Spodnje Bohinjske Gore

by piskec 28. junij 2011 14:48

Z velikimi začetnicami, ker si pravzaprav to tudi zaslužijo!

So enkratno lepe in doživeti jih je nekaj posebnega. Zato se lahko vsak opis le bežno dotakne vseh lepot tega dolgega grebena.

Preveč je bilo vsega, da bi lahko na hitro izlil vse občutke, zato bo tole le mali delček, ostalo pa bo še sledilo!

Aha, na kratko, torej... hm, a to sploh znam? No, se bom poskusil potruditi!

V petek sva letela na Menino planino, oddat Tamaučka na planinski tabor. Potem domov, se spakirat in spat, vstajanje v soboto že ob 4h!

Zgodaj zjutraj sva bila že v Bohinjski Bistrici, zasedla plac pred sosedom (se opravičujem!) in se peš zapodila za prvimi kravami. Sigurno gredo do najbližje hoste!

Potem je šlo več ali manj kar naprej v hrib. No, vsaj prve tri ure. S težkimi nahrbtniki nisva bila najhitrejša, a mislim, da nama je šlo prav dobro! Spopadala sva se s kažipoti:

a zgrešila nisva.

Po Črni prsti se je začel greben, ki je bil pa res kar doooolg! Na Rodici sva bila še... hm, precej oddaljena od cilja...

Konec koncev pa je bilo vse skupaj le ena velika uživancija. Takole sva pošiljala pozdrave z Vogla!

In se le še spustila proti najinemu prenočevanju:

Dobrih deset ur hoda je bilo za prvi dan povsem dovolj!

Drugi dan pa spet bujenje ob petih, ob šestih sva že na poti, malce čez sedem pa že gledava na drugo - bohinjsko - stran!

No, tukaj sva mislila, da je za nama že vse, a sva se hudo uštela! Pravzaprav se je avantura šele dobro začela!

A midva se ne dava, še pravi čas sva dol! Seveda se nama (spet) mudi, ker morava (spet) po Tamaučka na Menino. Ob 16h.

Zato nama pride Andraževa pomoč, ki naju odpelje iz Ukanca v BB, več kot prav!

Ja, vedno sem pravil, da je dobro poznat kakega Bohinjca!

Šalo na stran - ob 16h sva bila na Menini, to pa tudi nekaj šteje. Leander naju je gnal še na Vivodnik in njegov očka je bil več kot ponosen, da ga je mali mož tokrat tako suvereno vodil po hribih!

Takile so naši vikendi. Če mi kdo kdaj omeni kakšne aktivne počitnice, mu skočim v glavo!

O, ja, to je bilo zelo na kratko. Daljša verzija bo takoj, ko bo mogoče!

Tags:

domači kraji | pr norch

Moravška planinska pot

by piskec 20. junij 2011 17:03

Pa smo jo končno obdelali! In to Srčni!

Tole pa je bil podvig, o, ja!

Dobro leto po prvem približku in potem še nekaterih pojanjih po okoliških hribčkih in iskanju določenih poti, sem se končno le opogumil in zbral še ostala dva člana ekipe.

Začeli smo kar ob šestih zjutraj. Rana ura... ja, ja, saj vemo... Ampak nam nič ne pomaga, nasmeški so prisotni tudi navsezgodaj!

Vsak je bil oblečen po svoje, važno pa je bilo, da smo nabrali celo paleto zadev, naprimer hlače:

Potem pa se je začelo. In to res: ZAČELO. Skozi celo pot sem ju potem teral in podil in hodil vsaj par metrov pred njima, da mi ja ne bi zaspala ali pa bi se vsi preveč zaklepetali. Komu pa se da hodit 14 ur?! Želja je bila nekje od 10-11h.

In smo šli že na začetku direkt v hrib. Najprej na Murovico:

pa naš Cicelj:

in po slabih dveh urah smo na Sv. Miklavžu!

No... do sem je šlo, potem pa... Malca. Malca gor, malca dol, sendvič tukaj, sendvič tam in vse skupaj je začelo it bolj počasi. Ojej, koliko hrane!

Pivkelj smo obdelali kakor je bilo treba, sem nas pa pozabil slikat, lahko pa GPS potrdi, da se nismo vrhu izognili. In še vsem je bilo zoprno, ker smo morali tistih par metrov po isti poti...

Pri Sv. Neži na vrhu Slivne ni štempiljke, se mi pa zdi, da ni prav veliko cerkva, ki imajo znotraj svojega obzidja tudi partizanski spomenik.

Ok, do GEOSSa je potem res le par minut. So pa spomenik pripravljali na praznik in se je zato kar svetil...

Potem pa dolga zanka prek Sv. Florjana do Kandrš. Tale ovinek pa meni ni šel najbolje, sploh zato ne, ker sem venomer mislil, da gre pot navzdol, šla je pa seveda malce gor! To je pa tako, če ne gledaš karte pozorno ampak si kar po svoje nekaj predstavljaš... Pa kolikokrat sem gledal to zanko in si prav predstavljal, da gre vse skupaj dol, dol, dol. Eh, navigator in pol!

Res sreča, da se nisem izgubil...

Sem jih pa malo prestrašil, ker sem kar naenkrat vzel karto ven, si sposodil Radotove palice s kompasom in zelo učeno preučeval, kje moramo iti. Najbrž nisem imel pojma, ampak smer je bila pa na srečo prava! Ufff, kamen od srca!

Saj vemo, ko se začneš kot voditelj poti pogovarjati v smislu: "saj bo klele prav, ne?", "tukaj bi bilo bolj prav, ne?", "kaj pa vidva mislita?", "ah, pejmo kar levo!", "hm, tale ovinek pa ni ravno...", "o, glej, kaj pa ta hiša tukaj?", "a ni tukaj makadam?" in podobno, potem vsi vedo, da je nekaj narobe. In fanta sta me prebrala takoj. V trenutku! Niti mrdnit nisem mogel, ne da bi točno vedela, kaj se dogaja.

Še dobro, da mi zaupata.

Sicer pa jima ni preostalo drugega, kajne, da ne? He, he.

Na Trati smo imeli potem malo daljši postanek, kar celih dvajset minut. Za pivo, kavo, čaj. Nato pa spet v breg do Vrha nad Mlinšami. Tukaj sta se že delala, da sta utrujena, ampak še kar nekaj nas čaka - šele 6:13h smo na poti!

Takoj za ovinkom ti moralo zbije kažipot, kjer piše Limbarska gora 3h! A se nismo dali in smo jo kar dobro mahali in potrebovali le uro dvajset. Ja, tista pot se kar malo vleče, je sicer lepa, a se vseeno vleče.

Nismo pa nič krajšali, sem se bal Rajkota, da ne bo jezen... in še takega ovinka, ki bi ga po pravilih že skoraj "moral" skrajšat, nisem!

Na Limbarski spet malo daljši postanek, smo že skoraj na koncu, se nam zdi. Računam na dve uri, a bognedaj, da bi kdo pospešil korak, ali da bi celo tekel, ne! Zato se tisti dve uri napihneta v tri. Heh.

Ampak stopnice na Sv. Mohorja - po dobrih devetih urah hoje - vseeno obdelata v velikem stilu!

O, ja, dobri smo. In Srčni, da je joj!

Še malo sem in tja in gor in dol in... smo že pri čisto zadnjem ovinku!

Še zadnja štempiljka in par metrov do avta (naslednjič parkiraj spodaj, pod gradom!!!!):

Ah, pa sem mislil, kako bomo zdaj utrujeni in izmučeni in... japajade. Slika vse pove:

Je sploh kaka razlika med to in tisto prvo sliko, a?

Evo, tole vse smo prehodili:

47,01km, 10:44h (po planu torej!), 2100 višinskih metrov!

Najbolje od vsega je to, da fantov nisem izgubil! Le enkrat, še čisto na začetku, sem ju zavedel za pet metrov - v naravi zgleda to takole (tisti jeziček):

Ja, dolgo sem plačeval za to napakico. Celo pot pravzaprav...

Ampak bilo mi je v veselje in to v veliko veselje! Ja, lahko bi ju malo manj priganjal, ampak potem bi se res zaklepetali in bogve, če bi sploh kam prišli, pri nas mora nekdo biti metla in priganjalec! In če je to moj okoliš, sem tokrat pač jaz!

Rado, Rajko, hvala za tole! V družbi prijateljev gre takale pot mimogrede mimo!

And last but not least - velik zahvala gre seveda tudi Heleni, ki je zaradi brezvezne a boleče poškodbe zadevo raje preskočila in nas pričakala z mrzlim pivom in vročim golažem! O, kako to paše, ko pokličeš z zadnje KT - "prihajamo, daj pivo na hladno!" in te potem tako lepo postrežejo po dolgi poti!

In Helena, nič ne obupuj, tale krogec naju bo še parkrat videl, se ni za bat, je prav super!

Srčni, kam gremo uživat naslednjič?! Z vama bi šel celo, morda, mogoče... tečt.

Tags:

domači kraji | pr norch

Bovec Trek Race 2011

by piskec 15. junij 2011 14:27

Seveda smo vedeli, da bo tudi letos naporno!

Je bilo lani naporno, zakaj ne bi bilo tudi letos? Pri nizki dolini in vseh tistih hribih, ki ne zmorejo ničesar ravnega, temveč noro kipijo proti soncu... Kako pa bi bilo lahko drugače kot naporno?!

In tudi prav je tako. Saj ne hodimo na treking na sprehod, kajne? Gremo se malo pomatrat, spoznavat nova okolja, dan užit. To je - vsaj meni - povsem dovolj.

Marko se je ponudil za prevoz, kar sva z veseljem sprejela, namenili pa smo se čez Vršič. In ker sem dober mož, sem Heleni odstopil sprednji prostor v avtu, da ji ne bi bilo slabo.

Vse, kar se je izcimilo iz tega, je bilo to, da je bilo meni nenormalno slabo! Ooooo, mislim, da mi od desetega leta naprej ni bilo tako slabo! Malo je manjkalo, pa bi... no... saj vemo. Bil sem pa bled ko stena in že mi je šlo po glavi, da jaz pa danes tega ne bom zmogel, da ne morem, da sem bogi, bogi, bogi. Saj ne moreš s slabostjo v hrib letet, ne? Cel dan?

Pa me nista čisto nič upoštevala.

Mi ni ostalo drugega kot da sem se postavil na štart, pogledal proti hribom in si rekel (kakor sem si rekel potem še ene parkrat): "as ti čist zmešan?". Po drugi strani pa sem bil lahko čisto vesel, da je bilo vreme ok! Če bi deževalo, bi bil pa le "še malo bolj zmešan"?

Začelo se je na polno, kot vedno. In sreča, že takoj je nastala gneča in smo se malo razvlekli, jaz pa sem se zadaj lepo počasi ogreval. Marko pa je končno upošteval najin nasvet in odbrzel naprej!

Ker je prva ura najhujša, mi je bila tista presneta strmina do znamenite kote 1313 kar nekam preveč. Pa tudi precej na hitro sva jo vzela, vsaj za naju. Kot da je to vse in gremo zdaj domov...

Je pa bil tak lep razgled dol na dolino, da... sva šla kar naprej.

Tukaj je treba priznat, da se je pred nama do kote 1313 vila kolona in kaj veliko ni bilo za pazit, kam gremo. Smo šli pač drug za drugim, kakor je šlo. Seveda na bednih kartah (pa čeprav se je Žine potrudil in vrisal kar nekaj novih poti!) tiste poti, po kateri smo šli vsi, sploh ni vrisane. Žalost od kart, žalost.

Po prvi KT se je začel bolj zanimiv teren in kmalu sva naletela na KT2, ki - nadvse zanimivo! - sploh ni bila tam, kjer bi morala bit. In po sledeh sodeč, prav nihče ni bil na Vršičih, kjer je bila vrisana. Midva se seveda nisva sekirala, KT je bila ob poti!

Ob poti pa potem same zanimive stvari!

Luknje, jame, kaverne, cisterne, stopnice, prehodi...

Kam naprej? Ker sem jaz seveda (preveč) previden, sva se raje odločila, da greva po planinski poti gor do škrbine in naokrog. Kaj, če pride megla? (Ki je celo res prišla!)

Tukajle sva prvič, polno je nekih sten, prepadov, strmin in vlažnih trav. Japajade, bom jaz hodil tule počez! Greva naokoli! Nekje sva slišala, da je itak samo deset minut več, naredila bova pa "le" 100 višincev več.

Ne vem, morda človek pač sliši tisto, kar hoče ali pa različni ljudje različno pojmujejo minute in višinske metre. Izkazalo se je, da je tistih 100 višincev pravzaprav 250 in da je tistih 10 minut pravzaprav ena ura naokrog.

Jah. Je bilo pa vsaj "varno", porečem? Japajade!!!

Tamle s škrbine se je odprl takle pogled navzdol! Se mi je kar milo strilo, ko pa sem videl še sneg po sredini grape.... Aaaaaaaaaaaa!!!

O, ja, grde besede sem govoril, zelo grde. In ni jih bilo malo, ne. K sreči pa se je dalo mimo snega nekako pretolči. Ampak za las.

Kaj pa bi bilo, če se ne bi dalo, a? Brez derez si po tistem snežišču nikakor ne bi upal. Bi šla nazaj dol in počez?

Ah, pa kaj bi govoril, tisto zoprno melišče sva dala potem skozi in ugotovila, da bi čisto lahko skočila na vrh Rombona, saj se ne bi niti poznalo... tistih dvesto višincev, kaj pa je to? Čisto blizu sva bila, čisto blizu! (GPS je zaradi ostre grape naredil par napak, nisva midva hodila tako naokrog!)

Do Čukle sva potem le nekako prišla, tam je bila tudi zanimiva KT! Pa še par prej izgubljenih sotrpinov naju je tu zopet dohitelo in prehitelo.

Potem pa dol do planine Goričica in potem...

potem...

pa največja napaka:

Ja, čisto dol sva se spustila, na 782m! Zakaj? Heh, dobro vprašanje! Ima pa odgovor opraviti spet in predvsem s kartami! Na enih je namreč pot vrisana, na drugih (kakor vidimo tule) pa sploh ne. Torej? Ta pot sploh obstaja ali ne? Obstaja do pod kakšne stene in se potem konča? Že to, da je na karti markirana pot povsem narobe vrisana ne vzbuja prav nobenega občutka varnosti.

In na koga naj se zanesem, če se na karte sploh nič ne morem? Naj hodiva v skale, nad prepade, ne da bi vedela, kaj naju čaka?

Hvala lepa. Eno je avantura, veselje, doživetje, drugo pa je neumnost.

Zato pa sva potem raje odrintala še skoraj 500 višincev. Da sva bila bolj varna... Ironija, ne? Izkazalo se je - po sledeh sodeč - da pelje tam čez čisto lepa potka, saj so tam vse sledi enake. Torej so vsi ubrali isto - pot.

Midva pa sva raje nekaj čisto posebnega. Heh.

Pa kaj! Do planine Krnice sva potem dodobra sopihala in se nisva dala! Šlo nama je kar v redu, čeprav Heleni tokrat mnogo bolje! Jaz sem pa sopihal kot že dolgo ne... Hm... ali je kdaj sploh drugače?

In tam nekje, malo pod planino, telefon. "Pa ja, da že ne?" sem pomislil! In res, Marko je bil že v cilju! Midva pa na pol poti. Ja, res sva dobra...

Tista cesta čisto na nasprotno stran je bila potem kar nekam dolgočasna, da bi pa tekla in zadevo skrajšala, pa nama nekako ni padlo na pamet. Sva iskala tudi tisto vrisano črtkano pot na Kopo s tistega ostrega ovinka, a k sreči brez uspeha. Si nisem predstavljal kje neki pride čez tiste stene...

Napis spodaj pod Kopo ti vzame kar nekaj motivacije, dolgi so bili že danes vzponi, zdaj pa še 1h?

Ja, tričetrt ure sva porabila, sedem ur hoje je bilo že za nama. A sva bila na vrhu vsa vesela - nič več gorrrrrrr!

Vesel je bil tudi kontrolor! Končno gre lahko domov - no, potem ko so mu sporočili, da je zadnji pravzaprav odstopil.

Sledil je le še spust, kjer je Heleno začelo dajati koleno, a je bilo po obutih kolenčnikih malo bolje. Se je pa vseeno morala začeti premikati bolj kot rakovica, postrani. Kar ni bilo dobro za najino hitrost, ampak to je le izgovor, tudi če bi bila oba čisto ok, ne bi bila nič hitrejša... to je dejstvo!

Saj sva uživala in se čudila - skoraj tamle gor sva bila, malo pod vrhom, čisto na drugi strani, ej! Danes!

Malo pred jezercem srečava še Izabel, nabira jagode in povsem očitno tudi ona uživa! Potem jih nabiramo skupaj.

Vmes me organizator še malo razjezi, pobere namreč zastavice za zadnji dve točki, ljudem se mudi domov. Priznam, da se kar fino razjezim in nekaj časa spet letijo grde besede naokoli. Saj razumem kako in kaj, a tudi mene je treba razumet. Vedno - VEDNO - bom imel doma kartonček na katerem zadnji dve točki nista preluknjani.

In ko bo enkrat kak od otrok brskal po stvareh... bo to videl in rekel: "glej, glej, ta starga, ni mogel prit do konca!" Pa bom pečen.

Kakorkoli že, KTje smo seveda slikal! Predzadnja:

in zadnja, na postaji A:

V cilj pa prišli po doooolgih devetih urah in četrt.

Seveda nikogar več ni bilo...

Ah, ne, saj so bili, le zadaj, za hotelom so se skrivali! Še dobro, da sem od lani vedel, kje so!

Prav veliko jih ni bilo, je pa ostal organizator in prva dva z ultre! Juhej, smo lahko potem še izmenjali par vtisov najboljših in najslabših, prav vsak jih je imel na tone!

Je pa Marko dosegel izreden rezultat in si delil drugo mesto! Čestitke Marko! Zdaj vidiš, da ti prav nič ni treba vedno deliti zadnjega mesta z menoj!

Nazaj sem vozil jaz, čez Predel, kjer se seveda moraš ustavit in si ogledat Loško steno, če ne drugega!

Slabo mi ni bilo in tudi dolga in dolgočasna vožnja ni mogla vržti niti najmanjše sence na tako čudovito preživet dan!

Eno tako veliko pentljo smo naredili:

S toliko višinci, da si kar ne upam mislit, koliko... Seveda je nemogoče zvedeti natančno koliko, a recimo, da jih je bilo tam nekje 3200. Ojej.

Morda bova morala počasi opustiti ultre. Preveč mučiva organizatorje, celotna liga in okolje ultra preizkušenj pa ni pripravljeno na nas, počasneže. Močan občutek, da bi prav vsi raje videli, da greva med pohodnike, je povsod prisoten. Seveda se lahko motim, a daleč od resnice najbrž nisem.

A kakorkoli se bo že zadeva izcimila, vtisi in zabeležene lepote tega dne bodo ostali v nas. Upam, da čimdlje!

Tags:

domači kraji | pr norch

Hitra rast

by piskec 9. junij 2011 10:51

Kam neki se jim tako mudi?

Trinajst???!

Še enega poletnega damo skozi, potem pa spet tortna suša do zime.

Tags:

osebno

Kajenski poper

by piskec 2. junij 2011 11:10

Kako to, da sva se midva spoznala šele v zadnjem času, prijatelj?

Dober pa si, dober!

Tags:

osebno

geoStik Statistika April 2011

by piskec 1. junij 2011 08:55

Se opravičujem, tole je res malo pozno...

Prejšnji mesec.

April 2011

Potresi:

  • 46-krat (-11) se je streslo,
  • petkrat se je streslo 8.4.,
  • najmočnejši potres v SI 17.4. ob 20:30, magnituda 3,0!
  • najmočnejši potres na svetu 7.4. ob 14:32, magnituda 7,4!

Vremenski podatki:

  • zajetih podatkov: 161.250 (-5769) za 48 (+0) vremenskih postaj,
  • najvišja temp - Zbilje, 7.4. 14:59, +31,7 stopinje (+7,0st),
  • najnižja temp - Topol, 14.4. 5:56, -3,6 stopinje (+9,1st),
  • povprečna temperatura vseh zbranih meritev: 12,92 stopinje (+6,55st),
  • Burja je najmočneje pihala 4.4. 23:25 97km/h v Podnanos1 (-47km/h),
  • zajetih stanj vremena: 3.509 (-77),
  • največkrat je bilo "jasno" - 791-krat, "oblačno" - 379-krat, "dežuje" in "rahlo dežuje" 138-krat, "sneži" in "rahlo sneži" 36-krat.

Vremenske napovedi ZEVS:

  • izdanih napovedi v mesecu:  1.679 (-16),
  • ZEVS napoveduje od: 5.1.2006, uspešno napovedano že za 1.985 dni!,
  • največkrat v tem mesecu napovedal: nimbus - 943, duzek - 253, dejant - 222,
  • vseh napovedi: 124.876,
  • največja napovedana temperatura: 24 stopinj,
  • najnižja: -2 stopinj,
  • naročenih na VN po e-pošti: 39 (-4),
  • poslanih e-pošt: 1100.

Promet:

  • zastoj je bil sporočen 468-krat (+43),
  • nesreča 150-krat (+24),
  • delo na cesti 588-krat (+44),
  • intervencij 1.240 (-91), največkrat "Požari in eksplozije" - 631-krat.

Vozila:

  • prvič registrirana - 6.185, -15,32%,
  • vsa registrirana - 1.072.447, +0,07%,
  • vozniška dovoljenja - 1.286.424, +0,04%,
  • največ prvič reg. - Renault: 1.051, -12,19%, Volkswagen: 856, -11,30%, Peugeot 463, -21,53%,
  • tipi vozil - Renault Clio:  443, +13,30%, Renault Megane: 247, -25,60%, Volkswagen Golf: 187, -10,10%,
  • v Ljubljani največ - 1.602, -7,88% novo registriranih osebnih avtomobilov, v Metliki najmanj - 16, -5,88%.

Odvoz vozil - ljubljanski pajek:

  • 361 odvozov, -41,77%,
  • največ odvozov je bilo dne 24.4. - 33,
  • največkrat odpeljani Renault Clio: 22-krat (-17), Fiat Punto : 18 (-11), Volkswagen Polo: 12 (-1),
  • največkrat odpeljani z MIRJE: 21-krat (-5), POSTOJNSKA: 15-krat (-31), GRUDNOVO NABREŽJE: 15-krat (+15),
  • odpeljane registracije: LJ: 246, KR: 25, CE: 14, NM: 13, MB: 12, GO: 11...

Tags:

geostik

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP