Petnajst ur hoste!

by piskec 6. april 2018 10:00

Par let sem tole le gledal in sline cedil, v 2016 sva že skoraj šla, a sva se zbala, v 2017 sem imel pa vsega dovolj, tole je vsekakor treba probat, dokler lahko še hodim!

Tudi Helena je bila za - v svojem programu 50za50 je nadvse pogumna in ji zato lahko podtaknem tudi kakšne daljše pohode, ki se jih drugače otepa - kar je bil tisti jeziček na tehtnici, da sva se že marca kar lepo prijavila - na Vzdržljivostni pohod po medvedovih stopinjah

Greva v kočevske gozdove, prehodit jih podolgem in počez! Oujea!

Ko sva si hotela zrihtat spanje v Kočevju, je bilo seveda že vse zasedeno, že dolgo vnaprej. Vsi, ki so že kdaj šli na ta pohod, so točno vedeli, kaj in kako, še posebej to, kdaj moraš že rezervirat. Tako sva midva potem vzela CŠOD v Kočevju, sicer kar nekaj stran od dogajanja, a ker bova prespala po dogodku, ne pa pred dogodkom, bi to še nekako šlo.

Vstala sva že - kdo ve, kdaj... a sva sploh šla spat? Do Kočevja je šlo ob taki zgodnji uri precej težko, prometa k sreči ni bilo, le midva in še par norcev z istim ciljem. Smo vozili lepo počasi en za drugim v koloni, vsi na avtopilotu, če bi prvi zapeljal s ceste, bi šli vsi ostali direkt za njim... 

Malo pred pol peto zjutraj sva bila že na startu, opremljena. Načrtovala sva približno petnajst ur hoje, dolga bo torej! Še kartončki, vrečke in gremoooooo!

Tja nekam v temo!

V temi nam je kar šlo, polno lučk povsod, ne moreš se zgubit, tudi če bi se potrudil. Nekaj pred šesto pa se je začelo danit.

To so bili pravzaprav najtežji časi, zaspanost te v prebujanju dneva prav fino prime. Še vedno nas je veliko na kupu, kolone povsod.

Ob pol osmih zjutraj je bilo še fino hladno, a se je že kazalo, da bo dan prekrasen, sončen in najbrž tudi precej vroč!

Že prva kontrolna točka je bila presenečenje, peklo se je na veliko, pivo se je točilo! O, ko bi tole bilo kje proti koncu, oooooooo! Kaj boš s pivom in čevapi malo čez osem, pred tabo pa še dvanajst ur hoje? Je bilo pa veselje videti domačine s svojo zagnanostjo in gostoljubnostjo. Mi smo bili le trenutni gosti v njihovih hostah...

Niso pa samo hoste, da se ne bomo narobe razumel! Sem in tja pogledaš ven na kak travnik in takrat je še lepše! (C) organizator.

Pred začetkom vzpona na Veliki Rog nas navdušen in predan domačin, za katerega se izkaže, da je celo idejni vodja pohoda, Tone Prelesnik, iz avta postreže s kavico in piškotki. Ravno prav nama da energije za vzpon! Malo poklepetamo, a na žalost veliko časa za klepet ni!  

Na pobočjih malo višje se najde še kakšna zaplata snega, hrane za medvede pa kolikor hočeš!

Midva čemaža tokrat ne nabirava, je treba pridno nabirat kilometre, še veliko jih je pred nama! (C) organizator!

Na vrhu sva malce zmatrana, vzpon je kar lušten. Ura je šele 11h, za nama je že šest ur in pol hoda. Čisto dobro (še) zgledava!

Na stolp se nama ne da, je tudi preveč ljudi.

Razgledi sicer so, a večinoma je povsod gozd. Zelen, rjav, zimzelen, v prebujanju, skratna barven!

Pri Žagi Rog imamo malico, dobim nekaj zelenjavnega, Helena nek golaž, malce hecno, a čisto dovolj dobro. Pozna pa se, da je letos pohodnikov štirikrat več kot prejšnja leta, organizacija, ki je sicer povsod zgledna, tule malce šepa, vse se odvija pre-počasi,  količina pohodnikov jih je presenetila. Je za razumet, sicer pa: saj se nama ne mudi, ni res? Važno, da imajo pivo!

Na startu sva oddala tudi vrečo s stvarmi, kar nama zdaj presneto prav pride. Vsaj jaz se čisto preoblečem, na travniku naredim cel kaos. Dobre pol ure počitka nato mine, kot bi mignil!

Ampak... ampak... k sreči človek v tistem ne razmišlja preveč, a če pa bi... pa ne vem, če bi šel še naprej. Tule je bilo za nama namreč slabih osem ur hoje, midva pa na polovici! Še enkrat toliko, še enkrat toliko!

Uau. Res, k sreči človek včasih ne razmišlja. To pomaga.

Potem sledi najlepši, a tudi tehnično najtežji del poti, ko moraš kar naprej nekaj prestopati, preskakovati, noge pa so že težke in nočejo sodelovat v polnem smislu. Je pa pragozd prekrasen, divji, nepospravljen. Točno tak, kot ga imam rad!

Na naslednji točki si že kar hudo želim piva,

a je na voljo le voda. Pa še s to so same težave!

Prvič, odkar imam kamelo za pit, jo odprem s tistim velikim gumbom - da bom lažje vodo noter nalil. Ok, vse gre v redu, nalijem, pospravim, malo pogledava, kam naprej, potem pa hočeva it. Pa se meni nekaj pocedi direkt čez rit. Kaj, hudiča?

Ja, seveda, nekdo (hudobni ljudje!) potem tistega velikega gumba ni dobro zaprl, nahrbtnik vrgel po tleh, da je ležal z glavo navzdol in vsa voda, ki sem jo prej veselo nalil, je šla ven... iz kamele v nahrbtnik. Čez nogavice in čez vso robo za preobleč. In še po moji riti dol za dodatek. Zakaj torej nosim karkoli s seboj, če je potem itak mokro?! Ojej, ojej, pa sem ga le uspel pihniti! 

A pot pred nama je še dolga, kdo ve, kaj se lahko še vse zgodi!

Tako sem moral opletati z rezervnimi nogavicami na nahrbtniku. Skoraj siguren sem bil, da jih bom še potreboval. Z mokrimi pa bi naredil samo eno veliko štalo in mega žulje.

Po Rajhenavu pride na vrsto še en del pragozda. Ta je povsem drugačen, kot tisti prej. Sploh se oblike gozda precej spreminjajo, čeprav je povsod več ali manj kraški svet, pa je oblika gozda kar naprej drugačna. Ali pa se nama že malo meša. Kdo bi vedel.

Na zadnji kontrolni točki pa pivo res že pogrešam. Voda je sicer ok, ampak za pivo bi pa... o, ja, kdor ga bo prodajal tule naslednjič, bo sigurno dobro zaslužil!

Kočevskemu županu gre tudi super.

Potem se dogodki poti počasi zlivajo eni v druge, razmišljanje malo otopi, večkrat si že odklopljen, noge pa se prestavljajo same. V zadnji vasi, ko je že cesta, se ti zdi, da si že blizu konca, a nisi povsem siguren. Nekateri obupajo in kličejo avte, nekatere odpeljejo na cilj.

Midva se pa ne dava, že vnaprej vem, da se bosta zadnji dve uri vlekli bolj kot prej celotna pot. Tako pač je, vedno.

In se res. Zadnji dve uri se vlečeta ko čigumi. Ooooh, vsega imaš že dovolj, tudi pogovarjanja. Ljudi je sicer mnogo manj kot v začetku, a še vedno hodimo več ali manj v skupinah. Le da smo tokrat vsi tiho, redki so, ki še čebljajo kaj drugega kot: a je še daleč?

A sončni zahod je vedno v veselje!

Še bolj pa zato, ker dobro veva, da sva po času že zelo blizu cilja!

Mene pa ravno tiste zadnje pol ure nekaj začne srbeti na peti, zato si raje v zadnjih kilometrih preobujem nogavice. Hude žulje lahko dobiš mimogrede, v desetih minutah. Izkaže se, da sem imel prav, sveže nogavice - k sreči so se tiste mokre, viseče čez nahrbtnik le posušile - pridejo nadvse prav. 

Zadnje kilometre se seveda nihče več ne zaustavlja, nihče namreč ni več stoprocentno prepričan, da bi lahko še shodil, ko bi se enkrat zaustavil... Zato jo Helena med mojim preobuvanjem odbrzi naprej, jaz pa moram za nameček na koncu še odteči tisti zadnji kilometer. In to brez kakršnihkoli težav! Opa.

Naju je pa na koncu seveda eno veliko veselje, eno veliko navdušenje, kakšno solzico sem in tja je težko skriti,

in vsekakor en velik ponos! Medveda sva obrnila! Uau! 

Sicer počasi, bruto petnajst ur hoje, a vseeno. Dokazala sva si, tudi petnajst ur lahko hodiva in to brez večjih težav. Tudi preko gozdov!

Točno po planu, kot ura!

Takoj sva se odpeljala v najin CŠOD,

spodaj so imeli osnovnošolci svojo zabavo, midva pa celo nadstropje le zase. Tuš in preoblačenje že dolgo nista tako pasala.

Sva se pa morala vrniti nazaj na lokacijo na večerjo in še na kakšno pivce, ki se mi je zdaj že kar prikazovalo pred očmi. Pomanjkanje mineralov je precej huda stvar!

Ob večerji sva nato klepetala še s pohodniki - sotrpini, iz vseh je seveda velo ogromno navdušenja in ponosa. Skupaj smo tako premlevali vse težave in tegobe poti, kolikor se jih potem v valu navdušenja lahko sploh še spomniš. Več ali manj je vse zabrisano, je hoje kar precej, hoste pa še več! Hosta vseh host!

63 km je že nekaj na kar si lahko ponosen, ni res? Če pa to narediš še brez večjih težav, na koncu celo v lahnem drncu... potem pa sploh. Leto 2017 se je precej dobro začelo, zato se je lahko tudi nadaljevalo dobro, kilometri v nogah naredijo svoje. In še en aspekt dovolj kilometrov v nogah je, ki ga večkrat zanemarjamo - vsak naslednji km je lažji! Mnogo lažji! Saj se da tudi brez kilometrov, a vsi vemo, kako je potem tri dni ležat kje v postelji in se sestavljat. Z veliko kmji v nogah pa vse to odpade, naslednji dan si kot ptičica.

No, kot ptičica... ja, da bi raje letel. Ne, ne ni bilo prav hudo, noge sva pa seveda čutila in kakšen dan počitka bi nama vsekakor prav prišel. Pa sva izkoristila nedeljo.

V CŠODu so nama dali še prav super zajtrk (za spanje z zajtrkom sva oba dala le 33,10€), v celoti pa se mi je CŠOD Jurček nadvse priljubil in od takrat kar naprej težim, da greva v kak CŠOD. Heh.

Imela sva celo nedeljski plan, kako bova potem z avtom malo obredla kraje, kjer smo hodili, si malo popredstavljala, kako in kaj, a vreme ni hotelo sodelovat. Še pri jezeru je bilo bolj bogo, malce višje pa je bilo vse v oblakih. S takim pa nimaš potem kaj.

Sva se ustavila le v Ribnici, mislim, da sploh prvič, pa še to bolj zaradi pekarne. Naju je že spet prav hudo pestila lakota. 

Kaj veliko pa nisva hodila in si ogledovala. Saj to je za razumet, ne?

Lesena značka pohoda se še danes ponosno vrti v avtu, priznanja pa so na častnem mestu! Ponosna! 

To bi pa čisto lahko bila najina uradna fotografija! (C) organizator! Taka sva bila na tem pohodu - zadovoljna. Od začetka pa tja do - res da zmatranega, a vseeno zadovoljnega - konca!

Za naslednje leto - 2018, je bil namen dober, hotel sem iti še enkrat, skrajšat vse skupaj na dvanajst ur, a sta bolezen v januarju in presneto dolga zima vse pokvarila. Brez kilometrov v nogah pa: kako sem že tamle, malo višje, rekel?

Mogoče potem v naslednjem letu, 2019? Na dvanajst ur? Pa pivo v nahrbtniku s sabo?

Medveda nisva srečala, kako pa bi ga le, ob vseh tistih množicah! Se pa nisva zaradi tega prav nič sekirala, ker veva, kako pravijo domačini: "ne sekiraj se, če nisi videl medveda, prav gotovo je on videl tebe!"

 

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

  • Kepa (3)
    Vreme je napisal: Eh, v vsakem primeru si boljši od nas ;) [Več]
  • Kepa (3)
    piskec je napisal: Res je, precej kampanjsko tole obdelujem... Namest... [Več]
  • Kepa (3)
    Vreme je napisal: Uf, odkar več ne objavljaš na Facebooku opažam,da ... [Več]
  • Greva oba na sestanek! (2)
    piskec je napisal: Če ne bo sestanke, ne bo vzpodbude! :) [Več]
  • Greva oba na sestanek! (2)
    Helena je napisal: Le zakaj sploh dvom? Tole postaja najina prepoznav... [Več]
Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS