Muta Treking 2011

by piskec 31. maj 2011 11:55

Lani se nam je Muta kar dobro zamerila.

Slabo vreme in napačne grape.

Zato letos sploh nismo nanjo mislili. Ampak tam nekje zadnji teden je mene spreletelo: kaj pa počnem? Čim bom začel iskati izgovore, jih bo takoj milijon. Že brez tega jih je milijon, kaj šele, da nekaj spustiš zato, ker ti pač vreme ni všeč!

Kaj se bom stopil v dežju?

Pridružil se mi je še Marko - je rekel, da mora pazit name in da me ne pusti samega! - in sva šla.

Ja, pa sva šla.

Saj, ko enkrat končaš in si lepo najeden in napit in suh in nič več zmatran, takrat zadeva zgleda povsem drugače. Ker zjutraj... ja, zjutraj je zgledalo precej turobno. Deževno. Mrzlo.

Bljaki torej.

Se pa tisti, ki so prišli - in teh niti ni bilo tako malo - sploh niso sekirali, ali pa jim vsaj videti ni bilo, da bi se sekirali. Kapuce na glavo ali pa še tega ne in gremo, start!

Ker je deževalo, je bil telefon lepo pospravljen nekje na sredini nahrbtnika. Ni šans, da bi kaj slikal! Še uro sem skrival tam nekje, naj meri po svoje.

Vse skupaj se je začelo s tekom in nadaljevalo s precejšnjim klancem. Nič jamranja torej, ni bilo časa!

Trasa ni bila prav nič zafrknjena, a vseeno sva KTje 3, 4 in 5 vzela zelo neoptimalno. Sicer zase vem, da sem strmo v hrib še bolj počasen kot po kaki daljšnici naokoli, a vseeno. Ti ovinki nikakor ne morejo biti nič dobrega, pa čeprav lahko - mogoče? - tam res hitreje hodim.

Bo treba enkrat probat kake bolj direktne variante in ne bit tako vezan na ceste in poti.

Ponavadi naju res nese preveč v desno, še vedno naju je, tudi tokrat, dokler si nisva rekla: "pejva raje bolj v levo, ker naju vedno nese v desno!". Ah... to ni bila ravno najboljša ideja, res je. Naju je namreč odneslo v levo, da je bil joj. Da pa bi kdo kak kompas iz žepa vzel, ne, to pa ne! Ni časa! Jej, jej...

Pri KT5 se priključita še Izabel in Ana in ostanek poti gremo skupaj. Sledi nam greben, orientacijsko nezahteven, a precej dolg. Škoda, ker ni prav nobenega razgleda, ne vidi se nikamor!

Nekje na sredi neha deževati in se preoblečem. Tudi telefon priroma na svetlo in takoj naredi kako fotko, dve. Izkaže se, da slika natanko take slike, kakor se vidijo - motno, mokro, vlažno, brrrr, bljak, čmok.

A kljub lepotam pokrajine, ki se je sicer ne vidi, a se jo prav dobro čuti, postanejo borovnice resnično prava nadloga. Potka je namreč ozka, borovnice pa ravno nekje do kolen. Mokre borovnice seveda.

In spet začne deževat.

In borovnice so še bolj mokre in vse se ti zliva po hlačah natanko v čevlje. Nekje tam sredi grebena, v tišini gozda, se sliši le še čmok, čmok, čmok... Toliko vode pa v čevljih še nisem imel, uau!

Fotke so še vedno take, čisto prave, prvinske. Kljub vsej samoti in romantiki hišice na avstrijski strani gozda.

Spet preoblačenje in še malo dežja. Čisto na vrhu Košenjaka pa le neha, nas pa čaka lep spust direktno na presneto oddaljeni Dravograd.

Tisti, ki so bili pred nami, govorijo celo o snegu, ki je nekaj časa padal tam gor. No, mi smo tam kake tri ure kasneje, snega ni več videti. Ampak mraz pa je kar, saj smo čez 1500!

Ker zelo veliko klepetamo, nam pot niti ne gre prav hitro od nog, pravzaprav se kar malo obiramo in nikamor se nam ne mudi. Mislim, da nas ima Izabel že poln kufer... A smo ji zelo hvaležni, saj pozna pot in nas brez kakšnih težav lepo pripelje v Dravograd. Sicer na poti so markacije, a nekam zelo na redko... pri našem klepetanju bi mimogrede zavili kam s poti.

Iz Dravograda se zapodimo direktno v hrib. No, še dobro, da ne čisto naravnost, pot vodi po serpentinah, a vseeno sopiham kot pri norcih in se matram kot že dolgo ne.

Zato pa hitro mine, klanec namreč.

Sledi še malo bolj orientacijsko zahteven del, a nam gre kar dobro. Izabel se nas in našega klepetanja naveliča in gre naprej, mi se pa še vedno prav brezskrbno pojamo naprej.

Je pa zanimivo, kako potem na sledeh vidiš, kako smo šli skoraj vsi prav podobno pot, še posebej tisto zadnjo KT, tisto v grapi. Pa bi bilo toliko različnih načinov in poti, ampak ne!

Mi smo sicer imeli plan, da gremo s kote 611 navzdol in potem nazaj v dolino po KT. Pa sta se Ana in Marko spomnila: "a se gremo mal avanture? Pejmo dol v grapo!"

In potem smo plezali po strminah, kjer bi jaz naraje tulil, a sem bil tokrat raje čisto tiho. Saj sem na koncu prav užival! Telefon je pa še vedno štrajkal.

Sledil je le še dolg sprehod več ali manj po ravnem do cilja. Nobenemu od nas ni padlo na pamet, da bi mogoče tekel. Srečamo še Borisa, ki išče palice in se vozi naokrog. Bo vsaj lahko sporočil, da nismo še povsem izgubljeni.

Prišli smo seveda zadnji, vse že pospravljeno, a vsi zadovoljni! Važno nam je bilo le, da hrane ni zmanjkalo!

Na koncu se je nabralo 40,81km, 9:25h in 2201 višincev. Čeprav tile višinci... teh 2200 je popravljenih, ura jih je pokazala čez 2800, geopedia pa jih pokaže 2648! Ja, višinci so problem, recimo, da je 2201 tisto pravo.

Res je, da je v takih razmerah vse malo težje in da bi vmes koga najraje nekam poslal ali mu kaj grdega naredil. A občutek na koncu... oh, to je pa čisto nekaj drugega! Ponos, da si zmogel progo v težkih razmerah zadovoljstvo kar podvoji, že čez deset minut si začneš govorit, kako je bilo danes super in oh in sploh! Čez dve uri se dežja sploh ne spomniš več, zelo dobro pa se spominjaš sonca, ki je tako lepo sijalo, pa čeprav vsakič le po sedemnajst sekund!

Dobro znamo priredit te zadeve, ni kaj! Ampak v tem je potem tudi veselje, kajne?

Muta srečno, Bovec, prihajamo!

Tags:

domači kraji | pr norch

Obel kamen

by piskec 27. maj 2011 09:45

Že kar nekaj časa je minilo, odkar smo šli zadnjič z domžalčani na izlet.

Tokrat nekaj malo nižjega, a vsekakor za nas zanimivega, saj tam še nisva bila. Končno tudi Olševa!

Napoved je sicer bila kar ok, a je bilo za pričakovati kakšne nevihte, časi so zdaj taki, zato je treba čimprej krenit in biti čimprej gor. Dol se lahko potem vlečeš, če se vremenu posreči obdržat.

Lepi konci so tam, lepi, a tako presneto odmaknjeni, vožnja se mi je zdela ena sama dolga jara kača... Sreča, da smo imeli kombi.

Že zjutraj so naši hribi zgledali čisto noro... še kar nekaj snega je s severne strani!

Potem smo se razdelili na dve skupini, ena je ubrala pot direktno proti vrhu Obel kamna, drugi pa smo šli malo pogledat še naravno okno na avstrijski strani in potem direktno gor.

Nobena od poti ni prav nič položna.

A je tista direktno malo krajša, čeprav ni prav nič nedolžna, strmina je precejšnja in pri sestopu je treba kar lepo paziti!

Na karti seveda pot na Obel kamen ni markirana. Jasno...

Druga skupina pa si je ogledala naravno okno, ki sicer ni daleč, do njega pa se pride po dolgem prečenju v levo in parih jeklenicah:

Okno je ogromno in ga s svojim telefonom nikakor nisem mogel slikat v celoti...

Potem pa gre avstrijska pot direktno gor na Obel kamen. Potka je res strma in prav nikjer ne popusti, kolena si kar dobro pogrizeš. Ni pa nevarna, tistih par jeklenic je dober pripomoček, edino zoprna je bila mokrota, ker je drselo. Ampak za navzgor ni bilo tako hudo, dol bi se najbrž bolj namatral.

Lepo enakomerno in nič kaj počasi smo kljub hudi strmini kar hitro prišli na vrh, kjer nas je prva skupina že čakala!

Dan je bil še vedno lep, sončen in razgleden, zato se nam ni prav nič mudilo. Malica, obiranje, gledanje naokrog... uživanje skratka!

Dol grede pa smo se le ustavili pri Potočki zijalki. Ojej, prvič sem bil tukajle, prvič! Me je kar malo sram... Pa še odkritelj najdb je bil v moji mladosti naš dolgoletni sosed.

Lučke gor na glavo in raziskovat, ni druge! No, prav daleč nismo prišli, smo bolj pohodniki kot pa jamarji...

Potem smo bili pa že dol... pri najvišje ležeči turistični kmetiji Rogar. Se odžejat in namalicat, ker smo bili pridni.

No, Tamaučku vse skupaj ni bilo nič, zato je skakal gor in dol kot navit, le sem in tja se je delal, da spi in počiva. Ah, pa ne zdrži takole več kot sedem sekund.

Ko pa smo le dvignili svoje zadovoljne želodčke od gostilniške mize, pa se je zgoraj že začelo oblačiti, sem in tja se je slišala tudi kaka redka strela.

Do naslednjič, torej! Enkrat bo treba celoten greben Olševe prehodit, mar ne?

Na poti proti domu nas je potemvečkrat ujela nevihta. Ja, zgodaj je treba it, čimbolj zgodaj, sploh v teh vročih dneh!

Strmina je nanesla le 6,82km, do okna 55 minut, na vrh slabo uro, dol uro in pol, vse skupaj je naneslo kar dobre 4h in 871 višincev.

Olševa zdaj ne bo več taka neznanka in skrivnostni greben "tamle nekje zadaj". Končno, dolgo je trajalo!

Tags:

domači kraji | pr norch

Kriška planina

by piskec 23. maj 2011 14:18

"Na Kamniški vrh greva; dve, tri urice pa sva nazaj doma! Točno vem, kje in kako!"

Me je prepričevala in - jasno! - tudi prepričala.

Ampak pazi, glej tole!!!:

Tistole tam zadaj je Kriška planina! Kriška planina, ne Kamniški vrh! In to spodaj! Sicer čisto malo spodaj, a vseeno spodaj, pod nama!

Aha, velika pohodnika, raziskovalca in udeleženca trekingov, poznavalca GPS naprav in sledilca kompasov, še ena velika brca v temo, kaj?!

Takole znam najedat ure in ure. In tudi sem. O, ja, sem!

Hotel sem namreč nekaj povsem nežnega, nezahtevnega, brez adrenalina, brez buljenja v prepade, brez prečenj strmih trav. In, kao, Kamniški vrh je bil najbolj pripraven.

V rokavu pa sem imel seveda skrite želje. In - se mi vedno bolj dozdeva - da tudi Helena. Svojo prvo sem kar hitro zahteval - greva čisto od spodaj, od Calcita, prek mosta in skozi Županje njive. In sva šla.

Tu se mi zdi še najmanj kmetij, dvorišč, spuščenih in privezanih psov, asfalta. Je pa en siten in strm kolovoz in gozd, ki brani pred soncem in vročino. Le da tokrat sonca ni bilo, ker pa se je pripravljalo na dež, je bilo tako soparno, da je od naju že po desetih minutah kar teklo.

Sem in tja kak krasen razgled, drugače pa v samoti lepo v gozdu.

Ko prideš ven iz gozda, pa ostane le še tista strmina do vrha. Res je strmo, a to me ne moti, si hitro na vrhu!

Na vrhu se nahaja celo zavetišče,

ki je čisto solidno opremljeno, največ pa ima seveda pametnih izrekov. Pod tega sem se seveda moral usest...

Potem sva jo mahnila po grebenu, ki je super razgleden in je resnično vreden, da ga prehodiš v celoti! Gor in dol in gor in dol, vrhov, vrhcev in vršičkov ne manjka!

Potem pa se je začelo! "Saj sem tukaj že šla! Seveda je prav", je rekla. Pa ni bilo prav ne po karti, ne po terenu. Sem se pritoževal in pritoževal, a Helena ni popuščala: "Naprej greva, samo naprej!"

Zgleda, da sva imela oba neko skrito željo. Sicer nisem povsem prepričan, a če bi Helena hotela obrnit, bi pa najbrž jaz hotel naprej... Tako pa sem se le jezil in nergal in nergal in nergal.

Ko so se srečale poti, sem nergal še bolj, saj je bilo že vse kar nekam strmo, v bližini so se risale prepadne skale, pot pa je bila vedno slabša, pokrita z debelimi plastmi povsem suhega listja, ki je drselo kot led.

Lepo markirana pot, tu ni kaj reči, a se vidi, da jo prehodi pet pohodnikov na leto. Ali pa je samo slabo vzdrževana. Pa še ta slaba letošnja zima in suha pomlad, ko listje sploh zgnilo ni in ga je še vedno toliko kot jeseni. Najhuje pa je - vsaj mene to presneto razjezi -, da je pot povsem napačno vrisana na karti Grintovci, 1:25000. Kartografi in pol!

Potem sva kar rinila in rinila in se delala, da ne veva kam greva, čeprav ne moreva toliko mimoudariti in sva točno vedela, kam prideva.

In sva seveda tudi prišla.

Ja, oddajnik že čisto blizu, Kriška pa celo malce spodaj. Se mi je hitro utrnilo, da je bilo to obema tista skrita želja... Kdaj pa bi šel od Calcita prav namerno proti Krvavcu, čez celo to pot? Komu se pa da? Ponavadi se kam višje pripelješ, greš od kje drugod... tako pa sva se oba prav lepo presenetila.

Je bilo pa treba priti še dol. Po sosednji poti. Glede na odličnost naših kartografov in kakovost zemljevidov sem upal, da bo vsaj približno prav vrisana. Me je nekdo uslišal in pot je bila točno tam, kjer bi morala bit.

Lepo označena, a enako kot prejšnja - trije, štirje pohodniki na leto... in prečenja strmin po suhem listju.

Sem malo klel in grdo govoril, ampak adrenalin mi gre na živce. Ga čisto nič ne potrebujem, odvečen mi je, le zmatra me.

Malo pritoževanja in malo nerganja, ravno toliko, da sva hitro ugledala planino Osredek pod nama!

in kmalu tudi ugotovila, katero je tisto križišče, ki je tako dobro označeno, da se vsak zmede, če že ne izgubi...

Markacij je že veliko, a zdi se, da kamničani zelo radi šparajo pri tablicah.

Na planini Osredek prideva do sveže vode:

a ni še konec! Še malo adrenalina bo šlo skozi moje žile, še malo!

Je pa tako, da je zadnji nevarni del še najbolj nevaren, a mene ne gane več. V žilah ni več prostora za kaj dodatnega, briga me! Čeprav tale pot res ni ne vem kako dobro speljana, prej ali slej se bo vse skupaj na hitro odpeljalo v dolino... Ali pa bo kdo le nerodno stopil.

Po do doline je potem dolga in se kar vleče. A se vmes najde en tak lep travnik:

s katerega so prekrasni razgledi - v levo:

in navzgor:

Se pa moraš za te prekrasne razglede seveda prav posebej pripraviti, oziroma takole se moraš naštimat:

Mislim, da mi je bilo potem vse tisto nerganje nekako oproščeno. Jaz pa itak nimam kaj zamerit, saj je jasno, da mi je bilo nadvse všeč! Včasih sem pa res sitnoba, še dobro, da Helena to dobro ve in le počaka, da me mine...

O, ja, res je bilo prekrasno. Še posebej, ker se je kar naprej pripravljalo na nevihto in dež - v tem stilu:

Še kratkih rokavov nisem imel s sabo! Ah, vremenarji.

Tiste napovedane tri urce so se razlezle na 5:31h, ravno toliko kot najina nasmeška. 17,36km, nabrala pa sva kar 1500 višincev. Do Kamniškega vrha sva rabila 1:30h, do Kriške še uro in pol, ostalo pa dol.

Imel pa sem še eno skrito željo, ampak vse pa ne gre v en dan, ne? Da jo bom lahko enkrat povezal z Rigljem in Veliko planino. Ampak najprej moram vedet, kje priti dol v dolino Korošice. Do tja, kjer je bil označen odcep, sigurno ne grem, mora biti kak prej. Bo treba torej še raziskat, ne?

In tako sva si naredila - sicer majhno - a prav prisrčno avanturo. Za kilavo sobotno dopoldne, ko bi moralo deževat, kar ok, kajne?

 

Tags:

domači kraji | pr norch

Rigelj

by piskec 21. maj 2011 18:28

Čeprav sem rad sam, ne morem reči, da sem samotar. Tudi kak veliki raziskovalec nisem, vsaj samostojen raziskovalec ne.

Meni je kaj takega, kot je naredila Helena, pravzaprav kar malo tuje.

Grozno rad hodim v hribe in naokoli po svetu, a nikakor ne sam. Samemu mi je preprosto dolgčas ali pa sem ravno toliko len, da se ne morem odlepiti od doma. Če že kdaj kam grem, si izberem običajna mesta, običajne poti, kraje, kjer sem že hodil, kjer sem že bil, kjer vse poznam, kjer me nič ne more presenetit.

Na Veliko planino na primer. Že to, da grem na Kamniško sedlo sam, mi povzroča težave...

Glede na vse povedano, me je potem zadnjič spet povsem presenetilo. Oziroma sam sebe sem spet presenetil, kar sploh nekako rad počnem... Ker je bil za vikend napovedan dež, sem bil ves jezen, med tednom pa tako prekrasno vreme!

In ni bilo druge, nekam moram skočit! Kam pa? Na Veliko planino, jasno! Hm... kaj pa, če bi šel čez Rigelj, a? Po neoznačenih potkah, kjer si že tako dolgo želim?!

Aja? A upam?

Pa sem nekako zbral pogum, za velike želje je pač treba malo potrpet, odpeljal Tamaučka v šolo, svojo rit pa v Kamniško Bistrico, pod Kraljev hrib.

Čeprav je neoznačeno, je pot lepo opisana, za šalo jo opravljajo tekači, kaj bi se bal, kaj ne bi šel!

Seveda s seboj nisem vzel nobenega zapisa, le karto sem si spravil (neverjetno!) v nahrbtnik. Le da bi se moral najbrž izgubit popolnoma, da bi jo kdaj ven vzel... Tako sem raje po glavi podil vse spisane besede, ki sem si jih zapomnil.

No, vsaj zapomnim si veliko in pravzaprav vedno vem za vsak odcep, pa čeprav še nikoli tam nisem hodil...

Če sem kdaj mislil, da sem videl veliko čemaža, je bilo tole potem nekaj še večjega! Celo pobočje polno, polno!

Ker sem sam in spodaj še ne diham tako hudo, splašim gamsa čisto blizu, potem pa se le zaženem v hrib.

Točno dvajset minut potrebujem do razpotja. Me je seveda skrbelo ali sem ga že zgrešil ali ne... no, pa ga nisem. Sicer pa ga je težko zgrešit, ker naj bi šel tako ali tako naravnost, lažje ga je zgrešiti, če greš ostro desno proti Sivniku.

Nekdo je na novo vrezal v drevo en X, da se ja ne bi človek zmotil...

kljub temu, da je sosednje drevo že tako ali tako porezano v celoti... ta zadnji čurimuri je bil Mambo, ki ima najbrž sam sebe za velikega ljubitelja gora in narave. Jasno, ne?

Zgrešil potem nisem, sem šel prav, so se mi pa potem nekaj časa tresle hlače po tistih strmih travah. Tukajle sem nekako sklenil, da tu ne bi šel rad dol, ne, obratna smer ne bo zame! Čeprav bom moral enkrat opraviti s temi strmimi travami in ozkimi potkami počez čez njih. A se to sploh da? Opravit?

No, na koncu trav je pravzaprav tole zgledalo kot nek Rigelj. No, vsaj tako bi si jaz predstavljal rigelj. Še faco se da opazit na njem.

Ozko, ozko in strmooooo. Ampak se kar nisem dal, gledal sem gor in šibal naprej.

Sem in tja so me razveseljevali razgledi, kaj veliko pa jih vseeno ni. Gozd je v večini pregost, kar pa je mogoče dobro poleti v vročini.

Čemu in zakaj je potem tablica kar tam nekje na sredi? Da ti pove, da je pot zahtevna? In da moraš nazaj ali kaj? Ha, trave so za mano, ni šans, da bi šel nazaj!

Strmina gozda potem kar naraste, a v gozdu je to povsem drugače kot na travah. Potka je sicer vedno manjša in vedno bolj polna listja, a vseeno še čisto ok.

Tole razpotje me malo vznemiri, ne spomnim se ga iz opisov. Še dobro, da je neka stara markacija, bolj izrazita pot namreč vodi naravnost!

A se s tem ali sem prav zavil ali ne, ne ukvarjam kaj dosti. Razgledna točka pravi, da sem na pravi poti!

Razgled je fantastičen, navdušen sem kot kak mali paglavec. Telefonarim in vsakemu, ki ima pet minut povem, kje sem... Celih deset minut stopicam po kvadratnem metru nad prepadi, a sem preveč navdušen, moj vedno prisotni strah sploh ne pride do izraza.

Potem pa le še zadnji skokec - zakaj je tu tole leseno varovalo, mi tudi ni jasno... ampak, kaj pa jaz poznam lovce, ne?

In sem že na planini, juhu! Tole pa je minilo en, dva, tri!

Mimo par koč in kar počez po milijonu potkic tjale gor, proti Zelenemu robu.

Zgleda daleč, pa si tam v desetih minutah. Obiskovalcev sredi tedna bore malo, le s kakšnim stanovalcem se da pokramljat.

Dan je lep in topel, a na planini malo piha in za premočenega pohodnika to ni dobro. Arcnija iz resja in čaj me okrepčata, razglede gledam skozi okno in uživam. Zadovoljen, da sem šel! Zadovoljen!

Dol bo treba seveda po drugi poti, čez planino Dol. Enkrat sem tam že hodil, takrat je nekaj škropilo in me je bilo spet strah zaradi gostov in tamaučka, morda bo tokrat kaj drugače!

Zastavil sem v stilu trekinga. Z malo teka...

No, teh poti med Šimnovcem in Konjščico ni vrisanih. Je pa dobro vedeti, če se mi kdaj ne bo dalo gor na Zeleni rob rinit - grem lahko počez.

Uuu, je letelo dol. Do planine Dol je šlo kot...

... kot tem kolesarjem. Sledi sem slikal šele tukaj na travi, a se po celi tej poti radi vozijo, ker je kar nekaj razrito. Meni sicer ni hudega, tudi pohodniki rijemo, bo pač treba pot malo večkrat popravljat. Vidiš pa kake skoke, ki so... huh, tudi peš si ne bi upal tam, kjer kakšni skačejo z bicikli...

Pa tudi kake hitrovozeče pošasti ne bi rad kje na blizu srečal... Sredi tedna se mi tega ni bilo bati, vsaj upal sem tako.

Pot navzdol je bila pravzaprav krasna in je minila res hitro. Najbrž tudi zato, ker sem bil kar hiter... Kar sem opazil šele, ko sem začel bremzati v dolini.

Lahko bi šel po cesti, pa sem raje zavil navzdol skoraj do parkirišča, da sem lahko še pet minut nazaj v hrib hodil. Kar pomeni: drugič pusti avto kar na parkirišču spodaj, ne bo prav nič drugače!

Kar lep krogec sem naredil!

12,2km, 1300 višincev. Gor sem rabil 2:05, navzdol pa le 1:15, pa še to do planine Dol pol ure. Zame presneto hitro, sem preizkušal kolena, ki spet niso prav nič protestirala. Bi moral višje, dlje?

Tole je enkraten izlet, preverjeno! Zdaj pa samo še Sivnik, Gamsove streže, Konjsko dolino, Kuklarje, Martinj stezo in bom še bolj zadovoljen!

Tags:

domači kraji | pr norch

Mura Challenge 5

by piskec 19. maj 2011 17:17

Petič zapored! Petič!

Saj smo šteli in šteli, na koncu pa le uporabili prste. In res - MC je bil tokrat že petič! Sploh še vemo, kako se je vse skupaj začelo, a?

Najprej si malo žalosten, da gre vse skupaj tako hitro, potem si pa hitro vesel, da si spet med prijatelji! In na znanem terenu...

Tokrat smo namreč ponovili zloglasno... najhujšo... mojo nočno moro... najtežjo... najdaljšo... naj-sploh in naj-oh vsega - Mura Challenge 1! Olala, to pa je nekaj!

Tudi Srčni postajamo vsak dan starejši, zato smo ekipo malo pomladili, za tek pa se nas je odločilo kar pet!

Seveda je bilo že v začetku jasno, da bo šlo na nož, tek na življenje in smrt, na zmago in večno slavo ali pa boleč poraz v izgubljenosti in pozabljenosti, zato smo začeli trdo, neizprosno in borbeno. Na vse ali nič, torej!

Bilo je vroče in soparno, a vseeno je bilo še vedno neprimerljivo s 33 stopinjami, ki smo jih imeli prvič. Tokratne razmere so bile torej blage.

Kje smo izgubili celih pet minut, kolikor smo tokrat porabili več, se nam niti ne sanja. Najbrž smo klepetali...

In smo še in še klepetali, tako da nas je imel še Tamauček dovolj in je moral kar lepo potegnit - tako počasi se pa sploh ne da tečt...

Jah, seveda, luštno je bilo, kako pa naj bi sploh bilo drugače? Mene tokrat ni bolelo prav nič, se vidi, da trening naredi svoje... Rado pa ni imel te sreče, Rajko pa itak ni mogel it po svoje in je moral z nama tečt.

4,4km, ej, 4,4km!

Koliko je bilo to včasih in koliko je to danes, po štirih letih? Nisem si mislil, ne... nikoli.

Tak dosežek ne more it mimo brez praznovanja in druženja, o ne! Veselje je potem kaj dobrega pojest in popit.

In čeprav nam je grozilo in grozilo vreme, se nismo dali motit. No, vsaj dokler ni padla temperatura pod 12 stopinj, ne!

Kaj pa bo nam en mali dež in mraz, ko pa smo opravili s to enkrat skoraj nepredstavljivo dolžino!

A smo se na koncu le še malo pogreli s čajem in jo proti večeru mahnili proti domu.

V družbi prijateljev je človek zadovoljen in vesel, zato upam, da bomo tole ponavljali in ponavljali!

Jaz sem pa zvečer padel dol, naporen dan je bil, še bolj naporen pa cel vikend... Slabih 87km naredim ponavadi v mesecu dni, ne pa čez vikend.

Ampak se je tokrat splačalo, super je bilo, super!

 

Tags:

domači kraji | pr norch

BicikeLJ

by piskec 16. maj 2011 13:09

Bicikelj je nov ljubljanski servis, ki je dobil kar nekaj podpore v spletnih skupnostih.

Si mislim zakaj, imet bicikle za vožnjo po mestu sploh ni slabo, še sam razmišljam, da se bom šel enkrat vozit gor in dol...

Kolikor gledam zadnje čase podatke, se zadeva odvija kar ok, kolesa se kar dobro selijo, kar pomeni veliko uporabe. Super.

Ker pa so podatki na voljo online in ker je smisel celega servisa, da so podatki javno, hitro in enostavno dostopni, sem jih še jaz vpletel v geoStik. Menim, da z načinom prikaza in s povezavo drugih informacij dodajam nekaj vrednosti. Podobno kot je z vidika enostavnosti in hitrega pregleda dobro naredil Miha.

Dostop do podatkov se nahaja v meniju Promet, kjer sta na voljo dve izbiri - pregled po številu razpoložljivih koles ter pregled po številu razpoložljivih ključavnic:

Dobimo števila razpoložljivih koles/ključavnic po lokacijah:

Postaja postane oranžna, ko ima pod dvajset procentov razpoložljivih koles/ključavnic, rdeča pa, ko nima na voljo nobenega kolesa/ključavnice več.

Ob dotiku ikone posamezne lokacije, dobimo osnovne podatke:

Pri kliku na ikono posamezne lokacije, pa se odprejo podrobnosti, kjer je informacij malce več, iStik pa si lahko dodamo tudi med priljubljene in tako vidimo število razpoložljivih koles/ključavnic skupaj z ostalimi informacijami:

Podatki se podnevi osvežujejo na deset minut, zato je za natančnost in pravilnost podatkov najbolje iti direktno na spletno mesto bicikeLJ!

Takole pa to zgleda v geoStik-u!

 

Tags:

geostik

Ob Žici 2011

by piskec 13. maj 2011 11:07

Ne, ne, da bi pa doma ostal in pestoval razbolelo koleno pa tudi ne gre!

Saj za naravnost je čisto ok, boli le pri hoji navzdol, tisti mali Golovček bom pa že nekako zdržal!

To vse sem si rekel že sredi noči, ob treh zjutraj razveselil Heleno, ker bom šel z njimi, šel spat za slabi dve uri in se zjutraj prebudil v novo jutro kot prerojen. No, skoraj... malo moram olepšat, no...

Lani sem s PST opravil kar dvakrat, ni hudir, da ne bi letos tegale opravil zadovoljivo, pa čeprav s podlago 49-ih km.

In smo začeli. Skoraj malce pozno, a vseeno zame še vedno zgodaaaaaj - 7:40, Fužine, KT8, smer CW. Leander, Tadeja, Helena in jaz. Gremo najprej napast Golovec! Da vidimo, kje smo.

Ja, je šlo čisto ok. Klanec dol pa ni šel ok, še vedno je bolelo, a klanca itak vsega skupaj nič ni. Malo pošepaš, pa je.

Priznam, da sem potem tam do Viča razmišljal,

da bo tale še dooolga in da bo težka, če bomo prišli naokoli. Nič novega torej, le malo sem zavil svoj znani izrek - "To pa ne vem, če bo danes šlo". Ampak res, prvih deset km je bil Tamauček kar nekam tiho, mrko je gledal v tla in hodil in čakal na svojo medaljo.

O, medalja, to pa je bila motivacija! Pravzaprav Motivacija, z velikim M!

Na Livadi je bila gneča, mi pa smo že prvič gledali za žulji.

Nekje sredi dolgočasnih Murgel - kjer smo srečali tudi borce s pošastmi - pa smo le nekaj pojedli in spihali nogice.

Pred nami je še dolga, dolga pot, a kar naenkrat gre vse lažje. Čudno...

Koseški bajer, Šiška, bunker pri Litostroju.

Do KAM? Kaj ste nori?!

Do AMZS se je res vleklo. Ooooo, ja, vleklo se je, ko kaka čreva. Potem smo pa tam obsedeli na stopnicah, si privoščili spet izdatno malico in malo počitka.

Potem pa začneš nekatere ljudi, ki hodijo v nasprotni smeri, srečevati drugič. In računaš, kdo je več naredil in kdo je hitrejši in razmišljaš, kako to, da si nekatere tako mimogrede zapomniš, drugih pa nikakor ne...

In to je bilo to! Tadeja je sicer že dobila žulje in se ni več hotela ustavljat, Tamauček pa je kar veselo skakal naokrog. Pa zaostajal, pa šprintal, pa tekal levo in desno... izbiral bližnjice, delal daljšnice... kot da ne bi nikjer bil in kot da ne bi... Ah, ti otroc!

Ker je bil najdražji sosed v Polju zaprt, nam ni bilo druge, kot da smo lepo stisnili zobe in pod mostom vzhodne obvoznice - kjer se nismo prepustili radostim bližnjice, o ne! - prišli do našega izhodišča!

Ja, trajalo je kar debelih 8:30, a se nam ni prav nič mudilo. Do 17h smo morali prit zaradi medalj, to pa je bilo tudi vse. Tokrat sem nameril 33,1km in prav na vsak km smo lahko ponosni! Bravo Tadeji za pogum in voljo in vse žulje! Bravo tudi Heleni in Tamaučku, čeprav se jima je na koncu zdelo, da sploh nikjer nista bila... s krogom sta opravila mimogrede!

Ja, jaz sem bil pa lesen, 82km v 24h tudi ni tako slabo, a lesen sem bil že zjutraj, popoldan pač ni bilo kake velike razlike.

Še dobro, da smo imeli s seboj dovolj hrane, predvsem pa pijače, dan je bil prekrasen in prav vroč. Poraba je bila na višku.

Potem pa hitro domov in se regenerirat za nedeljo. Saj se vikend sploh še ni končal!

Tags:

domači kraji | pr norch

24 ur hoje k Sv. Primožu 2011

by piskec 12. maj 2011 13:49

Nekatere stvari se ponavljajo iz leta v leto!

Tokrat sem se tegale udeležil četrtič.

A tokrat je šlo že z manj žara. Pravzaprav žara - kakor sem opazil kasneje - sploh ni bilo več. Kako to ali zakaj to, tega pa (še) ne vem. Veliko misli je šlo skozi glavo v nočnih urah, rodilo se je kar nekaj novih odločitev, pravzaprav povsem novo življenje!

No, tega ne jemat preveč resno, zadeva je predvsem simbolne narave, a to vseeno za seboj povleče določena dejanja in spremembe. Kakor je to pri meni že v navadi. Kar naprej je treba nekaj spreminjat. Drugače postane dolgčas. Kajne? Za filozofiranje pa bo še vedno čas!

Zgodilo se je natanko to, kar sem zadnjič napovedal. Jasno, saj sem napovedal skoraj vse, kar je možno, v smislu - nekaj od tega se bo že zgodilo in (spet) bom imel prav.

In - kakor vidimo - spet sem imel prav!

Edini plan je bil, da plana ni. Prvi vzpon in spust pa sta pokazala, kako se bo zadeva odvijala. Nekateri bi sicer rekli, da sem šel počasi, a sam dobro vem, da sem šel hitro, hitro, prehitro. Obračal sem na uro in četrt, kar je zame en velik Olala!

Seveda sem vedel, čeprav se nisem zavedal, da to ni najboljša taktika, a tako me je prijelo in tako je ostalo. S sabo se že dolgo ne prerekam več, nima smisla, vedno zmagam...

Pri 3x sem bil že za pol ure hitrejši od lani,

pri 6x pa sem bil boljši že za uro in pol!

Uau, seveda sem se za to moral kar dobro truditi, gor je šlo enkratno, dol pa je šlo tudi po večini v teku. No, ura in četrt že pove svoje, vsaj zame. In to šestkrat!

Pa sem si obljubil pivo, če bom šestič vsaj za uro hitrejši od lani. In ker sem seveda bil - gor sem prišel malce čez polnoč -, sem ga tudi dobil in spil!

Heh, potem pa kar naenkrat ni šlo več. Že pot do dol v šesto je bila težka, celo mp3 sem si naštimal in zraven pel ter igral kitaro na palice - upam, da me ni nihče slišal - a je zunanja kolenska vez na desni nogi vedno bolj protestirala.

Potem sem se preoblekel - šele okrog enih ponoči sem oblekel majico z dolgimi rokavi, kratke hlače pa sem še vedno obdržal! -, se preobul v nove superge (mogoče pa kaj pomaga!) in se zapodil proti novemu obratu v sedmo.

Ja, gor ni problem, sploh ne! Vse ok, nič narobe, nič zmatranosti, koleno super, brez problemov!

Potem pa je bila pot navzdol ena sama muka. Na koncu sem že kar postrani hodil, samo da ne bi obremenjeval kolena.

In vmes... v tisti noči, okoli dveh zjutraj, z razbolelim kolenom, potacanim upanjem, z malce zaspanosti in v samoti gozdnih poti, sem naredil celo novo filozofijo mojega športnega udejstvovanja.

Uau!

Pravzaprav sem bil na koncu, ko sem šepajoč le prišel do avta, neznansko zadovoljen, že dolgo ne tako!

V trenutku, ko sem razrešil lastno večno vprašanje: zakaj me "zmaga" s +1 dela razočaranega, otožnega in nezadovoljnega, po drugi strani pa me "poraz" s sedmimi ponovitvami (lani 12!) lahko popelje v popolno zadovoljstvo in navdušenje, se je vse skupaj obrnilo naokrog in vse je postalo kristalno jasno!

In jaz sem se - ne da bi se ozrl - v še vedno topli noči usedel v avto in se - zadovoljen, vesel in do konca navdušen - podal sončnemu vzhodu in novemu dnevu naproti.

P.S.

Ker sem vedel, da tisti dan ne pridem več dol s hriba, me ni bilo na zaključni slovesnosti (pa še tisti krogec se je malce zavlekel, a o tem naslednjič), majico pa sem vseeno dobil par dni kasneje, ko sem šel vrnit številko.

Bi pa čestital vsem sotrpinom in norcem, s katerimi smo skupaj orali potke proti Primožu. Rezultati so neverjetni in meni kot človeku, ki se je vsaj malce spopadel s problemom, komaj predstavljivi! Čestitke!

Tags:

domači kraji | pr norch

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

  • Gremo čez Lošinj! (2)
    piskec je napisal: Marjetka, res je, Lošinj ima nekaj v sebi, kar nas... [Več]
  • Gremo čez Lošinj! (2)
    Marjetka je napisal: Prvomajske počitnice na Lošinju so meni še vedno n... [Več]
  • V meglo! (2)
    piskec je napisal: Sem se večkrat spomnil na tistikrat, medtem, ko se... [Več]
  • V meglo! (2)
    Wega je napisal: Precej znano... http://wega-lps.blogspot.de/2009/... [Več]
  • Pesem v noči (6)
    piskec je napisal: Bo treba enkrat eno raziskavo narest. Nč ne verjam... [Več]
Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP