Zadnja Trenta II.

by piskec 27. september 2013 12:42

Ja, noč je bila za enega naporna, za drugega pa čisto normalna.

Sva pa zato naslednji dan namenila drugim, manj zahtevnim, stvarem.

Že jutro je bilo prekrasno. Prekrasno! Zato se nama ni nikamor mudilo. Počasi.

Saj ni čudno, zakaj ovc ni več tule gor. Bodo po klinih lezle? Počasi se vse udira. Dol je namreč kar fina luknja. Precej daleč luknja, bi jaz rekel...

Prečenja grap mi gredo danes kar ok. Ni težav. Pa saj tudi res ni nič hujšega.

Kar nekaj ljudi srečava, nekih dvajset. Si mislim: koliko jih mora it šele na Jalovec, če je že tu kar gneča! In koliko jih je in bo danes tam okrog izvira Soče! Uffff.

Čeprav se nama nič ne mudi in občudujeva pokrajino in se milijonkrat ustaviva, sva vseeno hitro spet pri Flori. No, pa naša Flori ni dobila imena po tej kmetiji, čeprav tudi s tem ne bi bilo nič narobe. Za tole ime kmetije Flori sem namreč prvič slišal šele pred par leti, ko smo šli na Jalovec...

Mogoče se pa turisti še niso povsem prebudili? Greva probat?

Pa sva se na hitro zapodila. In res sva imela kar nekaj sreče, glavnine občudovalcev še ni bilo!

Res je Bistra hči planin! Ob manjku vode se jo da takole lepo videt. Če jo sploh razločiš od stene.

Sem se pa potem spraševal, zakaj je to izvir Soče in zakaj ni naprimer Suhi potok Soča? Kako se to v začetkih vodne poti določi, kateri potočič dobi ime in kateri ne? Je bolj pomemben levi ali desni pritok? Prav lahko bi Soča izvirala na Planini Zapotok. najbrž je tako, kot si je nekdo nekoč spomnil, brez kakih velikih pravil. Ta izvir mu je bil všeč, pa je dobil glavno ime.

Sva pa tam pri koči vsaj enkrat videla en zemljevid, ki je imel poti celo pravilno vrisane. Težko se je do takega dokopat. Je pa bil na tabli, tako da tudi tega nisem mogel s seboj odnest.

Ker, tam naokoli sva gledala in gledala za potmi, pa nobene ni bilo. Nekatere nakazane, druge še nakazane ne. Na tej karti pa povezave med Kanjo in Zavetiščem tu v koncu sploh ni. Kakor je tudi v naravi le melišče in presneto skrotje. O, koliko stvari bi se dalo raziskat, kajne? Pa še v domačih logih komaj kaj poznam, kaj šele tu!

Potem sva šla namočit noge v začetek Lepene, tam, kjer je kamp. Najprej naju je skoraj kap. Pri koritih je bilo en tri milijone ljudi! Nekje vmes pa sva le našla luknjo, vsaj za nogice namočit. Na sliki se sicer ne vidi, ampak tamle naprej je en ogromen kuuuup ljudi. Ja, tukajle pa zgleda, kot da sva skoraj sama. Ja, sama, ja.

Helena je bila bolj pogumna kot jaz, jaz sem šel res samo do stegen v vodo, nič več. Človek ni narejen za te majhne temperature...

Ko pa vse narediva in prideva do avta, pa jaz začnem brskat po žepih... Opa. Kje pa je ključ od avta? KAJ?!

In tako porabiva naslednji veliki paket sreče, saj se ključ blešči ves zapuščen sredi peska, kjer je najbrž padel iz hlač. Presneto velik paket sreče sva porabila, saj bi lahko padel v žbunje do plaže ali pa kje sredi vode, ki sva jo morala prečkat. V vseh primerih bi imela kar nekaj težav. Tako pa so me bila ena sama nasmejana usta, ko sem ključ našel. Škoda, da je senca.

So pa Korita super. Tako velika kot tudi mala.

Tokrat si privoščiva celo kosilo in to v tisti gostilni pri muzeju TNP, kjer lahko jaz občudujem hribe in iščem, kje smo zadnjič pili tisto super dobro vodo!

Gostilna naju močno preseneti in neka v začetku precej sumljiva čemaževa jed je na koncu tako presneto dobra, da si še dolgo, dolgo oblizujeva prste! Skrajno lepo, ko si tako nepričakovano močno pozitivno presenečen! Se ne dogaja kar naprej, saj vemo, kako to gre...

Hrano počasi prebaviva v strminah alpskega botaničnega vrta Juliana,

kjer skupaj z nadvse prijazno oskrbnico razrešimo skrivnosti arnike, skrita pa nam vsem ostane skrivnost jerebik. Botaniki mi zaradi izvirnosti prirasejo k srcu, naslikava pa tudi celo goro fotografij. Rumenih, zelenih, rdečih, oranžnih in modrih.

Vedno bližje Vršiču sva. Odvijugava mimo nepreštevnih kolesarjev, motoristov in štorastih avtodomov, vmes še zadnjič v dnevu vrževa pogled na Jalovec

se komaj prebijeva čez polno natrpan prelaz, ki poka po vseh šivih in že sva na gorenjski strani.

Tam pa se nama spet pridruži realni svet in najinega pobega je definitivno konec.

Saj ne bi verjel, a sem in tja par dni zaleže za mnogo več! In tole nama sigurno tudi je!

Tags:

domači kraji

Zadnja Trenta I.

by piskec 26. september 2013 12:47

Sredi avgusta so se vsi otroci razkropili na vse konce sveta. Midva pa ostala sama.

Juhuhu, svoboda!

No, pa naju je najprej zafrknila streha, pa potem vreme in nato še ostale stvari... in na koncu sta ostala vsega skupaj dva dneva.

Ampak tudi dva dneva sta lahko dolga! Dva dneva pobega! 

Dolgo sva o tem razmišljala in na koncu prišla do zaključka, da greva malo raziskovat Zadnjo Trento, Zapouden po domače. A sva bila že tam? Nisva. Torej?

Plani so bili - kot vedno - smeli, a se je seveda takoj zataknilo. Že pri vožnji čez Vršič sva si lahko ogledala dolino.

In tistega, ki popolnoma kraljuje nad njo - Bavški Grintavec.

In že tu sem nekako vedel, da se vse ne bo ravno izšlo po planih. Že tu sem za hrbtom zvil prste v figo in samo od sebe je prišlo: "huh, tale bo pa težka".

Ne me vprašat zakaj, tako pač je, s tem moram pač živet, jebela cesta. Ko bi šlo vsaj na bolje... 

Še Jalovec se je potem nekaj šopiril, a v tej dolini se ve, kdo je šef, kdo zapira dolino in se bohoti nad vsemi.

Ker nisva bila ravno najbolj zgodnja, sva morala parkirat kar malo dlje. Nisva kot nekateri, ki potem tam na koncu parkirajo na vsak način, posiljeno do konca, tako da zaparkirani komaj ven zlezejo. Nekdo je zaparkiral kar pot naprej oz. pustil prostora za kako Micro, kaj več pa ne. Briga ga. Pa ja ne, da bi moral malo več hodit in parkirat par sto metrov prej? Aaaaaaa!

Opreme se je kar nekaj nabralo. V hribe je treba it opremljen!

Pa ne samo jaz, tudi Helena je imela svoj del tovora! Nobenemu ni prizanešeno.

Sploh ta voda pobere ene kilaže, da je kar hudo.

Naciljava najino smer v dolino, kjer vse zgleda kot razglednica! 

Pa pejva, saj je dobro označeno!

Do planine Zapotok je kar luštna pot. Nama gre počasi, ker imava polne nahrbtnike, pa tudi mudi se nama spet nikamor. Celo par klinov se najde. 

Potem si pa hitro na Planini Zapotok. Kjer se stan že dodobra podira.

A jo midva mahneva kar naprej. Greva višje!

Še naprej!

Potem pa si le izborim dobro malico

in začnem težit. Ampak na fotki se tega nič ne vidi, kako znam biti siten... in zoprn...

Slikam raje vse naokrog

ampak naprej pa nočem nikakor it.

Ne gre. Sam se spet zarotim proti sebi. Kot Ceria Merlone. Isti občutki, niti ne strah, prej panika. Vse bi naredil, da ne bi šel gor, vse!

Ampak Helena se ne da. Me muva levo, me muva desno, me muva gor in dol, prav nič prijazna in razumevajoča ni z mano, tako da končno vsaj malo popustim. Vsaj do sedla Kanja greva, vsaj tja.

Kdo bi vedel... a v tisti krušljivi strmini mi gre vse skupaj na živce in hribi, ki bi mi morali dajati veselje in srečo, me trenutno polnijo z neizmerno paniko in jezo. To pa ni čisto nič ok.

Pa pogled na drugo, nič manj krušljivo, stran

nekaj stresenih dovtipov, da se malo pomirim,

potem pa je treba še nazaj prit. Po tem krušljivem presnetem skrotju...

Ne, tole mi sploh ne gre.

Zgleda sem samo še za na Blegoš. Krim. Murovico. Veliko planino. Za planote brez strmin, brez globočin, brez strmih trav, brez presnetega skrotja! Eh, ja. 

Pogruntal sem, da imam manj težav na zelo zahtevnih poteh kakor na "samo" zahtevnih. Zahtevne vedno vključujejo neka bedasta prečenja strmih trav ali presneto skrotje, zelo zahtevne pa imajo vedno zajlo. In s to zajlo dobijo vse globine in prepadi in globočine in podobne stvari popolnoma drug pomen. Hecno.

Kakorkoli že, borim se kar naprej, nobenega počitka ni. Kaj pa tako rad lezem točno tja, kjer me je še najbolj strah. Mazohist trapast...

Se pa taka zadeva potem hitro reši. Ko sva enkrat odločena, da ne greva nikamor več... se pa hitro, zelo hitro prikaže nasmešek!

Vse je pozabljeno. Bavški Grintavec bo ostal. Morda me celo počaka. Prav tako bo ostala pot od Zavetišča do sedla Kanja. Tudi za to bo treba enkrat priti nazaj. Opraviti oz. bolje rečeno opravljati s svojimi strahovi. Počasi. Enkrat. Morda.

Ob kavici sem že mnogo boljše volje. Ni več sledu o paniki, svet je ponovno lep.

Naju pa počasi že noč lovi. A sva bila tokrat pripravljena tudi na to možnost, zato morava bivakirat. V temi ni za spuščat se v dolino, to je povsem jasno! 

Še večerja - o, kako je tole pasalo!

pa sva že pripravljena na spanje!

In tu se najini strahovi obrnejo. Jaz zaspim v par minutah, Helena pa... Pa sva se prej lepo pogovorila, gozd bo živ, vse bo praskalo, šumelo, govorilo, grozilo, čebljalo, škrebljalo, kar naprej, celo noč. Še voda poleg naju je z žuborenjem dajala nenavadne glasove iz sebe. Vse to je potrebno določit kot naravni šum ozadja. 

Seveda pa to ni vedno tako enostavno. Še posebej ne, če začne nekaj prav pošteno lajat nato pa še kar dobro renčat. Ok, srnjak kar dobro laja, ampak renčanje? Kdo hudirja pa se vse hodi napajat iz tega potoka?!

No, jaz sem vse to prespal. Nič slišal, nič zaznal, še smrčal nisem!

V enem samem dnevu je torej vsak od naju dobil svojo porcijo. Nihče ni prišel dobro skozi, vsak od naju se je moral za vse dobro potrudit, nič ni bilo podarjeno.

In prav to nas dela žive, kajne?

Vsaj do naslednjega dne!

P.S.

Zaradi vznemirjanja nekaterih pravovernih in drugače mislečih sem umaknil dve sliki. Po eni strani dam pravovernim prav, po drugi strani pa se mi zdi, da se na ta in podoben način le hinavsko ščitijo nekateri interesi. Tema o bivakiranju v naravi in TNP še zdaleč ni tako enostavna, da bi se lahko postavil na eno ali drugo stran, in vedno vzbuja žolčno debato med udeleženci. Vsi mi, ki radi hodimo v hribe, imamo pri tem nekaj črnega za nohti in težko je najti nekoga, ki bi bil brez greha, da lahko vrže kamen. Zato pravim, da je vse skupaj hinavsko. Vedno se vzpostavijo interesne skupine, ki predpise spišejo za druge. Vedno le in samo za druge. S tem se pa na žalost ne morem strinjat. Bistvo je v naravi in upam si trditi, da sva midva naravo vznemirjala manj kot jo je vznemirjal šušteči jadralni avion, ki je krožil okoli Grintavca.

Tags:

domači kraji

Botaniki

by piskec 20. september 2013 09:51

Zadnjič sva malo pohajkovala po dolini Soče, med drugim sva obiskala tudi Alpski botanični vrt.

Tam sva videla vsega boga in o tem bo še posebna zgodba, a tokrat hočem več pokazat o samih botanikih.

Po moje so genialci, vsaj, kar se tiče izmišljevanja imen!

Uhata škržolica? Prav sliši se besedni spev!

Lepničevolistni? Huauu!

Ali pa: velecvetna črnoglavka!

Celo ptičje mleko dobiš tam pod skalco!

Muhe in jajca?

Kokoševčevolistni? Genialno, genialno!

Kamnokreč mi je bil pa itak od nekdaj všeč!

Na koncu je bilo tako, da sem skakal gor in dol med rastlinami in poslikal skoraj vse tablice z imeni! Teta upravljalka so me čudno gledali, a najbrž je navajena še hujših ljubiteljev cvetja, ki glave tiščijo v vsako razpoko in se kar naprej plazijo po vseh štirih. No, jaz sem bil nekaj podobnega, le da sem se navduševal nad imeni.

Ta imena so me namreč popolnoma prevzela. Izvirnost in skladnja vseh mogočih in prvoslišanih kombinacij sta pokazali, da se vse to enostavno da.

Lahko bi dali botanikom preimenovat še vsa zemljepisna imena. Bi bilo v tej deželi vsaj malce inovativnosti, raznolikosti in veselja, ne pa da je vsak drug kraj Brezje, vsak tretji potoček pa ena od izpeljank o Bistrici.

Tags:

domači kraji | osebno

Istra

by piskec 19. september 2013 13:19

Zdaj, ko je malce bolj hladno, lahko hitro še kako zgodbo z morja napišem.

Da se malo ogrejemo!

V začetku avgusta, ravno, ko je bila tista huda vročina, smo se mi odločili, da gremo na morje. Da gredo spet enkrat vsi, tudi tastarejši otroc. Seveda je to pomenilo kak mesec priprav in usklajevanj, na koncu nam niti ni povsem uspelo, saj je bila Flori letos celo poletje polno zasedena.

Vsak ima že svoj nabor obveznosti in dobro se zavedava, da ne bomo več velikokrat takole skupaj na morju. O, saj je naporno, a je tudi presneto luštno!

Za tako srečanje ne moreš ravno nekam daleč, nekam v Dalmacijo, Italijo, Francijo itd. Moraš nekam blizu, najbolje torej v Istro, kaj ti drugega preostane?!

In smo šli. V začetku avgusta. Olala.

Najprej sem že tako ali tako znašel pred skoraj nerešljivim problemom.

Ampak s takimi imamo že izkušnje. Prej ali slej vse notri zbašeš. Toyota vse požre.

Ja, do Puntižele je bilo res blizu, ni problema, tam si en, dva, tri. Najti prostor je pa že druga pesem. Da bi našli prostor bolj na samem? Vsaj malo? 

Ja, seveda. S ta velikim šotorom nimaš prav veliko izbire. Plac mora bit velik.

Na koncu smo ostali stisnjeni med prikolico in italijanskim avtodomom, midva s Heleno pa sva stiskala zobe in se mirila, da je to vse zaradi otrok. Bo že, bo že...

Vsaj Tamauček je užival.

Ker tamaučki pač ne vidijo gneče. Jaz pa jo. In sem se raje velikokrat kar obrnil, kot pa da bi šel v vodo. V takole?!

Je bil pa mir vsaj od 7h-8h. Se je dalo takrat celo malo skopat. In se it tiste igre, ki se gredo pač z malo večjimi fanti, ki se kar naprej prerivajo. Zaenkrat me še ne more tunkat.

S ta velikim pa tega raje ne probavam. Čisto lahko bi veliko vode popil... Fantje hitro odraščajo.

Sem in tja smo šli v kak bife

pa še tam me je osa v rit pičila. Ah.

Koliko časa smo zdržali? 4? 5 dni? Kakorkoli že, na koncu smo jo na hitro podurhali domov. Rihtat streho in stran od ponorelih turistov.

Popolno nasprotje našega letošnjega prvega morja.

Je pa na koncu ostala obljuba - avgusta nikoli več v Istro! Saj jim ne bo hudega, nam pa bo ostal kak živec več. 

Tags:

po svetu

Čelada

by piskec 3. september 2013 17:05

Čelade so koristne stvari.

Ljudje jih imajo večinoma na glavi, vsaj takrat, ko se pojajo po hribih.

Zato jih ne najdevaš kar tako, mimogrede.

Ampak midva pa zadnjič sva jo. Eno takole sva našla, delavsko.

Bolj zanimivo je to, kje sva jo našla, zadnjič, ko sva prečila s Kotličev na Okrešelj.

Direkt pod steno. Nekje pod Boštjanco pod Brano.

Ker se je že veliko ljudi odpeljalo po tistem melišču oziroma snežišču, naju je bilo precej strah, kaj bova našla. Izpod kamenja je seveda gledal le vrh čelade.

Samo upal sem, da se čelada ne drži še česa... naprimer kakšne glave... Ufff.

Ampak je takšna delavska čelada, kdo ve, koliko časa je že tam in od kod jo je že prineslo. Morda pa je le od kakšnega markacista, ki jo je pri nadelavi poti izgubil.

Saj takih plezalci ne nosijo, ali pač?

No, jaz vseeno iskreno upam, da je nekdo le čelado izgubil, ne pa (tudi) glave. Že tako je preveč nesreč v gorah.

Tags:

splošno

Kič

by piskec 2. september 2013 15:39

Ni še čisto popoln kič.

Vsekakor pa bo, ko pride jesen in se macesni obarvajo v rumeno.

In ko bo nekdo končno pospravil les iz jezerca...

 

Tags:

domači kraji

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP