GPS težave

by piskec 29. april 2010 13:15

Najbolj me je motilo pri Šentiljski, kjer sem nameril 58.16km pa čeprav je dolga "le" 56km.

Pravzaprav se napaka vedno pojavlja. In to na čuden način, saj je naprimer kilometraža na uri kar zadovoljiva, ko pa prenesem podatke hop! in jo že zamakne za km do km in pol.

Kje hudirja se nabereta ta dva kilometra med prenosom z ure na računalnik? Si bitki doštevajo pretočeno razdaljo ali kaj?

Kdo ima algoritme za obdelavo takihle zank:

ki se naberejo, ko stojiš? Ura ali program?

Težko verjamem, da je ura bolj sofisticirana in zna omejevat in razlikovat med gibanjem in stanjem, izvozi pa potem vsako točko. Dokler se torej premikam, je še vse kolikor toliko ok, ko pa se enkrat ustavimo, pa začenja prihajat do napak. Na dolgi poti pa se seveda večkrat ustaviš... oz. vsi seštevki kar nekaj dajo.

Pojma nimam kako in kaj. Morda bi bilo res najbolje, da si enkrat vzamem čas in se zabubim v specifikacije in različne razlage. Se pa bojim, da ne bom daleč prišel, saj ima najbrž vsak proizvajalec drugačno rešitev, skoraj možno pa je tudi, da ima več rešitev, za vsak tip naprav svojo...

Ja, moti me, pravzaprav me moti vedno bolj. Ampak če je že z dolžino tak križ, kaj je šele z višino in višinsko razliko?! Uau, tam so šele razlike in razlike in razlike. Na koncu jih je toliko, da ne moreš več nobenemu zaupat, kar pomeni, da je kot višinomer zadeva neuporabna. Kar pa je malce žalostno za naprave, ki ne stanejo nekaj deset evrov...

 

Tags:

tehnika

Belokranjski treking

by piskec 26. april 2010 17:06

Najraje bi malo jamral, oziroma kar veliko. Ampak zdaj, po dnevu, dveh, ko so žulji že malo manjši, ko so vezi in mišice že malo manj trde, zdaj pa mi res ni več za jamrati.

Morda bi bilo bolje peti slavospeve. Da sem, sva, uspela. Da sva sploh zmogla in da nisva nekje na sredi vrgla puške v koruzo. Da nisva obupala. Da sploh nisva niti pomislila na to, da bi obupala! Niti enkrat! Do noči bomo že prišli, če pa ne, pa imamo tudi lučke s sabo! Ha!

Ja, tole je bila presneto dolga zadeva. Saj se mi je zdelo že v začetku, da bo hudo, a kaj takega si nisem predstavljal. Pravzaprav si nisem predstavljal, da sva midva zmožna česa takega, to bi bilo še najbolje rečeno. Marku ni problema, ampak midva, ej!

Lepote pokrajine in domača trma... to gre povsem skupaj in dela čudeže!

Na koncu smo prehodili kar precejšen del Bele Krajine, kar¨presneto precejšen!

Kljub temu, da sem vedel, da bo tale treking bolj zafrknjen kot drugi - pripravlja ga pač orientacist - se nisem nič kaj dosti pripravljal nanj. Sploh ne vem zakaj, vendar sva oba s Heleno celo stvar vzela (morda) celo vse preveč lahko. Vedel sem, da bo težko, a naredil nisem prav nič! Prav nasprotno sem se obnašal! Kot da bi bilo povsem vseeno, bomo že nekako?

Že po karti mi je zgledalo, da bomo prehodili ogromno kilometrov, kaj šele 42! Pa vendar na koncu vseeno upaš: če se le ne bomo izgubili, bo sigurno okroglih dvainštirideset, smo se tolažili! Seveda, ker nihče ni niti pomeril, nihče se ni poglobil... kot da smo vedeli, da bo potem vsega preveč in da se zna zgoditi, da se potem ustrašimo... Zato je včasih najbolje vse skupaj pomesti pod preprogo - bo že nekako!

Začetek je bil malce zmeden. Kave namreč ni bilo, ker je natakarica zaspala. Pa je vseeno prišla, da sem jaz lahko spil potem svojo kavo in se delal, da študiram svojo mapo, ki je bila itak taka plahta, da nisi mogel niti cele zajeti s pogledom.

V prvi hrib s(m)o se zagnali kot nori. Spet. To je botrovalo temu, da sem bil že do ceste povsem moker, to pa je potem botrovalo vsem mojim nadaljnim težavam. Ki sicer niso vplivale na sam treking, vplivajo pa precej na moje po-trekingaško počutje.

Do KT1 smo že izgubili vse, pa vendar smo lahko do točke prišli še brez pripomočkov. KT2 se je tudi že videla v daljavi in nič kaj dosti se še nismo zanašali na karto, užgimo jo kar povprek!

In smo jo potem vedno več užigali po brezpotjih. Kaj pa smo hoteli, nekih poti prav veliko sploh ni bilo. Kombinirali smo karto in gps, ki nam je kazal kompas, čeprav je to na uri Garmin fr305 zelo zanimivo početje. Marko je spredaj motovilil s karto, jaz pa sem tulil od zadaj: Marko, preveč v levo te vleče! Ne, ne, pejt bolj v desno! Na koncu niti ne veš, kaj bi bilo bolje, samo karta ali samo gps, pa še ta le za mikrolokacijo? Kdo ve, bo treba enkrat probat.

Do KT3 smo potem prišli kar preveč z južne strani, pa še čisto na koncu smo morali naresti ovinek. Saj to ni dodalo veliko, jezim se pa vseeno lahko...

KT4 potem res ni bila težka, ampak teči se nam pa ni dalo. Sem kar čutil, da bo še dolga, dolga, zato se s tekom sploh nismo obremenjevali. Do KT5 bi bila potem res ena taka lepa tekaška tura in morda bi bilo celo bolje, da bi tekli. Smo pa kar precej hitro hodili in na vsem tistem asfaltu se je z menoj začelo dogajati marsikaj. Žulji, odrgnine, vse sem dobil takrat in potem moral z njimi zdržat do konca.

Na karti 1:50k smo videli precej dobro dostopno pot na koncu do KT5, vendar sem se prehitro ustrašil in zavil navzgor mnogo prehitro. Ja, za višince je bilo to malce zoprno, za direktno pot pa ne...

Direktno navzdol je pa bilo potem skoraj nemogoče priti. Nek čuden teren, ki nam ni bil nikakor povšeči. Smo jo mahnili kar poti, ki smo jo našli. Še dobro!

KT6 je bila ne ob vodi, ampak na vodi! Jaz pa sem se tako presneto bal, da mi kartončka kam ne odnese...

Žulje smo nekako sanirali, čeprav so bili čisto nekje drugje kot sem sprva mislil. Z odrgninami od nahrbtnika in hlač pa ne morem prav nič. Me je že zarezalo v pazduhe in okrog bokov. To bo še zanimivo! Preobujem nogavice. Kar se izkaže za napako, a šele daleč zatem.

Nato pozabimo še fotoaparat, superca! Marko je tako dober, da s KT7 skoči nazaj na KT6. In spet nazaj, jasno. Hvala, Marko.

Potem je tu še nekaj kilometrov Kolpe, Vinica, trekerji na pivu(!) v Vinici in romarska pot na Žeželj, ki je tako presneto strma, da sem spet premočen do konca. A se - kakor čudno se to sliši - gor pri cerkvici počutim kot prerojen. Super, letimo naprej!

Tisti rob planote nam potem dela malce težav. Kar naprej je preveč desno, nas pa vleče levo. Pa v levo vleče tudi vse poti, zato se do Sv. Antona kar precej lovimo, levo, desno. Tisti repek v Ziljah pa je povsem nepredušno zaprta pot, nismo mogli ne levo, ne desno, le nazaj smo se lahko obrnili... Vse zaradi ovc.

Potem se nam pa začne že malo vleči. A še na KT10 nismo! Kje so še štiri točke, ej! Makadam nas počasi ubija, bifeja v gozdu pa nikjer, nikjer. Ko se nam je na koncu prikazal, smo bili že kar malce razdraženi, zgleda nam je vsem manjkalo sladkorja.

Naslednje veliko vprašanje je potem bilo: kako do steljnikov? Po poteh ali po brezpotjih? Smo se po dolgem premišljevanju -

odločili za poti, vendar je bila realnost potem takšnale:

Takoj po prvem križišču smo jo zavili v hosto... Jej, jej, brezpotij bo moralo biti pa res za nekaj časa dovolj! Malce preveč zaobljen lok je bil tole, da bi bil lahko kratek...

Steljnike smo potem seveda hitro našli in ker nismo ne letimo nizko si lahko privoščimo še kaj prebrat.

Tam srečamo še kolega s Poljske, vendar ne kaže kakšnih namenov, da bi se nam pridružil. Res pa je, da ne kaže tudi popolnoma nobenega znamenja, da se je izgubil, čeprav se je moral. In to kar dobro. V mislih mu zaželimo srečo, pravzaprav še nismo prav blizu!

Do Miličev se potem vleče in vleče in vleče. Najprej sledimo potem, vmes skočimo v brezpotje, na koncu pa nimamo pojma, kje smo.

Še sreča, da je Sv. Peter in Pavel kar naenkrat pred nami!

Voda ob cerkvi - pokopališče je oddaljeno kar nekih petsto metrov - je prijetno presenečenje!

No, tukajle mi pa pade vse dol. Saj smo že skoraj na koncu, počasi me začne grabit evforija - zmogli bomo! Še par ovinkov - pojdimo raje okrog, da nam res kdo ne kapne kam v globino! Noge so že zmatrane, volje malo.

Telefoniramo organizatorju - se še sprehajamo, ne nas pustit samih! Nato pa že začnemo razmišljat o pivu, hrani in koncu poti.

Čeprav se potem tistih pet, štiri kilometrov vleče kot kakšna dolga čreva. Pa taka lepa pot ob Kolpi, prekrasna! A mi na žalost že s preveč vtisi v glavi, že s prezmatranimi nogami, da bi lahko še kaj prav dosti občudovali. Poleg tega moram jaz že prav dobro gledati pod noge, počasi se namreč spušča mrak, jaz pa v mraku ne vidim skoraj nič.

Ko pridemo v cilj, je že tema, 11:25 ur hoje, pa vendar veseli in presrečni!

Po eni strani je bil ta dan čuden - nič ni šlo tako, kot bi moralo iti - štirje dobri žulji, odrgnine, da je joj, od hlač in nahrbtnika, vse preizkušene stvari so odpovedale! Smo presegli mejo naših zmogljivosti? Ali je bilo vse le zaradi mokrote, sopare in mokre trave? Kako bo naslednjič in kaj je treba spremenit? Huh, to bodo še pomembna vprašanja!

Imelo me je, da bi se pritoževal, pa se nimam za kaj. Res je, ko smo na koncu hodili ob Kolpi smo imeli vsega že dovolj, a je potem cilj pometel z vsemi črnimi mislimi. Ne bom se torej pritoževal iz enega samega razloga: bilo mi je všeč in užival sem. Morda je bilo res vse skupaj predolgo, a kaj naj rečem užitka je bilo preveč? Da sem imel tiste prekrasne narave dovolj? Da so bila brezpotja mi zoprna? Ne morem, ne gre. Bilo mi je enkratno in super. Hudo, težko in zmatrano, a vseeno super!

In na koncu še niti nismo bili tako slabi... Počasni res, a z veliko željo in veliko srčnosti.

53.5km, 11:25h.

Vrtače in brezpotja pač nanesejo kar nekaj, anede!?

GPS poti pa tukaj, moram priznat, da mi sledenje vsem nam priskrbi kar nekaj ur dobre zabave!

Tags:

Čemšeniška planina

by piskec 21. april 2010 10:07

Malo sem se pa le spraševal, kako bo... Bodo noge sploh hotele kam?

Ne morem ravno reči, da sem bil zadovoljen z dežjem, smo pa zaradi dežja spremenili naš naskok na Čemšeniško planino. Smo opustili misel, da bi šli iz Trbovelj, gremo raje kar s Prvin, smo rekli! Začuda nihče ni ugovarjal.

Moje noge sploh ne. Sem bil dežju kar malce hvaležen.

Pa še na Trojanah smo lahko imeli zajtrk in kavo. Za otroke slastno!

Do Prvin smo se potem lepo pripeljali. Cesta čisto v redu, tam pa hotel. Huh. Nikjer nobenega, sredi ničesar. Zanimivo.

Pelerine in marele gor in gremo!

Malo je deževalo, malo ni, malo je pršilo, malo ni, skratka tako lepo aprilsko vreme. Smo pa bili zato kar naenkrat gor. Mimogrede. Še ogret se nisem mogel.

Seveda je šlo počasi, a nogice so se prav lepo razgibale, kar pa je bil seveda tudi namen. Lansko leto sva s tamaučkom šla naslednji dan po formaratonu na golaž na Murovico in ni hudir, tudi lani so imeli dež! Jej...

Koča na vrhu se je izkazala za super. Jedli smo take dobrote, da se mi še danes toži po njih. Vsaj po joti, ričeta Helena ni pa ni hotela zamenjat. Pa še izkazalo se je, da streže gospa, ki je pravzaprav Krtinka. Hja, svet je majhen, kaj!

Nekateri so šli pogledat še na vrh, kjer so našli še past za divje svinje. No, ne past, krmilnico. Z veliko mlako zraven. Tamauček je bil čist navdušen. V mlako mu nismo pustili.

Razgleda na žalost ni bilo prav nič.

Tako bo treba še kdaj iti, nama je bilo prav všeč in hočeva videt kje sva sploh bila! 

Čemaža smo spet nabrali celo vrečo. Neverjetno, koliko ga je bilo pa tukaj! Huh, mnogo mnogo več kot na Primožu!

Seveda pa se tak dan ne more končat kar tako. Lahko se konča povsem drugače, le zakaj bi bile zadeve enostavne, če so lahko komplicirane?

No, Tamauček je letel z drugimi otroci dol po blatu in mokrem. Seveda kljub temu, da mu nisva dovolila in da sva tulila naj gre bolj počasi in da... in... in... saj vemo, starševski blahblahblahblah.

Pa ga je kar naenkrat spodkopalo in je res odletel kot ta velik.

Pet šivov je dobil. 5.

Sredi kolena si je odprl precej globoko in 5cm široko rano.

Mislim, da mi ni potem v naslednjih dneh uspelo zadržati tistega znamenitega "A sem ti reku!". Nisem zdržal, priznam. Sem moral izustit, ker je bilo res tako prikladno...

Zdaj bo presneti mulc deset dni doma, jaz pa na bolniški. Hodit in precej pazit mora na nogo, kar je pri skorajsedemletniku skoraj nemogoče...

In ja, je že presneto ponosen, vsakemu, ki ima minuto časa, vse pove in pokaže. Mi smo pa vsi veseli, da ni kaj hujšega, huh.

Tags:

domači kraji

Formaraton 2010

by piskec 17. april 2010 18:12

Ma, nič, bilo je super. Super, super, super.

Mogoče zato, ker je bil lep dan, ali pa zato, ker je bila dobra družba, mogoče pa zaradi tega, ker se mi je teklo.

Zadovoljen do konca in še malo naprej!

26 krogov, 50.258km. Jaj!

Prav posebej pa sem ponosen na naše Krte. 8-mesto med ekipami, 131 krogov, 249.817km! Ne moreš verjet! Čestitke vsem!

Ja, dobro se je teklo danes, že dolgo nisem tako užival, sploh po petintridesetem kilometru. Hehe.

Danes ego le narašča...

Tags:

osebno | pr norch

Nedeljski vozniki

by piskec 15. april 2010 15:17

Včeraj sem šel v ljubljano na spletne urice.

Tam okoli šeste, pol sedme.

Mater je bila gužva. Vsi so se nekam rinili, hiteli in bili živčni.

Priznam, da nisem več navajen. Sem se zalotil, da za vsak premik avta pogledam vsaj parkrat in to bolj natančno kot ponavadi. Sem se tudi zalotil, da mi gre vse precej na živce. Sem se zalotil celo pri premišljevanju kako ljudje zdržijo...

Seveda, saj mi je potem sredi titove padlo v glavo: pa ti si pravi pravcati nedeljski voznik!

Nič več borbe s konicami, nič več milijon semaforjev, gneče, trobljenja, umikanja, izsiljevanja, napetosti do konca... Le še par semaforjev, sto+ vozil in počasnost ruralnih krajev.

Se mi je kar fino zdelo. To je sigurno ena od stvari, ki jih NE pogrešam. Ha!

 

Tags:

osebno

Čisto navaden torek

by piskec 14. april 2010 16:10

Včeraj je bilo grdo vreme.

Pa nas ni nič motilo. No, vsakega posebej je motilo, nas vse skupaj pa ni motilo. Zdaj pa razumi, če moreš...

Skratka, Rado je prišel. Če ne bi, ne bi imel kaj pisat, ker midva najbrž ne bi bila tako brihtna, da bi šla v dež ven. Na en mali trekingec.

Mali. Trekingec.

V dežju. Megli. Mrazu. Neznosnih razmerah.

No, ja... skoraj, no. Pravzaprav je bilo tako luštno, da bi bilo težko še bolj luštno! Lepi so tile naši kraji!

Šli smo raziskovat najin del Moravške, ki ga nisva prehodila, torej od Vinj pa do Murovice. Na žalost se ni izšlo, smo bili prepočasni in smo prišli le do Tuštanja, potem se je pa bilo treba obrnit proti domu, ki niti ni bil tako blizu... Drugače bi nas na vrhu Murovice še tema ujela, pri dežju in megli pa to res ne bi bilo prav fino.

Smo pa zato krenili kar od doma, kar pomeni, da se je do Gradiškega kar vleklo. Meni še posebej, ker so me spet bolele goleni in nikakor nisem mogel tečt. Spet golena? Čemu in zakaj? Od kje? Arrrrghgghhhh. Ali pa je vse v glavi, ker takoj, ko smo se zagrizli v hrib pri Gradišču, so me nehala bolet in kot da jih nikoli ni bilo. Zdaj pa bodi pameten...

En čist tak navaden tork.

23.8km, 3:56:12, 570 višincev. Krtina-Gradiško-Vinje-Mohor-Sv.Andrej-Tuštanj-Vrhpolje-Zalog-Krtina!

Za trening, a? Madonca, še lansko leto bi bila to mesečna tekma, ne pa en trening nekega brezveznega popoldneva. Danes nihče nič ne jamra. Helena sploh ne, pravi da smo jo premalo gnal.

Drugič vzamem bič, za obe lenobi. Ha!

 

Tags:

domači kraji | pr norch

En čez drugega

by piskec 7. april 2010 09:51

Ena čez drugo se mi zadnje dni vrstijo misli.

O rezultatu na Škofjeloškem trekingu, kjer mi še vedno ne gre v račun, kako sva s progo opravila v 13:43/km, ko pa sva na Približku Moravške, ki je bila kar dobro daljša, nahodila le 12:09/km? Pa je višincev recimo primerljivo, sto manj na približku, vendar pa je bil skoraj 12km daljši... Je ta minuta in pol na kilometer le zaradi orientacije? Pojma nimam... Najbrž paše v tisto: včasih hodim hitro, včasih pa počas?

Saj ne, da bi se sekiral, me pa seveda zanima. Predvsem s stališča, da bom naslednjič vedel kako in kaj. Naprimer v Beli Krajini... tam bo sigurno čez 40km, orientacija bo bolj zahtevna, najbrž pa manj višincev. Limitni čas je že zdaj postavljen na 10 ur. Jaz bi pa rad vseeno vedel, koliko časa bova midva porabila v takšnih pogojih... Bo 10h sploh dovolj? Če bodo postavili časovne omejitve potem se jim vsaj ni bati, da naju bodo morali čakati... Meni pa je načeloma tudi vseeno, saj verjamem, da se bova tudi tokrat nahodila in naužila do konca. In končno enkrat detaljno spoznala belokranjske breze, gozdove in izgubljene vasice.

Včeraj sem šel tečt do Gradiškega. Tisti klanec pred njim me namreč vsakič tako vleče... Pa me je le noga bolela in spet sumim nogavice. Spet tista enaka bolečina, kot da imam votlo nogo. Grrrrr, sedem kilometrov sem porabil, da sem se dostojno ogrel in da me je nehalo vse nekaj bolet. Ali pa je bilo to zato, ker sem zavil v breg in hotel pobegnit v gozd, kamor me kar naprej vleče? Kdo bi vedel, je pa bilo od takrat naprej mnogo bolje, gradiških klancev pa kot da ni več. Saj me zadihajo, seveda me, ampak to ni več to. Sva avto pustila kar gor, na vrhu pri kozolcu, da sva lahko še malo prečila travnik in imela še kakšen klanec več. Ja, malo zmede je bilo včeraj, jaz sem šel tečt do jezera, potem sva skupaj naredila en krog, nazaj pa je tekla Helena. Zanimiva kombinacija.

Le tele nogavice mi gredo na živce. Na koncu koncev imam le ene same, samcate. Take, ki so dobre za vse pogoje. To pa je nekam malo, še posebej, če računam na pralne škrate, ki kradejo nogavice po tekočem traku! Saj jih čuvam, ampak škratje so prebrisani in namazani z vsemi žavbami, proti njim pogorim na celi črti. Kaj bom pa potem, a? Da bi bila ironija popolna, so to tiste nogavice s prvega mojega LM-ja, kratke in zoprne. Pa jih moram imet v vseh supergah, na koncu tudi v gojzarjih, saj so edine, ki ne delajo žuljev. V gojzarjih pa je tak mali, tanki štumfek prav grozno nosit. Še posebej pozimi.

Mogoče bo treba malo sprobavat.

Torej še en treking, pa formaraton, mogoče še tek od Krtine do Primoža, potem je pa že 24-h Primoža! In tega ne gre spustiti za nobeno ceno! Letos se ne morem odločit na koliko bom startal in kaj bo moja skrita želja. 12 in 13x? Problem je, ker se skrite želje kar same postavijo in so velikokrat izven realnih zmožnosti. Potem je pa človek razočaran. Po drugi strani pa spet nočem bit turist in si ne smem premalo zastavit, saj bi moral biti letos dobro pripravljen. Jebela cesta, same dileme... ki si jih postavljam le sam...

Bo pa luštno, v vsakem primeru.

Na Nočno 10-ko se je treba prijavit. Saj bodo vse zapolnil že v aprilu...

Kdaj bom naredil še tisti konček Moravške? Kdaj bom začel - vsaj - razmišljat o Rokovnjaški? Kdaj sploh najti kakšne datume? Še za MC IV. ga bo presneto težko najt, v maju sigurno ne.

Heh, v juliju planiram izvest Naskok na Sedlo. Vsak se hvali s svojim rezultatom, jaz pa (še) nisem prišel hitreje od 2:20... Bomo torej preverili in videli kdo ima prav in kdo si zmišljuje. Me prav firbec matra!

Moram priznat, da mi je animacija trekinga neverjetno zabavna. Pojma nimam zakaj, ampak preprosto se valjam po tleh...

Jah, takole smo nametani zadnje čase. Pa še to samo glede tekaško-treking zadev. Kje je še vse ostalo!

Tags:

osebno

Škofjeloški treking

by piskec 4. april 2010 17:45

Pa je prvi letošnji treking za nama. Prva ultra! Ultra!!!

Kar veliko nervoze je bilo, noč pred trekingom sva oba bolj ali manj prebedela. Niti ne vem zakaj, ampak vznemirjenje je bilo veliko. In čeprav je tole že tretji treking, to presneto vznemirjenje prav nič ne popušča. Še vedno je popolnoma vse odvisno od odločitev na terenu.

Tokrat še točk nismo dobili prej, da bi si vsaj v miru ogledal karto in naštudiral kje in kako. Nekaj listov karte 1:25k sem si sprintal, za karto Škofjeloškega hribovja sem bil pa preveč škrt (napaka!), pa vendar si nisem mislil, da nas bodo poslali tako daleč do Katarine in do Škofje loke. Bolj sem računal na Pasjo ravan in tam naokrog. Sicer pa sem tako ali tako naredil salomonsko rešitev in sem vzel le tiste liste, ki kažejo poti kjer ni prav nobenih orientacijskih zank in težav. Eh. Tako listi niso nič pomagali, karta 1:50k pa je sicer nekaj, vendar pa ne pomaga popolnoma nič pri kakšnih večjih težavah. Pa še tako strašansko stara je in nenatančna. Sicer pa tudi tiste 1:25k niso prav nič boljše.

Je pa res, da, če si čuk, ti tudi še tako dobra karta ne pomaga. Ja, včasih to izvemo direktno iz prve roke, na terenu!

Jaz sem zavzel držo "bomo že nekak":

Helena in Marko, ki naju je tokrat prvič spremljal, pa sta raje malo študirala, bolje kot da držita roke v žepih in se ne zmenita za progo,

Je pa čisto res, da sem jaz prav natančno poslušal navodila organizatorja o progi in sem si vse zapomnil. No, skoraj vse, kot smo na koncu videli.

Potem je pa bilo treba kar naenkrat it.

Kot je navada, še posebej pri ultraših (daljša proga je pred teboj, bolj se zaženeš), se vsi zaženejo v hrib, kot da bi bil cilj že čez sto metrov. Pa nisem nasedel. Najbrž tudi zato ne, ker nisem mogel... In zato že pri KT1 ni bilo daleč naprej nikogar... razen klanca...

Ampak mi se nismo prav nič sekirali, dan je bil prekrasen in še cel pred nami! Razgledi so bili enkratni, skupaj z meglo v dolini! Me je kar malo skrbelo, kaj bo, če pridemo v dolino in bo tam taka megla? Sem res čudak, nekaj me pa vedno mora skrbet, anede?

Mimo Ožbolta, Jedrta, preko Tosca (zakaj, o zakaj!), na Gonte in naprej do Topola. Dolga je bila, pa precej naokrog, za nas seveda mnogo bolje, kljub daljši poti, vendar pa midva še vedno veliko počasneje rintava v hrib. Tam okrog Topola je malo manjkalo, da bi šli čez greben, pa smo v zadnjem trenutku zavili po obvozni poti do Tehovca.

Potem pa je zgleda že malo začela nagajat utrujenost. Takoj za Tehovcem je bil izrazit ovinek, kar je tudi pisalo na Opisu poti, nad njim pa hrib. Ha, mala malca! No, pa se je izkazalo, da ta hrib ni pravi. Je bil pravi še malo naprej. Nobene škode še torej.

Po poti prideš direktno dol v dolino je obljubljal Opis poti. Ha, eno pot smo srečali, ki pa je šla gor! Si moreš mislit, gor! Jasno, da nismo šli po njej in to je bila seveda napaka. Eh. To je bil prvi dober kiks. Mislim, da ga z boljšo karto ne bi bilo, hribček, ki je zraven Martinj hriba, bi se videl in bi najbrž pravo pot našli.

Lahko pa bi uporabili tudi kompas!

Ampak ne. Kje! Ni časa, kar nekam letimo. Dokler vseh poti ne zmanjka in potem nimaš kaj, kot da iščeš vsaj kolikor toliko prehodne zadeve. Marko se je spopadal z grapami:

meni, ki sem pa bolj len po naravi, pa bolj dišijo prečnice, čeprav polne drevja:

dokler itak vsi skupaj ne pridemo na najnižjo skupno točko, saj drugače tudi ne gre. Tukajle je voda res pasala! Pa še pot je bila zraven!

Malo smo trpeli, a ne preveč, lepote divjine dajejo svoj čar! Polja čemaža, potoki, prebujanje narave... heh, saj pravzaprav nismo nič zgrešili! In tudi direktno na most smo nabasali!

Takole je potem potekala naša zanka, največji problem je bil, kako vedeti, kje smo, ko smo enkrat prišli v dolino. Kam zdaj? Gor ali dol? Smo kar pozvonili pri hiši...

Gremo torej skozi Mavški graben po označeni poti na Osolnik. Strma bo v vsakem primeru!

Seveda pa je bila še bolj strma. Hodimo in hodimo in hodimo in... hm, čakaj, saj bi morala pot iti desno v hrib! A smo spet v malori?! Sicer pa... saj je pot tudi naprej, pa bomo šli potem kar direkt do cerkvice.

Ta direkt do cerkvice se je potem izkazal za res direkt. Ampak, kakor sem že rekel, direkt sva midva počasna! In tokrat sva bila res, ker direkt je bil res direkt. Že pri tistih, normalnih dostopnih poteh, je pot na Osolnik pošteno strma, na zadnji strani, kjer smo pa šli mi, je pa... eh, pa kaj bi govoril... to paše v treking, anede? Vsaj Marko je užival in ga je kar gnalo proti vrhu...

Sem bil pa vrha vesel. Resnično vesel!

Ok, tegale torej ne moremo štet kot kakšne velike napake, lahko bi sicer uporabili kompas in bi bilo bolje, ampak, hej, takole je to na terenu! Gremo naprej in bolje pazimo!

Japajade.

Do KT6 se seveda nisi mogel zgubit. Lahko pa si se takoj po KT6. Takoj.

Tukaj pa ni bilo pardona. Ker se nismo izgubili zaradi orientacijskih zank, ali pa zaradi slabe karte, ali pa zaradi... kaj jaz vem česa... Izgubili smo se, huh, a bi sploh povedal?... izgubili smo se, ker smo klepetali. Ha!

Pa je šlo še približno pol ure. Še dobro, da ne več, a sva midva s Heleno kar hitro obrnila navzgor, grape so bile vseeno prehude, Marko pa se je spet spopadel z njimi. Midva sva se potem prebijala skozi bukve, ki so razposajene na 30cm (mater, še dobro, da ni polna pomlad, tukaj skoz ine bi prišla!) nazaj gor, do kakšnega kolovoza, ki bo prečkal grapo. Najprej sva našla enega, ki se je potem kar končal za ovinkom. Hop in ga je bilo konec... Midva pa spet gor, pa desno, pa gor, pa desno... Potem sva pa le naletela na nek dober kolovoz, čez par sto metrov našla na njem še Markota potem pa smo skupaj še čez kak kilometer našli spet pot. Huh, malo pa mi je padel kamen od srca, priznam. Bili smo namreč na tretjem grebenu, smo zgrešili torej kar za dva grebena! Zanimivo pa, da se nisem prav nič sekiral, da bi se z Markom zgubili. In to jaz, ki se sekiram zaradi vsega na takemle trekingu... Sem pa čisto vedel, da se bomo kar srečali tam nekje. No, pa smo tudi se, za ovinkom, kot da sploh ne bi šli narazen...

Od teh grap seveda ni nobene slike. Smo bili kar malo jezni in ni bilo ne volje ne časa slikat. Pravzaprav sem bil sam kar dobro razkurjen. Kar najbrž pomeni, da mi je manjkalo sladkorja, seveda poleg tega, da smo se zgubili.

Potem pa je pot do Škofje loke potekala še kar naprej nekaj dol, nekaj gor, pa spet malo gor pa spet malo dol. Sem že razmišljal, da bi morali it kar direkt dol na cesto, bi bila vsaj ravna...

Cerkvica Sv. Križa je potem malce povrnila razpoloženje.

In ravno ko smo zakorakali na križev pot, se je mimo nas vsulo pol Škofje loke, ki so nosili hrano žegnat. Vsi v tagmašnih oblekah, mi pa... no, saj vemo, blatni do kolen... Nismo hoteli zbujat pozornosti, ampak nam ni ravno najbolje uspelo.

Ja, definitivno se je tam razpoloženje povrnilo. Najbrž je tudi sladkor prijel... vsaj meni. KT8 in KT9 smo potem čisto lepo našli. Opis poti je bil vseskozi dober, le domača imena krajev so znana domačinom, nam pa ne. Če nobenega znaka ni, nam ime prav nič ne pomaga.

Za zadnji vzpon do Sv. Andreja pa nisem imel pojma, kako ga bomo izpeljali. Mislim, da pojma nista imela niti Helena in Marko, a sta se delala, kot da tega problema ni. In čez čas, ko smo že nekaj časa hodili po dolini in sem jim kar naprej težil kako in kaj... sta me skoraj nadrla, kaj težim, vprašala prvega človeka, ki je prišel mimo in hop...

Tako enostavnega dostopa si nisem zamišljal niti v sanjah. Se mi pa zdi, da smo pri tem imeli kar precej sreče... kar precej. A, hvala bogu, ravno tako kot -kvalitetno (kot se je nekdo super izrazil!) - izgubljanje, je tudi kakšna sreča sem in tja stvar vsakega trekinga. Ufff, če bi se pa še čisto na koncu lovili, bi imel pa res že malce polno kapo vsega...

Pa smo se potrudili tisti zadnji vzpon in gnali in žgali in prišli v zapovedanem času, kar je bil naš cilj, namen in želja! Izpolnjeno, torej! Whoaaaaa, prva Ultra!

Velikonočnem času primerno smo dobili tudi taka darilca, za katera ne veva ali naj jih pojeva ali naj jih šparava do konca dni?

Karta je bila takšnale, prav veliko je nismo uporabljali. Pa še jaz bi zanjo potreboval že očala. Roke so kar prekratke...

Se je na koncu pokazalo, da smo naredili kar lep kos poti. Kdo bi si mislil, da je od ljubljane do Škofje loke tako blizu, a?

Moram pa pohvalit obaro, ta je padla direktno z neba! Res, da sem bil lačen, ampak vseeno, še žgance sem direkt zatavšal, samo da sem več obare dobil... Helena pa je tudi prišla na svoj račun - po sedemnajstih slikah ji je ena le uspela:

Potem pa je bilo že treba it. Dan se je počasi zaključeval, vsi mi pa polni vtisov. Sv. Andrej nas je dobro zaposlil!

34,6km, 7:52:30, 1860 višincev. Mislim, da smo tole zelo dobro odpeljali glede na predvidenih 33km! Malce izgubljanja paše zraven, že zaradi kakšne zgodbe. Seveda sva s Heleno počasna in so tudi najina mesta temu primerna, zadnja, Marko pa se je žrtvoval z nama, sam bi bil lahko mnogo boljši.

Pa vendar! Šla sva uživat in to sva tudi počela. S polno žlico! Šla sva preverit ali zmoreva, zmoreva! Šla sva preverit ali znava, znava!

Žal nama je za tekmovalnost dvojic, nama se je vedno zdelo, da dajejo tisti poseben pečat, nekateri od nas preprosto radi hodimo in doživljamo lepote pokrajine in poti skupaj. Zaradi točk v ligi nama je popolnoma vseeno, povsem pa verjamem, da nekaterim to nikakor ni všeč. Res pa je, da se nam, ki smo radi v dvojicah, potem tisti del tekmovalnosti izgubi in morda sama liga nima več tiste privlačnosti. Pa vendar je bilo tokrat ogromno ljudi, mi smo jih na poti videli le malo, a treking zgleda dobro uspeva. In to je vsekakor pohvalno!

Pa še milijon stvar bi lahko napisal, opisal, se spraševal, razmišljal in podobno. Vtisov je več kot dovolj. Vsaj do 25-ga, ko se vidimo spet v Adlešičih! Tista bo daljša in kakor si mislim tudi orientacijsko veliko bolj zagamana...

Avtoportret je seveda obvezen.

Prve ultre najbrž ne pozabiš nikoli?!

GALERIJA

Tags:

domači kraji | pr norch

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP