Steklenica šnopsa

by piskec 21. julij 2017 15:49

Itak sva z Lojzetom hotela le na Kokrško sedlo. Rajcu nest steklenico šnopsa.

No, saj sva bila tudi na Kokrškem, flašo sva odnesla, a ker Rajca ni bilo, da bi nama dal kaj delat, sva šla še malo naokrog.

Šnopsa nisva probala.

Vreme je bilo tisti dan, 28.9.2016 prav lepo, nekaj so se zgoraj meglice vlekle, a tako je v začetku jeseni večkrat. Zapeljeva pa se raje gor V Konec, kdo ve, kako se še dan obrne!

Kolikokrat sem šel že na Kokrško? Kar nekajkrat, ampak še vedno kako stvar prvič opazim. Ta staro zajlo naprimer. Ali pa sem jo že kdaj videl, pa si nisem zapomnil. Tudi to bi se znalo zgodit.

Konec septembra ni bilo prav nič hladno. Vroče nama je bilo, presneto vroče!

Na Kokrškem sva pustila flašo, nekaj spila, a ker sva imela še kar nekaj časa na razpolago, se nisva obrnila nazaj, ampak sva šla malo preverit še pot do Kalške gore.

Tja gor v meglice čez tale za nadelavo siten skok.

Za vogalom se rado sreča domačine, sploh v poznem poletju, ko je naokrog že manj ljudi. Če ne bi imel še palic, ki zvenijo že na daleč, bi bilo pa še bolje.

In se nama še vedno ni šlo dol, pa sva si rekla - ja, pa pejva gor. Pa bova šla čez Kalce dol. Zmenjeno!

Na grebenu se nama do Kalške gore potem ni dalo, greva kar dol na Kalce! Pregledat tisto staro zajlo tule spodaj. Pa kako je kaj označeno in ali je neoznačena pot mimo lovske koče do Žagane peči zdaj spet kaj označena ali ne.

Pot ni več popackana, se pa da lepo sledit možicem, v kotanji pa pot tako ali tako postane prav lepa, široka in sledljiva. Pa tudi, če ne bi bilo nič, bi se dalo lepo liniji sledit. No, če pa bi bila megla... ejej, potem pa ni več enostavno.

Kmalu sva v gozdu, pri lovski koči pa še hitreje.

Malo me je hotelo bit strah, a se nisem dal. Lojze je itak šibal naprej in nisem imel kaj razmišljat, če sem ga hotel ujet. Strmine so kar fejst, a so lovske poti vedno tako lepo speljane, da se ni za bat!

Nisva bila najhitrejša, kako pa bi bila, ko je treba kar naprej klepetat, ne? 1:45 do Cojzove, 0:40 do grebena, 1:25 s pavzo do Lovske koče, 0:40 do Žagane peči, pa še petnajst minut nazaj gor do avta. 

Lep jesenski krog, ne tako dolg kot predlani, 2015, a vseeno v tem času presneto lep, miren in tih.

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

Gremo čez Lošinj!

by piskec 19. julij 2017 15:29

Lanska, v letu 2016, jesen je bila presneto lepa. Kar nekaj izletov smo naredili in k sreči smo imeli lepo vreme tudi takrat, ko sva načrtovala pohod po Lošinju.

Držalo naju je že od prejšnjega poletja, ko smo bili v Osorju in seveda pretaknili kar nekaj tam naokrog.

Zakaj torej ne bi tja peljala tudi Planinskega društva Domžale? Septembra ne bo več tako vroče, pa morda še kak dan zapoznelega morja ujamemo. Taki vikendi so potem najbolj luštni.

In res. Pa je Helena organizirala, jaz pa pomagal, Tamauček pa še dodatno pomagal. Je tudi njega tisti greben prevzel in ga je hotel še malo bolj od blizu spoznat.

Pa smo šli. V petek 23.9. takoj po službi, nekje ob 14h. Samo šest nas je bilo, a za tak izlet je to kar ok.

Tokrat kakšne velike gneče ni bilo, na trajekt smo prišli skoraj točno ob 17h, nobenega čakanja! Brestova - Porozina 169 kun za nas tri.

In dopust - no, morski vikend - se je lahko začel! Juhu!

Tokrat nismo bili prvi, pa tudi če bi bili... tako malo avtov, da še izpod strehe niso prišli. Sploh ne tako, kot mesec prej na Pašmanu, ko smo kar naprej čakali in se gužvali na te trajekte...

Dva avta je bilo treba še razporedit, enega spravit do konca predvidene poti v Ćunskem, drugega pa spet nazaj v Osor. Zato smo začeli že v mraku.

Do planinskega doma seveda ni prav daleč, a tema se konec septembra naredi presneto kmalu. Človek ni navajen, da na morju ni svetlo dolgo v noč...  sploh mi ne, ko smo na morju večinoma konec junija, začetek julija, ko je dan najdaljši. 

Ampak vseeno, lučke pridejo prav in jaz z mojim reflektorjem sem bil skoraj povsem dovolj za vse.

Do planinskega doma Sv. Gaudent smo potrebovali slabi dve uri. Hitro nam je šlo. V temi zvečer ni bilo nobenih pajčevin.

Nam je bil pa oskrbnik planinskega doma največja atrakcija. Klicala sva ga seveda že velikokrat prej, saj sva hotela, da nas pričakuje. O, ja, nas je pričakoval, to vsekakor! Skuhal pa je pasulj, ki je bil... no, milo rečeno, neužiten. Pravzaprav sem ga jedel samo jaz, najbrž malo zato, ker mi je vseeno, malo pa zato, ker sem požrešen. Dolgo smo razpravljali, kaj hudiča je narobe s tem pasuljem, dokler le nismo zbrali poguma in vprašali.

Po nekaj cincanja in motoviljenja, se je le izkazalo, da je človek namesto soli dal v pasulj sladkor. In potem hotel zakriti okus, kar pa je samo še poslabšalo zadevo. Oujea.

Skratka, popoln kulinaričen večer!

Je pa imel vsaj Žujo in to je bilo meni povsem dovolj. No, seveda, ko pa sem tisti hecen pasulj jedel...

Dom je drugače lušten, notri veliko v lesu in spat je bilo prav super. Nekih 7 € po osebi.

Sončni vzhod pa je bil še boljši!

Oskrbnik je bil tudi pokonci, čeprav ne vem kako, zvečer je bil precej bogi... In nam je naredil za zajtrk jajčka.

Oujea ponovno!

Zdaj pa je v jajca dal še vso tisto pozabljeno sol od včeraj! O, pa smo imeli spet kulinarično presenečenje. K sreči nam vsaj pasulja ni računal, res ni bil za jest, čeprav so bila tudi jajca tam nekje na meji. No, na romantično večerjo tja ne greš... Baje je bila tam nekje tudi njegova žena, a mi je nismo videli, dobro se je morala skrivat.

Kar malce bizarno.

A nas ni nič motilo, kaj pa bi nas? Vreme je bilo prekrasno, jutro čudovito! Gremo mi naprej!

Mimo težko prehodne Slovenčice

direktno na vrh Televrine.

Tam pri oddajniku smo imeli manjši postanek, midva s Tamaučkom pa sva morala sprobat še zajle, ki gredo nekam navzdol, najbrž potem po spodnji poti, mimo jame.

Sv. Mikul, neke dve uri in pol do sem. 

Potem je pa nekdo kar naenkrat zakuril gor na nebu. Prej je bilo še ok, nekaj je pihalo, a potem se je vse umirilo, postajalo pa je hudičevo vroče. Pred nami pa še ves lep in dolg greben!

In škraplje. In škraplje.

In še malo škrapelj. Pravzaprav škrapelj kolikor češ.

Takole v senci ni bilo prav nič bolje, je vseeno puhtelo ko pri norcih. Se hitro zaveš, zakaj tule čez ne hodiš v poletni vročini. Nam se je še konec septembra tožilo po hladni vodi, mrzlem pivu.

Pa voda bi še bila... v umetnih jezerčkih.

Mrzlo pivo pa je v takem bolj težko dobit.

In greben se nam je začel počasi vlečt.

Pot gre sem in tja, vijuga kot bi bila pijana, nikakor ne moreš it naravnost, zato oddaljeni hribčki kar naprej ostajajo oddaljeni, mi pa nikamor ne pridemo.

Takole nekako to na karti izgleda.

Potem nas je čakal še spust, ki je bil po tistih škrapljah presneto nevaren. Naše utrujene noge pa so že malo trpele in sem in tja je koga že nevarno zaneslo.

Zato sva s Heleno ob smerokazu postala in dobro premislila. Za nami je bilo šest ur hoje, do konca je pisalo še dve in pol, mi pa že kar dobro zmatrani, vroče pa kot sredi poletja. Kaj torej naredit?

Gremo mi na pivo? Odločitev je bila soglasno enoglasna! Škraplje bodo počakale, se ni za bat, da nam kam pobegnejo! In smo zavili nazaj dol v Sv. Jakov, pol ure nam bo pa že šlo.

Malo smo postali na cesti, dvignili palec in še preden sem dobro zadihal, sem že dobil prevoz do Ćunskega, dva mlada slovenca sta me potem prijazno pripeljala direktno do avta. Pohodniki, te ti vedno ustavijo! Hvala!

Takole je bil po karti rdeč prvi dan in moder naslednji dan.

Tako smo se raje še na hitro vrgli v morje, ki je bilo še prav lepo toplo,

nato pa zavili še na pivo. O, kako je pasalo!

A kljub žeji jih več nismo smeli spit, trije smo se poslovili od ostalih treh in se zapeljali v kamp Čikat. V kamp, kamor me sredi sezone ne spraviš, konec septembra pa je bil prava milina. Sploh potem, ko smo zavili še v trgovino, kjer imajo tudi lepo hladnega. Žuja je res zakon, sploh, ko si žejen od škrapelj Osorščice. Liter za 16 kun.

Potem pa le še uživancija.

Naslednje jutro nismo bili tako zgodnji, a vseeno sta Helena in Tamauček pogumno oddelala kitico v morju. Meni se je bolj prilegla kava, jutro je bilo kar hladno.

Sva pa midva s Tamaučkom potem zavila v bazen, ki je bil k sreči še odprt, Helena pa malo na sprehod naokoli po obali.

Res je, ona je videla mnogo več.

Sva pa midva bolje ležala in se kopala v skoraj povsem praznem bazenu. 

Ni pa bilo kake vročine dopoldan, zato sem sam začel dobro smrkati, kar potem ni ponehalo cel presneti mesec! Cel mesec, jebela cesta!

Vmes je bilo še malo panike, saj je dal Tamauček polnit telefon na stranišče, odkoder pa je v pol ure izginil. Smo ga že objokovali, ko je Helena le šla vprašat na recepcijo. Smo imeli nekaj sreče, ga je snažilka odnesla, imajo taka pravila, vse kar takega vidijo, hop na recepcijo.

Iz kampa se nam ni nič mudilo. Še nekaj kopanja, pospravljanje, predvsem pa vse zelo počasi, zelo, zelo počasi.

Kamp je bil še na koncu sezone za nas tri za eno noč 34€, si sploh ne znam predstavljat, koliko je sredi sezone. Ah. No, ja, počasi postajajo kampi dražji od apartmajev. Za dober plac pri morju bi itak nekateri dali mnogo več.

Za pot nazaj smo hoteli izbrati ta bolj šparovno, most na Krk se namreč plačuje samo v eno smer - na Krk. Torej trajekt Merag - Valbiska, ob 17h, kjer pa je bila cena povsem enaka kot Brestova-Porozina - 169 kun.

Krčki most je že oblivala svetloba zahajajočega sonca

ampak avtocesta je blizu in do doma ni bilo prav daleč.

Takile vikendi so lahko preprosto čudoviti in še vedno nisva povsem prepričana in še vedno se sprašujeva eno te isto - je bolje enkrat dlje ali večkrat po malo? 

Najbrž je odgovor nekje vmes, kot vedno - najbolje bi torej bilo velikokrat in dlje. Ha!

Osorščica pa še kdaj pride na vrsto, enkrat mogoče tudi greben v celoti, zakaj pa ne?

 

Tags: , , , ,

hribi | po svetu

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP