Kamniško sedlo

by piskec 27. maj 2010 14:06

Končno sem odprl sezono!

Nekam dolgo sem čakal in zaradi snega odlašal in odlašal. Pa bi šel lahko gor že dolgo prej, a se kar nisem in nisem zbrihtal.

Predlani odprla sezono 31.5., lani "že" 24.5., letos bi ja morala biti prej gor! Jaz pa še vedno doma...

Potem pa je prišel tale lep teden... Ojej, tokrat se pa nisem mogel več obirat in iskat izgovorov! Je bilo treba kar it, izbral sem si torek, da bo ja vreme držalo in da spet ne bo kaj vmes prišlo.

Heleno (na žalost) v službo, Tamaučka v šolo, jaz pa ves opravljen v napad!

Na, že v Bistrici, ko sem parkiral, sem se skoraj stopil...

Pred Kamniškim imam vedno malce treme. Bogve zakaj, ampak imam ga za nekaj bolj "visokogorskega". Saj še sam ne vem zakaj, morda samo zato, ker ne grem večjkrat gor. S Planino takega izleta sploh ne morem primerjat pa čeprav se izkaže, da sta povsem primerljiva, vsaj po času in vloženi energiji. A pred Kamniškim še vedno vlada nek rešpekt.

Sicer je pa tako prav. Drugače izgubim strah in ga potem vedno kaj biksnem. Se mi vseeno zdi, da se na Kamniškem ni za hecat, najbrž ima kaj veze z zimo, snegom in podobnim, v snegu me tja gor ne spraviš...

Še preden sem se potem odločil, kako bom pa kaj hodil danes, sem že letel v ta prvi klanec do spodnje postaje žičnice. Meni ta najhujši klanec, takoj od začetka, jaz pa napadam kot nor.

Ojej, sem si rekel, sem že videl, kam bo vse tole šlo. No, potem sem si celo pot prigovarjal, da ni fora v tem, da se namatraš do konca, ni fora v tem, da vedno delaš neke lastne rekorde, da...

Pomagalo ni nič.

Studenček sem le pogledal, nič iz njega zajel. Še za fotko - ki jo naredim VEDNO - sem se moral prav prisilit, da sem se ustavil nekaj metrov naprej!

Ampak sonček je pa bil! In to kakšen! Vreme kot iz škatlice, meni je pa srce igralo.

Igralo in razbijalo. Jasno, ko sem pa kar gnal in gnal.

Na Pastircih... eh, kaj bi... letimo naprej!

Zadnja strmina mi je pa potem končno dala mislit. Snega na srečo ni bilo skoraj nič in si šel lahko mimo (spomin na padec je še živ!):

Po temle pa sem se začel počasi ustavljat. V glavi je začelo zvoniti, da sem totalen cepec, ker se takole matram, v čemer sem takoj prepoznal pomanjkanje sladkorja. Ampak ni bilo časa, da bi kak sladkorček sploh spravil po grlu... Ojejžeš. Kako je človek sam sebi še največji valpet...

Kar naenkrat sem bil potem pri Domu, kjer se je že sončilo kakih 6-7 ljudi, prava gneča! Jaz sem jo pa mahnil kar do sedla, če bi se tukajle zasedel, se ne bi več spravil do vrha. Tisti mali konček mi vedno povzroča težave, ko je treba začet in je glava naštimana za dol. Tokrat sem to torej obrnil. Dobra ideja.

Potem je bilo pa tako lepo gor, da nisem mogel drugega, kot da sem zasanjano strmel in slikal. Slikal in slikal. S telefonom, na katerega se seveda v takem soncu nič ne vidi. Pa me ni motilo, sem kar slikal.

Večina fotk je bila torej takihle:

   

Nekaj jih je pa na srečo vseeno uspelo! Obvezno je treba slikat Rinko, kaj veš, kaj se ji lahko zgodi...

in seveda koliko je kaj snega na Brani. Preveč zame! Sicer nekoga poznam, ki bi me rade volje teral tamle čez, ampak... ne, ne, raje ne. Tisti klanec mi že daleč vzbuja strah, še poleti se po melišču ne počutim najbolje.

In še zatrep Logarske, Savinjsko sedlo, Rinke in ves ta okoliš:

In NE, nisem pozabil na avtofotko, zdaj je ta že postala obvezna! Seveda sem se spet mrščil. Najbrž zaradi sonca, anede?

Ker pravzaprav nisem bil nič zmatran, sem vase vrgel eno ploščico in jo mahnil dol.

Kar je bilo spet svoje veselje, ker - jasno - spet ni šlo počasi. Kot da bi koga lovil ali pa kot da bi se mi mudilo.

Tale slika je zanimiva, ker je ponavadi ravno obrnjeno - gor grem v serpentinah, dol pa naravnost. No, tokrat je bilo ravno obratno, pa še to samo zato, ker se za dol še nisem ogrel, drugače bi šel direktno.

No, ja, mali fantki nikoli ne odrastejo, objestnost pa izkazujejo na mnogo načinov. Ta je še kolikor toliko dober. Kriza srednjih let, definitivno!

In en, dva, tri sem bil dol. V dolini srečal še Markuša, ki tudi vadita po okoliških hribih, tako kot vedno. Skratka nič novega.

Izlet je uspel. Saj v tako prekrasnem vremenu niti ne bi mogel drugače!

Zame tudi enkraten rezultat, za katerega bi še pred mesecem trdil, da je znanstvena fantastika. 1:55 gor, 1:10 dol. Glede na to, da sem zadnjič postavil najboljši rezultat na Planino, ki je zdaj 1:50/1:06, sta zadevi povsem primerljivi. Na Kamniško malce več višincev, na Planino malo dlje.

Kako dober začetek sezone, več kot zadovoljen! Zdaj lahko pa tudi bolj počasi hodim...

Tags:

domači kraji | pr norch

Končno Porezen!

by piskec 26. maj 2010 10:14

To naj bi bil zimski izlet! Pa se nikakor ni izšlo.

Večinoma vreme ni bilo naklonjeno in niti ni veliko manjkalo, da bi jo še to nedeljo vreme zagodlo. No, saj jo je, pa se nismo prav nič sekirali, dosti dolgo smo čakali na ta presneti Porezen.

Že v začetku marca sva šla z Markotom na oglede, gor pa smo uspeli priti šele konec maja. Ojej.

Šlo naj bi za družinski izlet, možni poti pa celo dve: iz Hudejužne in s Petrovega Brda. Za ta močne Hudajužna, za ostale Petrovo Brdo. Marko je bil dodeljen kot poznavalec poti tistim, ki bodo šli s Hudejužne, jaz pa ostalim.

No, od družinskega izleta je ostalo bolj malo, številna premetavanja in prestavljanja izleta pač naredijo svoje. Poleg tega je še čas opravil na poljih, tako da je bilo vsega skupaj le osemnajst Krtov. Ampak zato ni bilo prav nič manj luštno.

Mi smo s Petrovega Brda krenili bolj počasi, naša pot je kar krajša in manj naporna. Da ne bomo preveč čakali, smo si rekli in se počasi odpravili.

Počasi pač toliko, kolikor je bil počasen naš vodnik:

Jasno, da sem ponosen, celo pot je namreč hodil prvi, jaz pa sem ga moram bolj bremzati kot ne, saj bi drugače kar zbezljal in odtekel gor... Kondicijo torej ima, presneto dovolj kondicije! Pa še svoj nahrbtnik je nosil, skratka pravi pohodnik!

Nam se pa vseeno nič ni mudilo, le mene je malce skrbelo - kdaj me pa ne, anede? - kako bo kaj vreme zdržalo. Pozno smo začeli s hojo, prepozno!

Medtem ko smo mi počasi uživali in prav mirno hodili, se je druga skupina malo bolj trudila! Seveda, tam je pot kar nekaj daljša in bolj naporna. So pa po nji šli sami taki, ki imajo dovolj kondicije. Tudi Helena. Jasno!

Potem sem najino marčevsko strmino gledal le po fotografijah, zdaj se mi zdi še presneto bolj strmo!

Razgledi med potjo so seveda prekrasni, Črna prst me že matra! Triglav kot na dlani, na žalost že skrit v oblakih.

Naša skupina je potrebovala do vrha dve uri in četrt zmerne hoje, vreme pa se je ravno na grebenu začelo počasi kisati.

Ravno toliko, da malce posedimo

potem pa se bo treba skriti pred prihajajočo ploho:

Ravno, ko smo bili na vrhu, smo spodaj pri razpotju zagledali našo drugo skupino! Kot da bi bili nekje daleč, daleč spodaj! Strmine vršnjega dela so mi kar dale malo misliti, vedno sem si mislil, da bo zdaj v travi zgledalo manj strmo kot pozimi, pa je ravno obratno!

Zato jo je naša skupina kar mahnila skrit se pod kočo, za katero sploh nismo vedeli, da je odprta! Jaz tega, da je odprta nisem opazil niti, ko smo šli proti vrhu mimo nje, ne moreš verjet! Pričakoval sem, da bo zaprta, ker so nam v marcu tako rekli (da je odprta šele konec junija), nikjer ni bilo zaslediti nobenega človeka, zato smo jo mahnili kar mimo.

Tako da smo imeli namen počakati drugo skupino pri kasarnah, kamor bi se lahko zatekli v primeru dežja... Še dobro, da smo šli z vrha po drugi poti, ne čisto po grebenu (kakor smo šli navzgor) in da smo morali iti mimo koče.

Izkazalo se je, da je koča odprta in da je pred njo kar veliko ljudi! A? Spet škratje??? Kar ne morem verjet... prav lahko bi se zgodilo, da bi šli gor in dol mimo koče in ne bi nikoli sploh vedeli, da je odprta... Jaooooj!

Tako pa smo se lahko vsaj dostojno skrili pred črnimi oblaki, ki so kar dobro grozili spod neba.

Druga skupina je prišla slabe pol ure za nami direktno na vrh. Njih je ploha že kar dobro lovila, zato samo klik

potem smo se pa skupaj skrivali v koči. Je prišlo torej zelo prav, vroč čaj pa se meni itak vedno takooooo prileže!

Preden smo šli sva z Markotom seveda še obujala spomine in se spominjala vsakega drevesa, ki nama je dalo kakršnokoli oporo pozimi.

Potem pa jo je bilo treba mahniti proti dolini, vreme se je vedno bolj kisalo.

Malce je bilo mokro, a v gozdu se še ni poznalo, dež pa tudi še ni začel kako bolj padati, tako da smo bili pri planinskem domu na Petrovem Brdu prav v kratkem času.

Mi smo si tam privoščili dobro joto, Tamauček si je pa privoščil vse nas in vsakega posebej.

Vremenu se je potem zmešalo in ni vedelo kaj bi. Je torej malo deževalo, malo pa pripekalo. V desetih minutah je bilo torej vsega, povsem aprilsko. Sreča, da smo vse plohe lahko preždeli v domovih! Ha, organizacija in pol, anede!

Midva z Markotom pa tudi nisva mogla mimo znaka kar tako...

predvsem zaradi tele marčevske slike ne...

Tisti konci so presneto lepi. Na žalost nam precej oddaljeni, a bo treba še it. Črna prst me matra, pa Blegoš, pa Ratitovec, pa... ojej, eno samo življenje ne bo dovolj!

Tags:

domači kraji | pr norch

Kislo mleko

by piskec 19. maj 2010 12:46

Končno sem se sploh spomnil.

Pa končno je tudi sploh kolikor toliko toplo, da se sploh kaj naredi. Že tole malo je trajalo dva (hm, ali tri?) dni.

Skratka: sezona se je začela.

Malo sem ga snedel, ostalo pa je ostalo za seme. Za naprej, da se ga bo več naredilo hitreje!

Njami.

Tags:

Študija nekega ptiča

by piskec 18. maj 2010 12:06

Kar naprej. Noter in ven, sploh v času večerje.

Ok, to da nosi gosenice noter, še razumem. Kaj hudirja pa nosi ven? Pospravlja?

Morda pa drugo leto res spet naštimam rešetke na luknje, bogve kaj vsega boga imamo že namesto špirovcev... Morda.

Tags:

hiša

Nepospravljeno

by piskec 17. maj 2010 12:50

Zadnjič smo šli malce do Katarine, tako mimogrede kot gremo pač mimogrede kam vsak torek.

Se je na koncu nabralo za skoraj štiri ure hoje. S Tamaučkom, katerega smo spet morda preveč namatrali. Ali pa tudi ne, le spat je šel spet malce pre-pozno. Ima pa kondicije kot ta velik, ali pa še več, v hrib gre sigurno hitreje kot jaz. Tudi po štirih urah.

V Topolu je zgledalo kot da je vse zaprto, a smo le dobili super dobro in hladno pivce, ki je pasalo kot strela. Evo, še zdajle se kar začnem oblizovat...

Vreme je bilo čudno. Temno

mokro

a hitro vroče in soparno, a nas ni motilo. Zakaj pa nas bi?

Pišuka je blo luštno! Tako kot zmeraj, jasno!

So pa hecni tile ljubljančani. Pridni so, naberejo smeti kolikor jih hočeš, potem jih pa nihče ne odpelje... Se bo počakalo na akcijo pobiranja smeti drugo leto?

Ob vsakem takem naberku smeti začne kup še hitreje rasti, saj vsak misli, da pa tukaj pa res lahko odloži kar hoče. In hitro imaš divje odlagališče. Kakšni pujsi smo ljudje, kar ne moreš verjet!

Tags:

domači kraji | pr norch

Vsi bi radi več!

by piskec 14. maj 2010 10:10

Prav neverjetno se mi zdi, kje vse te že znajo pumpat in pumpat in pumpat. Še gate bi potegnili s tebe, če bi le šlo.

No, same države so tu pravi mojstri, ki ji nihče ne pride niti blizu. Se pa zato vsi učijo njihovih prijemov, takih in drugačnih, kar je - spet, kajne? - žalostno.

Načeloma hočem povedat nekaj čisto drugega, ampak mi je spet na koncu ostal grenak priokus, zato sem si moral dušo olajšat v prejšnjih stavkih.

Sem dobil knjigo iz Amerike! Kot jo vedno, ko gre kdo malce naokrog po svetu.

Super lepo, dobro, zanimivo, pravzaprav natanko takšno, kot sem si želel. Sicer pa sem jo kot prvo napisal na vrh listka z željami!

Tile paperbacki imajo seveda zadaj napisano ceno, zakaj točno ne bi vedel, je pa čisto dobrodošlo. Tako veš, da je tale stala 8 dolarjev.

Sem se potem čez par dni zanimal, kaj pa če si zaželim elektronske verzije? Najbrž ni problem, saj bo še ceneje! In ker imam zadnji čas možnost pogledat v sadno trgovino, ki me sicer noče priznat, sem seveda tja pokukal in zadevo primerjal.

Rezultat ni bil prav nič ugoden.

12 dolarjev? Za elektronsko verzijo, ki jo samo dol-poberem... brez tiska, brez... Hm.

Seveda, saj ni čudno, tile sadjarji so sigurno sprijeni do konca, grem jaz pogledat na amazon, tam še niso toliko pokvarjeni!

No, izkaže se, da so tudi tam (že) pokvarjeni. Kindle Edition 10.72$.

V čem je fora? Da moram tako ali tako že veliko odštet za bralnik? Pa naj dam še malce več za knjigo? Saj se ne bo poznalo, anede...

Klinc, se mi zdi, da ne spet nekdo za nekaj vleče in se dela norca iz mene. Kot ponavadi. Mi pa vsi še skačemo v luft in smo navdušeni do konca in še čez. Joj, kako lepo, joj, kako dobro! Kakšni kreteni smo, neverjetno!

Bom kar hodil v tistole knjigarno v sitiparku, tam imajo zadnje čase kar lepe zbirke paperbackov. Na tehle ultra dragih bralnih napravah bom pa še naprej prebiral zastonjskega Medvedka Puja, to lahko prebiram še petindvajset let in se bom še vedno narežal.

Tags:

osebno

24 ur hoje k Sv. Primožu 2010

by piskec 10. maj 2010 13:02

Predlani, lani in seveda tudi letos. Ni druge, ni pobega.

Kar tako nekako je bil tale dogodek zame kar nekaj osrednjega v letu. Že lani in tako tudi letos. Pa ne vem ravno najbolje zakaj.

Še manj bom vedel od letos naprej. Letos se je namreč nekaj zgodilo. Nek prelom, nekaj, kar ne znam natančno obrazložiti, sploh povedati, opisati. Na kratko lahko samo povem, da ni bilo tistega vzmemirjenja, ki bi pač moralo biti na takem dogodku. To je sicer zelo nerodna primerjava in razlaga in še zdaleč ne pove vsega, pa vendar se v tem trenutku še ne znam bolje izraziti.

Ja, zmagal sem, gor in dol sem prišel 12x. Dvanajstkrat! Še nedolgo nazaj si tega sploh predstavljati ne bi mogel, zdaj pa... In enajstkrat - kolikor sem zdržal lani - sem bil gor že okrog 11h, torej kakih pet, šest ur prej kot lansko leto. Seveda je to uspeh, popolnoma jasno!

Pa vendar... kaj mi hudiča manjka?!

Je narobe, ker sem šel potem ob 12h spat, namesto, da bi se pomatral in ne bi špilal turista? Je narobe, ker nisem bil gor trinajstkrat, kar je bila moja skrita želja? Je narobe kaj drugega?

Vseh razlogov najbrž nikoli ne bom vedel, nekaj pa jih lahko hitro identificiram.

Prvi - in eden močnejših - je sigurno ta, da sem psihično pogorel na celi črti. Preprosto povedano nisem bil pripravljen na kaj takega. Ne na celih štiriindvajset ur, ne na temno noč, ne na samoto, ne na napor in ne na presneto dolgočasno hojo. Glava ni in ni hotela sodelovati.

Drugi močan razlog pa je bil seveda pomanjkanje plana oziroma njegova popolna odsotnost. Na Primoža sem se spravil z edinim ciljem 11-12-13, nič pa zraven nobenega razmišljanja, kako do česa takega sploh priti. Nič!

In kako sem sploh lahko pomislil, da bi kaj takega špilalo? Da bom uspel? Saj je pravo čudo, da nisem po treh, štirih krogih obrnil kar proti domu...

Le svoji trmi se imam zahvalit za vseh dvanajst ponovitev, le trmi, ker glava je pogorela nekje okoli štirih, nekje v samotni temi drsečih korenin.

Ne, ne, ne gre to tako. 24 ur se jaz ne morem lotit brez plana, nemogoče! Še nekaj let ne bom toliko pripravljen, da bom lahko kar stopil na pot in potem vzdrževal stanje štiriindvajset ur! Zdaj pa še ne gre, treba je imet plan, plan počitkov, kaj, kje, kako se bom hranil, pil, dobil pivo, počival, vse to...

Če greš na tako preizkušnjo brez tega, potem te pač čakajo muke. Glava namreč v vsej tisti temni samoti začne delovati po svoje. Pet minut teži v eno smer, drugih pet minut v drugo, pa spet sem, pa tja, pa levo pa desno... in na koncu ostane v njej le ena ogromna zmeda in občutek tiste presnete neizpolnjenosti. Kot da nisi naredil vsega, kot da si pogorel, kot da je bilo vse brezveze, kot da... bi bilo bolje, ko bi ostal doma.

In ne, takega občutka ne maram. Ne, ne, nikakor.

Zakaj nisem šel trinajstkrat? Zakaj nisem naredil petnajst krogov? A?

Saj točno vem zakaj: ker se mi po vsej tisti kalvariji NI DALO. Ni se mi dalo potrudit, ni se mi dalo pomatrat. Kam so šle torej štiri ure lufta, ki sem jih imel viška?

Lenobe in turizma na takih preizkušnjah si ne odpustim tako zlahka. Pa čeprav je dvanajstkrat še tak presnet uspeh. &#*?=#"&#!

Ker sem bil brez plana, sem seveda začel kar tako... na hitro. Na uro in pol in še hitreje sem obračal, skupaj s pitjem, hranjenjem in vsem, kar pač paše zraven. Zame je tak čas pravzaprav nenavadno hiter, saj tudi, če grem le enkrat, ne pridem nič hitreje. No, in sem tako hodil in hodil in hodil. Obračal in obračal in obračal. Od začetka je šlo super, pa tudi malce kasneje je še vedno šlo super. Še v sredi je šlo super, pravzaprav je šlo super tja do ene šestkrat. Tiste nočne zgodnje ure pa postanejo zoprne, le še čisto majhen svet svetilke imaš, nekaj glasov, ki pičijo mimo tebe, vse ostalo pa tišina, mir in le sam si s seboj. In takrat je začela trpeti moja psiha, zaradi nepripravljenosti jo je metalo zdaj sem, zdaj tja, dokler skoraj nisem sklenil, da vse skupaj zapustim. Pa nisem, sem se zamotil s tem, da sem si obljubil za osmi krog pivo.

Joj, kaj sem ga čakal. Ampak sem ga pa le dočakal, sicer komaj, sem ga pa!

Toliko sem se ga veselil, na koncu pa mi sploh pasalo ni. Še zebst me je začelo in vse je šlo narobe. Zato sem potem dol kar tekel in potem v deveto spet fino šibal navzgor, me je kar presenetilo, tudi v devete dol je šlo s tekom, vendar le do polovice potem pa je nastopila kriza.

Taka, velika, ogromna.

Ki se me je držala potem do dol, ko sem iz teka prešel v čisto počasno hojo in še celo kot čreva počasno pot navzgor v deseto. Sem se komaj privlekel, k sreči je šel Marko takrat že z menoj, ga je že začelo dajati koleno.

Za v enajsto me je spet držalo pivo in to, da sem definitivno sklenil, da grem le dvanajstkrat in da se ne bom več matral. Le še trikrat dol, sem si govoril... in je nekako šlo. Po enajstem krogu, nekje okoli dvanajste ure pa direkt v avto spat. Ene dve uri in pol sem spal, ostalo pa je bilo poslušanje naliva. Sem bil še skoraj ponosen nase, kako dobro sem naredil, ko sem hodil prej, ko še ni bilo dežja...

Ob pol štirih pa v ta zadnje gor. Z marelo sicer, a vseeno odrešitev, zadnjič!

Pišče, odojek, pivo, rezultati, majica, pogovori, stiski rok, čestitke. Pravzaprav super, kaj se bom zdaj pritoževal! Plan je bil izpolnjen, skrita želja pač ne, vendar ni to ne prvič, ne zadnjič in - grem stavit - vedno težje bo, vedno težje, kar verjemi! Ja, lahko sem zadovoljen in ponosen, 84km in 5100 višincev pač ni mačji kašelj za enega takega stokilogramca, kot sem jaz! Koliko ene energije mora biti to, spraviti vso to maso tolikokrat gor in dol, kaj?!

Za drugo leto pa naj si le položim kak pameten nasvet - na pot pojdi s planom, madonca! Saj je vseeno, kakšen je, samo da je. Čisto lahko se odločim za naprimer šest hitrih, spat za šest ali še več ur in potem še šest hitrih? Mogoče le desetkrat, pa tisto hitreje? Kakorkoli naj že bo, naj bo vendar s planom! Bo mnogo bolje!

Ja, vem, vse te tegobe in težave bom pozabil, tudi meča bodo nehala bolet in kmalu bom spet lahko tekal naokrog kot mladi kozliček. Ima pa zabušavanje to prednost, da si hitro spet v formi in da drugega kot meča sploh ne boli. Zato hitro pozabljamo, hudi spomini bledijo, dobri pa se krepijo in postajajo vedno boljši, vedno zanimivejši in pravzaprav mi je vedno bolje pri srcu!

Jebemti dvanajstkrat, saj to pa kar nekaj je, no!

   

  

  

Nekje moram rezultate še staknit... sem hotel iz knjige prepisat, pa sem štiri kroge zapored pozabil s sabo papir vzet. Pozabil! Kot da sem sploh imel o čem drugem za razmišljat... O, ljuba duša!

Po slikah sodeč so bili časi takšni:

3x 20:32
6x 1:29
8x 4:52
11x 10:54
12x 16:40

Zanimivo bi bilo primerjati čase z lanskim letom... zjutraj sem letos vodil kar za cel krog, kar je za mojo hitrost kar presneto veliko. Vsaj s tega stališča bi lahko malo omilil nezadovoljstvo do sebe, sem bil hitrejši, to pa v vsakem primeru zahteva svoj davek!

Pa še slabo vest imam, ker sem Radotu preveč težil...

Ampak drugo leto pa na polno. NA POLNO!

Tags:

domači kraji | pr norch

Dolg dan

by piskec 9. maj 2010 11:31

Včeraj je bil en dooolg dan. Celih 24 ur je imel, tako kot vsak.

Pa vendar ni tako hitro minil kot vsak drugi običajen dan.

V tem dnevu sem namreč obračal kroge gor in dol na Sv. Primoža.

In naredil sem jih 12. 12!

Več kot zadovoljen, vendar tudi - kot vedno! - z grenkim priokusom. Vsak plan je samo plan in vsaka želja je le želja. Štiriindvajset ur je pa lahko tudi ogromno nekega časa. V katerem - če si brez plana - spreminjaš prioritete po tekočem traku.

Lahko pa sem več kot zadovoljen, tole naj bi namreč zneslo okroglo 84km in natančno 4.750 višinskih metrov. Whoa!

In ne, danes nisem povsem polomljen! Stopnic sicer ne maram, premikam pa se.

Tags:

pr norch

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP