva seveda potem oba še pol ure gledala v luft, a čim je budilka zazvonila, naju je oba izstrelilo iz postelje. Spanje je ilo čisto ok, a spat nisva prišla v hribe. Gremo gledat, kakšno bo vreme!

Pa se ni še nič videlo... še prezgodaj. Sva zato navalila na zajtrk in vmes gledala kako napreduje vremenska situacija. Ki pa je v začetku kazala zelo slabo, saj so se čez Dovška vratca začele valit presnete megle in vse skupaj je zgledalo, kot da bo zdaj zdaj vse zabito, midva pa v dolini...

Pa sva rekla, dejva, pejva vsaj do Vratc, bova potem videla!

Ob 5:23 sva krenila, malo še v mraku, a sva hitro zagledala Spodnje Kriško jezero:

takoj srečala domačina, ki se za naju pravzaprav ni veliko brigal:

na Vratcih pa je sicer bila megla, a vse je zgledalo, da bo vreme kar v redu! Vsaj Razor je bil čisto ok.

Zato sva jo mahnila kar naprej, proti Bovškem Gamsovcu.

Malce poplezavanja, ena - zaradi mene - zgrešena polica, ki mi je dala vetra, saj sva prišla na *res* ozko polico in potem je bilo treba še obrnit... Ah, vse samo zato, ker sem tako presneto gledal pod noge in nisem opazil metrske markacije. Čuk. V uri in deset sva tako že stala na vrhu in se slikala kot dva gradbenika. Čudno, noben od naju ni hotel biti Vegradov...

Seveda me je potem skrbelo, kako bo dol, pot je strma in sem in tja izpostavljena. Sem zato stiskal zobe. Je pa tam, kjer je jeklenica pravzaprav še najlaže. Bolj so mi dale vetra v hlače tiste strme trave, tam mi je bilo bolj hudo...

Na tej strani pa so bili sami starejši domačini. Ti pa so za naju zmenili še mnogo manj kot tisti prejšnji, mlajši. Samo travo so videli in svoj zajtrk.

Tako, da sva občudovala vse povprek. Živalstvo, strmine, Steno:

sem in tja kakega svizca za katere pa si moral imeti malo boljše oči ali pa vsaj malce domišljije. Seveda si z domišljijo lažje in hitreje določil njegov položaj:

občudovati pa sva morala tudi ostanke, ki so jih pustili ljudje, najbrž največkrat slikan detalj s te poti čez Bovški Gamsovec:

Gojzarji in očala. Človek kar malo v grozi gleda naokrog, da ne bi našel še kakih kosti...

Potem pa sva bila v uri in pol na Luknji. Hja. Tu nama je postalo tudi vroče in ker se ponoči stvari niso posušile niti za pikico (presneta vlaga), sva morala to nadomestiti ob prvem sončku.

Klobasa, sir in kruh. Na to je seveda mislil Marko, jaz sem s sabo vlekel samo ploščice... Priznam, pasalo je ko strela!

Zdaj... če bi bil jaz bolj pogumen... potem bi seveda šla čez Plemenice. Ampak nisem in nisva šla. Sva zavila dol, na naslednjo mulatjero, od Luknje proti Zadnjici. Prav nič ne zaostaja za tisto prejšnjo... Sva se pa morala v pol ure spustit na 1462m, od koder sva se potem spet začela vzpenjati proti Doliču. Po tretji mulatjeri.

Oh, ta mulatjera je pa sploh nekaj posebnega! Drzno, drzno, drzno. Se takoj vidi po moji drži - kje stojim?

Se vidi, da se držim povsem notranjega roba... jej, jej, pa široko dva metra, tri! Z džipom bi šel lahko gor!

Tokrat sva vso to drznost res občudovala in občudovala, zavijala do posameznih kasarn in se v vse vtikala. Sicer pa ni čudno, pot je enkratno speljana in vrezana v skalo, če ne gre drugače!

Nama se pa ni nič mudilo. Sva gledala za opuščenimi potmi do Luknje na pobočjih Pihavca (in jo seveda našla!):

opazovala Kanjavčeve police in se slinila ko sva opazovala pot Skozi Rižo. No, Marko je bil ves navdušen, jaz pa ves prestrašen. Še gledat si nisem upal, kaj šele, da bi šel...

V teh treh dneh sem res imel divje borbe s strahovi. Še dobro, da sem sploh šel... pri vseh strahovih, ki jih imam, bi bilo namreč mnoooogo lažje ostati doma. Pa sem čuk pa moram it in se borit. Eh, kdo bi se razumel...

Potem pa itak... od občudovanja, pogovarjanja in slikanja sploh nisva opazila, da sva v dveh urah od križišča že tule:

Dolič. Že pošlihtan, malce še vedno premaknjen, a les na novo pozidan. Drago kot pes, a dobiš za jest in pit. In za spat imajo najbrž tudi. Sicer žaga še vedno poje, a vse zgleda v polnem obratovanju. Bega pa naju, da nek fant skupaj zlaga, žaga in tehta ostanke lesa, da jih bo - kakor se vse zdi - odpeljal helikopter. A les ne gori v hribih? Hm, najbrž midva nisva dovolj pametna...

Marku koča ni všeč, jaz pa ne grem niti noter.

Ljudi je polno, spijeva čaj, pojeva ploščico in se odločiva, da...

... greva naprej!

Tags:

domači kraji

Dopust

by piskec 22. julij 2010 07:05

Nekateri temu sploh ne rečejo dopust.

Petim dnevom, skupaj z vikendom, pa res težko rečeš dopust.

Ampak... včasih sanjam, da sem na dopust tri, štiri tedne... in potem se v grozi zbudim. Ne gre to tako pri nas, ne. Že pet dni je... hm, veliko?

Materiala je seveda kolikor češ, zato je tole le kratka obnova. Kratka!

Začela sva z Markotom, v petek okoli 16h, direkt proti Bovcu, proti Zadnjici.

Popoldne je bilo še čisto dovolj časa, da se kar fino namatrava v dveh urah in tričetrt do Kriških podov.

Že tukaj sva čisto navdušena. A zjutraj je treba naprej!

Nekaj malo plezanja čez Bovški Gamsovec.

Razgledi pa tako fantastični, da nama je še bolj super.

Na že poznano Luknjo,

a ker je sezona še mlada, jaz pa bolj previden, zavijeva raje dol, proti dolini, nekje na sredini pa spet gor!

Mulatjere se izkažejo za nekaj povsem norega, zato sva kmalu na Doliču, kjer še vedno poje žaga!

Čez Hribarice in razbito kamenje, kjer se še vse ogromne množice kar porazgubijo in srečaš še kakega domačina.

Do Rjave mlake in Prehodavcev.

Tu čakava na vreme, ne da se nama v dolino. Zato naju naslednji dan ujame kar dobra nevihta.

A nama je pravzaprav vseeno, če dežuje, usta imava do ušes.

Pri avtu naju počaka tudi Helena, ki je nisem videl že dvanajst dni! Jupiiiiii!

In ker v Bovcu dežuje in ker imamo vsi (zaenkrat) dovolj hribov, greva kar na morje.

Odnese naju skoraj do Poreča.

Prvi dan leživa, se kopava, skratka delava nič. Prvi dan.

Drugi dan naju pa že malo daje. Greva vsaj v Poreč?

Tretji dan imava vsega dost. Greva naprej.

Znajdeva se na sredi Učke, kdo pa hodi še skozi tunel! Voda je enkratna!

Kdo bi vedel zakaj, ampak kar naenkrat sva v Osilnici, kjer je manj ljudi kot gori v hribih... So pa luštne cerkvice na hribčkih!

Naju pa še kar nese in nese in tam nekje sredi gozdov se sprašujeva, kje hudirja so Kamberce???

Vse, kar je tam, je tako ali tako zaprto...

A kdo bi se sekiral, pravzaprav še super! Kraj je sicer temen in poln medvedov, a so še hujše stvari, kajne?

Je pa zato jutro na vrhu Snežnika več kot prekrasno!

Še zaslužena malica, potem pa je počasi treba domov!

Tko, na kratko je bilo tole. Po delih pa bom še kar nekaj časa težil.

Tags:

domači kraji

Luknja

by piskec 13. julij 2010 07:23

Če sva že globoko na gorenjskem je brezveze hoditi domov spat, kajne?

In sva s Tamaučkom direktno po Nočni 10ki krenila raje naprej.

V dolino Vrat, v dolgo, tiho, hladno in presneto temno dolino. Tako lepo je bilo, da bi šel sam kar špancirat naokrog, a se Tamauček ni dal. Nekako ni navajen te vrste teme - črne teme, ki je povsem drugačna kot pri nas doma... Se je tamali raje kar v avtu zadrževal, še lulat ni šel prav rad in sem moral bit zraven... Jaz pa bi kar norel in skakal, a je bilo treba spat, ura je bila že pozna.

Avtov je bilo na parkirišču ponoči zelo malo, sem in tja kakšen, se mi je pa zdelo, da bo zjutraj to vse spremenjeno. In res sem celo slišal avtomobile, tudi zraven naju. A sem spal kot polh.

Do pol sedmih, ko je bilo sonce že kar visoko na nebu, midva pa ša zavita v spalke!

Ko sva se zbudila in se skobacala iz spalnih vreč pa je trajalo le par minut, da sva prišla k sebi, bilo je namreč MRAZ kot pes. Jej, kak hlad!

Ko je Tamauček stopil iz avta, je ob pogledu na od sonca ožarjeni Stenar lahko izdavil le: "Ohhhhh, kako lepo!" Potem ga pa je začelo trest in je začel tekat po parkirišču. Ki kar naenkrat ni bilo nič več prazno...

Tako, da sva se kar hitro uštimala in krenila novim dogodivščinam naproti!

Aljažev dom v Vratih je nekdo postavil tja samo zato, da je lahko delal razglednice. Kič na kvadrat, ampak ne moreš, da ne bi...

Napolnjena s cukrom sva začela slediti tablam. Dve uri do Luknje? No, to pa res ne bi smel biti problem!

Potem je pa na poti itak vsakih pet metrov nekaj zanimivega, kjer se je bilo treba ustavljat in se slikat in počivat in... guncat.

Do odcepa za Tominškovo hodiva že kar nekaj časa, a še vedno imava dve uri do vrha. Malce za motivacijo.

No, pri odcepu za Sovatno pa se mi že zdi, da je bolje, da Tamauček ne zna brat. Nekako ne bi razumel, da hodiva že kar nekaj časa, pot pa se nama je podaljšala za petnajst minut. 2:15 do Luknje. Seveda sem raje tiho, nekako ne bi zbijal motivacije, čeprav se presneto dobro drži. Prvi metri znajo biti včasih odločljivi.

Aha, zdajle pa vidim v čem je razlika! Različna PD in različni sponzorji. Planinci iz PD Dovje-Mojstrana so zgleda malo hitrejši kot Radovljičani...

Midva po zatrepu Vrat, direktno proti Steni. Do poti čez Prag bo treba, potem zavijeva v desno.

Na vrhu hribčka, ko se že vidi cilj in je odcep za pot čez Prag že kar dobro za nama, imava malico, pravzaprav kar bolj zajtrk. Zjutraj nisva nič jedla, je bilo preveč mraz.

Sediva, jeva in iščeva plezalce v Steni. Obljubil sem mu, da jih bo lahko videl kolikor bo hotel. A Stena je presneto velika... Bistrica pa še kar dobro šumi, iz Stene se nič ne sliši. Pa ravno po zvoku jih najhitreje najdeš. No, malo sem se moral namatrat, pa sem jih le našel, kakih pet, šest, vsi še bolj na začetku.

Nekaj časa jih opazujeva, a bo treba naprej. Sonce bo začelo počasi žgat, tega se zaveva kar naenkrat oba. Senca pa do tja gor nobene...

A kar gre, ura še ni prav pozna, vroče sicer je, a je za zdržat. Gledava še ostale poti, Sovatno, kjer se je senca ravno umaknila...

Še dobro, da je sem in tja kakšna zaplata snega. Za osvežitev.

Na melišču se potem začnejo težave in gor je precej zoprno rinit. Malo gre gor, malo dol, drsi in vse je presneto spraskano. Začenja me skrbet.

In res, zadnji skok je kar fino strm in še bolj drseč. Gor bova že nekako, a kako pa dol, se sprašujem? In me skrbi. Ker me nekaj mora, kajne? Še pod steno me skrbi za kamne, ma, ja, vse me skrbi. Ah, skrbi, skrbi, skrbi. Grrrr. Sicer je fino, ker sem potem previden, ampak, hej... toliko skrbi pa vseeno...

Po treh urah in petih minutah, kar je pravzaprav kar super, pa le prisopihava na vrh in razgled se odpre na drugo stran!

Malo sem živčen, ker ne vem, kako bo šlo dol in Tamauček seveda vse to čuti. Tako le malo pomalicava,

premalo občudujeva Plemenice, premalo občudujeva Zadnjico, premalo se prepuščava lepotam gorskega sveta! Premalo, premalo! Oba naju že skrbi, kako bo s potjo dol, zato raje kar kreneva. Prej bova dol, prej bova mirna!

A glej... nekaj držanja za roko, strmina niti ni tako huda, kakor je zgledala, niti ne tako drseča. Melišče pa se izkaže da je mnogo bolje, kot je zgledalo prej in seveda se kar lepo spustiva po njem, dokler pač gre, do konca. Za roko se drživa in čez pet minut, ko skrbi popustijo in vidiva, da gre prav fino, že veselo vriskava!

Pa sva krstila nove gojzarje!

Stena je počasi ostajala za nama, a plezalci so se še trudili,

tudi njim bo še vroče!

V Bistrici je treba seveda namočit noge, to je obvezno!

In čeprav pripeka ko noro, se Tamauček kar naenkrat ne da in noče in noče it nikamor... Zraven vode postane svet drugačen in tamali uživa kot le more! Še v visokogorskih potokih dela bazenčke...

Tam sva sigurno celo uro, preden ga naštimam, da greva naprej. Sicer pa se nama nikamor ne mudi, lahko sva tukaj tudi pet ur!

Pot dol se vleče, tako kot vedno, a na Mali Triglav je vseeno treba še skočit.

Pa sem seveda spet - kdaj pa nisem - v skrbeh, zato raje ostaneva na tretji skobi... a Tamauček se že spotika, noge so utrujene, za gojzarje se kar naprej zatika in le dvakrat je malo manjkalo, da ni užgal kot ta velik.

Bova šla gor, ko naju bo Helena navezala!

Po skoraj sedmih urah sva potem končno dol! Juhej, kak lep izlet, oba zadovoljna in vesela!

Mimo blagajne grem kar malo hitreje, čeprav ne vem zakaj, tista dva evra in pol pa bi res lahko dal, če pomaga ohranjati dolino čisto in lepo. A me prime gorenjska škrtost in balkanska miselnost in sem pametnejši kot vsi ostali... Pravzaprav imam res kar malo slabo vest.

Peričnik le slikam iz avta, Tamauček že spi.

A v Mojstrani se je treba spet zbudit, greva na pico, čas je za kosilo!

Ha, potem se nama šele spi! Ojej. No, Leandru to ni problem, v minuti spet globoko diha, meni pa ni nič prijetno še vozit do doma, a niti ni tako hudo, klima pomaga.

Zvečer pa že obujava spomine in vsem pošiljava en lep pozdrav z vikend potepanja!

Tags:

domači kraji

Nočna 10ka 2010

by piskec 12. julij 2010 14:36

Četrta ali peta?

Pravzaprav čisto vseeno, Jubilejna!

2007 sem šele začel tečt, ni bilo niti za mislit, da bi pretekel deset kilometrov. 2008 sem bil le v podporni ekipi - poškodovana mišica, 2009 sem odtekel z veseljem 1:04, 2010 pa...

Začelo se je že v petek, ko sva s Tamaučkom krenila na dolenjsko, k Radotu in Darji. Na obisk.

Seveda se je končalo super. Za naju seveda, ne pa super za bit spočit oziroma bit pripravljen za izzive teka. Ene dvakrat sva se le vprašala, "ti a jutr pa tečeva?", ampak prav veliko naju pa ni skrbelo.

Bolj naju je skrbelo naslednje jutro.

Še sreča, da je to "nočna" desetka in smo lahko mačke, tigre in podobno živalstvo preganjali naokrog cel dan.

Izkazalo se je, da smo na Bled vsi prišli zzzzzzzzzgooooooddddaaaaaj. Čeprav... če zdajle pomislim, kam pa so šle tiste tri ure? Saj jih sploh ni bilo, kar naenkrat je bila že devet! Malo sem in malo tja in se je bilo že treba pripravit, dat Tamaučka Darji v varstvo, mi pa na start.

Rado se je izgubil nekje v hosti, že na poti do starta, da bi se potem še kdo našel pa ni za mislit. 2010 tekačev ali pa še celo več pač naredi svoje. Največ pa naredi gužve in prvih nekaj kilometrov je bilo treba teči zelo pazljivo.

Še tega bi mi manjkalo, da kje užgem po tleh...

Je pa gneča naredila to, da se nikakor nisem mogel prebiti v ospredje in tako je želja po stopničkah splavala po jezeru že v prvih kilometrih in...

Japajade. Dejte no... ni treba ravno vsega verjet.

Bilo je mučno, tako kot je pač mučno vedno. Vsaj prvih šest kilometrov. Ali pa osem, tu nekje. Potem pa zgleda primejo tisti *fini in tek rata užitek. In sem spet sam sebi dokazal, da je vse skupaj le droga. Za dva kilometra užitka sem se jih pripravljen prej osem matrat. Hja.

Saj mi je kar šlo. Tekel sem in tekel in niti enkrat nisem pogledal na uro. Pravzaprav se nisem upal, ker sem pričakoval, da mi ne gre in da se bom kar poslovil, če slučajno vidim nek slab rezultat. In potem nisem in nisem gledal, ampak kar tekel. Bilo je vroče, a hvala bogu za pozno uro, je bilo vsaj znosno. Skrbeli so me le vsi trije klanci, ki so bili letos kar dobri, a se je izteklo kar v redu, nobenega mi ni bilo treba shoditi in tudi nikogar nisem prestrašil z glasnim dihanjem. Zadnji kilometer pa sem se le še malo bolj potrudil in jo mahnil malce hitreje, tja do 5:15 je celo šlo! To samo pomeni, da sem se prej malo nazaj držal in da me je skrbelo kako sploh bo... Torej nič novega, kot po navadi, bi lahko rekli.

In na koncu? Skozi cilj sem prišel v - pogledam na uro: 1:00!, Uuaaau, super! Ampak takoj naslednji trenutek: a pa nisi mogel pod ENO URO??? Jebemti... samo par zadnjih metrov, par sekund, pa bi bilo, no... Ojej, ojej, ojej, pa zakaj nisi gledal na uro???!!!

In potem čez čas, ko sedimo na hladnem pivu in obujamo spomine... gredo otroc pogledat uradne rezultate in prinesejo nazaj:

0:59:59.

Tralalalalalala. Popoln zadetek!

Vitezom se je treba seveda zahvalit, če kdo ve, kako se zadeve organizira, potem so to oni. Zato pa tudi vedno radi pridemo na Bled, ko kaj počnejo tam naokrog! Jasno se vidimo tudi drugo leto! Srečno, Vitezi!

Je pa res, da imam za letos Bleda kar dovolj. Natanko deset krogov sem naredil, ne sicer v enem dnevu, v celem letu, ampak vseeno: dost bo!

Ob 0:40 se s Tamaučkom posloviva in odideva proti zgodnjem jutru v nove zgodbe.

 

 

Tags:

domači kraji | pr norch

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

Z vsemi mojimi vsebinami na tem blogu se lahko prosto razpolaga. Povedati s kje se vzame je lepo, ni pa nujno. Po želji torej in na lastno odgovornost.

WWW.KRTINA.COM

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP