Adijo, NLB!

by piskec 30. oktober 2009 18:53

Takole. Neko - kar dolgo, dvanajstletno - obdobje je zaključeno.

Malo se je že vleklo in konca kar ni hotelo bit. Veliko se je že pisalo in najbrž se še bo. Take odločitve pač okupirajo človekovo razmišljanje in delovanje, ne more drugega bit.

Lahko bi pisal na dolgo in široko, pa zdaj (še) ne bom. Je treba vso stvar pogledati s kritične distance, ki jo lahko zavzameš šele čez nekaj časa. Se je pa nekaj stvari prav lepo poklopilo tale zadnji teden, zato sem prav zadovoljen. Prehod je namreč stekel brez kakršnekoli težave, pa bil sam prehod še tako hud.

Priprave in usmeritev telesa in duha ponavadi pomagajo.

Ne, ni mi žal in - kakor poznam sebe - mi ne bo. Imel sem se fino, nekaj lepih in dobrih stvari smo naredil in sem naredil. Lahko sem popolnoma zadovoljen, vendar pa je prišlo novo obdobje.

Če ne bi poskusil, si nikoli ne bi oprostil. Oziroma: kako naj vem, če ne grem?

Tags:

osebno

Represalije

by piskec 29. oktober 2009 07:11

Kako je ta človek prišel do svojega maratona mi sploh ni jasno!

Vedno je le poležaval. Mi smo trpeli in se matrali, on pa - ležal...

Ata Smrk, a?

Tags:

pr norch

Razdolževanje

by piskec 28. oktober 2009 12:42

En tak dolg spisek imam. Pa milijon podpisov rabim.

Moram kar začet, drugače ne bo nikoli konca.

Zadnjič sem vrnil umts kartico. V ponedeljek dlančnika. Včeraj prenosnika. Danes telefon.

Jutri dam kartico, v petek namizni računalnik. Potem je s tem delom življenja nepreklicno konec.

In jaz se - kljub neštetim strahovom - veselim kot malo dete!

Vse niti mojega življenja so v mojih rokah in edinole jaz sem odgovoren zase. Ovire so le v lastni glavi.

Če to ni vznemirljivo... kdo - hudiča - pa sploh potrebuje adrenalin?!

Tags:

osebno

14. Ljubljanski Maraton

by piskec 26. oktober 2009 11:48

Ja, LM je en tak velik dogodek, kjer preprosto moraš bit.

Vsaj do včeraj sem tako mislil. Zdaj pa ne vem več, kako bo vnaprej...

Ampak. Začelo se je včeraj že zelo zgodaj, Helena je vstala že ob 5:15. Jaz sem lahko še poležaval, saj sem imel začetek šele ob pol enajstih. Ampak vseeno je bilo kar nekaj gužve. Bogve zakaj, najbrž tudi vznemirjenost nekaj prinese, bi rekel.

No, Helena je že zdavnaj šla in jaz sem se še dolgo vrtel okrog po hiši, vse že pripravljeno, nič za počet. Pa sva potem končno s tamaučkom šla, nekaj čez osem. Kar se je izkazalo za čisto dobro taktiko, saj pri kinu vič ni bilo več prostora in sva morala iti malo dlje, med ulice. No, pa ni bilo hudega, le proti centru sva jo tako mahala, da je moral imeti tamauček kar svoj maratonček. Saj je bil zadovoljen, ker ga zaradi tekanja ni zeblo. Zjutraj je res še bilo bolj ubogo vreme, le upal sem, da se je Helena dobro oblekla...

Potem sva morala hitet do koornkašev, jih pozdravit, pogledat in zaželet srečno. Tudi kofeta si nisem mogel privoščit, je bilo že treba na cilj čakat in slikat Heleno. Seveda sva bila kar malo pozna, tako da si nisva mogla izbrat kakšnega dobrega prostora, od tule sva videla pa le dolgo, nepretrgano reko tekačev... Kdo pa bi tu koga opazil???

No, tudi midva je nisva! Sem se pa vmes spomnil, da sem doma pozabil...

Jureta!

O, madona, kako so se mi kar zašibila kolena, leden pot me je oblil... direkt na telefon: Jureeeee... Ker ni imel moje številke, me niti klicat ni mogel, še sreča, da ga je potem njegova mama odpeljala v Ljubljano. O, madonca, človeka bi moral pobrat v Dobu, jaz sem pa čisto pozabil. Pozabil. Pozabil. Pozabil.

Injekcija adrenalina. Direkt.

Še sreča, da Jure ni tak paničar in mu je čisto lepo vse uspelo. No, jaz bom imel še dolgo slabo vest. Kar je seveda povsem prav.

Heleno sem potem našel, se preoblekel, dal vse njej, tudi tamaučka in smo šli... proti cilju. Se malo ogrevat, iskat ostale in se psihično pripravljat. In se naprimer - postavit v pravo razdaljo od starta, kar se ogromno tekačev sploh ne zna. Zgužvajo se za ta najhitrejše pa čeprav potem tečejo dve uri dvajset! Ne vem, zakaj so ljudje taki in zakaj mislijo le na lastno rit, za vse ostale jih pa prav briga? Tekači, japajade!

Kar poglejte rezultate - tam, kjer sta neto in bruto povsem skupaj, uvrstitev pa v drugi polovici... Eh. Jaz sem do starta potreboval pet minut in pol. Kar pomeni, da sem se postavil povsem pravilno!

Jah, nič, potem smo pa kar šli... Sem se hotel držat zajčka na 4:30, ampak sem po dveh, treh km odnehal. Je bil za malček prehiter, jaz pa nisem vedel, kako mi sploh bo na tehle 21. Zato se nisem preveč trudil, do konca je še dolga, sem si govoril.

In potem smo tekli... v Dravljah sem jih še imel nekaj zraven:

Potem pa vedno manj... kar naenkrat je bilo vse prazno...

jaz pa sam samcat...

Le sem in tja kdo, sem se že spraševal ali nisem kje kiksnil?

Kakor se vidi, mi je bilo presneto dolgčas. In to kljub navijačem, tekačev, gužvi ipd. Vse skupaj mi je najedalo živce in nič se mi ni dalo, tekel pa sem kot stroj. Sicer počasi, a vztrajno, več ali manj sem tempo držal kar naprej enak. Vmes pa malo sms-jal, slikal, pošiljal slikice na inet in podobno. Kaj pa čem drugega?

Po desetih km je bilo kar lažje in kar naenkrat je bil tu šestnajsti km. Potem so se pa že začele oglašati sirene in še preden sem zavil na bratovševo, so mi že bili za petami:

Komaj, da sem jih videl! Za fotko sem se prav pripravil že prej, ker sem vedel, da bo naredilo le vuuuš!

Potem pa spet tek, pa voda, pa tek, pa voda, pa tek, pa voda, pa tek, pa voda... no, približno. Nekako tako. Kar naprej je bilo nekaj in kar ne moreš in ne moreš izklopit. So navijači potem je že voda. Pa napitki. Pa navijači. Pa ta prva ženska mimo. Pa... Uhhh, na koncu mi je šlo vse že kar malo na živce... pa pojma nimam zakaj!

Po uri sodeč sem potem začel malo hitreje, zadnja dva km sem malo, ampak res malo, pospešil. Dva km pa vem, koliko je to, kajne? Se ni bilo bati, da bi potem na koncu skupaj zlezel. Čeprav sem prišel čisto lepo do 192 obratov, kaj več kot le samega konca v tem tempu ne bi nikakor zmogel.

Postavitev moči je bila torej zame povsem optimalna. Vse, kar bi bilo hitreje, bi že lahko rezultiralo v čisto izčrpanje ali celo kaj hujšega. Morda sem le enkrat, nekje okrog Brda, nekaj zaspal in je padel pulz pod 170. Drugače pa lepo v povprečju 172 obratov. Za 21km kar veliko, a se je izkazalo, da gre!

Zaradi tiste špice na koncu sem pa bil zmatran, ampak kam bi pa prišli, če bi v cilj pritekel kot turist?

Torej sem se čisto lepo potrudil.

Potem pa še na obveznega piščanca pod Šmarno goro. Krti. Letos smo bili res pridni, kar veliko nas je šlo!

Jaz sem seveda najpočasnejši, ampak eden mora tudi to bit, anede?

Sem pa zato več piščanca pojedel. In na koncu nisem vedel ali sem bolj zmatran od teka ali od hrane... Eh, kot vedno! Se pa danes počutim čisto ok, noge so malce res lesene, a nikakor ne preveč. Toliko, da vem, da sem tekel. Kar pa je tudi prav.

In moj prvi polmaraton je bil tako končan. 2:21:44. Obljuba, dana v prednovoletnem času mojim Srčnim pa izpolnjena! Letos moram resnično pazit, kaj govorim in obljubljam, drugače bom gledal dva presneto dolgočasna kroga...

Me pa skrbi par stvari. Takih, čudnih stvari. Prva je ta, da me cestne dirke sploh ne veselijo. Druga pa je ta, da mi tale, včerajšnji maraton sploh ni prišel do živega. Sploh ne. Čisto nič. Na žalost me množica ni navdušila, navijači me niso ponesli zadnje metre... Kako in zakaj? Je tretjič že dovolj? Se res tako hitro naveličam prav vsega?!

Zavedam se, da bi mi bilo bolj všeč, če bi se včeraj podil po našem Ciclju, Murovici, se matral proti Jarškemu, na Sedlo! Kar nekaj pomeni, kajne?

Vendar pa, če pogledam v prihodnost, res je, morda me cestni maratoni ne bodo več privlačevali, a nekaj takih tekem se bo v vsakem primeru treba udeležit. Sladkih6, Formaraton in najbrž tudi 15. LM.

Ja, LM je en tak velik dogodek, kjer preprosto moraš bit.

Tags:

pr norch

Izpolnjena obljuba

by piskec 25. oktober 2009 18:16

Jah. Obljubo sem torej izpolnil.

Izpolnil sem tudi zadani si čas. Skratka, danes je bil čist super dan.

14. Ljubljanski Maraton, 21 km, 2:27:18 bruto, kar je naneslo 2:21:44 neto.

Več, kot bi si pravzaprav lahko želel.

Tags:

pr norch

Trema

by piskec 24. oktober 2009 16:24

Zadnje čase bolj malo pišem o svojih treningih in izletih. Bolj jamram (kot pač vedno), kako nič ne treniram in tako naprej.

Pa niti ni to tako res. Le jamrat je fino in sčasoma se kar navadiš. Jamrat. To pa seveda ni fino in počasi bom moral malo pazit, da mi ne preide v navado. Nisem več najmlajši in res ne bi bil rad stara sitnoba. Čeprav se mi včasih zdi, da se prav v to spreminjam. Je pa najbrž res, da sem v teh letih mnogo bolj zahteven in da se ne dam odpravit kar tako. Pri dosti stvareh potem kar težim in težim, ker preprosto nočem samo zmignit z rameni in bit v tem sveti indiferenten.

Ker se mi zdi, da je indifirentnosti in ignorance popolnoma preveč in se stvari dogajajo kar tako. In le zato, ker nihče ne povzdigne glasu. In se nobenemu ne da. In... in... in... Če sem pa zaradi tega siten, pa tudi v redu. Briga me.

Čaki, nekaj povsem drugega sem hotel povedat, pa sem zavil nekam drugam.

Z Wego sva v zadnjem času kar ene dvakrat napadla Gradiško. Enkrat sem celo pritekel tja in potem naredil še dva kroga. Aha, seveda! Vse za kremšnite! No, takrat se je nabralo kar 14km. Zame super. Naslednji teden sva naredila pa dva kroga, je že zadnji teden pred tekmo in je treba počivat... Že to veliko pove, da sem drugič pozabil uro in da mi je bilo povsem vseeno kaj in kako tečem... Hm? No, tale tek mi drugače je kar šel, čeprav bi v začetku dal vse, da mi ne bi bilo treba. Gradiško mi tudi še vedno ne gre in ne gre, ravno odtečem dva kroga, ko se šele dovolj ogrejem za tiste klance, ampak po dveh krogih mi je pa tudi že toliko dolgčas, da se mi ne da več. Kaj torej naredit?

Z otroci smo šli zadnji lepi dan na Primoža. Uuu, še Helena je tokrat rekla, da je prvič, kar se sploh ni poznalo, da imava otroke s seboj. Kar pomeni, da smo kar šibali. Sicer pa res, sem jih kar fino motiviral in smo leteli malo gor in malo dol in spet malo gor. Čisto lahko bi rekel, da je bil to tak intervalni trening. Na koncu smo si zaslužili še manjšo snežno ploho.

Potem pa sem jo v enem od zadnjih letošnjih dni dopusta mahnil spet na Malo planino. Že dolgo nisem bil tam in v ponedeljek sem cincal in cincal in cincal. In ravno, ko sem se odločil da grem (malce preden sem na kavču zaspal), je klical še Mare. Pa sva šla skupaj, tako je sigurno mnogo lažje. Me je pa seveda gnal in gnal! Uuuu, sem se nadihal!

Ampak cel življenje bi si očital, če ne bi tisti dan nikamor šel! Pri takem prelepem dnevu je gor srce igralo in igralo in igralo! Požrl bi se, če bi doma ostal, res!

Jarški dom je bil "v ponedeljek zaprto" (ne moreš verjet, od kdaj pa to?), zato sva zavila v Domžalskega. Na čaj je pa bilo treba it. Tam sva pa zato srečala Roziko, ki sva jo skoraj pohodila, tako majhna je še!

Gor je čisto malo snega, največ ga je bilo na cesti, napihanega:

Kakšno jezero, ki pa se nahaja v bolj zatišni legi, pa je tudi že zamrznjeno:

Ker me je Marko gor gnal ko hudiča, sem seveda naredil rekord, sicer za pet minut, ampak pet minut je pa pet minut! 1:51 torej. Uau, mogoče pa iz tega fanta še kdaj kaj bo! Saj sva se kar trudila, čeprav do Primoža je šlo normalno - 40minut nič manj. Bi se moral najbrž prej ogret.

No, ja, tudi dol sva kar pretežni del poti tekla in prišla super hitro, rekord pa ni padel. Je bilo v zgornji polovici poti preveč listja. Kar je luštno, ampak prav letet pa ne gre po tem, nikoli ne veš, kaj je spodaj!

Ha, luštno je. Res.

Na tele hribe pa res ne smem pozabit. Je treba kar hodit, čeprav se ti ne da spokat ven...

Zdajle sem pogruntal, zakaj tole sploh pišem. Za jutri imam tremo! HA!!!! Hvala bogu, sem že mislil, da me ne bo nikoli strah prijel in da bo kar šlo tako brezveze mimo. To pa ne bi bilo dobro, 21km pa tudi ni čisto malo. V vsakem primeru jih je treba jemat po pameti in ne površno!

Tags:

pr norch

IX. Srečanje ZEVS

by piskec 23. oktober 2009 11:29

IX. Srečanje ZEVSa in vremenskih navdušencev in hkrati II. Občni Zbor vremenskega društva ZEVS.

Tokrat smo se dobili 17.10., v Krtini. Treba je ohranjat zdravo kulturo druženja in upajmo, da bo ostalo vsaj pri treh srečanjih na leto!

Večina odzivov se je seveda že zgodila, jaz sem tokrat zadnji. Kar nekaj sem motovilil in tako sem šele sedaj prišel do tega, da kaj napišem.

V Krtini je bilo to že tretje srečanje, torej sva vremenarjev vsaj malo navajena. Zelo malo pijejo in zelo malo jejo, tako da s pripravami ni bilo kaj zelo hudega. Spomnim se prvega Srečanja, ko sva pripravila toliko hrane, da smo jo potem še sami jedli cel teden... nič niso ne pojedli ne popili!

Začeli smo s prihodi, ko čakamo in čakamo, kdo bo prvi, kdo bo zadnji! Motoristi seveda med prvimi.

Prihajanja so vedno zanimiva, spoznavanja v polnem teku. Kdo pa si bo zapomnil vse te nove face!?

Potem smo pa kar kmalu zapadli v debato in debate, si menjali izkušnje in si primerjali dolžine.

Da je potem prihajalo do tega, da smo poslikali vse kar leze, gre in leti.

Naš pekač je pekel kostanj - še dobro, da sva ga prišparala, anede! Fant ga je celo zelo dobro spekel, talent!

Potem še debate in debate, o vsem in vsakomur. Še posebej pa o tem, kako srečo imamo danes z vremenom! Včeraj dež, jutri dež, danes pa sonček!

Dokler je bilo še dosti svetlobe, je bilo treba narest še skupinsko, to je seveda obvezno! Jaz sem se na prvi sliki trudil, da mi ne bi slikali moje postrani postaje - slike gredo namreč v anale in kam bi potem prišli, predsednik pa ima postrani vetromer...

Na drugi pa so me dobri ljudje rešili... Vremenska hišica pa je naravnost!

Takole zgleda en navaden človek, ki bi vse, kar ima v rokah, najraje pojedel, pa se zaveda, da tega ne sme...

Sem moral pač počakat, da so eni občudovali Pixno, drugi pa motor. Katerih je bilo več, pa ne vem...

Premaknili smo se namreč k sosedu, v gostilno, kjer smo nadaljevali z uradnim programom Srečanja - II. Občni zbor!

Nisem si mogel kaj, da ne bi kar govoril in govoril. Dokler se Helena ni usedla k meni in mi natanko odmerjala čas, ki sem ga lahko porabil za določeno točko. Hm.

Kar veliko stvari smo si povedali, se pomenili, se pogovorili, se odločili in tako naprej. Res, veliko stvari se je nabralo. Še najbolj nas pesti pomanjkanje tehničnih znanj ter pomanjkanje čimbolj aktivnega članstva. Smo še mlado društvo in nas je - aktivno udeleženih - precej malo. Zaradi tega ne moremo pričakovati kakšnih velikih in hitrih premikov.

Smo pa seveda poudarili tudi naše prednosti, ki jih ni malo. Uspehov pravzaprav tudi ne. Vremensko sceno znamo zatresti in zdi se mi, da jo bomo še parkrat, državni organi se na žalost prepočasi odzivajo in nas mnogo premalo upoštevajo! Kličemo in kličemo k sodelovanju, pri čemer načeloma nočemo pobirati skoraj nikakršnih zaslug, pa vendar se nič ne zgodi...

Vse pravzaprav piše v zapisniku.

Smo se pa toliko časa pogovarjali, da je nastala že tema in kljub lepemu vremenu kar precejšen mraz. Se je bilo treba skrit noter!

Hja, na koncu smo bili že kar fino razigrani, saj je Srečanje povsem uspelo in mislim, da smo se spet imeli enkratno!

Pa drugo leto spet!!!

Tags:

ZEVS

Ni več umika!

by piskec 21. oktober 2009 08:40

Ne, nazaj ne gre več.

Celih 21km bom moral tečt. Jej, kaj bo dolgčas. No, mogoče pa tudi ne bo. Kolikor tekačev je prijavljenih, bi moral vsaj vsake pet minut srečat kakšnega znanca.

Čeprav tudi bo bolj težka, ker imam predviden tak dober čas, kar celi dve uri in pol. Še dobro, da je zraven tudi 42km, drugače bi se že vsi pobrali domov...

Zdaj samo upam, da me kaj ne prime do nedelje ali pa si spet kaj zvrnem (kakor zelo rad počnem kakšen dan pred tekmo).

Uff, mogoče pa me bo počasi začenjala prijemat trema?!

Tags:

pr norch

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

Z vsemi mojimi vsebinami na tem blogu se lahko prosto razpolaga. Povedati s kje se vzame je lepo, ni pa nujno. Po želji torej in na lastno odgovornost.

WWW.KRTINA.COM

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP