Po celem tednu

by piskec 30. maj 2009 11:42

Cel teden je trajalo.

Da sem spokal lastno rit nekam ven.

Saj niti ne vem zakaj. Najbrž preprosto zaradi lenobe. Len sem ko fuks in čeprav zelo dobro vem, da mi bo tek le koristil, se ga ogibam na vse možne načine. In tudi na tiste ne-možne. Kakor pride.

Saj kar ne bi verjel, če se ne bi meni dogajalo. Ampak se mi. Sicer to ni prav nič čudnega, nekaj malega se pa že poznam, ampak počasi bi pa že lahko nekako razvil vsaj nekaj malega discipline. Star sem že dovolj.

Joj, kok se upiram!

Ta teden sem dvakrat vstajal zjutraj: zjutraj bom šel tečt! sem se hvalil. Zvečer, jasno. No, zjutraj sem samo še grizel, če je kdo kaj omenil... Popoldne nevihte, vsak božji dan, če pa jih mogoče ni, pa bi bile lahko. Saj človek ne ve, pa najbolje, da počaka... Ni, da bi med strelami tekal, še nisem tako hiter.

V sredo sem bil zato že slabe volje... v petek sem se pa že skoraj požrl. Seveda šele potem, ko sem najprej požrl vse druge. Storilnost je padla, idej je zmanjkalo, volja do življenja je vzela culico in odšla... Eh. Wega bi znal dobro reč: kér cepec!

Tako sem moral danes zjutraj na pot. Ni druge. Ali bi me vrgli ven, ali pa bi se počasi sam stopil, raztopil, razplinil...

Je bilo kar hladno, sem lahko spet oblekel pajkice... Sreča, da v soboto zjutraj še večina spi. Vremenarji so napovedovali dež, dež, dež, a nič ni prav kazalo. Pa pejmo!

Najprej sem hotel it z gojzarji, potem... nato... od tam naprej... Eeeeeee! Seveda, cel teden sem premišljeval, kaj in kako. Zamotovilil do konca in še malo naprej. Potem sem pa zjutraj naredil po svoje. Z avtom do Sokliča, potem pa čez Murovico na Cicelj. V supergah, ker ni bilo nič mokro. Čeprav ne razumem, zakaj sem se potem peljal do Sokliča, v supergah bi čisto lahko tekel. Lenoba!

Na Murovico sem postavil svoj rekord, kar mi je - povsem jasno - všeč. Sicer za malo, par minut, a, hej!, počasi se daleč pride! Na vrhu sta bili dve mladi punci, sem se jih pred sedmo kar malo ustrašil in seveda v stilu wannabe velikih tekačev kar pičil mimo, le nekaj sem zamrmral koliko da je zgodaj... Sta me še uspeli vprašati, koliko časa je še do Ciclja, pa sem rekel, da eno uro, tko piše... kar sta seveda lahko prebrali tudi onidve. Prav od velike pomoči sem bil!

Zdaj bi spet lahko ponovil tisto od malo višje - o cepcu, ampak ne bom, ker človek mora imet o sebi dobro mnenje. Drugič me mlade punce ne bodo več tako prestrašile, ne!

Na Ciclju - 836m - sem bil potem v slabe pol ure.

Prvi danes in prvi čez en mesec. Šele zdajle sem namreč - pri pregledu slike - opazil, da sem se vpisal pod 30.6. Ah, ampak kriv je tisti pred mano, ker je bil gor 29.6.!

Razgled s Ciclja je neverjeten. Gozd na vse štiri strani, najboljša slika je lahko le tole.

Kot da je z Murovice kaj boljši, ha! Če se skloniš med veje in malo pokrčiš kolena, nagneš glavico v levo, pa morda vidiš tudi ljubljano.

Nazaj na Murovico sem rabil celo minutko manj, gre pa pot kar fino gor in dol, višincev se kar nekaj nabere.

Ker tokrat punc ni bilo več (ah, nista me čakali...), sem se celo upal ustavit.

In sem pozvonil. Meni, Tebi, Vam, Njim in Vsem. Tako, za Srečo. Čeprav ne verjamem, pa človek nikoli ne ve... morda pa, morda...

Dol sem tekel. Ne ravno, kolikor so mi noge dale, ampak sem kar pridno tekel. Nekaj se je res na dež pripravljalo, meni pa ni bilo nič hudega, pa sem kar dobro stopil. In za las zgrešil rekord, svoj seveda.

Dol je pa res že vse skupaj bolj ubogo zgledalo.

In ravno preden sem se usedel v avto, je začel delat tik, tik, tik...

15.97km, 2:24:35, 1366kCal, 163/180, 703 vm. Na Murovico 52:09, do Ciclja 28:48, nazaj 27:04 in dol še 36:34. Torej je tudi ta stran čisto lepo dostopna in se ni treba bat dolžine. Bo namreč potrebno počasi podaljševat, vendar še ne vem kam in kako.

Luštno, luštno, zakaj sem moral čakat cel teden???

Hm, ostaja nepojasnjeno le še vprašanje, zakaj ob vikendih ni problem vstat ob 5h, čez teden pa ne morem nikakor?!

Tags:

domači kraji

Vse potrgano

by piskec 29. maj 2009 11:13

Jaz bi prav lepo prosil, da se vsaj enkrat v škatlo ne natlači papirja čist do konca!

Saj ne moreš dobit papirja ven! Sploh pa ne z mokrimi rokami...

Tako nabutano, da moraš najprej pet listov potrgat... Kljub recesiji.

Ma, ja, jezi me, ker bi lahko tak način dela prav lepo apliciral na mnogo področij dela... Vsak sicer naredi svoj del, nič mu ne moreš oporekat, ampak, ko pa daš vse skupaj, pa postane neuporabno ali pa vsaj nadvse zoprno in - spet - posledično neuporabno.

Tags:

osebno

Ko je pretoplo!

by piskec 27. maj 2009 17:53

Ko je pretoplo, postaviš šotor.

V katerem je pravzaprav še mnogo bolj vroče. In otroci - namesto, da bi se igrali s šotorom - delajo povsem nekaj drugega.

In zakaj sem ga potem postavljal???

Pa vse smo naštimal, od ležalnikov za goste pa tja do mizic za sok v spalnicah. Ja, z vsem tem sem se matral, da potem na koncu nihče ni hotel biti noter.

Še dobro, da v soboto popoldan ni deževalo in ga ni bilo treba pospravljat do nedelje popoldan. Vsaj to.

Smo tudi malo povadili in malo otroke učili, kmalu bo treba na morje, kjer bo spet treba šotor postavljati - sicer ne ravno tega - vsake tri dni. Pa še tako pesnjansko vroče je bilo čez vikend, najbrž v temle času, ko je spet 13 stopinj, na šotor ne bi niti pomislili!

 

Tags:

Pujsi

by piskec 26. maj 2009 12:34

Pastirci, 1415m visoko. Ampak prav nobene ovire, da ne bi bilo polno svinjarije po tleh.

Najbrž se je povsem odveč pritoževat, ker takih ljudi preprosto nisem zmožen razumet. Od kje ti sploh ideja, da kaj takega vržeš kar na tla? Pa kjerkoli, ne samo v planinah!

Ajde, razumem papirčke, razumem čike, razumem tiste "male" smeti. Ampak flaše, konzerve? Naj pospravi nekdo drug? Čistilka? Gorska čistilka?

Neodgovorni otročaji z dosegom pameti meter in pol.

 

In na koncu koncev sem potem še najbolj jezen nase, ker sem samo slikal. Zakaj pa nisem sam dol odnesel? Lahko se je jajcat, težje pa kaj naredit, anede?!

Tags:

osebno

Kamniško sedlo

by piskec 25. maj 2009 16:35

Tokratni prispevek bi lahko imel en milijon naslovov.

Čeprav na prvi pogled ne zgleda, pa sva spet uspela iz enega samega izleta narediti celo štalo. Da o njemu lahko razmišljava še dolgo, dolgo časa! Kako nama to uspe?

Začela sva zgodaj. In to resnično zgodaj, ob štirih zjutraj je začel špilat radio. Petnajst čez pet sva bila že na začetku poti, vsa polna energije, veselja in pričakovanj!

Vsa dolina zabasana, nič ne kaže na sonček, sploh pa ne na takega, kot je bil v soboto. Še nebo je skoraj jokalo, pa se zato nisva zmenila! Krenila sva v prvo strmino, kot da imava kondicije za prečenje celih Kamniških! Tistih treh, ki so štartali z nama (ja, niti sama nisva bila, je že bilo par avtov!), že po parih minutah ni bilo nikjer več. "There's no tomorrow kind a" štart je bil tole.

Ustavljava se niti ne. Mislim, da sploh prvi postanek za malo pit šele pri odcepu za Repov kot. No, mogoče drugi, tretji pa sigurno ne.

Dobro nama gre. Še vedno. Vreme je bedno, a se niti ne ozirava. Zaenkrat sva kot tank. Letiva naprej.

Ah, studenček! Kar nekaj vode in to presneto mrzle. Ampak kako to paše, saj kar ne moreš verjet!

Celo vreme se naju usmili, na robovih Brane, pri vrhu, se že kažejo obrisi sončka, doli v dolini pa ostajajo meglice! Ja, ja, seveda, vreme bo! In še smeje se nama, naju spodbuja!

Pri Pastircih se ne (NE) ustaviva. Saj sva se že pri studenčku, zakaj bi se še zdaj! Pojdiva naprej, višje, hitreje, močneje!

Petdeset metrov naprej pa naju nekdo useka z dilo preko hrbta!

No, vsaj *nama* se zdi tako! Kar naenkrat noge postanejo težke, psiha deluje v nasprotno smer, telo hoče stat na miru. Kriza. KRIZA v največjem in najboljšem pomenu besede.

Vse ostalo naprej, do koče, je potem matrarija. Za vsakega posebej. Niti ne zmoreva več hoditi skupaj, vsak se s krizo spoprijema sam, skupaj bi bil najbrž le še večji polom. Helena upočasni, jaz paza vsak stok ali pomislek, da bi odnehal, stopim malce hitreje. Na koncu sem tako že precej hiter, dokler malo pod vrhom krize ne prebrodim. Kakor je prišla, tako je tudi odšla.

Seveda imam slabo vest zaradi Helene, pustil sem jo kar samo, a verjamem, da ji ne bi prav nič mogel pomagat. Pri taki utrujenosti jo lahko na vrh ponese le trma, nič drugega, jaz bi kvečjemu lahko še kaj zašuštral. Čeprav moram priznat, da sem potem pred kočo hodil gor in dol, jo čakal, mencal in razmišljal ali naj stopim dol, proti njej ali ne... Pa nisem, je prišla sama gor, za kar ji je seveda samo za čestitat!

Vreme je bilo bolj tako-tako, a vsaj mrzlo ni bilo, pa tudi pihalo ni prav močno. Spila sva nesladkan čaj, ki je bil ta vikend zastonj (!), rumček za pridobitev energije, malo sva pojedla, potem pa je že bil čas za slovo. Sva šla seveda še na drugo stran pogledat! Rinko je treba videti sem in tja, s Sedla je to za nas najhitreje in najbližje!

Zastava še vedno plapola. No, tole železo bolj malo plapola, zato pa je bolj obstojno. Na Brani pa je še sneg.

Nato pa proti dolini, proti drugemu delu najine skoraj-kalvarije. Prvi del sva dala skozi, upava, da je to to in da se kaj podobnega ne bo več ponavljalo! Energijo sva malce obnovila, lakoto in žejo potešila, se spočila.

Snega ni prav veliko, na Kamniškem ga pobira kot noro. Če si lahko še tri tedne nazaj hodil po strehi zaradi snega, je stanje danes skoraj nično. No, nekaj pa se ga vseeno najde!

Seveda sem ves navdušen šel poizkusit in je šlo! Super je šlo, lahko si hodil ali pa se dričal, kar si hotel. In sem se tam dričal in se na ves glas smejal, ker je bilo res fino. Zato je šla še Helena za mano, jasno!

Ja, vse je bilo jasno, dokler ni naredilo čops! in se je znašla na riti! Sreča le kakih pet metrov pred koncem, ker je bila na poti en, dva, tri, še preden se je dodobra zavedla! To pa je bilo tudi najhuje, niti zavedla se ni, pa je že dobila kar fino hitrost! Sreča na koncu in vmes nobene skale, le mokrota in umazanija povsod.

Jaz sem se pa čudil... Kako pa ti je *TO* ratalo? Pa saj človek NE more past na takemle, no! A si zmatrana? - in take podobne kozlarije sem kvasil, vendar mi je bilo res čudno, prečudno.

Toliko prečudno, da sem pri naslednjem snežišču, ves poln samega sebe, že kar zatulil: ne it za mano, jest se grem dričat! Zraven sem si najbrž pa še mislil: "tisti, ki ne znate pa pejte raj okol!"

A kdo ugane, kaj je bilo v naslednjem trenutku? Ne? Tole:

No, tukaj sem se že pobral.

Bil pa je to svetovni zdrs! Sve-to-vni! Zdrs pametne buče, ki je bila tako pametna, da je v naslednjem trenutku sedla na rit, kakor je dolga in široka. In ja... taka široka rit leti. LETI! Ne moreš verjet, kako lepo, mehko in hitro leti, čeprav imaš take hlače, ki kao *ne* letijo... A takle sneg ima svoje zakonitosti. Niti ne drsi toliko, a ko enkrat drsi, takrat drsi fejst.

Ne, tudi tako snežišče ni nikakor od muh, v parih sekundah dobiš hitrost, ki je ne moreš več obvladovat.

Ker sem ravno prej Heleni (s pametnim tonom, seveda) razlagal, kako se moraš čimprej obrniti in da na riti nimaš nobene možnosti, sem zdaj to lahko prezkusil v praksi.

To me je vsaj malce pomirilo in v tem vidim vsaj neki mali plusek te skoraj-katastrofe. Obrnil sem se namreč hitro kot strela, pritisnil roke ob tla in zapičil prste in nohte v sneg ko kak maček! Zadeva se je obrestovala, po nekaj metrih (še nisem drsel tako hitro), sem se le ustavil. Če se ne bi, bi zletel mimo tistega kopnega in še kar nekaj deset metrov proti dolini. Saj na koncu tudi ni bilo nobene skale, ampak hitrost bi bila pa že kar prijetna, najbrž bi kar kam poletel...

Seveda imam odrgnjeno roko, en noht ne ve čisto dobro, ali bi ostal gor ali bi šel dol. Takrat ne razmišljaš kaj veliko, v sneg - pa čeprav kar naenkrat mrzel in presneto trd in grob -, zapičiš vse, kar imaš pri/na/v roki.

Jebemti.

Če gre brihtam na tem svetu kaj na živce, so to brihte. Zavest in takojšnja kazen za to, da si brihta, puščata v psihi globoke posledice. Tamle na snegu sem hotel kar skakat od ponižanja/sramu/strahu/itd., če me ne bi roka tako presneto pekla, da sem raje gledal, če sem še cel in kaj mi manjka.

Kesam se. Ker sem bil brihta. In po svoje se mi zdi takoooo prav, da sem plačal za to... pa vseeno je to težko prežvečit.

Enkrat sem že zdrsnil, trideset, petintrideset let nazaj. Na strehi Grintovca. Takrat se je srečno izšlo in tudi včeraj se je. Ampak hudiča... samo en napačen korak, en sam, samcat zdrs je potreben... pa si nekje tam doli. In ja, vsako leto se to zgodi kar parim!

Kako biti bolj previden, kako se pripraviti na kaj takega, kako...? Se to sploh da? Se bom zdaj le izogibal snega in se ga bal? Bom uporabljal dereze na takih koščih poti? Kaj in kako ravnati?!

Seveda na koncu vedno najdem rešitev in odgovor. Pravzaprav lahko cel izlet vzamemo kot preizkus, na katerem sva seveda padla. A nisva padla močno, padla sva načeloma na "mehko", brez kakršnih posledic, brez velikih ran, brez realnih poškodb (noht ni za štet). Kakšna dobra šola! Kakšna enkratna šola! In to povsem zastonj!

Zdaj je le od naju odvisno ali bova dovolj pametna vnaprej ali ne. Vse skupaj se lahko naslednjič ponovi, lahko pa izrabiva svojo prednost in se na napakah tudi česa naučiva! Če se pa bova kaj naučila in če naslednjič takih napak ne bova več ponavljala, je bil izpit narejen!

Problem je le v tem, da je tak izpit potrebno opravljati kar naprej, vsak izlet. Naj nama bo torej dobra šola!

Moram prav pokazat, kje je brihta zdrsnila in kje je letala malo sem in tja in roke vila. Saj mi je čist prav!

Dol sva potem potrebovala še kar enega časa, malce pretresena, malce zbegana, veliko zmatrana. Počasi je šlo, res počasi. Seveda sva bila večino poti zamišljena, kaj pa bi drugega. Najbrž v pričakovanju, kaj vse slabega se lahko še zgodi... zato pa sva šla res počasi. Hecni smo ljudje, kajne?

A konec dober, vse dobro! Danes, ko pogledam nazaj, ne vidim vsega več tako hudo, kot včeraj. Zadeve so se že razbistrile in slabe vesti ni več toliko. Res ostaja le še dobra šola, to pa je za cenit, ker cena ni bila visoka! Visokogorje je pač visokogorje. Ni to isto kot domača Murovica ali Sv. Primož, ni.

Tole pa v dokaz, da sva prišla cela in v enem kosu dol! Pivo pri domu se je tokrat prileglo, kot že dolgo ne! Bi spil še enega, pa je Helena že skoraj dremala. Ura pa niti še poldne!

Gor 2:32, dol 2:17.

Pa Srečno!

Tags:

domači kraji

Zadovoljstvo

by piskec 23. maj 2009 17:02

Ja, danes sem več kot zadovoljen!

Trudil sem se in potrudil in mi je uspelo! To je vedno lepo in vedno v človeku vzbudi vsaj nekaj ponosa.

Od doma sem jo namreč mahnil kar na Limbarsko goro. Včasih bi se vprašal: zakaj pa? danes pa le še: zakaj pa ne?

Namen je bil, da jo čimprej pobrišem od doma, pripravljalo se je na vroč dan in vsaka ura zamude se pozna v težavnosti. Ampak ne, no, vstal sem že, sem pa potem toliko časa nekaj motovilil po hiši, da je bila že šest, ko sem stopil ven.

In po pravici povedano, se mi sploh ni dalo zjutraj. Kje! Kaj sem nor? Ma, ja, tak zaspane sem in najraje bi se stiskal v spalnici. Pa še sreča, da ni zaspanost prevagala in sem jo stisnil ven z zadnjimi močmi odpora pred rdečim vražičkom na moji desni rami.

O, ja! Nagrada je bila velika! Ogromna! Prekrasna!

Že povsem na začetku so me prav presunila polja, nekaj meglice in rojevanje novega dne!

Namen je bil teči, kjer se to da, se pravi dol in po ravnem. V hrib mi načeloma ne bi bilo treba. No, pa saj tudi ne morem, tudi če bi zelo zelo hotel...

Tako sem bil en, dva, tri že na Gradiškem. Trije ribiči, jaz in sonček! Še vedno fino sveže, ravno prav za zagristi se v hrib.

Tukajle nekje, na koncu prvega klanca, sem šele prvič pil. Kar dobro kaže, da res še ni bilo vroče. Čakal sem potem medveda, pa ga ni in ni hotelo bit! Sicer pa, če gre človek po svetu s palicami, ne vidiš prav nobene živali! To je tako glasno, da se vse prej poskrije!

Gozd je bil tako presneto zelen, zaradi jutranjega sonca pa še tako kontrasten, da do kar oči bolele. Moje srce je pa igralo! Seveda so slike le bled odsev vsega videnega...

Hoja, tek, hoja, tek, kar naprej sem izmenjaval. Počutje enkratno, prav nič zmatran! Vsak travnik in vsak razgled pošlje v moje žile še dodatno energijo, nič drugega ne potrebujem. Pravzaprav sem zjutraj spil le kavo, torej tečem na prazen želodec! S sabo imam par ploščic, a čisto nič jih ne potrebujem. Le izotonik.

In tako je kar naenkrat konec poti! Sem že gor! In spet se ne morem upreti neumnostim in spet slikam samega sebe. Bogve zakaj? Drugače mi ne bi verjeli, da sem bil gor???

Sem šel še v gostilno stike navezat, so imeli že odprto!, spil kavo in kokto, potem jo pa pogumno kar mahnil dol.

Navzdol pa je že postajalo vroče! Se je že kar poznalo, seveda se je poznalo tudi to, da sem dol kar naprej tekel. Prav nič nisem zabušaval ali se šel turista. Slikal sem le takrat, ko sem se ustavil za pit.

Sem pa to počel vedno pogosteje, telo je oddajalo vodo kot noro. In ko končno priletim dol, do Gradiškega (zdaj je ribičev že mnogo več), je bilo treba še odtečt do doma.

Jej, tukaj me je pa začela malo psiha dajat. Ko si že skoraj doma in zdaj moraš pa še šest km do doma pretečt?! V tej vročini?! Komu se pa to da?

Ampak sem bil trmast, ni bilo druge. Lepo pot pod noge, teči počasi, pa boš kmalu doma! In sem šel. Lepo počasi, brez posebnosti, le pit sem moral parkrat, sonce je že prav žgalo, sence pa pravzaprav nobene... Srečal sem le enega Krta, ki pa na žalost ni imel sreče.

In ko končno pritičem domov, se počutim kot pravi junak! Eni otroci še vstali niso!

Presnete superge so mi spet naredile žulje. Rukzak je enkraten tudi za tečt. Zakaj imam palice sploh s sabo? Trak za lase je obvezen, ker Pomaga! 2l je bilo ravno dovolj!

Zanimivo, da sem cel čas zdržal na tešče. Nič jedel, le pil sem izotonik. Tale izotonik mi res pomaga in se mnogo bolje počutim. Kako to, da nisem potreboval nič hrane, ne vem, vem pa, da imam zalog za kar nekaj takihle izletov... Vsaj na zunaj tako zgleda! Nič druge energije, nobene dekstroze, nič. Prav tako nobene - niti najmanjše - krize. Kar me pravzaprav preseneča. Kilometrov se je namreč kar nekaj nabralo. Bomo videli drugič, če je to res, ali je bil to samo dnevni preblisk.

Od Gradiškega pa na vrh.

Pa do Gradiškega. Tole je bilo pretečeno, seveda.

23.44km, 3:20:10, 2152kCal, 164/185, 724vm, 1:47 gor, 1:32 dol. Kar lepi kilometrčki, izlet in pol.

Po mojem grem lahko naslednjič brez problema do Trojan, ali celo do Špilka... Ojej, plani, plani, plani! Ampak do zmožnosti, da bom lahko 10-12h tekal, je še doooooolga! Še pomnim, koliko sem rabil lansko leto? Slabe tri ure???

 

Tags:

domači kraji

Bo uspelo?

by piskec 22. maj 2009 12:02

Nama bo uspelo priti na Kamniško ta vikend?

Lani sva bila prvič gor 31.5.

Letos par dni prej. Vsaj upam. Saj sva letos mnogo bolj pridna, sva vsaj nekaj malega hodila, a sem tako presneto neučakan.

Tako hudičevo si želim skakat po teh hribih... Vsak dan bi kam šel. In potem prebiram ostale bloge, kje drugi hodijo in se smilim samemu sebi.

Upam, da ne bo danes/jutri preveč treskalo in uničevalo, pa da ne bo še kak sneg zapadel!

 

Tags:

osebno

Slavnik

by piskec 21. maj 2009 13:35

V nedeljo smo šli s Krti na Slavnik.

Končno!

Že predlani, pa potem lani, pa kar naprej smo hoteli gor, kaj več pa nismo naredili. No, pa smo letos le izpolnili plan!

En magično lep izlet v tem času in čisto nič naporen. Družinski. Tamauček je itak tekel tako gor, kot tudi dol. Mislim, da sploh ni opazil, da je hrib vmes...

Začeli smo v Skadanščini, lepa vasica in prav nič pohodnikov, razen nas samih! Stolp se sicer zazdi daleč, a je vse skupaj precej blizu.

Nekaj postankov, vročina je pritiskala, a hvala za senco, je prišla zeeelo prav!

Ko prideš do tele table:

pa si že skoraj na vrhu! Še zadnji, goli del, moraš prehodit. Z malo sonca v glavo, a kar gre!

Gor je potem polno nekih stvari. Stolp, pa koča, pa še tamle en vrh, pa še en objekt, pa kamen z vrisanimi smermi in razgledom, a le za starejše!

Zato sta tamaučka raje delala face, kot da bi se naučila, kaj se kje vidi!

Rožic, takih in drugačnih, pa povsod polno! Pomlad je lepa, ni kaj!

Razgledi kar lepi, kljub mrču, vsaj morje se je videlo! A fantje so fantje in potem raje počnejo kaj takega:

Mater, mi je dobro šlo! Ampak samo prvo igro... druge dve sva s Stanetom pogorela. Ah.

Otroci so uživali:

starejši tudi, za nekaj časa je oranžna barva zasedla kočo! Je bilo treba še kaj dobrega pojest!

Potem pa dol, proti Podgorju. Brez veze hodit po isti poti, če imaš pa avtobus, anede?

Čudno, dol se mi vedno vleče. Zgleda pa, da smo se nekateri reeees vlekli...

V Podgorju še malo posedimo, potem pa na bus in proti domu!

Vse slike drugače v Galeriji, za tukajle pa še ena obvezna gasilska:

To je to! Seveda sem imel GPS s sabo, ampak zadnje čase sem čist zmeden. Uro nosim na roki, pa jo potem pozabim sploh prižgat. Ali pa jo prižgem, pa potem pozabim start stisnit. Ali pa... Eh. Takole pride potem, bolj bogo, brez kakih podatkov. Bogve, zakaj potem pas sploh nosim? Da me praska??? Da bi za dol pritisnil? Še vžgal je nisem... ahhhhhh.

Tags:

domači kraji

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP