Pozdrav s Pece

by piskec 30. junij 2010 15:45

Tokrat smo šli s Krti na Peco!

Madonca je to daleč! Na drugi strani sveta. Skoraj...

Tja smo šli naokrog, čez Dravograd, Ravne, Mežico, Črno - tri ure! Nazaj smo skrajšali čez Šoštanj, a ne veliko - dve uri in pol. Oujea! Avtobusa dovolj za pol leta...

A kaj čmo? V tiste kraje je težko priti in sam najbrž ne bi šel še tako kmalu, je drugih - in bližjih - hribov dovolj. Takole, s skupino, pa je malo drugače.

Midva sva vzela še otroke s sabo, tokrat tri, bomo že nekako, sva si rekla. No, ja, ni bilo ravno tako, prej sem se prav dobro pozanimal, da nas ne bi čakala kakšna nevarnost preveč. Že tako sem ves prestrašen, ko otroke s sabo vlačim po hribih... Že jaz padam po poteh, kaj šele otroci! (Naj navedem samo primer z Male Pece, ko je bilo k sreči vse ravno, zeleno in mehko: tamaučku so se odvezale vezalke, ker je s sabo vlačil veje, zato se je spotaknil, padel kot ta velik in se pri tem uspel celo sezut. Hja, tkole gre pri nas, ni čudno, da potem vsake dve minute tulim: previdno! Pazi! Previdno! Počasi! Pazi! Še sam sebi grem presneto na živce.)

Začeli smo v dolini Tople, pri rudniku.

Pot je potem kar super, malce strma, malce ne, ampak kar ok. Prečenja hudournikov so zanimiva in mah, ki raste na njih, je še bolj zanimiv.

Ena skupina ta hitrih se nam je že v začetku ločila in so jo mahnili direktno na Knipsovo sedlo. Mi pa lepo počasi do koče.

In res, ura petdeset, pa smo pri koči! In to z obema tamaučkoma, za dobrih 800 višinskih metrov, Mitja pa je seveda šibnil gor in nas je tam čakal že dobre pol ure.

Sonce je začelo pripekati, tamaučkoma pa se ni nikamor več dalo. Tako so skoraj vsi odšli proti vrhu, mi trije pa smo ostali pri koči.

Seveda je Helena odnesla s seboj tudi denarnico in sem tako ostal brez vsega. Še zdaj ne vem ali je bilo to res ponesreči ali celo zanalašč... Najbrž pa ni bilo slabo, v tej vročini bi si sigurno privoščil kako pivo preveč.

Mogoče bi nam postalo kmalu dolgčas, a je bilo treba it malo naokrog, tukaj se res da kaj videti!

Matjaža smo hoteli najprej zbudit, pa smo se potem raje premislili, mogoče pa še ni čas, čeprav se človeška bitja obnašamo tako presneto bebasto. Malo pa le še počakajmo... morda pa bodo naši otroci popravili tisto, kar smo (in bomo še) mi zajebali. Morda.

Tačas pa je Helena prav dobro in hitro rinila proti vrhu!

In še preden smo si mi dodobra ogledali votlino, so bili ostali že na vrhu!

Še ena skupinska Krtov na vrhu Pece, Kordeževe glave, 2126m:

Mi pa tudi nismo sedeli kar križem rok, smo rekli, da gremo pa vsaj na Malo Peco, morda pa nam bo usojen kak razgled!

Z daljnogledom smo gledali proti vrhu, se spraševali kdaj pridejo prvi dol in še malo raziskovali kraje naokoli.

Zato smo jih skoraj zamudili... Helena se je malce bolj obirala na vrhu in gor uživala v samoti.

Mi pa že vsi lačni... Jedi na žlico so zatorej teknile kot že dolgo ne, nekateri pa so se odločili za specialiteto Doma na Peci: kločeve nudlne.

Potem pa je sonce že tako neusmiljeno pripekalo, da smo imeli že vsi dovolj. In je bilo treba počasi it proti dolini. Po drugi poti seveda.

Pri super zrihtani koči malce nižje smo zavili levo navzdol.

Naprej pa novo zgrajena gozdna cesta! Meni se je kar milo storilo, predvsem zaradi otrok, čeprav je bilo po razbrazdani poti težje in nezanimivo hodit. A vsaj nevarno ni bilo prav nič.

Dol se potem seveda vleče, motivacija pada, počasi gre, počasi. Še jaz bi najraje tekel, ker se je tako vleklo! A ni hudir, tudi mi, skupaj z Markotom, čisto zadnji, smo prišli! Direktno do Florina. Urca in pol, 1000 višinskih metrov.

Še zadnji pogled na vršace, kjer smo (so) bili:

Skupinska za v dokumentarni arhiv:

Madonca, en prav lep izlet je bil tole! Eni so kar nekaj prehodili, eni pa smo kar nekaj videli. Oboji torej zadovoljni, jaz pa zadovoljen predvsem z otroci, jamranja je bilo le za eno samo malo pikico! Neverjetno! Takole je potem hoditi skupaj v hribe pravo veselje!

Sicer pa ni čudno, saj smo presneto dobro vriskali! Veselje je še dolgo odmevalo s pobočij Pece!

In tako nam ostane le še en prav lep pozdrav direktno s Pece!

Tags:

domači kraji

A jh uhka 10 u enmu dnevu?

by piskec 28. junij 2010 09:49

Kje pa! Ni šans...

Najbrž jih sploh nikoli ne bom mogel. Sploh pa ne v šestih urah.

Ampak vseeno sem zadovoljen, v 5:15 sem zmogel sedemkrat priti naokrog, kar pomeni dobrih 40km.

Začeli smo že ob šestih zjutraj, kdaj smo morali torej vstat? Ja, sredi noči, res je...

Takšen pa je bil začetek. Čeprav smo prišli skoraj uro prej, sva z Radotom skoraj zamudila štart... Sicer sem pa moral po dvajsetih metrih tečt nazaj, ker sem pozabil uro. Aaaaaa, res je bilo zgodaj!

Kaj pa vem kaj je bilo potem... Z Radotom sva krožila skupaj, a kakšnega velikega navdušenja pravzaprav niti ni bilo. Več ali manj sva buljila v konice superg in se matrala.

OK, trije krogi so šli čisto ok, potem se je pa počasi začelo trpljenje. Pojma nimam zakaj, ampak prav nič mi ni pasalo. Že petega sem delal na trmo, v šestem pa potem nisem mogel ne hodit in ne tečt. Premalo sape, boleče noge, vse, kar se je dalo, je bilo narobe.

Pa sem stisnil zobe in potem odtekel vsaj še sedmega. Pravzaprav je šel zadnji še najlažje, ampak to najbrž samo zaradi tega, ker sem vedel, da je zadnji. Plan ni uspel, a po pravici povedano, tudi ni imel prav veliko možnosti, da bi uspel - maraton pod petimi urami. Za takšen podvig bom moral še kako razdaljo kdaj pretečt, kajne? Zdaj pa sem približno vedno enak, tako na Sladkih6, kot na formaratonu.

A če imajo drugi kakšen dober razlog za prekinitev, kje je moj razlog? Dober razlog? To, da me je mamilo hladno pivo v cilju pač že ni dober razlog.

Sicer pa... saj ni tako hudo. 40km je zame povsem dovolj, kaj bi pa sploh rad? Saj nisem niti tekač in vedno bolj me rine "le" v hribe, sam tek me ne privlači več tako. In kako naj bo potem drugače? Pa še vroče je bilo, pa gužva, pa vse skupaj mi je šlo polagoma na živce.

In če ni užitka, je čisto brez pomena tečt.

Potem je prišla pa še Helena in otroci in kaj boš potem drugega, kot šel z njimi še en krog? Lepo počasi, skoraj dve uri smo rabili...

Res pa smo se ustavili pri vsakem drugem kamnu, saj sem v tem dnevu okolico jezera spoznal do potankosti! Za vsako stvar sem vedel kaj povedat...

Labodja družina z dvema mladičkoma na levi strani jezera

tista s šestimi pa na desni strani - te sem moral enkrat še prav dolgo čakati, da so se zmigali čez pot. So pač domačini... Saj sta prijazna in dopuščata precej majhno razliko med človekom in mladičkom (napram labodom z Gradiškega jezera, kjer je dovolj že pet metrov, da se stari zaleti vate), a vseeno ni dobro pretiravati, oba sta precej zaščitniška in kar nekaj tekačev jih je skoraj dobilo po nogah, ker so šli preblizu. Jaz sem potem raje kar počakal, nisem tako hiter...

Hja, prehodili smo potem vse možne stopnice,

se slikali vsake pet metrov,

obrnili vsak kamen in se zapičili v vsako besedo,

si dodobra namočili in shladili noge,

in na koncu pojedli še zasluženo malico!

S tem sem pa prav fino raztegnil razbolele nožice. Muskelfiber naslednji dan ni ni bil nič kaj izrazit!

Kolikor sem trpel zadnje kroge, pa sem prve kroge v celoti užival. Pa ne toliko zaradi teka, bolj zaradi tega, da sem bil del te prireditve. V petek sem bil del Bleda in od znotraj sem lahko spremljal prebujanje in oživljanje turističnega bisera, kar mi je pričaralo nepričakovano zadovoljstvo in veselje.

Bled se mi je namreč prikazal v povsem drugem sijaju. In moram priznati, da mi je bil takrat všeč. Torej nekje od 4h do sedmih, osmih zjutraj. Prekrasno!

Na koncu pa še vse pohvale Vitezom, ki so to - netekmovalno in brezplačno - zadevo organizirali mnogo bolje, kot so organizirane kakšne tekmovalno drage zadeve! Že samo zaradi tega se je splačalo biti del te druščine! Hvala Vitezi!

Tags:

Odvoz vozil - pajek

by piskec 23. junij 2010 11:07

V geoStik je bil dodan nov sklop - Odvoz vozil - Pajek.

Zaenkrat le za Ljubljano, za kak drug kraj bo treba še pogledati, a če podatki so, potem ne bi smel biti problem!

Do podatkov o odvozu vozil se pride v meniju Promet -> Odvoz vozil, prikažejo pa se približne lokacije s katerih je pajek odpeljal vozila.

Geo lokacija je le približna, saj je v podatkih le naslov ulice, kar pomeni, da je pajek lahko odpeljal vozilo kjerkoli s te ulice. V večini primerov to ni problem, pri kakšnih daljših in zavitih ulicah pa geo lokacija ni najbolj natančna. Tak primer v Ljubljani je naprimer Šmartinska cesta, ki teče prav od UKC pa do konca Ljubljane, vmes pa zajame še cel BTC. Kam torej postaviti oznako za odvoz? Hja, težko.

Dotik ikone pokaže katero vozilo in s kje je bilo odpeljano:

Klik na ikono, da pridemo do podrobnosti:

in nato še same podrobnosti:

V Ljubljani na Viču, na Avtosejmu, kjer se nahaja blagajna in kjer nas čaka avto, če nam ga je odpeljal presneti pajek, pa je zadeva malce drugačna. Tam se nam namreč prikažejo vsa odpeljana vozila:

Blagajno odvoza vozil lahko dodamo tudi med priljubljene, kar z ostalimi ne moremo narediti, ker se pač spreminjajo.

Podatki se tu razlikujejo od izvora, saj tam brišejo vse avtomobile po katere so lastniki že prišli. Zato včasih zgleda, da pajek nima prav veliko dela, a po teh podatkih je kar precej dejaven!

Hkrati pa se za vsak odpeljan avtomobil pošlje še podatek o odvozu na Twitter in Facebook. Če slučajno kdo opazi svojo registrsko...

 

Tags:

geostik

RDEČ GUMB!!!

by piskec 22. junij 2010 14:03

Oh, če to ni užitek! UŽITEK!

Končno je nekje tako postavljen, da ga lahko mirne duše pritisnem...

Tale je še boljši kot vsi tisti na italijanskih avtocestah...

Enkrat se moram splazit pozimi do njega in probat... v živo... a sploh kaj prime... a dela?...

Oh, če bi načrtovalci, ki postavljajo take velike RDEČE GUMBE, sploh vedeli kakšne lušte delajo nekaterim... Oh.

Tags:

osebno

Zelenica

by piskec 21. junij 2010 06:42

V soboto bi šel lahko tečt na Balaton. Pa nisem, me je zafrknila treking liga, kjer je bil prvotno objavljen datum za Bovec 19.6.

V soboto bi šel lahko na GM4O. Pa nisem. Si ne upam, kje pa! Še kako leto priprav, potem pa mogoče!

Ampak nekam pa smo morali it, dan je zjutraj zgledal povsem ok. Da bi kaj takega zamudili?!

Gremo prehodit lanskoletni pozabljeni košček, ki si ga nismo upali ali pa se nam ni dalo..., na Zelenico torej!

Začeli jasno na Ljubelju. Ne prezgodaj ampak dovolj zgodaj.

Gozda je le za par minut, potem pa se dolina odpre in lahko uživaš v pogledu na nepregledna melišča Begunjščice.

Do prve postaje gre en, dva, tri. Tam je treba seveda preizkusit naprave. Ki so - milo rečeno - stare.

 

Dan je lep, vroče ni preveč, malo se vlečejo meglice, a ravno prav. S sabo pa jaz trogam vse, še bunde, kdo ve, kdaj začne deževat...

Ampak potem smo itak kar takoj že na Zelenici. Dobra urica in smo že gor...

Novo grajena koča je prav lepa, to ji je treba priznat, ni pa oskrbnik med najbolj, no, podjetnimi... Težko je delat hišo in zraven strežt razvajenim planincem... mogoče bi bilo pametneje, da mu kdo pomaga. Pa zgleda ta vikend nihče ni imel časa.

Imajo pa tak dober avto. Niva je zakon in upam, da še pride gor in dol, čeprav zgleda že precej dobro...

A nam je bila tista urica premalo, pojdimo še do Koče pri izviru Završnice, saj je samo 20 minut do tja!

Tam smo potem malo več časa porabili, ampak je bilo pa tako lepo! Zelenica, res!

Vse v zelenilu, zelenju!

Malo je bilo treba še posmučat, jasno!

Smo se kar obirali in obirali, a na koncu le prišli do Koče pri izviru Završnice. Tam pa čisto druga pesem kot na Zelenici... Prijazna oskrbnica nas je tako postregla, da smo kar gledali. Še bolj pa sem gledal, ko sem na koncu dobil račun! En šnopček stane reci in piši 1,10€! Še na Planini stane hudirjev rum 2,80€! Ne moreš verjet... Kava, čaj, vse mnogo bolj poceni, kot da je dolina Završnice v nekem povsem drugem svetu!

Pa smo vse popili, vse pojedli in smo šli nazaj. Cel dan pa tudi ne moremo ostati tu, kajne?

Še pogled na Vrtačo

pa smo že skoraj bili dol! No, tam na koncu smo malce motivilil, iskali neke "nove" poti in - spet - nabirali klope po brezpotju. A brez vsaj malce brezpotja se ne počutim najbolje...

Helena dva klopa, Tamauček enega, zase pa ne vem. Zdi se mi, kot da je bil en, pa sem si ga spraskal. Hm?

Prav všeč nam je bilo, jasno! Pobalinu tudi, z izletom je opravil mimogrede. Tole je že kar premalo zanj.

Na koncu pa se je nabralo tudi slik za cel album.

Tags:

domači kraji

Bovec Trek Race 2010

by piskec 14. junij 2010 10:51

Četrti treking letos. Že!

Ali pa če bi rekel šele! Hitro pridejo in hitro gredo, pa čeprav se vedno trudim, da bi čimdlje trajalo...

Tokrat Helena ni šla z mano, sem bil kar malo žalosten, nekako to potem ni to, z njo se je tako fino poditi čez hribe, grape, gozdove in doline. Vendar pa jo je malo zdelala bolezen in ni in ni še ta prava. In glede na to, kako je potem bilo na trekingu, je res morda bolje, da se je tokrat odpovedala norenju po hudi vročini. Je pa vsaj Tamauček prišel na svoj račun in je imel končno mamo čisto zase. Kar je seveda zelo dobro izkoristil, lump mali.

Z Markom sva krenila iz Krtine že precej zgodaj, 5:20, samo, da bodo potem priprave lepo počasi, brez kakšnega hitenja in norenja in pozabljanja milijon stvari. Čez Predel sva bila v Bovcu kar nekaj pred osmo, se pozna, da zjutraj ni prav veliko prometa. Še dobro!

Marko je že prej malo nakazoval, da bi rad odbrzel naprej, saj tokrat proga res ni bila orientacijsko zahtevna, imela pa je veliko višincev, kar je kakor pesem zanj, zato sem res malo upal, da se bo končno res strgal z verige in šel v boj. Vedno se mi zdi, da sem mu kot kakšna železna krogla okrog noge, ki ga ne spusti naprej, po drugi strani sem mu pa itak že milijonkrat rekel, naj gre že enkrat - hudiča - naprej!

Mateja je potem s pridružitvijo najini dvojki naredila trojno dobro delo: 1) šla je na ultro in če bi ostala na pohodniški bi ji bilo še danes žal, 2) Marko je "lahko" - končno - odbrzel naprej, kar najbrž ne bi naredil, če bi bil jaz potem "sam", 3) jaz sem pa imel dobro družbo, ne? Trikratni zadetek v polno torej! To se pa ne zgodi vsak dan...

Marko se je sicer nekaj obotavljal od začetka, sem videl, da ga kar nosi in je pravzaprav brezveze zgubil dobrih petnajst, dvajset minut. Pa je le končno odbrzel naprej. No, saj ga niti nisem videl, v tisti presneti vročini na začetku sem jo drobil proti vrhu Goričice počasi, počasi. Strmo je bilo kot pri norcih, vročina pa taka, da je kar teklo od mene. Če bi se dalo, bi moral imet cucelj za vodo kar naprej v ustih, pa se ni dalo... sem moral dihat. Na glas dihat.

Ampak vseeno sva bila z Matejo na Goričici presneto hitro. Če takole malo zračunam... šeststo višinskih metrov na uro! Zame več kot lepo, sploh glede na to, da par let nazaj niti o skupnih šeststo metrih nisem mogel govorit. Ah!

O, moram kako reč o orientaciji, ki je bila tokrat zelo zanimiva. No, pravzaprav orientacije tukaj sploh ne bi potreboval, vse je namreč šlo lepo po poteh, nikjer prav nič zapletenega. Se pa seveda lahko vsega boga zgodi, mimogrede. Nekateri so to izkusili, nekateri pa ne, na srečo! Vendar je bilo tako... hm, saj ne vem, če bi sploh priznal... ah... No. Takole: od Goričice je bilo treba iti še naprej, potem pa strmo dol in potem spet naprej do druge KT. Nič posebnega, le označeno ni bilo nič. Problem je bil, da sem jaz mislil, da greva z Matejo nekje po čisto drugi poti. Seveda se potem ni nič ujemalo - ne GPS, ne smer, ne pot, ne... nič! Popolnoma jasno, kajne? Ampak sva jo kar mahala naprej, v stilu, bova že nekam prišla... Ojej, če zdajle pomislim, kam vse bi lahko prišla, jej, jej! Resnici na ljubo moram povedat, da sem svojo zmoto pogruntal šele doma, ob ogledu karte! Kaj sem pa tam na terenu mislil, pa nimam niti najmanjšega pojma! Popolna zmeda, odklop! Gledal GPS (s karto!) in karto, pa nič! Kakor je videti nisem imel pojma niti kje sem bil, niti kam grem. Mateja, še dobro, da se nama je nekako izšlo in da imajo tudi kekci, ki ne znajo gledat na karto, včasih res srečo!

No, čisto malo sva le zavila s poti. Za poskušino sva si šla ogledat rove, jarke in utrdbe. Kar nekaj jih je tukajle!

Potem sva srečala ostale punce s pohodniške in sva se jih nato kolikor toliko držala do KT3, se vsaj nisem mogel zgubit...

S KT1 je bilo namreč 500m spusta, potem pa spet +400m do KT3. Sreča, da je bilo po gozdu, vročina ni nič popuščala. Sem pa kar moral dolit vodo, liter in pol jo je že šlo, pa smo komaj na KT3!

Razgledi enkratni, bovška kotlina

pred nama pa se bodo počasi začele skale in dolga, dolga dolina proti Prevali in še +1000 višincev do najvišje točke poti! Vse lepo po soncu!

A sreča je v dolinici potem majčkeno pihalo, pa tudi občutek vročine je z višino nekako pojenjal. Najbrž pa je sonce prav isto žgalo, le čutiti ga ni bilo toliko.

Pa tudi sneg je pomagal. Sneg, zaradi katerega sem se tako sekiral - ker se pač vedno sekiram, že najdem kaj, zaradi česar se lahko - se potem ni izkazal za zlobnega, trdega in hudo napornega. Se je raje izkazal za mokrega, mrzlega in udirajočega. Še dobro, ko pa kar naprej sanjam kake zdrse in podobne neumnosti... Ufff.

Potem sva hodila čez tisto dolgo dolino, hodila in hodila, nikjer konca...

prekasno je bilo, to pa je treba priznat! Me je skrbelo, da... ah, dej no mir!

Končno se je tudi dolina odprla proti koncu in zagledala sva Prevalo!

Čeprav se ponavadi ne opravičujem zaradi fotk, so pač takšne kakršne so, pravzaprav mi je vseeno, ker so dokumentarnega značaja, pa moram tule omenit, da niti pri eni fotki nisem videl, kaj in kako slikam. V tem soncu je bil moj telefon popolnoma neuporaben, nanj sem se zanašal le po zvokih in tistem, kar sem si zapomnil. Na koncu mi je uspelo slikati kar zadovoljivo število slik, neverjetno!

No, tista mala pikica je hitro zrasla v veliko vlečnico in Prevala je bila tukaj!

Pogled še na italijansko stran, kjer imajo še kar nekaj snega...

midva pa jo mahneva kar direktno gor, do najvišje točke naše poti!

Po smučarski progi je šlo kar dobro, niti ne prestrmo, kar pomeni, da me ni preveč ...skrbelo...

Je pa točno tukajle zazvonil telefon in takoj, ko se je oglasil Marko, sem vedel! Pa ne, da si že dol??? O, ja! Midva pa niti gor še ne! Ah...

Pa je bilo vseeno prelepo, da bi se sekiral in da si ne bi vzel časa za kako fotko, dve. Pogled na kaninsko smučišče in Dom Petra Skalarja v ozadju.

Sem moral pa naredit še eno avto fotko, jasno! Najvišje, 2298m nad morjem!

Tole je pa karta tegale območja, madonca smo šli visoko!

Potem pa je Mateja oživela in ni bilo več časa ne za slikanje, ne za ustavljanje, ne za... skratka nič. Sem se moral kar presneto dobro potrudit, da me ni čakala preveč. Ker čakati pa me je kar naprej morala, sem se kar nekaj vlekel.

Jej, tisti spust... mi kar ni šel. Najprej sneg, kjer je sicer letelo, a mi je noge kar metalo sem in tja in me je zato seveda začenjalo bolet na vseh mogočih koncih, kjer me nikoli ne boli. V čistem, globokem snegu je bilo še kar v redu, a je bil že dobro zgonjen od vseh ostalih, med luknjami pa je bilo kar malo težje manevrirat.

Ali pa je bilo kaj drugega, kaj pa vem. Dejsto je, da mi najprej niti sneg ni odgovarjal, kaj šele potem tisti zoprn grušč, ki je drsel še bolj kot sneg. In to v nizkih, premočenih copatih, v katerih se ti je zdelo, da imaš na nogi karton. Bljak, ni in ni šlo. Morda pa tudi prav zaradi tega, ker se nikakor nisem znal spustit in sem kar naprej pravzaprav preveč bremzal in se kar naprej bal, da bom odletel.

Dokler seveda nisem. Odletel. Pravzaprav nisem tako spektakularno odletel, ampak sem se samo zložil. Puf! Cepec sem se šel lovit na roko, kar sem si že dostikrat rekel, da ne smem. V mojih letih roka ne bo več držala... bolje rit kot roka!

K sreči hujšega ni, čeprav me je - povsem jasno, kajne? - skrbelo do dol ali si nisem kaj polomil...

Ah, spet sem pogrnil, arrrrrrgggghhhhhhh! Ma, ja, jezen sem!

Spusta se je na koncu nabrallo za kar 1900 višinskih metrov, kar je... huh... veliko! Na koncu smo štirje skupaj hodili, nam potem vsaj dolgčas ni bilo, smo kar naprej klepetali.

Po cesti in poti naprej je bila potem milina, samo da smo šli ven s tistega smotano drsečega drobirskega grušča!

Jah in potem smo bili kar naenkrat dol! Smo še malo potekli, v lahnem drncu do cilja, da bi prišli pod osmimi urami.

Marko po slabih treh urah čakanja (brez ključa od avta) še ni povsem obupal. Še dobro!

Super! Juhej! Jupi! Ulala! Navdušenje je potem raslo iz minute v minuto, kako da ne!

Na koncu smo ostali le še mi trije in se še kar nekaj časa pogovarjali in obujali spomine. Super je bilo!

Organizatorjem gre seveda vsa zahvala, organizirano je bilo res enkratno! Žive kontrolne točke s hrano in vodo tudi na najvišjih točkah, kamor so morali priti peš! Tega ne doživiš nikjer! V vsakem trenutku so vedeli kje smo, kako smo in zakaj smo, enkratno, res! Tako lepo še nikjer niso skrbeli za nas. Upam le, da se nerodnost s pobiranjem KT čimbolje razreši, nisem si namreč mogel kaj, da ne bi stegnil jezika... Dokler imamo vsi iste možnosti, je vse ok in se ne bom pritoževal, ne maram pa, da so nekateri nad vsemi ostalimi. Saj smo - hudiča - le ljubiteljski pohodniki, držimo se Pravil ali pa pojdimo po svoje!

To je torej to: 24.49km, 7:56, 2571 višinskih metrov! Enkratno, le v superlativih bi lahko govoril.

Ostane le še par nerešenih zadev - morda celo malce misterioznih - od kje neki bel, ostro odrezan madež sredi opečenih meč?

Druga noga je še hujša! Malce opečena, malce ne, kakor se ji je zdelo! Ne moreš verjet... zaenkrat delimo mnenje, da sem se (pre)slabo namazal po nogah, preden sem šel. Boljše ideje nimam(o).

Druga pa je tale - lepota in spomin na strahoto naenkrat:

Sva se kar parkrat ustavila in občudovala visočino naših gora, Mangrt, Jalovec, veličastnost Loške stene! In se pošteno zamislila nad divjanjem Koritnice v tistih hudih časih.

Vse imamo na tem našem svetu in to naenkrat! Nepredstavljive lepote in hkrati povsem nepredstavljive grozote.

SLED.

Tags:

Kampiranje

by piskec 11. junij 2010 18:11

Res je, naš ta stari šotor je postal kar malce velik. Ko smo notri štirje, ostane še polno prostora, s katerim ne vemo kaj bi. Preveč potratno...

Zato si je bilo potrebno omislit nekaj manjšega, saj z nama hodita kampirat le še tamaučka. Nekaj majhnega, enostavnega, luštkanega...

In sva našla! Quechua ali po domače Kječva.

O, to pa je res nekaj hitrega in enostavnega! Že pri našem "ta-velikem" se nisem pritoževal, pa čeprav se je postavljal kar dobro uro, ampak počasi, pa je šlo, saj na morju nimaš kaj drugega počet. Tale pa je gor - no, v dveh sekundah ravno ne, je pa gor v dveh minutah, to pa ja!

Ja, ja, tokrat sem pustil doma vse, razen šotora. Na kladivo pravzaprav tudi pomislil nisem. Zakaj ne? Hm... kdo bi vedel?

Postavljanje je res hitro in tu sem bil navdušen kot majhen otrok! Najin model je celo XXL - jasno, da nismo mogli vzet nekaj majhnega - in ima kar nekaj predporostora.

Navodila so všita, je že nekdo vedel, kako je, ko imaš navodila s seboj le prvič, s sabo domov jih namreč ponavadi ne prineseš več!

Klini lepo pospravljeni v žepek!

Jah, in potem nimaš kaj pokazat. Še preden sem se obrnil, je bila zadeva postavljena, postavljalci pa na kavici.

To je pa res bilo en, dva, tri.

Smo se lahko potem posvetili drugim, bolj pomembnim zadevam!

Naprimer uživanju!

Pa še otroci so navdušeni, da je kaj! Ko je pa tako pripraven za nošenje.

Tags:

po svetu

Podatki o vozilih

by piskec 9. junij 2010 11:47

V geoStik je dodan nov sklop - Vozila.

V tem sklopu se nahajajo podatki urejeni po Upravnih Enotah o:

  • prvič registriranih vozilih - skupno število in število po znamki in znamki/tipu vozila,
  • vseh registiranih vozilih - število in procent vseh vozil,
  • vozniških dovoljenjih - število in procent vseh vozniških dovoljenj.

V Domžalah je tako največkrat registriran Volkswagen Polo (April 2010), v Ravnah na Koroškem pa imajo najraje Kio Ceed.

Podatke o prvič registriranih vozilih dobimo v meniju Promet->Vozila:

kjer so prikazane skupne številke prvič registriranih vozil po Upravnih Enotah. Ob dotiku se nam odpre okence:

Pri pregledu Podrobnosti pa dobimo okence z naslednjimi podatki:

Podatki o vseh registriranih vozilih nam povejo skupno število vseh registriranih vozil po posamezni Upravni Enoti:

ob dotiku UE lahko na hitro pridobimo podatke:

z obiskom okenca Podrobnosti pa je zadeva zaenkrat podobna:

Vozniška dovoljena je skupno število izdanih vozniških dovoljenj po UE:

na hitro si lahko ogledamo to:

pri Podrobnosti pa zaenkrat še:

Podatki se osvežujejo le na začetku meseca (nekje med drugim in petim dnevom).

Seveda je takoj naslednji korak že jasen: grafi vseh teh števil, ki bi lepo prikazovali upad ali rast števila registracij/vozil/dovoljenj.

Tags:

geostik | tehnika

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

Z vsemi mojimi vsebinami na tem blogu se lahko prosto razpolaga. Povedati s kje se vzame je lepo, ni pa nujno. Po želji torej in na lastno odgovornost.

WWW.KRTINA.COM

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP