Prestavljanje meja

by piskec 27. avgust 2011 15:48

Tokrat smo se lotili prestavljanja mej.

Ali lahko zdržimo pet, šest dni na istem mestu? Res lahko?

Ja, pravzaprav nam je uspelo. Čisto lepo uspelo, brez kakšnih velikih problemov. Malo smo pohajkovali, a nič večjega, večinoma smo ostajali kar na istem mestu, se kopali, sončili in delali vse tisto, kar ponavadi ljudje počnejo na morju.

Moram priznat, da nam ni bilo prav nič hudega. Mogoče nas je res začelo malce ščemet nekje tretji dan, a smo vse te občutke v kali zatrli. Ni šans, da bi se premaknili!

Zanimivo, pa sem mislil, da se nam kaj takega ne more zgodit... A se je in prav veseli smo lahko zato. Letos je res naporno leto in če že kar naprej skačemo naokrog, a moramo res to počet še na morju? Nismo že kar malo junkiji? Se ne znamo več usest, se umirit, brat, se kopat, potapljat in v totalni gneči pražit rit na soncu? 

Ja, še gneča mi ni šla tako na živce, pa je bila kar huda! Težko je bilo najt prostor na plaži, ne da bi par sosedov v krogu pol metra, težko. Če ti niso ostali skakali čez noge, si imel že kar dober položaj!

Ampak vse to me letos ni nič kaj dosti motilo. Saj je bilo samo šest dni...

Šli smo proti Stari Baški, enkrat davno smo že bili tam, pa blizu je, pa... ma, ja, za en kamp se je treba odločit. Čeprav tale je bil šele druga odločitev, tisti prvi (kje že?) je bil polno zaseden! Letos ima Hrvaška spet popoln naskok. Po 10-20% več prometa, zasedenosti in to... 

Prvi dan je bil šotor še precej stisnjen med ostale šotore, a je bilo potem malce lažje, ker je kamp kar precej prehoden.

Takle kamp je, kar luštkan.

V večernih urah pa še lepši!

Edino bife na plaži je bil precej zanimiv. Ker so kar naprej pekli odojke, jagenjčke, vsak dan kaj. Kdo je vse tisto pojedel, nam še danes ni jasno. Ker prodajali niso, je bilo kar tako... ne, pojma nimam. Je pa lepo dišalo in bilo zanemarjeno. Ali pa smrdelo, kakor že pogledaš na to stvar. 

 

Ampak... kaj bi se vtikal v te človeške zadeve, narava s svojimi plažicami odtehta vse.

Moraš pa na take plaže it zvečer. Edino takrat imaš dovolj prostora! Če pa še malo dlje ostaneš, si pa edini na plaži! Redkost!

Sem pa tudi opazil, da se Hrvaška precej spreminja, podjetniških idej je polno in popolnoma v neskladju z našim prejšnjim mišljenjem o njih. Razvoj leti in že zdaj ni več ne duha ne sluha o tistih starih terasah in pregovornih natakarjih. Mislim, da nas bodo prav kmalu prehiteli po vsem možnih pasovih, če nas niso že. Mi na žalost živimo še v nekih drugih časih in ne moremo in ne moremo stopiti naprej, le obujamo še spomine na neke čase, ki jih že dolgo ni več. No, drugi kaj naredijo. 

Kakorkoli že, letos se mi je Hrvaška prikazala v povsem drugi luči. Najbrž je že kar nekaj časa takšna, pa si nisem hotel priznat... In prav nič čudnega ni, da imajo več obiska. Prav nič čudnega.

Seveda smo se pojali naokrog. Malo v Krk.

kjer iščemo wifi. No, še tega ni več dobit na tisti, stari način, ko se podiš med ulicami in kradeš signal. Danes je že vse urejeno.

Slikali smo se kar veliko, res je.

Enkrat sem šel celo tečt. In to v hrib. Sem naredil prej celo disertacijo, na koncu pa je vse skupaj trajalo kako urico, na vrhu klanca sem bil pa en, dva, tri. Še dobro se nisem ogrel... Pa tako dolg klanec se je zdel, ah!

Ampak sem se pa malo razgledal in naslednje jutro smo najstnico pustili spat, trije pa smo se zapodili v hrib!

In potem še s hriba na hrib, le ovce so nam delale družbo, je bilo še precej zgodaj!

In ko je enkrat pokukal sonček izza morja...

bi pa res tisti svetlobi lahko rekel božanska! Enkratno, kar stali smo in gledali in gledali in gledali!

Še na kak sladoled smo skočili

pustili kak naš odtis

potem pa se je bilo treba poslovit.

Smo pa letos že drugič naredili isto napako! Drugič!!!! Ko je vse lepo že spakirano in smo vsi v avtu in se je treba samo še it odjavit, nekdo vpraša - kje pa je tablica?

AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA!

Tukajle je presneta tablica:

S prvega morja smo jo pošiljali po pošti, tokrat je bilo pa treba vse skupaj razpakirat. Super. 

To je torej že uradno tretjič, dvakrat smo v šotor zapakirali tablico, enkrat ključe. Tega se ne rešiš kar tako, kajne?

Evo, super je bilo, kaj čem drugega reč. Meje smo prestavljali in jih tudi prestavili, zakoličili nekje drugje. Glavno, da so spremembe, ne?!

Vsa ta štorija bo še najbolj zanimiva drugo leto, ko se bomo odločali kam in kako. Potovati ali biti na enem mestu? Se seliti ali... čaki, čaki, čaki... madonca, saj mi smo že zmenjeni kam naslednje leto!

Oujea!

Tags: , ,

po svetu

Lepote morja

by piskec 23. avgust 2011 18:15

O, letos pa nam je bilo z morjem lepo postlano!

Najprej smo šli peš. Potem smo pa samo še počivali, ležali na hrbtu in sedeli na tazadnji.

Letos smo si ga privoščili kar trikrat. Uau. 

Za ta drugič se lahko le iskreno zahvaliva Darji in Dejanu, ki sta nas gostila kar nekaj dni, Tamaučka pa še cel teden naprej. Pravzaprav je bilo enkratno, morda pa je morje res lahko tudi takšno?

Ne pa da vedno samo skačemo naokrog kot nori.

Tako pa smo se tokrat raje več posvečali morju

iskanju novih zalivov in skakanju v vodo

lahko bi rekel - uživanju.

Ogledali smo si celo tekmo v vaterpolu, tretja liga. Mater se tunkajo!

Midva sva si na koncu izborila še en svoj dan, kjer sva... ah, dejte no, pa ja ne mislite, da prav vse povem?!

Malo sva si ogledala Zadar

in Zemljo od bolj daleč

kaj več bom pa raje zamolčal.

Domov sva se spet vračala nekje po svoje, vedno najdeva kake potke po katerih potem potujeva cel božji dan. Ampak se splača, tokrat sva naletela na presneto zanimivo čebelarsko zadevo nekje sredi Bele Krajine.

 

Naletela pa sva tudi na gostilno neke davne mladosti, ki se je izkazala za precej dober zadetek. Pa čeprav že v nalivu sončne strani alp...

Tamauček pa je ostal na hrvaški obali in služil dobre denarce.

O, ja, lahko je tudi takšno! Nama je bilo prav všeč, je pa res, da ne sme trajati predolgo!

Bi se človek še navadil!

Tags: ,

po svetu

Trije fotoaparati

by piskec 13. avgust 2011 19:37

 

Nekam moramo it, sem si rekel. Cel teden nikjer, saj se mi že meša!

Kam spraviti otroka, da ne bo preveč, ne premalo? Kako to združiti z novim fotoaparatom, ki ga je dobila Flori?

Heh, seveda! Gremo na Veliko Planino na fotošuting! Vsak dobi svoj fotkič in bomo slikal ko nori! 

Jasno, da je ideja padla takoj na plodna tla...

Pa smo šli in se odpeljali celo do kamnoloma ter začeli po poti, ki sva jo takrat z Alešem izpustila in šla potem še malo naprej. Tokrat je bilo težko karkoli zgrešit, saj je bilo povsod milijone ljudi.

Res jih je bilo na milijone, si moral kar dobro pazit, da nisi koga pohodil... Še nikoli toliko ljudi!

Med vsemi njimi pa še mi trije, vsak s svojim fotoaparatom! Juhej! 

Svojo nalogo smo vzeli potem resno! In slikali.

 

In slikali.

Morali bit modeli

en drugemu

skratka, zabavali smo se super!

Na koncu smo seveda še malo pretiravali, slikali vse, kar je prišlo pod noge

in povsem pozabili, da bi se kdaj lahko slikali tudi vsi trije skupaj!

Na koncu smo se še dobro napasli na prekrasno zrelih malinah

in zaključili kar štiri ure dolgo pohajkovanje. Štiri ure! smo vzkliknili vsi trije na koncu... Kje? 

Seveda nam ni manjkalo brezpotij, strmih klancev navzgor in navzdol, tekanja, prerivanja, pasenja, ležanja, sedenja, padanja in sploh vsega, kar paše zraven.

Že v začetku pa smo sklenili, da na koncu, doma, iz vseh narejenih fotk izberemo tri najboljše. Uuuu, to bo zdaj še dooolg proces in naš izlet se še dolgo ne bo končal!

Mater je bilo lepo!

Tags: , ,

domači kraji | pr norch

Nov Blog

by piskec 11. avgust 2011 19:36

Opa, ne moreš verjet.

Nova programska oprema. Nov izgled. Vse "čist na nov".

Super, anede?

Dasblog je nekaj zaspal, precej dobro pa se je pozicioniral blogengine.net in se še kar razvija. 

Da ne bo cel svet le še php, mysql in wordpress, je treba še kaj drugega. Binarna diverzifikacija ali nekaj podobnega.

Ne se vznemirjat, teksti so tu, mislim, da vsi. Oblika pa se bo s časom spreminjala, morda najdem celo kakšno, ki mi bo všeč. Tele črke so za mlade, nič ne vidim... Ja, ja, jasno, še kar nekaj bom prčkal gor in dol. 

Pa sem se končno znebil krtina.com bannerja. Čeprav mi je kar malo hudo, vseeno je bil z nami dolga leta. Krtina.com bo definitvno ostala, vprašanje je le ali bomo sploh menjali logo, banner. Mogoče pa je v teh letih čisto ok, če imaš takega sooooo 90s! No, bolj 80s. Nima veze.

Vsebina je tisto, vsebina. Pozabljamo in nas ne briga. Ampak eni smo trmasti in delamo tako, kot mislimo, da je prav. In smo zaradi tega povsem zadovoljni.

Tags:

blogi | osebno

Migajne akuol Tmina 2011

by piskec 7. avgust 2011 16:38

Celo dolgo pot s Planine Razor do Tolmina sem razmišljal kako in zakaj.

Nabral sem tisoče izgovorov, slabih, a tudi dobrih, enkratnih, čisto pravih, takih, ki bi vsakega prepričali, skratka, z izgovori sem se potrudil ko strela. Tako kot vedno.

A vsi ti izgovori naslednji dan zbledijo in ostaneš sam s seboj, briga te za druge, ampak sam sebi si najhujši sodnik. Ker preprosto veš.

Na samem koncu koncev, na koncu poti, na koncu vseh izgovorov in zmišljevanja, na koncu izmikanja, ob izčrpanih zmožnostih pride ven le ena samcata resnica.

Ampak te vam ne mislim zaupat. Saj nisem - še čisto - nor...

Dejstvo je preprosto in enostavno - na Tminskem trekingu sem odstopil.

Nekje na sredi sem si rekel, da imam dovolj in da se ne grem več. Poklical sem organizatorja in šel po svoje. Naredil sem točno tisto, kar včasih mislim, da moram narest. Trma trmasta, je treba probat tudi to, ne?!

To zgoraj je skrajšana in resnična verzija, malo daljša pa sledi:

----------------------------------------------------

Začelo se je pravzaprav slabo, že prejšnji teden. Kar naprej sem zlobno premišljeval o dežju v soboto. Razmišljal sem o lenobi, o neudeležbi, o namerni poškodbi, o... Še v petek sem jamral, namesto, da bi se trekinga veselil!

In če cilja nimaš v glavi, ga pač nimaš. Tukaj tudi trma prav nič ne pomaga. Sam pri sebi bi najraje doma še spal, znašel pa sem se sam (Leander in Helena sta šla tokrat na pohodniško varianto) na začetku cca 40 kilometrske proge. Super. Enkratno.

In potem mi je šlo super dobro. Le fizično, jasno. Pravzaprav še nikoli nisem tako šibal. Še na KT4 je bilo za mano vsaj deset tekmovalcev. Ampak psihično sem bil pa čisto na dnu. Že do KT1 mi je šel tek tako na živce... potem pa presneti klanec, kjer mi je blato na koncu že lezlo iz ušes. Psihično seveda.

S KT2 na KT3 mi je uspelo priti prav super. Sem pa vmes fino sekal ovinek in se spoprijel s strmino, ki je pri nas skoraj ne najdeš. Ene dvakrat sem celo pogledal nazaj in skoraj sem se... aaaaa. Pejt drugič po cesti! Takoj, ko sem stopil na cesto, me je užgal tudi krč v desno nogo! Krč, ej! Sicer je samo usekal in nič ni držal, ampak... Od kje zdaj krč in kaj naj z njim? Magnezij meni čisto nič ne pomaga, kaj naj naredim? Morda sem pa res le pretiraval? No, z nogo sem nato malo previden in jo raztezam, sreča, da se ne oglaša več.

Jaz pa počasi gradim podlago za izgovore.

Tam nekje nas je začelo tudi že fino prati, a še dobro, da je bil tam gozd in se ni tako poznalo. Do trojke sem potem prišel prav super.

Sreča, da sem tam srečal še enega tekmovalca s Hrvaške. Jaz sem se namreč povzpel do pete prečke, potem pa ni šlo več. Pa je moral sotekmovalec še enkrat gor, ker sem ga tako lepo prosil, pa tudi sam je videl, da z mano ne bo nič... Sem se mu pa na koncu oddolžil s pivom, upam, da mu je bilo Laško všeč!

Kaj bi pa bilo, če nobenega ne bi bilo tam? Bi šel sam ali bi čakal? Ali bi... bogve.

Nato je šlo do KT4 tudi kar v redu, se je pa že počasi poznalo, da gre samo gor, gor, gor in da morda malo pretiravam. Sem že malo bolje sopihal. Kar v redu mislim na fizično seveda. Psihično razmišljam le še o pivu, spanju, počivanju, odstopu, kavi, spanju, odstopu... In jo rinem naprej.

Sem in tja se zavem tudi okolice in me kar stisne pri srcu. Takšne lepote, meni pa gredo po glavi same neumnosti!

Res, lepote so neznanske, počutim se, kot da hodim le po nekih skritih kotičkih, enkratno! Navdušuje me celo grozeča kombinacija z deževnim vremenom, ustvarja namreč dodatne efekte, ki jih v lepem vremenu preprosto ne najdeš.

A vse to - na mojo hkratno neznansko žalost - bledi ob moji prepričanosti, da je danes vse slabo in hudo in da ne gre in ne gre. Pa mi v resnici še nikoli ni šlo bolje!

Slikam nič. Ni ne časa, ne volje, pa še dež pada in je telefon zakopan nekje sredi nahrbtnika.

Potem pa pridemo na greben Klonic... In tam... in tam me zmanjka. Dež počasi moči ogromno travo, spust pa postaja vedno bolj strm. Drsi mi neznansko, enkrat se celo zvrnem, vsaj trikrat si naravnam hrbtenico. Pri vsem mojem strahu pred strmimi mokrimi travami, se znajdem točno sredi njih...

In to izbije sodu dno. Dost mam.

Spust mi skoraj pusti solze na obrazu, prehiti me deset tekmovalcev, tako se vlečem, jaz pa spodaj, na Planini Lom že razmišljam povsem drugače, kot sem še pred pol ure.

V glavi imam namreč cilj. Do Planine Razor še grem, spijem pivo, potem pa dol. Lepo po mulatjeri in potem cesti. Nobenega blata več, nobenih drsečih strmin, nobenih zlizanih skal več, nobenih strmih grap. Juhuhuhu!

Ej, ko bi sam sebe razumel...

Povsem prerojen jo šibam naprej in v dobri uri sem že na Planini Razor. Tik pred kočo pa me spet useka krč! Le da tokrat v drugo nogo, levo! Kaj? Prosim? WTF? Je to le zapoznela fizična pomoč prejšnji psihični nemoči? Kdo bi vedel, podzavest dela včasih čudeže, izgovori pa so včasih tako močni, da se jih sam kar bojim... Zato se zaradi krča - zdaj, ko sem kot prerojen - sploh ne sekiram.

Ko sem pod streho, se začne zlivat z neba, jaz pa se končno začnem lahko ukvarjat tudi s čim drugim, ne samo sam s seboj. In kličem. Organizatorja, naj ne čaka name. Heleno in Leandra, kaj počneta v tem dežju - se izkaže, da sta ravno med tistimi presnetimi travami! Ojej. Pa se spet sekiram!

Spijem pivo in čakam da neha deževat, a ni nič bolje, zato je po nekaj časa mahnem dol. Srečam še Hrvata, ki mi je rešil kožo na KT3, a mu pozabim plačat pivo. Jebela cesta pa taka zahvalnost!

Pot do Tolmina je bila dolga. Dolga. Dolga. Dolga. A vsaj ni bila skoraj nič blatna, ne spolzka, ne nevarna!

Madonca se vleče. Gor piše Tolmin: 3h. Jaz sem do cilja rabil 2:30h, s tem, da sem sigurno vsaj dve tretjini poti tekel! Tako si Tminci predstavljajo tele svoje ure...

Skratka, letel sem dol, malo sem hotel trpet, ker sem lena rit in odstopam, kjer mi nič ne bi bilo treba, in sem pač tekel. Saj dol ni niti tako težko. Tam vmes sem moral zapustit varen nedrseč asfalt in se spet prepustit strmin nevarnim grapam, da me je spet kar stiskalo... Nekje je bila celo jeklenica in vsa blatna in luknjasta dila, drselo je pa kot pri norcih... Aaa, super. Še Hudičevega mosta me je bilo tokrat strah in sem ga lepo prehodil direktno po sredini.

Še nekaj teka do Sotočja in to je bilo to. Na koncu sem hodil 6:40 in naredil 32km ter 1940 višincev. Ni slabo, čeprav še zdaj dobro ne vem, čemu je bilo to treba krajšat... Kot da bi bil kaj zmatran! Eh.

Strahovi so torej začeli pobirati svoj davek. Zdi se mi, da bo treba kaj narest glede tega. Mogoče tudi strokovno. Dokler imaš strahove, jih pač imaš, a ko te začnejo enkrat omejevati, pa je najbrž čas za kakšen ukrep, ne?

Tako sem šel lahko na Korita čakat naša dva, ki sta reševala družinsko čast. In to kako!

Tukajle sta oba še vedno vesela in poskočna, o kakšnem avtu in krajšanju proge Leander ni hotel niti približno slišat! Zdaj že verjamem, da mi bo fant kmalu moral vračat motivacijo. Kakor opažamo, jo že ima mnogo več kot jaz!

Sicer pa še dobro, da nisem šel z njima, najbrž bi od strahu požrl sebe in še koga pri vseh tistih drsečih strminah!

In ja, sotekmovalcu, ki mi je pomagal na KT3, sem se na koncu le dodolžil s sixpackom! Upam, da ga je dobil.

Pravzaprav je bilo super. Meni čisto nič ne manjka (le to, da se sem in tja počutim kot zguba - a vem, da bo to minilo), nič ne boli, super je bilo, sem povsem zadovoljen. Ponosen sem na Heleno in Leandra, naredila sta res veliko, devet ur pojanja po strminah Tmina tudi ni kar tako. In to z nasmeškom!

In res je, čisto nič se ne naučim, nič me ne izuči. Skoraj stoprocentno grem naslednjič spet na ultro. Mogoče jo pa skrajšam malo po svoje?

Le kdo bi vedel?

 

Tags:

domači kraji | pr norch

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

Z vsemi mojimi vsebinami na tem blogu se lahko prosto razpolaga. Povedati s kje se vzame je lepo, ni pa nujno. Po želji torej in na lastno odgovornost.

WWW.KRTINA.COM

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

  • Menina (2)
    piskec je napisal: Mislim, da tudi vem, na katerega misliš... Morda p... [Več]
  • Menina (2)
    Vreme je napisal: Ooooo super, Še veliko stolpov čaka nate ;) [Več]
  • Kljunasto merilo (4)
    piskec je napisal: Rado, takih cmokačev je vedno dovolj, ampak jih sp... [Več]
  • Kljunasto merilo (4)
    piskec je napisal: Dejte miiiiiiiiiiirrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrr! [Več]
  • Kljunasto merilo (4)
    Wega je napisal: Oh, zakaj pa nisi prej rekel! Jaz ti ga zrihtam z... [Več]
Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP