Reber

by piskec 21. februar 2013 20:04

Pod Rebrijo sem se že parkrat podil, a še nikoli nisem zavil na vrh.

Zakaj ne? Kdo bi vedel?

Za pustno soboto pa se nismo imeli kam dat. 

No, tole seveda ni čisto nić res, a prišlo je tako, da smo spet imeli (pre)malo časa, da je bilo treba združit sneg, nekaj hoje in krofe. Lepo bi se lahko delali, da iščemo izgubljene krofe!

In ven iz sita "kam neki naj gremo?" je padla Reber!

Kar se je izkazalo za več kot optimalno. Na Reber se gre namreč lahko čisto lepo s Trojan. Tam pa vemo, kaj je... 

Le to smo se najprej zmenili, da gremo najprej v hrib, potem pa šele na krofe. Drugače ne prilezemo nikamor več!

Dan je bil prekrasen, ravno lepo je zasnežilo!

Mi pa počez čez ovinek (tukajle poteka Rokovnjaška pot), kdo pa bo hodil naokrog po cesti, direktno v hrib!

Potem se je pa počasi že začelo, snežne radosti so nas povsem prevzele... En drugemu smo za vrat stresali,

en drugega smo porivali... (no, po pravici povedano se nekaterih sploh ni bilo treba dotaknit, da so zleteli z nasmeškom na ustih v sneg!)

in tako je minilo kot bi mignil in smo že pred seboj zagledali stolp:

Najprej mi seveda ni bil prav nič všeč in niti najmanjšega namena nisem imel, da bi gledal na svet iz tele perspektive

a sta me na koncu le pregovorila in sem zlezel gor.

Oh, ne bi o tem...

Je bilo potem bolj luštno preko ozkega, ozkega grebena

do razgledne točke

kjer nam je uspelo celo ujet samo fotografinjo!

Čajček, rumček, malo se pogret, potem pa direktno dol!

Po sledeh sodeč so neki smučarji zavili direktno dol, nekdo je šel pa tukaj gor. No, mi smo jo udrli dol, pa je bilo presneto strmo! Tamauček je seveda vriskal od veselja, jaz sem tulil, naj bo previden, mami pa se je čudno zdelo, kam midva tako hitiva po taki strmini...

Ampak bilo je *resnično* lepo!

Svež sneg, neobdelan, neprehojen, še na drevesih, sonček... ja, taka zima pa bi mi bila lahko celo všeč!

Potem pa veselo na trojanske krofe. Pojedli smo jih tako hitro, da jih ni bilo časa slikat. Njam! je naredilo in jih ni bilo več!

Potem so pa kar še nekaj časa dišali po avtu. Ni kaj, trojanski so še vedno zakon, pa čeprav nisem prav velik ljubitelj samih krofov... Se pa kar nekajkrat tam ustavim.

Dobra je bila tale, res! Čeprav spet snežna. Spet.

Tags:

domači kraji | pr norch

Za praznik

by piskec 18. februar 2013 21:35

Par let nazaj smo šli na isti, Prešernov dan, tudi na Planino.

Takrat je bil en lepših, že povsem pomladnih dni!

Seveda pa je bil tudi tokrat en lepših dni, čeprav ne pomladnih, tokrat je bil pa povsem zimski dan!

Saj lani je bilo tudi nekaj snega, pa še pasje mraz je bilo!

Že do Primoža je bilo snega kar nekaj

potem pa je odeja le še rasla!

Obema je nasmešek kar vidno rasel

a se vidi, kdo pri hiši nosi fotoaparat! Le sem in tja jo uspem kdaj ulovit s kakšno sliko:

Pri Jarškem je bil kar zajeten kup snega

za tegale pa še sedaj ne vem, ali je užival ali pa mu je šel sneg presneto na živce! Meni bi vsekakor šel, če bi se mi popal povsod naokrog po glavi!

Midva sva bila bolj zadovoljna, vsaj zgledala sva...

Sploh je fino, ko si gor že zjutraj in veš, da boš do opoldne že nazaj, otroc pa sploh opazili ne bodo!

Pa še tekmo svetovnega pokala sva videla gor in sploh... kaj pa nama je bilo hudo?!

Prav nič. Zato pa sva uživala, kljub temu, da sva precej dolgo hodila gor, sneg je pač sneg.

Je šlo pa zato dol presneto hitro. V derezah jo kar zdereš dol. 

Super luštno!

Tags:

domači kraji | pr norch

Gradiška Tura

by piskec 8. februar 2013 21:59

Ne, tukajle čez se skupaj še nisva podila! 

V prejšnjih življenjih sva se že, vsak posebej, a tega je že dolgo, dolgo. 

Ker sva potrebovala eno zimsko zahtevno turo, evo, kaj boljšega kot Gradiška Tura!

Malo me je bilo strah, ker je čez noč zapadlo kar nekaj snega - sicer je tole Vipavska dolina, a nikoli se ne ve, gor bo najbrž že nekaj snega, kajne?

Sneg pa ni moj najboljši prijatelj pri kakšnih bolj zahtevnih poteh. Zdrs je hitro tu, jaz pa sem raje previden. Zato sva raje malo čakala in se odpravila šele okoli enajste. Pa še upala sva, da bo burja tačas ponehala! Da te tam nekje sredi stene odpihne... raje ne.

No, v Postojni je bilo vse belo, belo. Tudi v Razdrtem še vedno. Pogled na beli Nanos tudi ni vlival prav veliko upanja, da na Turi ne bo snega. A ko se spuščava v Vipavsko dolino, ga kar hitro zmanjkuje. Ok, nekako pa bo že, ne? Jaz kar potlačim svoje strahove, gremo, pa kar bo, bo!

Opoldne sva torej tam, nad Gradiščem. Kjer je zrasel kar precej velik športni objekt, tenis, kamp, plezalna stena, nogomet, ni da ni. Vse imajo!

 

Dostop do stene je tule enkraten, še zadihaš se ne, pa si že na melišču

navlečeš nase vsa tehnična sredstva, ki so dandanes že obvezna, včasih pa tega tudi pogrešali nismo, in si ena, dva, tri že pred vstopom!

Že prvi metri dajo vedet, da se bo treba kar fino vleč navzgor, roke dobro delajo!

Zračno je, da je joj, a mene sploh ne moti. Če je zajla, ni problema! Samo, da ni prečenje strmih trav, pa je z mano vse ok!

Je pa vse skupaj kratko, kratko. Kaj kmalu sva že na ploščadi.

Potem naju čaka še tisti luštni zračni greben

a se nama nič ne mudi. Slikava, počivava, klepetava. Dan je lep, sonček, pravzaprav toplo. Vse je super, kam bi se nama pa mudilo?

Spodaj pod nama se v sončku sveti dolina

Čas hitro mine in že sva na Gradiški Turi.

Tukaj se že kaže sneg, kar nekaj ga je že, a nama še nič ne kapne.

Potem pa deset minut naprej - povsem neka druga dežela. Iz popolne pomladi v popolno zimo! 

Še deset minut naprej... izginejo tudi sledi, zavijejo levo, midva pa morava naravnost!

O, še gazili bomo torej? 

Gamaše? Ma, kake gamaše, kakšen sneg neki!, sva si rekla doma... Evo, pa mava.

Namenjena sva proti Abramu, greva malo pogledat, še nisem bil tam. A, ker se nama prej ni nikamor mudilo, zdaj pa morava kar dobro gazit, se nama začne dozdevati, da tole ne bo šlo... Ura je že toliko in toliko, tema pa je februarja tudi že kar kmalu. Kdo pa se bo znašel na tejle planoti v temi? V snegu, brez markacij?

Greva midva raje počez, pustiva Abrama za drugič!

Pa sva šla, po cesti počez. O, lepo je bilo, čista zima, sonček, najina samotna gaz. Pa sem in tja kaka sprememba.

Sva le prišla do odcepa, kjer sva nameravala dol, v dolino. Še dobro, da sva ga videla. Kaj piše gor, se seveda ne vidi. Sva se morala kar pomatrat, da sva razbrala, v katero smer morava!

Zima je še vedno v velikem stilu, nič ne popušča! 

Pred nama so samo samotne stopinje. Še dobro! Kako se namreč sploh znajdeš v takemle:

Na tleh so markacije lepo skrite pod dvajsetimi centimetri. Na drevesih so markacije lepo skrite pod parimi centimetri. Navigacije ni več. Markacij preprosto ni!

Samo upam, da je tisti, ki je hodil pred nama, vedel, kam gre... Ni druge, kot da mu slepo slediva. Ni mi všeč, a ni druge.

A počasi začnem opažati, da je tudi njegova pot vedno bolj ovinkasta, kot da nekaj išče... In res, kar naenkrat se njegove sledi končajo na robu prepada!

Neverjetno! In res gredo stopinje čisto, čisto do roba! 

Kaj je hudir skočil dol? Je imel padalo? A? A?

Malce panike je bilo, a Helena hitro odkrije njegove stopinje par metrov nazaj. Do roba je šel le pogledat... O, mater, me je prestrašil!

Preveč, preveč desno smo prišli, čisto do Velike drče. Bo treba ob steni kar lepo proti levi in dokler ne zagledamo poti, ki naj bi nekje pri Konju zavila navzdol!

Zdaj samotnim stopinjam ne sledim več tako natančno, zdaj že veva, kje približno sva in kako priti do tja, kamor želiva. Pa še ne zaupam mu več, enkrat so me že zavedle, ne dam se še drugič!

A stopinje so šle tokrat v pravo smer. Na Konja.

Tukajle pa bo treba dol!

In po pol ure ni nikjer več niti malo snega. Kakšnega snega, tule zgleda kot da ga nikoli niti ni bilo! Pa je vsega skupaj par sto višincev razlike...

Še mimo Sv. Miklavža ali pa Nikolaja, se ne morejo zmenit, kako bi ga klicali

cesta in pot nazaj se seveda vlečeta, nazaj je vedno bolj dolgočasno!

Stene nad Gradiščem so vse žive, povsod plezalci, pri kampu pa polno, polno avtomobilov! Nekaj se dogaja, fantje igrajo nogomet.

Še pogled na preplezano steno in Gradiško Turo v zahajajočem soncu

in to je najin nedeljski izlet.

Iz pomladi v popolno zimo in nazaj! Kakšni kontrasti!

Ko se peljeva domov, skoraj ne moreva verjet, da sva bila danes na snegu. Kakšnem snegu neki?

No, ko pripeljeva na Razdrto, se pa ne čudiva več. Do Ljubljane je spet vse belo. Pa potem pri nas, v padavinski luknji, spet vse zeleno...

Takšen je najin odsekan trikotnik. Prav luštno sva se naplezala, nagazila in nahodila!

Ja, če bi podaljšala do Abrama, se ne bi dobro končalo. Tema bi že bila in navigacije potem si res ne predstavljam več. V vsem tistem snegu brez markacij... komu bi sledila?

Še takle mali izlet-ek, ki spodaj zgleda kot mala malca, ti jo lahko kaj hitro zagode, kaj hitro si lahko preko lastnih zmožnosti. In kaj potem?

 

Tags:

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

  • Gremo čez Lošinj! (2)
    piskec je napisal: Marjetka, res je, Lošinj ima nekaj v sebi, kar nas... [Več]
  • Gremo čez Lošinj! (2)
    Marjetka je napisal: Prvomajske počitnice na Lošinju so meni še vedno n... [Več]
  • V meglo! (2)
    piskec je napisal: Sem se večkrat spomnil na tistikrat, medtem, ko se... [Več]
  • V meglo! (2)
    Wega je napisal: Precej znano... http://wega-lps.blogspot.de/2009/... [Več]
  • Pesem v noči (6)
    piskec je napisal: Bo treba enkrat eno raziskavo narest. Nč ne verjam... [Več]
Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP