Lisca

by piskec 30. januar 2012 19:26

O, še veliko hribov in hribčkov je, na katerih nisem bil še nikoli. 

Sicer se število počasi manjša, a najbrž jih bo veliko še ostalo.

A nič hudega. Saj ni cilj v tem, da bi bil povsod, cilj je v sami poti, kajne?

In ta je bila spet ena lepših. Katera pa ni?, bi se lahko vprašal. Nekatere so mi bolj pri srcu, druge manj, a prav vse so lepe. Enkratne. Veličastne.

In tudi Lisca tokrat ni bila prav nič drugačna.

Mogoče ne po velikosti veličastna, a nanjo priti naslednji dan po Knapovski, jo je zame vseeno naredilo za veličastno! Potem pa še tak lep dan... eh, saj ne moreš zgrešit!

Ker sem bil jaz bolj bogi, pa še rekonvalescenta smo imeli s seboj, pa dva mulčka... smo se kar visoko pripeljali. Do Lisc in Razborja.

Že s tam so razgledi enkratni, sploh če nisi tam okoli še nikoli hodil!

Potem pa je bilo vseeno treba zaviti v hrib. Prve metre je šlo težko, a ko sem se ogrel... ni bilo več težav. Bolj me je skrbel spust.

Lepo počasi smo jo mahali, pot je sem in tja strma in presneto lepa v takem zimskem sončnem dnevu.

Do cerkvice Sv. Jošta, kjer smo imeli seveda malico!

Ne, čisto nič se nam ni mudilo, uživali smo v vsakem koraku! A vseeno smo bili kar naenkrat gor!

Razgledi so res fantastični, zdaj vsaj vem, zakaj je tam vremenski radar! Seveda ga ni pravega vremenarja, ki se ne bi slikal s tole vremensko postajo na Lisci!

Imaš res vse na dlani, celo Slovenijo na vse konce! Prav neverjetno se mi je zdelo, ker pač še nikoli nisem bil tam. Kaj pa sem počel ves ta čas, a?!

Pa pogled še na prejšnji dan prehojene hribe... me je kar malo v nogah zaskelelo!

Potem smo si pa še za rojstne dneve privoščili pravo kosilo v domu. O, ja, slastne papice...

In tako smo klepetali, jedli, se zabavali, ura pa je tiktakala. In kar naenkrat...

... so bile že barve prečudovite, počutje pa kar malo nelagodno, vse lučke sva namreč pustila doma, čurimurija!

A smo bili vseeno še dovolj hitri, da nas je ravno čisto spodaj, že pri avtu, ujela tema. Prej pa smo na veliko uživali v sončnem zahodu in mraku... fotke še blizu ne sežejo veličastnim pogledom na bleskajočo se Savo... še dobro, da smo se zadržali na vrhu, še dobro!

Takle kucelj in toliko od njega! Nekaj je seveda dalo pravo vreme pa družba, a vseeno. Tole bo ostalo v prekrasnem spominu!

In dva lumpa sta tole dala mimogrede skozi. 

Moje noge pa tudi. Vsaj muskelfibra naslednje dni ni bilo nič!

Tags: ,

domači kraji | pr norch

Knapovska pot

by piskec 19. januar 2012 19:13

Kako si predstavljate Trbovlje in tiste kraje naokoli?

Zelo velika verjetnost je, da si jih predstavljate popolnoma narobe!

Če jih hočete kdaj spoznat, se le podajte po Knapovski poti! Ni najlažja, pa tudi najkrajša ni, a lepote zasavskih koncev boste spoznali do potankosti!

In če bo zraven še lep sončen dan, grem stavit, da vam bodo konci presneto všeč!

Ker meni so bili! Pa ne samo všeč, še mnogo, mnogo več! 

Nekaj je dala družba, nekaj ta presneta mehka hosta, nekaj pokrajina, nekaj sama pot in nekaj matrarija in končni uspeh. Vse skupaj se je povezalo v celoto, ki se je pravzaprav ne da opisat. Takšno celoto spoznaš le, če se na tako pot podaš tudi sam. Na koncu ti je vse popolnoma jasno!

Kot vedno, je tudi tokrat vsega kriv Rajko. Takoj, ko je omenil, sem bil za. Pa sem se potem še trikrat premislil in upal, da bo odpovedal, pa ni in ni hotel. Ja, precej me je kljuvalo, predvsem to, kako bom zdržal s samimi tekači. Seveda sem računal na Rajkota, da me ne bo pustil čisto zadaj in da mogoče mu bom pa le lahko nekako sledil. Na druge niti nisem računal, nisem jaz tako hiter in škoda bi bilo, da jih počasneži bremzajo.

No, sem si mislil, bo že nekako. S kjerkoli se lahko spustim nazaj v Trbovlje, nikjer ni prav daleč, vedno lahko odstopim, me boli koleno, roka, glava ali pa mi je zmanjkalo gumic. Z izgovori še nikoli nisem imel težav.

Rajko je seveda vse skupaj prijazno prestavil še na bolj zgodnjo uro, človek v teh letih pač ne more več spat... kaj jaz vem. Skratka, niti spat nisem še šel dobro, pa sem že moral vstat. In se vozit celo uro...

Ampak ob šestih smo pa začel!

Osem nas je bilo še takrat.

Ja, kar takoj smo začel tečt. Sicer bolj počasi, a dol in po ravnem smo kar naprej tekli. Takrat so mi klanci všeč, mi ni treba tečt. In tista cerkvica na Retju se je že takoj na začetku zdela, kot da je petsto metrov višje.

Potem smo pa že v Hrastniku in prva pekarna. Še vedno tema!

Takoj nato se zagrizemo v hrib. Nisem prav hiter, a Rajko je še bolj počasen, zato mi ni prav nič hudega, nihče me ne preganja, me bo že ujel, si mislim.

Tako kmalu pridemo do prve razgledne točke, Klobuk  oz. malce pod Klobukom. Enkraten razgled se odpre, enkraten!

Ja, tjale nekam naprej bomo še šli, ne preveč gledat v tisto smer!

Pa Trbovlje nekje daleč spodaj že!

Prekrasno vreme. A tule na vrhu nekaj piha, zato niti ne čakamo drugih, se odpravimo raje naprej, se bomo počakali na Mrzlici v koči.

Enkratne poti, mehke, gozd kot iz škatlice, travniki, sonce, še pihati je skoraj nehalo!

In tako se počasi prebijamo do Mrzlice

Do Mrzlice potrebujemo 3:12h. Nismo prav hitri, a jaz dajem kar veliko od sebe. Hitreje bi šlo težko.

No, na Mrzlici pa nas ujamejo še ostali, ki so čakali Rajkota in povejo, da je Rajko odstopil! Slabo se je počutil, najbrž še vedno ni prebolel vseh novoletnih bolezni, revež. Že v začetku klanca ga je zmanjkovalo, a smo mislili, da se mora samo ogret. Pa je bilo vse samo še slabše. In jo je oddrajsal v spremstvu proti Trbovljam...

In tako... sem ostal sammmmmmm! Kako grozno se mi je to takrat zdelo! Pravzaprav me je zagrabila cela panika! Kaj in kako pa zdaj? Kar pobegnem? Se usedem v kočo in se ne premaknem? Grem naprej sam? Kdo me bo, hudirja, čakal?

Ja, samo nase sem mislil tisti trenutek, res je. Našega ubogega Rajkeca bi takrat kar ugriznil, če bi ga dobil v roke! Mater, mi je spet nekaj podtaknil! Potem bo pa spet govoril, da je vedel in zaupal in seveda pobral vse zasluge! Grrrr.

No, pa mi dekleta in fantje niso dali kaj veliko premišljevat, gremo naprej, se ustavimo pri lovski koči!

Huh, do tja pa že pridem, ne? 

In smo šli. Tam zadaj za kočo je bilo zoprno, vedno neki led, vse drsi, jaz pa počasiiiiiii. Še dobro, da nisem niti enkrat zgrmel, si kaj polomil. Neverjetno.

Potem nas zapusti še en udeleženec, jo mahne direkt v Trbovlje, mi pa do lovske koče. Niti ne zaostanem tako veliko.

Spijem čaj, šnops in kokakolo ter pojem eno ploščico.

Počasi neham razmišljat, kaj pa zdaj. Prepuščam se. Briga me, bo že nekako. Rekel sem jim, da gredo lahko naprej, izgubil se že ne bom, hudirja! Malo sem pa tudi trmast - če sem že tukaj, počutje je ok, kaj mi pa manjka, pejmo naprej! Zaenkrat še lahko grem!

Proti sožitju levih in desnih, torej Partizanskega vrha na Sveti planini - to mi je všeč.

Od tu naprej je seveda mojih slik bore malo. Ker sem vedno kakih 100m zadaj za ostalimi, se ne morem še ustavljat, da bi še slikal. Vemo pa, kako je s tistimi, ki so zadnji - ko prideš do skupine... začnejo spet tečt! Juhej!

Ja, toliko že dolgo, res dolgo, nisem tekel.

Pa mi je pravzaprav kar šlo. Niti ni bilo kaj hudega, resda počasi, a vseeno. Še klanec v Čemšeniško ni bil prav nič hud. Imel sem še domačega psa, ki me je lepo vodil - zakaj si je ravno mene izbral, da se peljeva na planino, niti ne vem - in mi ni bilo treba prav nič misliti. Samo za opletajočim repom sem jo mahal. Nek enakomeren temo za strmino in je šlo. Mogoče bi šlo še malo hitreje, a kaj, ko ne poznaš poti naprej. Koliko me vsega še čaka?!

Tu me družba pusti zadaj, se dobimo v koči! Pridem seveda kar nekaj za njimi, a vsega pa le še niso pojedli. 

Radler, čaj in ploščica in gremo naprej!

Od tu naprej gre samo še dol!

Tale zgornja trditev je resnična le na globalni ravni, v lokalni ravni pa gre kar še dostikrat gor. Gre pa res vedno večkrat dol. Kar spet pomeni tek! 

Vračanje je potem vedno en tak žalosten dogodek, ponavadi se začne vse skupaj vlečt. A se tokrat ne, nekaj asfalta, nekaj makadama, nekaj kolovoza, nekaj potk, skratka res razgiban teren!

Direktno pot potmi, po katerih smo šli v nasprotno smer!

Vreme je enkratno, vetra ni, prav toplo je! Si ogledujemo kje smo hodili - a tam daleeeeč? Pa tam še pol poti ni bilo...

Takole nekako stopicljam kar naprej za ostalimi.

Trudim se, da ne bi preveč zaostajal, a sem in tja me morajo čakat. Le upam, da me ne čakajo preveč...

Potem pa... potem pa...

smo že dol!

O, na koncu bi pa tekel še pet kilometrov, toliko adrenalina ti da bližina konca!

Pa bi bilo težko, zadnjo uro me je začelo boleti koleno in hoja dol je bila že kar malo mučna. Ga bo treba bolj potrenirati!

Za finale pa še na čevape, pleskavice in te stvari! Jej, kako je to pasalo!

Res je, da sem bil (in sem še) ponosen na tole. Da sem zdržal, da sem si sploh upal, da sem tole glavo toliko obrnil, da me je spustila naokrog po celi poti. Noge vsekakor niso problem, so bolele par dni, a prav nič hujšega, naslednji dan sem se veselo podil po Lisci... Vse to na dve ploščici, dva litra navadnega soka in tisto, kar sem spil v kočah. Pa še tega ne bi rabil... Ja, dobro mi je šlo.

Skratka, tale pišoči fant ima več kondicije, kot si upa priznat. In prav je, da gre sem in tja skupaj z močnejšimi, da se vsaj tako maksimalno potrudi! Ker drugače je tale fant velik lenoba, takole pa ga je sram, da bi ga drugi čakali... Ja, ja.

Ja, všeč mi je, da sem se uspel dovolj potrudit in da nisem stisnil repa med noge. Ker mi je - po vsem sodeč - čisto dobro šlo!

Enkratna je tale pot, treba bo še kdaj!

So pa višinci ubitačni, sem kar gledal, ko sem tole videl... se mi kar zdi, da je nekaj narobe... 2800 višincev? Kdaj?!

47,4km, 2850 višincev, 9:14 neto in 9:55 bruto! Juhej, pod desetimi urami!

Seveda pa gre največja zahvala vsem, ki ste me trpeli in me čakali in me podpirali na tej prekrasni poti! Enkratna družba ste bili in velika škoda bi bila, če nekaj tako lepega ne bi doživel! Težko se zahvalim dovolj, zato le: Hvala!

Rajko, ti pa... ti... tebi pa že vrnem ob priliki!

Tags: , ,

domači kraji | pr norch

Krtina - Krvavec

by piskec 16. januar 2012 20:04

Predlani smo začeli. In smo šli na Črnivec.

Lani na Veliko Planino.

Letos pa? Ja, na Krvavec, ne!?

Zbor ob sedmih. Še v temi smo začeli. Kot se za pohodnike spodobi!

A že pred Radomljami smo lahko uživali v jutranji zarji. A pogled nam ni ravno rad uhajal proti Krvavcu, nekam daleč se je zdel, daleč, presneto daleč!

V Radomljah nismo podlegli prvi skušnjavi in NISMO zavili v bife. Res pa ni veliko manjkalo...

Ma, ja, kot da ne bi imeli polnih nahrbtnikov pomagal in okrepčil. Takšnih in drugačnih. Skupina se mora kdaj tudi pogret, ne?

Zimski pohodi so super, vse je zmrznjeno in čez polja se da prav lepo hoditi kar lepo počez!

In že smo v Komendi, le znaki nam niso všeč. Preveč piše na njih...

Zanimive jaslice in tile kamenčki so baje prav posebni!

Potem se že prvič zgubimo. No, ne zgubimo, saj to se ne da, le markacijo zgrešimo. Smo preveč klepetavi, kdo pa bo tako pozoren! Še dobro, ker potem gremo lahko kar malo počez in po svoje. Meni je že všeč!

Potem jo mahnemo do Šenturške gore po desni poti, čeprav bi bilo bolje it po levi. Ampak to smo izvedeli šele potem, ko smo tam našli gostilno, ki je bolj v Češnjicah kot pa v Šenturški gori.

Čas je za kosilo, a mi planemo le na juhico. Pa še prav prijazno nam naredijo palačinke, prav posebej za nas!

Štiri ure in pol hoda do sem.

Od tu naprej pa bo šlo bolj v hrib. Gospodar nas usmeri kar v hrib, tu bo bližje, le kolovozu sledite!

Seveda! Kolovozu sledimo, a kaj, ko se kaj hitro izgubi, zavije, izgine. Pa se danes ne sekiramo preveč. Kar malo desno, malo levo in malo v hrib. Nekje do grebena moramo prit, potem pa le po njem.

In nam celo rata. Direkt v hrib je strmo, a tudi gre. Mene še preplašene miške obletavajo, smo jih zbudili med lomastenjem po hosti.

Enkratno! Jaz uživam na polno. Drugi pa tudi ne kažejo kakšnih skrbi. Vsaj zaenkrat ne. Nekako se namreč delam, da točno vem kje smo in kam gremo.

Čeprav... saj to res vem, kajne!

Travnik do Ambroža je prav luštkan. In strm. Precej strm.

Po Ambrožu se zapodimo spet v gozd in spet brezskrbno sledimo markacijam.

A pot je tu prav slabo označena in že sto let ni bila obnovljena. Se pozna, ker jo zgrešimo kar parkrat. A se prav nihče ne sekira. Samo še sprašujejo, v katero smer naj gredo in to je to.

In se valimo počez navzgor, čez strmine, a gozd je odprt, pregleden in ni nobenega problema. (Po modri smo šli dol - tam je pot. Po rdeči pa gor. Počez.)

Potem smo pa že itak takoj na Kriški planini. Tam pa muzika in pivo!

Juhej, saj smo že skoraj na koncu!

O, smo planili, a nas je mrzlo vreme rešilo. Še piva nismo spili do konca, pa nas je začelo mrazit, da smo jo kar popihali naprej. Še dobro, drugače do noči ne bi bili v koči!

Pa še tu smo morali zgrešit in zavit še malo čez hrib. Jah, zakaj pa ne!?

Tam na zadnjih metrih, pri spustu do koče, pa sem si moral dat gor dereze. Ni šlo drugače, pojma nimam, kako je drugim uspelo... meni je mnogo preveč drselo.

In potem?

So otroci (ti so prišli z gondolo) noreli...

ta stari pa žurali. Zato nič slik!

Po celem Krvavcu je bilo namreč en tisoč zabav, veliko se jih je s sanmi vozilo z ene zabave na drugo, v koči je bila muzika na ves glas, ljudi natlačeno do konca! Kot sredi kakih praznikov, ej!

Še dobro, da smo imeli svojo sobo, smo bili lahko malce posebej in smo se lahko vsaj pogovarjali.

Ja, luštno je bilo!

Zjutraj pa zobe umit, zajtrk in veselo spet na pot!

Večina spet kar peš. Če pridemo gor peš, moramo tudi dol!

In medtem, ko so drugi smučali, smo jo mi mahnili proti dolini!

Niti pol ure ni trajalo, par sto višinskih metrov nižje, pa smo se že slačili. Vročina! V začetku januarja!

Se točno vidi, do kam seže sonce in do kam senca... skoraj odrezano po črti!

Do Šenturške gore tokrat malo bolj okrog, nismo še enkrat lomastili čez hosto. 

In en, dva, tri smo že bili spet na starem mestu. Tokrat brez palačink.

In to je bilo to. Saj smo že takorekoč v dolini!

7:15h neto hoje in še dve slabi uri ustavljanja na kosilu in Kriški. 28,3km in 1500 višincev. 

In če zdaj pogledam nazaj, smo tole res naredili pravzaprav mimogrede. Kar tako. Še za drn in strn se nihče ni zmenil in so vsi zaupali. Še par let nazaj bi bilo to skoraj nemogoče.

Hm, napredujemo? Napredujemo! Pa mal smo tut norci.

Kam torej drugo leto? Menina? Potem bo pa že zmanjkalo...

 

Tags: ,

domači kraji | pr norch

Borških 10.000

by piskec 10. januar 2012 18:53

Borških 10.000 leta 2011!

Petič že? Uau. Neverjetni smo!

Sicer osnovna ekipa le takole:

ker so bili eni raje na tabletkah kot da bi se ukvarjali s športom... Ccccc.

Ja, Rajko, pogrešali smo te! 

Tek sam je bil enkraten, kot vedno, tokrat so mi šli celo klanci super v redu. Saj zato pa smo najbrž naredili rekord! Juhuhu! Še punci sta oddelali pohodniško varianto kar tako, mimogrede!

Mi smo šli sicer z enega žura skoraj direktno na drugega, a s tekom so šle odvečne in tiste ta grde tekočine lepo ven. In zvečer je bil spet čas za... no, saj vemo, ne?

Z Radotom tokrat nisva reševala sveta, sva pa seveda naredila cel plan, kako ga rešit.

Zdaj se morava samo tega še držat in speljat akcijo. Sicer zaenkrat nisva naredila še nič, a to ne bi smela bit ovira. Bo najbrž treba drugo leto plan dodelat! Zase lahko trdim, da ga bom z veseljem!

Dodelaval. Spodaj v kleti. 

Tako smo eni reševali svet, drugi pa ležali pod mizo. Nja.

Tags:

dogodki | pr norch

Ena o tortah

by piskec 9. januar 2012 10:53

Če že daješ v svoje izdelke albert kekse, jih vsaj prej namoči.

V kavo, mleko, karkoli.

Ni hujšega, kot da ti pri rezanju tvoje mojstrovine rečejo: "Dej, prnes šeflo!"

Aaaaaaaaaa!

Tags:

osebno

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

  • Gremo čez Lošinj! (2)
    piskec je napisal: Marjetka, res je, Lošinj ima nekaj v sebi, kar nas... [Več]
  • Gremo čez Lošinj! (2)
    Marjetka je napisal: Prvomajske počitnice na Lošinju so meni še vedno n... [Več]
  • V meglo! (2)
    piskec je napisal: Sem se večkrat spomnil na tistikrat, medtem, ko se... [Več]
  • V meglo! (2)
    Wega je napisal: Precej znano... http://wega-lps.blogspot.de/2009/... [Več]
  • Pesem v noči (6)
    piskec je napisal: Bo treba enkrat eno raziskavo narest. Nč ne verjam... [Več]
Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP