Grintovec 2013

by piskec 25. junij 2013 10:05

O, letos sem pa zgodaj začel!

Ker nam lansko leto sploh ni uspelo in ker je letos gor že brez snega, vreme pa toplo in brez možnosti neviht, mi je padlo na pamet, da grem že kar junija pogledat na Grintovec!

Se mi je pa hecno zdelo, da še na Kamniškem sedlu nisem bil, pa že rinem na Grinto... Jah, sneg in visokogorje meni nikakor ne gresta skupaj, še majhne zaplate mi delajo težave in najraje vidim, da ga sploh ni. 

Zato je bil tokrat Grintovec nadvse primeren.

Pa še: "pejmo tokrat čist od spodi!" me je prijelo. Super ideja! Da bomo ja videli, kako sem počasen...

Vstanem torej sredi noči, nekje ob pol štirih, se komaj zrihtam in ob 4:40 sem že na izhodišču! Zunaj pa že svetlo?! 

Sem nekako bolj navajen v hribe hoditi v poznem poletju in jeseni, zato me tale zgodnji dan kar malce preseneti!

A še dobro, da sem začel čimbolj zgodaj, tule sredi Kamniške Bistrice še ob 4:40 ni prav nič hladno. Presneto vroč dan bo!

Ker sem pravi treker in zelo dober orientacist in markacist in ne vem, kaj še vse, se že pri prvem kažipotu izgubim. Dober začetek bo tole!

Noben kažipot ne kaže gor, zato grem lepo levo, čeprav nočem po Koželjevi, a druge ni.

Saj se ne izgubim do konca, ampak malo se mi pa le čudno zdi in po nepotrebnem hodim po cesti.

35 minut do tovorne žičnice, od tam pa bolj direktno v hrib. Vroče je že, vse teče z mene, meh z vodo se hitro prazni. Skoraj da tekmujem s sončkom, me bo ujel do Kokrškega ali ne?

Pa me ni! Ampak kmalu me pa bo!

Na Kokrškem sem po točno dveh urah. Kot vedno torej, nobenega napredka. Eh.

Sem pa tokrat bolj družaben, nikamor se mi ne mudi, bom nekaj spil in vsaj zajtrk pojedel! Še dobro, da je oskrbnica zgodaj pokonci, ura še sedem ni.

Pojem, popijem in je treba naprej. Nikjer nikogar, povsem sam sem. Seveda, ko pa je čisto običajna sreda.

Na strehi se prikaže prvi sneg, a ga sploh ni veliko in se mu da izognit. Nato vidim v daljavi trop živali (niti ne vidim ali so kozorogi ali gamsi) pa se mi skrije za greben še preden mi uspe fotografirat. Škoda, pa tako zgoden sem in še prvi! Sonce pa že visoko na nebu in žge. Žge. Tudi na tej višini!

Od snega ostajajo še največ opasti, ki visijo čez greben v zraku. Hecno. Me prav zanima, kako tole zgleda, ko se cel ta kos zvrne v prepad, zato sem raje kar v varni razdalji!

Gre mi pa vedno bolj počasi. Malce me že zmanjkuje, vročina je pa tudi kar huda, od mene še vedno kar vse teče. Razgledi pa enkratni, vedno večkrat se ustavljam, vse se kar malce upočasni.

Od Sedla 1:35h pa sem na vrhu! Kar dobro zmatran, moram priznat.

Oblečem si jakno, ves sem premočen, na vrhu pa končno le malce pihlja! Končno malce osvežujočega! Si kar ne morem mislit, sredi junija na 2500 metrih pa takale vročina...

Poslikam seveda vse naokrog, tudi prehod v Kočni (kot vedno), ampak Kočna pa je zaradi obilice snega še precej manj obiskana. Težko, da bom koga videl! Je pa vsaj zoom tokrat super!

Vesel sem tudi, da se betonski kolos nad katerim sem se še zadnjič pritoževal, izginil. Moram fante vprašat ali je kje spodaj ali pa so ga odnesli! Zdaj je gor le še roža vrhov, ki pa je povsem super.

Bi pa moral kot priden markacist preverit še skrinjico in vse ostalo, če je vse ok, pa nisem. Kar pozabil sem, ker pač nikoli ne gledam notri, ne štempljam in zato gre to kar nekako mimo mene. Bo treba to navado spremenit, kajne?!

Dol grem potem počasi, zelo počasi. Prav nič prijetna pot za navzdol ni. Vsega skupaj porabim kar 2:52h do izhodišča!

Tokrat zadanem pravilno pot in zato seveda tudi potem zvem kje sem ga pri poti navzgor biksnil.

Na karti to takole zgleda:

No, tule je pa že peklensko vroče! Še dobro, da mi je oskrbnica na Sedlu natočila poln meh, tukajle sem že skoraj na hlapih, več kot dva litra vode je šlo, pa sem šel navzdol! Jaz pa sem mislil priti gor in dol z dvemi litri, a? Poleti se mi poraba vode zviša kar za parkrat, sploh ob takšni vročini!

Spodaj še zapodim še v Bistrico, no, ta pa ni nič poletna! Po treh sekundah že tulim in skačem ven! O, kakšna mrzlota! Same sitnobe, nič nam ni prav, zrak je prevroč, voda pa premrzla! Ojej.

Vsega skupaj za 6:30h hoje, slabih 2000 višincev. Toliko kot leta 2010 torej. Še vedno sem počasen, a sem ta dan zadovoljen. Je pa bolje, da sploh ne pomisliš na to, kako hitro pridejo gorski tekači na vrh. Ti so itak vanzemaljci.

Navzdol sem srečal še tri pohodnike in enega tekača, na Sedlu pa je bilo vsaj še par ljudi. Pa še to je bilo presneto malo za tak lep dan!

Tags:

domači kraji | pr norch

Meso in pivo

by piskec 18. junij 2013 14:16

Malce pozno se spominjam mojih obletnic. Takih in drugačnih.

Tokrat je na vrsti obletnica mesa in piva.

Kar naprej sklepam neke pogodbe s hudičem ali pa sam s seboj, kar naprej. Nikoli miru, kar naprej se nekaj dogaja. Pa cigareti, pa kava, pa sol, pa mleko, pa to pa ono, pa... evo, za meso in pivo je že dobro leto mimo!

Presneto hitro gre tole, samo malo se obrneš, pa je že šlo celo leto!

Rad delam preizkuse, če so pogojeni z voljo, pa še posebej, čeprav mi ni čisto nič jasno, kako - in predvsem zakaj! - sploh to zdržim. Samega sebe nimam za človeka z močno voljo, prej drugače! Hitro popustim, hitro spremenim mišljenje, hitro znam pojesti kilograme zarečenega kruha. In kaj lažjega kot pretrgati obljubo, dano samemu sebi! Izgovorov na milijone!

Pred letom sem torej nehal jesti meso in piti pivo. Razlog tiči v putiki. Oziroma, to je bil vzrok, tista kaplja čez rob, ki je to sprožila.

Natanko 20.5.2012 - moj zadnji ričet in kozla imam celo na sliki, dolina Voje, v katero sem prišepal s kar dobro putiko!

V vsem tem času sem se - da bi jaz vedel - glede mesa pregrešil le parkrat. Enkrat sem jedel juho iz mesne kocke (samozanikanje), drugič pa sem nasedel na "zelenjavno mineštro" na Črni prsti. Najbrž sem kakšno mesno kocko sigurno še kje dobil zamešano tudi v zelenjavni jedi, a ne da bi vedel. In kakšno svinjsko mast, temu se je itak nemogoče izognit. Okus pa pri meni itak ne šteje veliko, zato ni šans, da bi kdaj po okusu pogruntal...

Ne, pivca pa nisem niti malo probal. Tudi sam težko verjamem, poleti je sicer težko, a se da prebit. Cider je zakon! Na morju pa je na žalost toplo vino eno veliko sr*nje... Eh.

Kakorkoli že, večjega napada putike od takrat nisem več imel, morda tole dvoje pomaga, morda pa tudi ne. Kdo bi vedel?

Ima pa samo prenehanje nekaj zanimivosti. Morda je bil vzrok v prenehanju res v putiki, a to bi bilo mnogo premalo, da bi se takole vzdrž(ev)al. Razlogi so širši, jih pa niti sam ne poznam. Po mojem je vse le v tem: "zato, ker lahko", pa kakor oguljeno se že sliši.

Trma, po domače povedano.

Da si sam sebi dokažeš, da lahko. Da ti ni treba jesti mesa. Da ti ni treba piti piva. Da si sam svoj gospodar in da delaš tisto, kar hočeš. Se boriš sam s seboj, torej.

Zdaj, po letu dni razmišljam kaj naj naredim s tem mesom... Poskušam namreč različne diete in rad bi enkrat poskusil s paleo zadevami. Tisto se mi zdi zanimivo, nikoli še poskusil. Tam pa brez mesa nekako ne gre, ni res?

Se pa pri tem poraja večji problem - nikakor se ne morem prepričat, da bi spet začel jesti meso! Ne gre in ne gre... Pa mi pečen celo super diši, sline se mi cedijo, a da bi ga jedel - na to sploh ne pomislim! Še ko kuham meso ostalim v familiji, niti kuhalnice ne poližem! Sploh ne pomislim, da bi jo lahko!

Čisto tako kot cigareti - popolnoma me je nehalo zanimat. Tako kot cigaret zame zadnjih pet let sploh ni, tako tudi mesa ne upoštevam več kot hrano. Prav posilit se bom moral, če kdaj sklenem kaj več o paleo.

Pri pivu pa ostanem tako kot je. Čeprav je zdajle takooo vroče in bi samo enega... enega malega... samo... Argh, saj bo tudi bevanda čisto ok!

Rajko bo seveda rekel: "vse je v glavi" in jaz se bom strinjal, a ravno ta glava dela največ problemov. Zakaj včasih tako lahko, mimogrede, drugič pa s tako težavo, nikakor?

Zakaj so lahko nekatere stvari v tej glavi popolnoma enostavne, drugič pa - za podobne reči - povsem nemogoče?

Saj sem zadovoljen, veliko takih stvari mi uspe, spremembe sploh niso težava, a še vedno ne vem ne zakaj, ne kako se mi to posreči. Kar pomeni, da ne morem nikoli vedeti vnaprej, kako bo! Če sploh bo.

Predvsem počasi, zavest mora priti sama, to je edino, kar sem se do sedaj naučil. Ni prav veliko, nekaj pa je le.

Zanimivo bo spremljat, kaj bo s tem mesom. Kako bom sam sebi spreminjal zavest, če si jo sploh bom... Tudi paleo brez mesa mi ne bi škodil... Čezcentu pač takšne stvari ne škodijo!

Od vsega me je najbolj razočaralo pivo. Ker NE povzroča pivskega trebuha! Preverjeno, piva že eno leto ni več, trebuh pa je ostal. Kje je tu pravica, a?!

Tags:

osebno | resnobnosti

Kamniški gorski maraton

by piskec 14. junij 2013 13:17

Tale Kamniški Gorski Maraton (KGM) me je že nekaj časa matral. Par let, če smo pošteni.

Pa ni bilo časa, pa vremena, pa... izgovori! Sami izgovori! Nisem si upal, zato tudi nisem šel. Evo, pa sem povedal...

Ampak, kar zori dovolj časa enkrat dozori. In enkrat tudi strahu zmanjka oz. samozavest malce potegne naprej. Saj to pa res ni tak hud bavbav, ne? Pa še prejšnji teden sem šel pogledat, tako hudo pa spet ni, kajne? Zdaj pravzaprav poznaš že vse poti, manjka le čisto mali, mali konček, kakih 50-100m. Če pa ti to ne bo šlo... potem se te pa itak bog usmili in je najbolje, da sploh nehaš hodit!

Ja, takole sem si govoril. Vmes traso spremenil po svojih željah - tekaški vložki so šli seveda več ali manj ven, dokler mi ni preostalo drugega, kot da spokam in grem!

Neke srede, v lepem, sončnem vremenu. Počasen začetek poletja šele sredi junija, zjutraj še kar dobro frišno, sem kar poskakoval.

A ne za dolgo, strmina me je prav na hitro ugnala. Začel sem v Stahovici pri Calcitu, na vrhu Županjih njiv sem že sopihal ko prastara lokomotiva, greben Kamniškega vrha pa čez pol ure že klel iz vsega srca. To je pa tako, ko se junček zažene... nobene mere, nobene mere! Tale greben je res za dušo spustit!

1:20h do Kamniškega vrha (hmmm, ne morem napisat do vrha Kamniškega vrha?). Ne se posmehovat, to je zame več kot super. Vsaj v tistem sredinem jutru je zgledalo, da je to pač največ, kar lahko moje telesce stori, preden mu pljuča raznese. Pa ura in pol, saj je vseeno, razgled je bil super, meni pa je že srce skakalo! Najbrž zaradi pljuč, ki so pritiskala nanj, a nima veze, zdelo se mi je, da sem zadovoljen, to pa šteje!

K sreči je potem greben. Ne gre prav veliko več gor. Še manj je šlo, ker sem sklenil, da spustim Planjavo in jo mahnem zadaj in obkrožim vrh. Čez greben sem že šel, tukajle zadaj pa še ne!

Dober izgovor, da ni treba več gor hodit, a je bilo lepo. Brez razgledov, a je potka ozka in skrajno lepa!

Ker sem vse opise seveda prej že stokrat dobro prebral, se nisem prav nič lovil. Natanko sem vedel, kje moram zavit navzdol. Enkrat davno nazaj sva se tam že lovila in sem se še spomnil, kako in kaj. Luž ni težko zgrešit, ker so res luže, močvirje, nato pa le še slediš potki. Zdi se mi celo, da bi moral bolj pazit, če hočeš it naprej proti Krvavcu, v tem primeru se moraš držati malce bolj levo.

Res je, da se po par desetih metrih potka izgubi, a če siliš malce v desno, jo hitro ujameš nazaj. Potem si pa itak v parih metrih na kolovozu!

Tukajle greš lahko desno ali levo, levo je malce dlje, a če pojejo (SPET!) žage na desni, greš sigurno na levo... Potem si na istem, kot sem bil zadnjič, v koncu Korošice, od koder je le par minut do Markove ravni. Tam je sicer vse malo zmešano, ker kar naprej nastajajo novi in novi kolovozi in vlake. Takole gre blatna vlaka v letu 2013:

Nato se držim zgornje, desne ceste. Pričakujem, da bo zavila dol, ampak ne! Gre celo gor, ej! Pa naravnost, pa gor, vse, samo dol ne... Šele čez čas se začne polagoma spuščat. Sem v začetku mislil, da že ne grem prav in da me bo neka nova cesta popeljala bogve kam! Ah.

Se pa res vleče tista cesta. Kot pač vsaka cesta. K sreči se vsaj ukvarjam z Medvedjo jamo. Kje neki je, a?

Slikam predele, bom potem doma povečal in kaj videl. Čeprav že vnaprej vem, da z 8MP in 5x zoom-om ne bo ravno veliko povečevanja. En dober zoom rabim! Rabim!

Pogledujem proti Kamniškemu sedlu, oh, letos sploh še nisem bil gor!

K sreči se počasi tudi tale zamotana cesta konča. Na zadnjem ostrem ovinku iščem potko le v desno, nazaj proti Calcitu, ki bo sigurno kdaj prav prišla: 

in spregledam potko, ki pride z leve. Ker ne gledam karte, temveč hodim po spominu, se mi čez par metrov utrne, da bi moral  tule nekje dol, da skrajšam vsaj zadnje metre ceste. Ob prvem kolovozu jo udrihnem dol in srčno upam, da mi ne bo treba kam nazaj...

Pa potem kar naenkrat, sredi ničesar, srečam markacijo!

Markirana pot me prinese ven na cesto, točno tam, kjer so table iz prejšnjega zapisa, ki pa NE kažejo v to smer. Če dobro pogledam, s te strani tudi markacij ni videti. Ah, uganka je torej le rešena, ostaja pa še manjši zaplet, zakaj je to tako narejeno in ni označeno? Z ene strani ja, z druge ne? Se pot opušča in se daje prednost Koželjevi ob Bistrici?

Hej, so pa Koželjevo že lepo popravili! En teden te ni, pa že vse novo! Uau!

Še pod gondolo in sem na parkirišču. Malcaaaaaaaa!

Tukajle moram priznat, da sem doma na karti nekako računal, da bom s Kamniškega do semle rabil kako uro. Največ!

No, včasih res nimam niti najmanjšega pojma o tem, kako sem hiter/počasen. Do gondole sem namreč rabil kar slabi dve uri. Torej sem že na 3:20h! 

Drugič grem definitivno po srednji cesti, tale desna je res ena dolga jara kača. Povsem dovolj je enkrat. 

Pojem svojo ploščico in se skušam pripravit na Rigelj. Kar pa je malo težje, ker se mi tokrat zdi, da se je cel svet postavil direktno pokonci. V začetku se še malo pridušam nad ta hitrimi, ki še tole ubogo lepo neoznačeno potko zdrejo v ovinkih

je to res treba? Je res premalo strmo?

Potem malo odklopim, do moje travnate drsalnice, ki se mi prikazuje še v spanju!

Da tukajle naredim sliko, že zelo veliko pomeni. Borim se, borim. Potka pa z mano, ker je vedno ožja in ožja. A se mi zdi, da se celotna travnata grapa malo zarašča, le upam, da čimdlje ne bo več nobenega plazu. Morda pa se vse skupaj zaraste in ne bo več presnete travnate drsalnice...

Zakaj tule ne krajšajo ovinkov, a?

In se ubadam s tem in onim in s tem in onim, a vseeno tokrat ne morem mimo dejstva, da kar naprej hodim v okljukih. Majhnih, večjih, srednjih... vseh vrst jih je, a kar naprej okljuki!

Pot je super, ampak tokrat mi ne diši preveč. Vleče se. Okljukov je preveč. Vsega je preveč. Dost mam. Nekako mi ne gre!

Ko pa sem na tistem skalnem riglju/roglju, že vem, da sem blizu, blizuuuuu!

Vršna planota je potem malo boljša, ker so razgledi. Se lahko ustavljam, slikam. Naprimer, še boljše iskanje Medvedje jame.

Ali pa - kje sem že hodil danes?

in Kamniške, koliko je še snega!

A če bi imel več tistih megapikslov in večji zoom, ne pa 5x in 8MP, bi lahko (vsaj doma) lepo razločil, kaj je tista rjava pika na desni v Kamniškem dedcu?! Tako pa se na sliki nekaj sicer vidi, a pojma nimaš, kaj. Aaaah, me to jezi!!!

Zelenega roba sem danes zelo vesel. Zelo. Še bolj pa njihovih namočenih rožc.

O, paše!

5:46h sem že na poti. Pa dobre tričetrt ure ob rožcah in čajčku. Niso bile samo ene, heh... Komaj se odtrgam od prijetnega sedenja, a me vleče naprej to, da bo šlo zdaj več ali manj le še dol! 

Prve telice so ravnokar pripeljali na Planino, se že podimo... Konec tedna sledi še vse ostalo in Planina bo povsem živa!

Malce gor, še na vrh Gradišča - tega ne moreš kar spustit - kjer po počitku (in rožcah) kar dobro zgledam, ne?

Z vrha je dober razgled. Z njega vidiš druge, ki so bolj pridni kot ti. Več tečejo.

Pa se še jaz malo potrudim. Vsaj do Domžalskega, no.

Tukajle bi moral zavit na rožce, glede na to, da sem iz tega PD, ampak danes je bil Dom na žalost preprosto predaleč... Še do Zelenega roba sem se komaj privlekel!

Sredi Sapne steze se zavem, da bom moral tole prakso kar lepo opustit. Ne gre, da markacist še bolj uničuje poti, za zgled bi moral biti, kajne? Ne pa, da drugim težim, sam pa delam neumnosti!

Sapna steza je sicer super, lepa in samotna potka, a je v spodnjem delu že res grozno zdrsana in razcepljena v desetine različnih potk. Res je, na nekatere stvari bo treba gledati povsem drugače!

Še obvezna fotka s Pasje pečine:

potem pa se nekje nad Primožem začne huda vročina, kar naenkrat buhne iz vseh smeri! Huh, še k sreči je bilo višje gori še prijetno!

Znano pot, tolikokrat prehojeno, kar malce odklopim, a sem presneto vesel, ko zagledam našo belo mrcino. Zelo vesel in zelo zmatran!

8:21h pokaže ura, 2.800 višincev in slabih 29km. Ampak vem, da tem napravam ni čisto za zaupat, kilometrov je premalo, vsaj za dva, tri kilometre, višincev pa sigurno za šeststo preveč. Torej bolj pravilno bi bilo nekih 31km in 2200 višincev. 

Saj je to tudi super, ne?

Glede na to, kako se ta dan počutim zmatranega, se v naslednjih dneh vse izravna. Malo čutim le noge, drugega pa nič, nobene zmatranosti, ki se včasih vleče še par dni... Čudno. Najbrž je bil le tak dan, da sem se dodobra zmatral, a ne toliko, da bi se izčrpal, kolikor se znam. Po tistem sem potem še kar par dni uničen...

Še interaktivna karta!

Sem pa tokrat domov prišel cele tri kile lažji! O, ja, všeč mi je tale KGM. Res!

Tags:

domači kraji | pr norch

Dolina Korošice

by piskec 13. junij 2013 13:05

Čeprav sam nisem prav veliki raziskovalec, pa se vseeno sem in tja kam odpravim raziskovat.

Sicer na svoj poseben in počasen način, kar pomeni, da bo najbrž trajalo sedemnajst let, preden bom spoznal celo dolino...

Torej, šel sem raziskovat dolino Korošice, to je tiste doline, ki od gondole v Kamniški Bistrici pelje proti Krvavcu zadaj za Kamniškim vrhom. Skozi dolino se še nisem podil, nazadnje sva s Heleno obdelala le zgornji del - od Kamniškega vrha prek grebena na Kriško planino.

In ker je bilo zgoraj bolj slabo vreme, spodaj pa skoraj zadovoljivo, sem začel čim bolj spodaj. Na parkirišču pred gondolo. Ta prav dec začne spodaj, ne?! si potem človek rad reče, če že mora rintat po cesti.

Najprej čez Bistrico, pogled proti Koželjevi 

ki so jo čez par dni pridni kamniški markacisti obnovili!

Takoj nato me zmede smerna tabla. Ok, super za tablo, a čemu tukajle?! 

Navzgor na levo se namreč odcepi pot, a tja ne kaže nobena tabla. Naprej se tudi markacij ne vidi. Hm, zanimiva postavitev, sigurno je nekaj več na tem, a zdi se mi, da nisem dovolj pameten, da bi razrešil tole uganko.

Potem križišče desne ceste, ki gre na isti cilj, a bolj položno, čez Brsnike

 slikano v nasprotno smer

Saj gledam naokrog, se ustavim, celo slikam, a markacije v desno nikakor ne opazim, zato vidim edinole markacije naravnost. Hm, da bi tule gor šel v Kamniško Bistrico?! Vse skupaj se mi še bolj čudno zazdi.

No, da tole zgodbico malce skrajšam - ker sem si celo pot razbijal glavo, kam izgine pot v KB in da je tole edino križišče, kamor je lahko šla. Evo je markacije, desno na skali piše Kamniška Bistrica. Seveda sem to slikal šele nazaj grede...

Tisti znak za kolesarje, ki itak ne služi namenu, najbrž  zmede celotno zadevo.

Še dobro nisem začel, še v sotesko nisem prišel:

pa že vse same uganke, skrivnosti... Tale danes bo pa še huda!

Potem jo maham po cesti ob Korošici in da ne bo kdo mislil, da je to dolgočasno! Česa vsega človek ne najde!

Po mojem Katarina + Klemen, pa še srček je bil najbrž lep, pa so ga gozdarji zvozili... lumpi.

Potem pot zavije stran od ceste, tu pa gre bolj počasi, se je treba sem in tja prebijat!

Pod ovinki sem spet na cesti, na koncu je kar luštno strma, morda sta za res leva ali desna cesta boljši, čeprav takooo strma se mi pa tudi ne zdi.

Ja, kar eno urco rabim do Markove ravni.

Sami gozdarji, žage pojejo, drevesa padajo, vse blatno!

Levo zgoraj so že vse posekali. Priznam, da ne razumem ravno načina podiranja dreves, srčno pa upam, da ga gozdarji. Vidim pa, da sem že zeli blizu grebena, ki teče od Kamniškega vrha. Hriba kar zmanjkuje!

Potem pa se le začne pot, jaz pa se odločim za smer proti Kompoteli, Za vrata torej.

Pot je luštna, hitro se vzpenja, vmes me zmoti odlom, ki je še kar svež. Kako je tole kar dol padlo? Led? Seveda si sam s svojo domišljijo v živo predstavljam, da se to zgodi ravno takrat, ko jaz hodim mimo... Eh, koliko nevarnosti, kaj?!

Mimo studenčka, malce nazaj pozabim pogledat za potko, ki se odcepi v desno gor čez melišča

a danes ne bomo tako hudo raziskovali.

Še mimo planine, ki ji ne vem imena

potem sem pa kar hitro že na Planini Koren. Juhuhu, tole je pa res ena super planina, čisto na samem, sploh ob takem vremenu!

Razmišljam, da bi jo mahnil še proti Kompoteli, a vse se kar hitro še bolj zapira in v času malice je oblačni pokrov že skoraj pri meni!

Še pogled na table - le kaj se je njim zgodilo? Sneg, živali?

Gledam tistole potko proti Medvedji jami... ampak tam so strme trave! Ni šans, da grem sam! Še ene parkrat bom moral bit tukajle, da se bom mogoče malce privadil. Oh jej, same težave!

Zato jo dol mahnem po isti poti, a pod ovinki vzamem levo cesto čez Brsnike.

Nekaj gledam za kak odcep poti, a če človek teče ne more ravno veliko gledat, ni res? Bi mi morala pot skočit direkt v faco, da bi jo sploh videl. Si pa zapomnim grape, peskokope, potoke, skoke. O, ja.

Naprimer

aha, takole dol spravljajo. Dobro jim gre! si mislim in jo veselo maham naprej.

Potem pa kar naenkrat telefon. Ah, pa ne, no... Pa ravno zdajle. Arrrrgh! Se moram prav ustavit, rukzak dat dol, telefon ven in se pogovarjat. Tadeja kliče.

Pogovarjava se, jaz pa vseeno počasi hodim naprej. In tam pred menoj dve drevesi čez cesto... Ker sem seveda samo moški, se mi iskrica še ne utrne, imam dovolj/preveč dela, da sledim pogovoru preko telefona. Potem začne nekaj treskat, romplat, bang, bumf, tup, tresk, tup, tup, tup in pred menoj so že tri drevesa!

A? No, takrat mi le kapne, kaj se dogaja, ampak jaz kar tam stojim in se še vedno pogovarjam. Malce sem sicer odsoten, ker možgančki besno preračunavajo ali naj tečem nazaj, naprej, levo ali desno in kaj - hudiča - naj sploh naredim, a pogovor lepo zaključiva.

Nato nekaj tulim, a kje me bo kdo slišal... Reka, sicer ne tako blizu, a še vedno kar dobro šumi, veter, živ gozd... vse svoje čute dam na peclje in odlafuam mimo tehle dreves in samo upam, da tako hitri pa tam zgoraj tudi ne morejo bit, da bi metal enega za drugim dol. Ga je treba zvlečt do nekam in potem...

Kaj pa če gre mimo avto, kaj pa potem, a?! - me spet prime uganka kot že tolikokrat danes!

A je k sreči odgovor takoj za ovinkom!

Tu se v vsej lepoti pokaže tisti pesimistični del izreka "Assumption is the mother of all fuckups". Ljudje gredo samo iz doline gor in ne obratno!

Hja. čez deset minut me pa le prešine in pokličem Tadejo nazaj: "a ti veš, da si mi življenje rešila?!" Če se ne bi ustavljal, iskal telefona in se pogovarjal, bi bil veliko bliže tistim drevesom, kot pa sem bil zdaj...

In ravno meni se to zgodi, ki vidim nevarnosti povsod... Kdor išče, ta najde ali kako? Je treba iz vsega narest nekaj, da le ni dolgčas, kaj? Moram priznat, da je sicer super, ampak vseeno malce naporno!

Malce lažjega koraka jo potem maham proti dolini, si ogledujem razglede

malce bentim čez fotoaparat, ker ima samo 5x zoom in 8mp. Zdi se, da ga bo kmalu nasledila neka druga naprava...

Pri lovski koči nazaj v desno, tukaj so spet markacije, naravnost gre v KB.

In ravno malce pred mostom čez Bistrico, ko sem skoraj na koncu, zagledam dol levo mostiček. Oooo, super, bom šel pa spodaj čez Bistrico!

Ja, seveda. To pa je tako, ko človek čisto nič ne pomisli in kar gre...

Most je čez Korošico, čez Bistrico ni kar vsake par metrov mostu... in to takih majhnih... kaj je Bistrica potoček?

Oh, sem jezen na svojo neumnost, pa ne zaradi vzpona nazaj, še več bi ga moralo bit, da bi plačal za napako!

Gondola le malo zamudi mojo glavo, a je blizu!

Pa sem že na izhodišču!

18km, 1723vm, 4:45h. Veliki počasnež.

Madonca, je bilo pa luštno! Malce veselja je dodalo še to, da je bil ponedeljek!

Toliko o raziskovanju. O cestah. Preden pridem do Medvedje jame, bo najbrž že 2035. Namesto, da bi se pripeljal z avtom do Markove ravni in potem vse tiste neoznačene poti prehodil! 

Ja, ja. Saj bom.

Tags:

domači kraji

Podrto drevo

by piskec 10. junij 2013 10:43

Pridemo domov z napornega dvodnevnega žura in nas pričaka tole:

Kar dobro zgleda, ne? Takšna lepa zelena ograja namesto betonskega zidu. Ni slabo.

Ampak na žalost z druge strani malce drugače zgleda:

Čeprav se nimamo kaj za pritoževat, pri padcu drevo ni uničilo ničesar drugega. Hiše se je le dotaknilo s krošnjo, malce je podrsalo divje trte z ograje, to je pa tudi vse.

Resnici na ljubo, tole niti ni drevo, tale rus je bolj grmovje in je takšna velikost zanj že mnogo preveč. Zgleda je bil nevihtni piš zanj tokrat le preveč.

Zraven njega je še en enak in najbrž tudi enako star. Tisti bo pa naredil več škode, ko bo padel.

Zato le upajmo, da ne bo.

Zdaj pa žago v roke in delat. Ker sem mojster in pol, bo tole sigurno celomesečni projekt.

Tags:

hiša

Markacisti

by piskec 7. junij 2013 10:50

Letos sem se odločil, da je treba bit malo bolj aktiven. Če se že kar naprej ukvarjam s temi kartami, GPSji in podobnim in se kar naprej pritožujem nad markiranjem, pa je treba kaj narest v pravi smeri, kajne?!

In sem se pri PD Domžale pozanimal ali potrebujejo še kakšnega markacista. Pa so seveda ga, jih je vedno premalo...

S tem dejanjem sem se na hitro vpletel v PZS kolesje. Kar pomeni najprej teorija, malo prakse, nato pa dve leti pripravništva. Dve leti! Šele potem bom lahko kako markacijo sam narisal...

Na začetku moraš dat dva vikenda za usposabljanje. Po dveh letih pa še en dan, za preverjanje ali si sploh kaj odnesel in se kaj naučil!

Naš prvi vikend se je odvijal na Valvasorjevem domu pod Stolom. 

Najprej doma priprave:

Ha, tole je čist simpl!

Seveda na kartonu, ampak pustimo lepo fanta, da se sam opeče...

V soboto navsezgodaj sem bil že pogumno pri Valvasorju. Z avtom tokrat, je bilo le preveč zgodaj.

In nato smo lepo sedeli v učilnici. Kaj, zakaj, čemu, kako o poteh, o markiranju, o znakih, o varstvu pri delu, o prvi pomoči, o dokumentaciji, o... o, vsega se je nabralo! Nekateri so že povsem noreli, nenavajeni učilnic in pisarniških poslov.

Po kosilu smo hvala bogu odšli malo ven, ogled terena, kjer bomo morali do naslednjič spisati seminarsko nalogo o Tehničnem opisu poti. Vsi smo si prav lepo zapisovali vsak kamen, vsak odcep, vsako markacijo, vsako tablo!

No, to je meni všeč! Povsem jasno je, da sem iz tehničnega opisa poti na koncu naredil esejistični prispevek, ampak kaj čmo. Seminarska je pač seminarska. Pa čeprav so imeli nekateri trideset vrstic, jaz pa lepih ducat strani! 

Se točno vidi, komu bolj diši tipkovnica, kot kako drugo orodje, kajne? 

Vreme je bilo tisto soboto še kar ok, malo smo tudi zasanjano strmeli proti hribom

a v naslednjih minutah že vneto zapisovali podatke!

Pozno popoldan so nas spravili še malo ven, gremo mi malo markirat!

O, to pa je povsem drugače, kot na karton! Kar nekako ne gre in ne gre... K sreči se človek počasi navadi in sem in tja nariše kakšno markacijo kolikor toliko ok!

A se ni mogel Knafelc spomnit le kake črte, dveh? 

Seveda pa je bilo med nami kar nekaj starih mačkov, ki so markacije risali z zaprtimi očmi. Izkušnje, izkušnje in še enkrat izkušnje, ni druge bližnjice, ni sprejov, ni šablon, ni posebnih tehničnih pripomočkov ničesar ni. Le čopič in mirna roka z ogromno izkušnjami. Vse se je že preizkusilo, a edino to se je obdržalo. To pa najbrž nekaj pove.

Potem pa še malo učilnice in večerja in to je to. Nekaj smo še klepetali, skušali kaj spit, a smo bili preprosto preveč utrujeni, dolg dan je bil! Nič žura... A nasmejali pa smo se vseeno kar dobro!

Zjutraj pa spet učilnica naprej, nekateri so prav uživali. Le na koncu smo še malo govorili o bolj tehničnih zadevah in o nadelavah zahtevnih in zelo zahtevnih poti. Klini, zajle, stope in te stvari. 

Cel svet je tega!

Še posebno luštno je vse to nosit! To bo še veselja, že vidim!

Popoldan smo jo pa ucvrli domov in se spet dobili čez dva tedna. Na istem mestu. Namen je bil sicer drugačen, a vreme nam jo je spet zagodlo in ta vikend je bilo vse skupaj še slabše, malce višje celo sneg, bljaki torej.

Seminarske smo oddali, test smo pisali in ga opravili, potem smo pa le zavili malce ven, kaj narest! Ne moremo kar naprej v učilnicah čepet!

Orodje, količki, motorke, krampi in podobno orodje... Kako so se nekaterim zasvetile oči! Ko so prejšnji vikend skoraj obupali, kleli čez vse in vsakogar... zdaj se jim je odprl cel svet! Sicer ne razumem, kako lahko uživajo v delu z motorko, a hej, hvala bogu, da smo si različni. Jaz bi razžagal sebe in vse ostale, če mi daš motorko v roko (ponesreči seveda!)... To pa so bili fantje, ki motorke preprosto niso več hoteli dat iz roke! To so žagali, rezali, nosili sušice iz gozda, da jih skoraj nismo mogli sproti porabit!

Časa smo imeli kar malce preveč, zato se je delo kar dodobra razvleklo in smo naredili mnogo več, kot je bilo predvideno. Odvodnjavanja, stopnice, zanimivi problemi, ko skušaš pot obvarovati pred pre-hitrim razpadom. Tudi tu nič drugega ne pomaga, kot le izkušnje. Vse napake se pokažejo šele kasneje, ob kakšnem dežju in le čez čas lahko ugotoviš, kaj in kako bi lahko bolje naredil.

Skoraj sigurno bom od zdaj naprej na nadelanost poti gledal s povsem drugimi očmi.

Ker do kosila, ki je bilo tokrat kar pozno, nismo mogli kar sedet naokrog, smo šli še na manjši špancir do Ajdne.

Seveda smo šli mimo vseh tistih markacij, ki smo jih zadnjič narisali... Ojej, kakšna groza!!! Večina njih se je solzila, nekatere so postale prave packarije... še posebej tiste na skalah... Oh, veliko izkušenj bo še treba, veliko! Pa smo zadnjič mislili, kaki frajerji smo! Ah...

Ajdna je zanimiva, na koncu je celo presneto strma, a zgledno zavarovana pot na sam vrh! Prvič bil tule.

Z vrha pa krasen razgled!

Me pa vedno presenetijo nekatere stvari, ki so najbrž v vsakem poslu, pri vsakem delu, povsem enake. Ogromno markacistov je šlo že tukaj mimo, domačini, iz drugih društev, inštruktorji, varuhi gorske narave, skratka ogromno takih, ki vedo kako in kaj, kaj se "sme" in kaj ne, kaj je dobro in kaj ne, a vseeno še vedno najdeš mnogo takih stvari:

In, ne, nihče ne bo tega snel. Nihče ne bo rešil tega drevesa. Nihče ne bo... naredil glede tega nič. In, ne, tudi jaz nisem izjema. Vsi mi imamo tisoče izgovorov, le odgovornosti ne.

Zanimiv svet si postavljamo.

Pa je tako šel še drug vikend, no, zaradi slabega vremena tokrat le sobota. Teorijo smo dali skozi, zdaj nas čaka pa le še delo, delo, delo. Izkušnje torej. 

Ajde gremo, pripravnik! Delat!

 

 

Tags:

markacisti

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

  • Gremo čez Lošinj! (2)
    piskec je napisal: Marjetka, res je, Lošinj ima nekaj v sebi, kar nas... [Več]
  • Gremo čez Lošinj! (2)
    Marjetka je napisal: Prvomajske počitnice na Lošinju so meni še vedno n... [Več]
  • V meglo! (2)
    piskec je napisal: Sem se večkrat spomnil na tistikrat, medtem, ko se... [Več]
  • V meglo! (2)
    Wega je napisal: Precej znano... http://wega-lps.blogspot.de/2009/... [Več]
  • Pesem v noči (6)
    piskec je napisal: Bo treba enkrat eno raziskavo narest. Nč ne verjam... [Več]
Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP