Gremo v hribe

by piskec 29. julij 2013 12:30

Komercialno planinska akcija.

Najbrž večino pobere pivovarna, a po drugi strani nekaj dobijo tudi planinska društva, ki so vključena v akcijo.

Na žalost je s sredstvi vedno križ, zato so take akcije društvom vsekakor v pomoč.

V to, koliko so take akcije skomercializirane, se ne bi spuščal, če nimaš lastnih sredstev, se moraš v vsakem primeru do določene mere prodajat. V takih primerih je lahko biti posameznik in malce težje društvo.

Pride namreč do tega, da se sam ne strinjaš s takim načinom, a v dobro društva vseeno pomagaš. Pripadnost nečemu je pač vedno dvorezen meč, s tem se je treba sprijaznit. 

V začetku julija smo imeli torej žur na Mali planini.  

Sva pa zato morala z našim načelnikom markacijskega odseka prejšnji dan postavit petnajst tabel po poteh do Domžalskega doma. Opa!

Sploh ne tako malo, pa sva si izdatno pomagala z avtomobilom, a vseeno nama je postavljanje vzelo kar za dober šiht časa, torej kar dobrih osem ur! Osem ur sva se vozila sem in tja, hodila gor in dol, dokler nisva postavila vseh tabel z napotki! Nazadnje naju je še dež ujel in naju (pa ne preveč) opral.

Super dan, pravzaprav!

Zraven vsega pa sva še na novo pomarkirala odsek od Rakovih ravni pa tja do cisterne proti Sončni griči. V tem delu se je pot malce spremenila zaradi pašnika. Pa tudi v drugo stran se je par dreves podrlo in je bilo treba na novo označit vstop v gozd. Tam jo ljudje še vedno kar po cesti udarijo...

O, ja, bele pike znam že kar dobro delat! Juhuhu!

Kar fino sva se namatrala, kljub avtu, je bilo vseeno treba še veliko peš. Na Pasjo peč ali do Primoža pač ne moreš z avtom. Že tako naju je kar srce bolelo, ko sva se ponekod pripeljala do koncev, kjer se nama je zdelo, da so le za peš... A je tokrat delo prevagalo.

Naslednji dan je bila lahko akcija izpeljana tako kot je treba! In smo podrli rekord! Kljub vremenu, ki ni bilo najlepše.

Smo morali it tudi mi malo pogledat, se vpisat v knjigo, preštet pohodnike po Planini

poslušat govor predsednika

se kaj pogovorit, nekaj spit... skratka dati in prispevati svoj delež.

A to še ni bil konec!

Table je bilo treba namreč tudi pobrat, ne morejo kar večno tam viset. Zato sem sam en petek namenil majhnemu treningu in veselju pojanja po Planini in sem se javil: bom jaz pobral table!

Seveda sem si najprej naredil cel plan! Da ja ne bi kakšne table pozabil, zgrešil.

Bom jaz tokrat tole vse peš naredil, ne? Pobirat je vseeno lažje, kot postavljat, pravilno je treba traso zbrat, pa bo.

In sem se zapodil - zaradi vročine seveda že navsezgodaj - od Calcita, jasno. A prvo tablo sem pobral šele na Sušavah, do Domžalskega pa še dve.

Sem bil tako zgoden, da so v Domžalskem še lepo spančkali.

Na Jarškem ima Mare določeno prednost, vstaja uro prej!

Potem pa dol čez Gojško in Sončno gričo na Rakove ravni, tam vse skupaj skrijem za grm in grem še dol do Kranskega raka po dve tabli.

Mimogrede - ko že imam s seboj ta pravi ključ in klešče! - naštimam še smerno tablico bolj proti vrhu droga

in jo spet mahnem nazaj gor proti Ravnem. Poberem še ostale skrite table, zdaj pa so že kar težke in jo odmaham do Doma na Kisovcu. Moram nekaj spit, je preveč vroče. Po cesti je muka.

Še dobro, da sem na koncu izbral tako traso, v začetku sem imel še nore ideje, da bi šel od Raka kar dol do Krivčevega in potem nazaj gor do Kisovca. Ja, vem, v tej vročini nora ideja. Pa še s tablami, ki bi v nahrbtniku super dobro poplesovale? Dobra ideja, res!

Od Kisovca potem dol po lovski, od Primoža naprej pa poberem še vse preostale table. Super.

Na koncu se mi že tako dobro zdi, sigurno imam vsaj 30 kil v nahrbtniku, madonca sem priden! In dober, seveda! Doma grem zato najprej z vsem skupaj direktno na tehtnico, s palicami, telefonom, supergami, tablami, skret papirjem, vodo... 

Pa je ta preklemanska tehtnica, ki vedno pokaže preveč, tokrat pokazala... koliko? Koliko? Ubogih 15 kil je bilo več na meni! 15 kg! Samo 15 kg!

Jaz pa mislil, da jih trogam vsaj 30, če že ne več! Aaaaaaahhhh razočaranja! Toliko torej o pravilnem občutku teže. In o pridnosti. In o tem, kako sem dober. Ha!

Za 1500 višincev in 20km porabim že tako 5:20h. Z malo šraufanja.

Sem pa vsaj vse pobral in nobene table nisem pozabil. Tudi to je uspeh, kajne da je?!

 

Se pa potem poraja vprašanje, kako je, ko imaš res 30 kg na hrbtu? A?

Najbrž bi kar takoj krepnil. Brihtna buča.

Tags:

domači kraji | markacisti | pr norch

Završnica - Mojstrana, II.

by piskec 25. julij 2013 11:24

Pot z Belske planine nadaljujeva proti sedlu Kočna.

Meglice se počasi razkrajajo in sedla niso več v oblaku. Celo Golico končno vidiva!

Golico se vidi čisto lepo spredaj, celo Dom na Golici se prav fino že vidi, vse skupaj pa le še ni tako blizu! Tega sva že navajena, včasih se ti zdi kaj tako blizu, pa se vleče in vleče!

Pot gre tukajle kar malce naokrog, čez sedli Kočna in Suha, gor in dol in gor in dol. Do koče je še vsaj ura in pol.

Zato je treba tudi vmes malo počit. Je vsak trenutek bolj vroče!

Še dobro, da je mejni kamen postavljen malo bolj v levo. Tamle na desni se namreč vse ruši v dolino, vse totalno razbito. Zgleda tako grozno razbito, kot da v petih letih tudi tegale travnika ne bo več. Naj se avstrijcem ruši...

Sedlo Kočna se mi ne zdi prehodno, na severno stran je vse skupaj čisto odsekano.

Tu srečava celo prve ljudi, nato sva že pri sedlu Suha. Do tod pa pripelje celo cesta.

Nekaj krav in dva osla. Še dobro, da sta dva, upava tudi, da je druga oslica in da se samec ni zapalil za naju... Orodje ima namreč pripravljeno! Kar malce grozljivo zgleda, 60cm+!

Sta pa osla avto lepo polizala. Kar včasih pusti posledice, sploh če ima žival na sebi še zvonec... 

Dom na Golici potem ni več daleč. Ob enajstih sva pri njem. Torej točno 5h, točno toliko, kot je markirano! Ravno prav torej!

Pri Domu potem počivava kar dobro uro, nikamor se nama ne mudi, dan se še dobro ni začel, jo mahneva nazaj, v Javorniški rovt pa nazaj k Valvasorju? Greva raje naprej, do Dovške babe? Madonca, daleč je, zgleda pa še dlje - tista špička zadaj za zaobljenim vrhom. 

In potem še tri ure v dolino, do Dovjega. Huh, dolga. Kaj torej?

A vreme se drži, z vsako uro je boljše, nič nevihtnega ne kaže, vsaj tja do poznega popoldneva bo ok.

Ah, pejva midva naprej!

Sva pa se domenila, da ne bova lazila povsem po grebenu, preveč gor in dol, zato spustiva Golico in raje prečiva njena zanimiva travnata pobočja. Pot je še dolga, dajva se midva raje malo šparat!

Kar se izkaže za eno pametnejših idej.

Tako ali tako je meni mnogo bolj važna pot. Vrhovi pridejo. Ali pa tudi ne, povsem vseeno. V osvajanju pa itak ne vidim smisla, saj gora ne osvajamo!

Za Jekljevim sedlom naju preseneti fina strmina. Pa tudi vroče je že hudo. Bolj počasi gre, a so travniki in planine pod nama super luštne. Vsake toliko časa se ustaviva in strmiva v dolino.

Kmalu sva že na Rožci, nad lovsko hišico. Pod nama nekje daleč spodaj tunel, železnica.

Prehod v Avstrijo je dobro varovan. Najprej naš električni pastir nato pa še visoka ograja planine z avstrijske strani.

Spet malo gor, malo dol, nekje zaideva v kravji pot, nekam med nizke smreke, komaj se prebijava, končno pa se le usmeriva direktno na greben. Pot je slabo, slabo označena, predvsem zato, ker je od živine vse shojeno. Vse zgleda kot uhojena pot, markacije pa tako zbledele, da jih ni za videt.

Na Hruškem vrhu so celo ljudje, ej! Lepo uživajo na klopci.

Spodaj, daleč pod nama pa tokrat cestni tunel Karavanke. Direktno pod klopco.

Na drugi strani pa je Dovška baba že mnogo bližje. Do nje naju loči le še kratek greben!

Čisto blizu je že, hej! Zato se kar lepo počiva na tla, malca, počitek!

Po petnajstih minutah se vsa vesela vzdigneva in kreneva naprej... no, rezultat je takšen:

Tisti presnet kratek greben do vrha sva... zgrešila! Zgrešila, hudirja! Kar naenkrat sva bila precej pod grebenom in noben ni hotel več nazaj. Zato ni ostalo drugega kot da sva požrla ponos velikih orientacistov in naredila velik ovinek. Ah, saj sva ga že večkrat, kaj se bova zdaj sekirala!

Pa tako blizu je zgledal vrh, zdaj pa je tako daleč! In direktno po soncu!

Pa nama je le uspelo, Dovška baba. Lepa travica po jugu, odsekana severna stran. 

Kje sva ga biksnila, nama seveda ni jasno. Vse tako kaže, da sva imela malico ravno nekje na razpotju in potem nisva bila pozorna na greben, sva mislila, da je za prvim kucljem. Pa ni bil. Heh, pa si pečen.

Tu nama je že začelo primanjkovati vode. Spet. Vročina je sekala, midva pa šparala. Sva upala, da bo na planini Dovška rožca kdo doma in da dobiva kaj vode.

Izkazalo se je, da je planina odprtega tipa in da radi postrežejo! In da imajo hudo dober čaj ter še bolj hudo hladno vodo! Kako je to pasalo, pa še napolnila sva lahko vse flaše. Do doline je še kar nekaj!

Planina mi je bila prav super, kar ostal bi še dlje tu, s takim prekrasnim pogledom direktno na Julijce! Na žalost se ni nič videlo, ker je nad Triglavom ravno rasla nevihta. Sem in tja je fino zapihalo, a vsi smo bili mnenja, da tole že ne bo prišlo čez dolino! Najbrž bo šlo nekam proti Pokljuki.

A bobnelo je z druge strani kar fino, zato sva jo raje kar kmalu mahnila proti dolini. Kdo ve, koliko časa še rabiva, midva počasna pohodnika, tri ure?

Do vrha Babe 9:20h. Pod planino Dovška rožca, katero sva se spomnila slikat šele takrat, ko sva že skoraj za ovinkom, je ura že petnajst čez štiri. 

Potem se pa vse začne vlečt. Hudo vlečt. Heleno začne fejst bolet koleno. Mene pa celi podplati, nisem vajen imeti gojzarjev toliko časa na nogah. Preobuvam nogavice kar naprej, vse je že mokro, predvsem od vročine. Predolgo me te težke zverine že stiskajo.

Pri planini Goreljše se spet skoraj izgubiva. Ker predela nimava več na karti in hodiva po markacijah, markacije za zginejo, naju mimogrede in zanesljivo reši moj ljubljenček.

Pa je spusta še kar nekaj. In še kar nekaj. 

Čaki... a se bo to kdaj končalo?!

Pa sva le dol! In niti ne zgledava tako hudo zmatrana, ne?

Pa je treba še kar nekaj hoda. Tole je le konec planinske poti. Pa do Dovjega, pa skozi Dovje, pa čez cesto, kjer hočeva nekaj spit, a se je vreme tokrat začelo dogajat nekje nad nama. Tam, od koder sva - še dobro da pravočasno! - prišla!

Do Mojstrane imava še malo, nič pit, bova mokra!

Hostel Pri Jozlnu v Mojstrani je najin konec poti!

Dvanajst ur in pol na poti! Juhuhuhu!

Na Babi pa že fejst treska... in to le dobri dve uri po povsem jasnem nebu - glej prejšne slike!

Mimogrede te ujame, zbliska in zmoči. Hudo zna bit, če si na grebenu.

Ko se dodobra napijeva in spočijeva, jo čez kako uro mahneva še jest, na pizzo. No, takrat naju pa le ujame dež!

Pizze so še vedno iz prejšnjega stoletja, okolje in način strežbe tudi, plačat je treba z gotovino. Pravzaprav se od 70-let, ko sem bil tu naokrog vsako poletje, ni skoraj nič spremenilo. O, ja, okolica se je že hudo spremenila, ampak v bistvu se ni spremenilo nič. Čas ponekod včasih tudi stoji, tega še niste opazili? 

Nekaterim, seveda.

Drugi pa se trudijo. Tako sva bila oba nadvse navdušena nad Hostlom Pr' Jozlnu. Če rečem, da sva bila navdušena, je premalo, kajti bila sva mnogo več kot navdušena!

In to kljub temu, da je bil hostel skoraj polno zaseden in da sva bila v sobi še s štirimi Slovaki. Pa naju ni nič motilo. Sva bila navdušena kljub temu. 

Naslednji dan sva ostala v postelji dolgo, dolgo. Še zajtrk potem pa pogledat v Slovenski planinski muzej, ki je pravzaprav sosed hostlu. Še nikoli nisva bila!

Kar super muzej! Meni so sploh všeč vsa pritiskanja gumbov, obema pa se je bivak, v katerem spremljaš nevihto, še najbolj vsedel v spomin. Madonca, še tole, ko so lučke in zvočniki, je hudo, kaj bi šele bilo zares?! Jaz bi se... no, saj vemo, kaj, ni treba bit prav natančen.

Na koncu pa naju je še lastnica Hostla Pr'Jozlnu tako zelo prijazno odpeljala direktno nazaj v Završnico k avtu! V nedeljo, da itak mora v Kranj. Sva se ji tisočkrat zahvalila, pa najbrž še vedno premalo. Tako sva bila nad hostlom še parkrat bolj navdušena. Mislim, da bomo še spali tam, je res luštno!

Naslednji dan naju seveda ni nič več bolelo, navdušenje nad turo pa je ostalo! Enkratno, res enkratno je tole prečenje, eno najlepših! Prekrasni razgledi, visoko nad dolino.

In še interaktivna karta na geopediji/pešopoteh.

Gor dol grafi kažejo čudne vrednosti, 3000 višincev za vse skupaj se mi spet zdi mnogo preveč. No, ja, mogoče pa tudi res.

12:30h, 30km, 1500m višincev. Počasi, s polnimi rukzaki, pohodniško, z veeeeliko uživanja. Pa še prejšnji dan 4h, park km in 1600 višincev.

Svet je presneto lep, če se ti nikamor ne mudi!

A čisto na koncu... koncu, koncu... pa je bilo treba vse skupaj spet uravnotežit. Čeprav... tole se zdaj sliši skoraj bogoskrunsko, kak teden nazaj tega še ne bi mogel reči... a, če je bila to cena - se je splačalo in bi naredil še enkrat!

Tags:

domači kraji | pr norch

Završnica - Mojstrana, I.

by piskec 23. julij 2013 16:39

Nekatere stvari se pri nama dolgo, dolgo kuhajo, pa se potem kar naenkrat skuhajo.

Dejstvo je, da sva le par ur po tistem, ko sva oddala Tamaučka tabornikom na tabor, že sedela v avtu in furala polno spakirana proti Završnici!

Kaj pa bi se zamujala, se prepričevala, razpravljala. Pejva do Golice sva si rekla. Mogoče pa še kam naprej, sem si pa jaz še dodatno mislil. Mogoče pa prideva do Mojstrane, kdo ve? Dolga je v vsakem primeru, kdo ve, kakšno bo vreme, kako nama bo šlo in še tisoče vprašanj ostane.

To, da sva hitra, nikakor ne pomeni, da sva tudi površna ali nepripravljena. Prav vse sva imela naštudirano. Kje, kako, s čim, kam, do kam, kam se skrit, kje pobegnit v dolino v primeru nevihte, odstopne točke... Greben je pač greben, ni da te ujame ujma tam gor nekje, ni najbolj pametno.

Šla bova lepo počasi, pohodniško, pa bova videla, kako nama bo šlo, sva si rekla in to je obveljalo.

Ja, takole je, otroci gredo od hiše, midva sama samcata po tolikih letih, stoletjih... potem pa direkt v hribe. Hja.

Završniško jezero je super zelene barve, midva pa še vsa navdušena!

Na vrhu je sedel oblak, spodaj pa je iz teles vleklo vso vlago, kar jo je bilo. Od mene je dobesedno teklo!

Valvasorjev dom, letos že dodobra spoznan, pa prižnica

nato pa že vršna gmota, ki se je tokrat kar precej vlekla. Nikjer konca. Pa še vse v megli.

Sva le upala, da bo naslednji dan kaj bolje, malo sreče pa morava imet?

Do gor sva rabila kar cele štiri ure, lepo počasi, kakor sva rekla. So pa zanimive smerne table, škoda, da jih nisem slikal. Ena stoji spodaj v Završnici, kjer piše Stol 3:15h. Potem pa ena podobna tabla stoji na Žirovniški planini, kako uro in četrt hoda od začetka, na kateri pa spet piše Stol 3:15h!

Zanimivo in super dobro za dvigovanje morale.

Prešernova koča ima na novo (zadnjič tega še ni bilo!) ureditev - brez problema lahko ješ tudi svojo hrano, le skrinjico za prispevke so uvedli. Meni se zdi ideja super, ob teh cenah vsega tam gor je danes to skoraj nuja. Ker tam gori je res nadvse drago. Težko si privoščiš kaj več. Midva si nisva skoraj nič, pa sva še vedno gor pustila 40€. Pri tem, da je spanje še poceni. 

Voda naprimer. Že tako jo trogaš gor kot nor, več kot 6l sva jo imela spodaj. Pa sva jo zaradi vremena kar precej popila in sva jo morala gor kar lepo kupit. 1,5l = 4,4€.

Mogoče bom naslednjič raje nesel še šest litrov s sabo.

Saj vem, da je vzdrževanje, biološke naprave, dobava, helikopterji, včlečnice, vse je drago. A, hej, jaz si tega ne morem več privoščit. In najbrž si bom vedno manj, pa rad pustim v kočah kaj denarja, ker se mi zdi, da s tem pomagam. A bo treba malo zmanjšat obisk koč, ni druge. Na žalost.

Kakorkoli so naju cene potrle, pa naju je vreme razveselilo! Meglice so se začele umikat!

Zato sva jo mahnila še na vrh, se malo sprehajat in ubijat čas. Pa je bilo prelepo, prekrasna prelivanja oblakov! 

Tako si je treba predstavljat sončno stran alp. Sončno, a polno oblakov...

In ko sva že skoraj zapustila vrh, pa se prikaže še Gloria! O, te pa že dolgo, dolgo nisem videl! Oba s Heleno sva prava svetnika, a vsak vidi le sebe. Redko se tole vidi, redko! 

Potem pa se je počasi zmračilo, midva pa hitro v posteljo! Kaj pa bi, žurala? Bolje, da jutri čimprej vstaneva!

In res sva, po moje še malce prepozno, a tokrat je Helena kar spala in spala in se sploh ni dala motit!

Ko sva pomolila svoje nosove ven, je bil sonček že visoko na nebu, ura pa skoraj že šest!

Sicer se ni čutilo, a bilo je presneto mraz! Dve stopinji, dve! Madonca! Oskrbnica pravi, da imajo vedno približno štiri stopinje manj od Kredarice. Ufff.

A vseeno občutek mraza ni bil hud. Vse naokrog mokro, kot da bi deževalo, mrzlo, pa vseeno bi človek ocenil, da je nekih 10 stopinj. Hecno.

Dan se je super začel, megla se umika, pred nama pa dooooolga pot! Le do kam prideva?

Zjutraj je še šansa, da vidiš kakega gamsa, midva jih ujameva kar nekaj, celo pet, šest čisto majhnih imajo s seboj. A sva pri štimanju fotoaparata dosti počasnejša od njih, še zadnjih par komaj ujameva...

Potem jo pa kar mahava, ozirava se nazaj, kjer kraljuje Stol, ki je s tule povsem drugačen kot kaže njegova zaobljena podoba iz doline!

Ne plezava na vrhove, lepo jo mahava kar po poti. Še dolga bo.

Itak pa so vrhovi zasedeni in na njih ni nobenega prostora - Vajnež.

Na sedlu Suha je še vedno megla, tudi Golica je še vedno več ali manj v oblakih. Se bo skadilo, preden prideva do tja?

Prečiva Belščico, prideva do Ride. K sreči se pot dobro vidi, na karti je spet vse napačno vrisano.

Na opuščeni planini si pri lovski kočici le privoščiva prvo malico! Dobri dve uri do semle.

S fotičem slikam avstrijske markacije na sedelcu. Bom doma pogledal kaj piše gor, si mislim. No, na to, da so to avstrijske markacije. pa nisem pomislil. Da se vidijo iz Avstrije, ne iz Slovenije. Ha!

Brihta.

Potem pa prečiš prav lepa pobočja pod Struško, a so na žalost pot zdelali v zelo zoprn kolovoz. Šele na Belski planini se lahko spet oddahneš na zelenih travah.

Povsod je polno kakcev, tako kravjih kot konjev, vse še čisto sveže, a živali nikjer! Nobene! Kam neki so jih skrili, še zvoncev ni slišat! Čudne stvari se dogajajo.

Ker sva ravno prej imela malico, se pri Belski planini ne bova nič ustavljala. Pa zgleda, da je nekaj odprto, so pohodniki notri.

Tri ure in četrt sva na poti. Počasi, pohodniško, z veliko uživanja!

Nič se ustavljat, kar naprej!

Tags:

domači kraji | pr norch

Sv. Ilija

by piskec 21. julij 2013 18:39

Ja, res... da bi bili na morju, pa ne bi splezali na noben hrib?

Huh, težka.

Sploh, če je to tak markanten hrib kot je Sv. Ilija na Pelješcu. Saj sva s Heleno vzdihovala nad hribi že od Velebita naprej, na Pelješcu pa sploh. Ni bilo druge, kot da gremo malce v višave.

Doma sva se prej že kar nekaj pozanimala, a vseeno kakšne karte nisva imela. Saj sploh ne vem, če obstaja, tiste turistične so pa... 

Nekaj takega kot tole:

Sva poslikala in k sreči se da fotke na fotoaparatu povečevat. To je nato postala naša karta. Čisto uporabna, pravzaprav. Vsaj poti so bile narisane...

Pa smo spet vstali sredi noči, komaj malce daniti se je začelo, ko smo že šibali iz Lovišt proti Orebiću. Pred šesto vsekakor.

Pa vseeno raje dam kako urico spanja, kot da potem opoldan hodim po vročini...

Nič kaj dosti nismo motovilili, ogledali smo si cilj, ki se je kazal nekje visoko in daleč!

Zavili spotoma še v pekarno, še dobro, da se odprejo zgodaj, in se na hitro še poslikali. Najbrž sem že priganjal!

Za v hrib smo samo trije, petnajstletnico je pa že malce težje prepričat. Smo jo moral kar lepo pustit spat v kampu.

Pa že prva malca!

Zanimiva pot, meni je zgledala ko kaka mulatjera. V vsakem primeru jo je nekdo nekdaj kar močno nadelal.

Kmalu je postalo vroče, k sreči pot zavije za hrib, tam pa je vse gozdnato! Senca! Pa iz mesta sploh ne zgleda, da bo kjerkoli kakšna senca. 

Razgledi so vedno lepši

sem pa tja je pa treba tudi kako skalo podpret, da se ne zvali v dolino!

Ko prideš za vogal, kar se iz doline ne vidi, pa cela gozdnata dolina! Pasejo se konji, osli, travica, bori... skratka, kar en drug svet.

Še mimo lugarnice

potem pa res po odprtem do vrha, kakih dvajset minut. A je še zgodaj in malce pihlja. Ni nam hudega.

Vrh je pa itak takoj tu!

Razgledi fantastični, vidijo se skoraj vsi južni otoki Dalmacije, Mljet, Lastovo, Vis, Korčula, Hvar... vse je kot na dlani. Vse zgleda presneto blizu, otoki pa majhni, majhni, vsi nagneteni en čez drugega. Enkraten pogled, res!

Do vrha smo porabili kar tri ure. Počasi, z malicami, razgledovanjem in počivanjem. Nič hitenja, smo pohodniki!

Za sestop seveda uporabimo drugo pot, do lugarnice najprej po isti, potem pa gremo mi naokrog hriba!

No, nekaj časa je še šlo, oznake super in na veliko, zgleda so turisti res problematični in se izgubljajo povsod, 

vse super, dokler smo v gozdu, ki nas brani pred vročino in lahko nabiramo še čajne sestavine in kakšne dodatne začimbe!

Potem pa zavijemo okrog vogala in... sonce nas potem spremlja vso dolgo pot v dolino. Ki je bila tokrat kar res dolga, saj je šla precej naokrog!

Mene sicer vročina ne moti toliko, Helena ima po parih urah hoje že vsega vrh glave! Tudi vode nam počasi zmanjkuje pa smo jo trogali gor kar dobro količino. Še pametno!

Tam nekje na sredi tiste neznansko dolge prečke srečamo Slovake. Gredo peš proti vrhu. Ura 11h. Ojej, tole pa bo še veselja, si mislim in jim tiste vročine in še dolge poti prav nič ne privoščim!

Že spodaj, pri pokopališču iščemo, a na žalost vode ni. Nekaj delajo in je vse skupaj nekje zaplankano.

Potem moraš pa na koncu še kakih 15 minut po asfaltu hodit. Oujea, kako to paše! Kako bi šele bilo, če bi bilo takrat kakih 36, 38 stopinj, ne pa lepih 27? Pa še to se nam je zdelo, da je vroče ko v peklu in da se bomo počasi kar vžgali.

A odrešitev je prišla kmalu! Pivo seveda ni moje...

Kar dobri dve uri in pol do dol! K sreči smo opoldan že dol, ta hudi vročini smo se izognili. Zgodnje vstajanje nam je zelo, zelo, zelo prav prišlo!

Super izlet je bil tole! 

GPS še vedno naštiman na avto, zato vse manj natančno, bolj na približno. Eh, vedno pozabim... 

Tags:

po svetu | pr norch

Pelješac

by piskec 19. julij 2013 12:47

Pojma nimam, kako nam je prišlo na misel, da bi šli na Pelješac. Najbrž se je tega spomnila Helena, glede na to, da so tam bili lani naši prijatelji.

Jaz pa sem vedno zadovoljen s kakim krajem, kjer še nisem bil. Pelješac? Ja, zakaj pa ne!

Sicer le za šest dni, upajmo, da bo dovolj za kolikor toliko dober dopust.

S seboj smo vzeli boga in pol, kot ta pravi hribolazci pa seveda nismo pozabili niti gojzarjev. O, ne!

In potem smo se enega poznega večera usedli v avto in se odpeljali novim dogodivščinam naproti.

Morje, prihajamo!

O, ja, dolga je tale, kar nekih 800km. Ampak ponoči kar dobro gre, nobene gneče, zelo malo prometa, lepo počasi, šparovno. Še posebej, če greš konec junija, če smo srečali pet tovornjakov je bilo kar veliko!

Do konca avtoceste tam nekje bogu za hrbtom, seveda. Potem se pa cjaziš vsaj tja do Ploč. Modra dol grede, rdeča nazaj grede. Zakaj tako? Pojma nimam, jaz sem samo znakom sledil...

A vožnja je hitro pozabljena, takoj, ko imaš vse postavljeno in se pred teboj kadi jutranja kavica. O, dopust!

Končali smo v malem kampu Divna, nekje proti koncu severnega dela Pelješca. Mali kamp, že konec junija kar dobro poln. A ne preveč.

Morje pa... jah, tako morjasto. Ravno takšno, kot smo si ga predstavljali. No, vsaj otroci.

Super plažica med hribčki, z ne preveč ljudmi, kaj bi še želeli?

Pa smo seveda želeli še več. Plaža je že super, a nihče ne zna obdržat svoje riti na enem mestu dlje kot petnajst minut.

Je treba raziskovat milijone ogromnih pajkov

se strašit z vsemi vrstami kobilic

in hodit, hodit, hodit. Tudi v sončni zahod.

Treba je priznati, nekaj vseeno je v odkrivanju malih vasic

pajdašenju o-leandrov

in drugih prekrasnih dreves in grmov! Barve, barve, neskončno barv!

V kamp sicer pride kombi s kruhom, a za kaj več je treba v Trpanj.

Tam se poigravaš z mislijo, da se ti ne da vozit in bi mogoče šel nazaj s trajektom? 

Še ogled bližnje cerkvice povsem na samem

potem nas pa že srbi zadnja plat.

Pa ja ne že spet? Oh!

Gremo torej malo še na drugo stran, čimdlje - Orebič in še naprej, Lovišta! 

Do tam sploh GPS ne seže... no, če ga ne prižgeš, pa res ne gre.

Kamp Đenka nam je bil takoj všeč. Sicer je imel pokvarjen router (aja? pokvarjen? japajade, smo že navajeni na te finte), ampak nam je bil všeč. So imel mačke.

Smo se počutili ko doma.

Pa trgovina je bila malo bližje. In prvi so bili bližje tudi ribe. Take, ta prave, ulovljene!

In potem so jih naši kar naprej jedli. Jaz pa sem gledal. In hujšal.

Ja, ja, hujšal, ja. Ob primorskem kruhu pa hujšal? Ha.

Plac je bil super, je pa bilo letos zanimivo hladno. V senci si si težko privoščil, da bi zaspal. Kmalu si bil precej premražen.

Zato smo kar naprej cirkulirali. S sonca v senco in nazaj. Po deset minut. Skratka, nobene hude vročine. Sploh ni bilo slabo!

Je pa treba priznat, da se je router potem res popravil. Ha, nato smo imeli pa še internet v tistem malem kampu, ki je stal približno 1/4 cene istrskih kampov! Juhuhu!

Mogoče bi res lahko šli malce čez ožino, do Korčule, ko je že bila tako blizu!

Pa je bilo premalo časa. Še tako smo kar naprej nekaj počeli, nekam hodili, nekam šli.

Če pa je toliko za raziskat, ne?

Pa še *hribe* imajo tam!

A o Sv. Iliji naslednjič več. Jasno, da smo šli gor. Kako bi pa zgledalo, da ne bi šli, a?

V ožini med Pelješcom in Korčulo še najbolj uživajo surferji,

mi na plaži pa smo bili kar malo zmrznjeni!

Še preden smo se dobro zavedeli, da smo na dopustu, se je že vse končalo! Prosim?!

Ah... šest dni res ni nič. Brez veze. Še usedeš se ne, pa si že nazaj. Še posebej, če na dopustu kar naprej nekaj počneš.

Še pospravimo in to je to!

Deset ur vožnje proti domu. Počasi, šparovno, bomo že. Promet po Hrvaškem je itak milina, nikjer nikogar. Le tista dobra ura vožnje po Slo je potem totalna groza. Tovornjaki in bedaki, eni 80km/h, drugi 180km/h. Nasilno, adrenalinsko, izsiljevalsko. Kako in zakaj to?

Nikoli ne vem, kaj je bolje. Je bolje it na dopust enkrat in takrat za dolgo časa? Ali je bolje iti večkrat po malem? Najbrž ne bom nikoli povsem natančno vedel, a hej, letos je pač tako. Večkrat po malem.

Drugo leto pa morda drugače. Ali pa tudi ne.

V vsakem primeru se bomo imeli super, to pa že vem!

Tags:

po svetu

Akcija!

by piskec 17. julij 2013 12:38

Markacijska je težka, vam povem!

Sploh, ker znamo tako lepo združiti koristno s prijetnim! In si lahko cel ljubi dan v hribih, na soncu, a s prekrasnimi razgledi in veselja polnimi sodelavci!

No, motorko je resda malce težje nest, še huje je z njo delat, a mislim, da lepota okolja to vedno odtehta. Kako si drugače razlagati, da fantje te stvari počnejo že trideset let in več? In še vedno z velikim veseljem in s še večjo odgovornostjo!

Nekaj je na tem, kar zadovoljuje preko običajnih mer!

Štirje fantje so tistega vikenda že v petek odšli na Korošico, ostali štirje pa smo se proti njej zapodili v soboto navsezgodaj. Je bilo treba požagati razposajeno ruševje na poti s Presedljaja do Korošice, še posebej v predelu Čohavnice. Tam je bilo že vse precej zaraščeno in nerodno za prehod, za dobro obdelavo poti je bil skrajni čas.

Na Korošico smo se zapodili s Planine Podvežak, nekako še najbližje. Polni rukzaki, oprema, hrana, vsega boga.

A vseeno, kolikor smo se trudili in vstajali sredi noči, dobro smo začeli delat šele okoli devetih.

Olje in bencin - trenutno najbolj pomembne tekočine!

Razporedili smo se v dvojke, en žaga z motorko, drugi odmetava požagano ruševje.

In tako ure in ure. Dopoldan bolj malo počitka, dokler še ni bilo tako vroče, popoldan pa je bilo počitkov vedno več. Vročina je naraščala in vedno več vode je šlo po grlu. Tudi roke so postale že presneto zmatrane...

Prav dolgo tako ne moreš zdržati, a k sreči nas je bilo dovolj in smo celotno planirano traso prav lepo obdelali. 

Se je pa bilo treba vrniti še nazaj h koči. In to skoraj s Presedljaja...

Seveda sem nesel motorko. Kot najmlajši po letih in stažu sem se že moral malce potrudit!

Saj kondiciji nič ne škodi...

O, ja, ko bom pa "ta pravi" markacist, bom pa tudi jaz dobil to lepo rdečo delovno obleko! Čeprav je v tej vročini vsaka delovna obleka en velik aaaaaaarrrrghhhh! Ampak drugače ne gre, sploh z ruševjem ne, že tako si ves popikan, popraskan.

Na Korošici smo bili skupaj z alpinisti od katerih si je nekdo naslednji dan poškodoval gleženj in je ponj prišel helikopter...

Mi pa smo dobili take lepe in prav posebne majice, ki jo zdaj seveda nosim prav s ponosom!

A to še ni bilo vse!

Pravzaprav se je dan šele dobro začel, saj smo potem praznovali še petdesetletnico in se še dolgo prav super zabavali!

Ojej, koliko zanimivih in do solza nasmejanih zgodb sem slišal v enem samem večeru!

No, preveč pa le nismo žurali, nekam tja do stanja, ko začneš ves navdušen slikat polno luno in se ti zdi noč v hribih čista magija. 

Zjutraj pa zajtrk, zbrat vse orodje in jo mahnit peš nazaj proti Podvežaku. Z motorko, se razume.

Na koncu se še odčekiraš na Kranjskem Raku in akcija je v bistvu končana, Čohavnica za par let obdelana.

Evo, jaz sem se imel prav super, najbrž pa se kmalu spet vidimo! Dela je veliko in več.

Takole nekako pa zgleda, če vzameš s sabo GPS...

Tags:

domači kraji | markacisti

Dobrač

by piskec 16. julij 2013 12:39

Sredi junija smo se odločili, da gremo skupaj s PD Domžale na Dobrač.

Nikoli še nisem bil tam, vedno pa govoril, kako bi bilo fino it. In tako je bila tukaj enkratna priložnost in sva peljala zraven še Krte, da bi nas bilo več in da bi bil avtobus kolikor toliko poln.

Prav daleč Dobrač ni, a vseeno terja vožnja do tja z avtobusom kar dobre tri ure. Tri ure! Olala.

Tole je bil bolj nežen izlet, namenjen tudi neizkušenim, zato smo se peljali do Rosstratte, ki je že na 1732 metrih. Tako do 2166m, kolikor je visok Dobrač, ni več veliko.

Na žalost je bilo vreme en velik mrč. Oblaki, megle in nobenega razgleda. A vseeno bolje kot dež, ki je bil v tem mesecu precej pogost.

Rosstratte, 1732m.

Kot dober markacist moram pogledat, kako imajo označbe kaj rešene v tujini...

Nato pa smo se zapodili proti vrhu, najprej moraš kar po cesti,

pa še malo po cesti

dokler končno ne zavijemo levo navzgor

proti hišici prve pomoči oziroma gorskih reševalcev.

Podimo se čez travnike, gremo po robu stene, a razgleda ta dan na žalost ni. Vrh pa se že kaže v daljavi.

Skozi pasove ruševja smo že malo bližje

počasi še malo bližje - pod nemško cerkvico

in na vrhu

ter pri slovenski cerkvici

No, Dobrač je posebna gora. Na njej je vse. Vse. Vsaj tako se zdi. Oddajniki, koče, cerkve, vremenske postaje, križi, spomeniki... vse je pravzaprav nastlano, če povem še kolikor toliko prijazno.

Turizem? Pohodništvo? Smučarija? Najbrž vsega malo, a tudi avstrijci niso imuni. 

Toliko je na samem vrhu, gledano od nemške cerkvice, ki je tudi na vrhu. Hm?

Pa ultra moderna in 2mio€+ vredna bio eko naravna (in karkoli še paše zraven) koča Ludvig Walter Hutte.  

Precej dobro zgleda. Cene sploh ne pre-visoke, povsem normalne.

Tamauček najde še sneg za hlajenje v vročem dnevu.

Jaz pa vremensko postajo.

Ter gondolo.

Stolp sem pa že pokazal, ne bom ga še enkrat. Niti nisem štel objektov na vrhu, a jih je kar veliko. Zelo veliko.

Nazaj gremo po cesti, kar je malce duhamorno.

Malce pa le zavijemo vstran

barve rastlinja so v celotni mavrici, a se zaradi mrča na fotoaparatu nič ne vidi. Sicer pa sam redko slikam rožice, so vedno lepše v naravi, v naravi, skupaj s trenutno svetlobo, vonjem, vetrom in celotnim občutjem. Je pa sredi junija to vse skupaj ena prekrasna preproga!

Na parkirišču se zbirajo fičoti, kar veselje jih je pogledat!

Še malo guncanja

potem pa pogledat Rdečo peč, kjer se je zgodil veliki odlom v 14. stoletju

seveda je v stilu turizma tudi tule plato, ki štrli nad prepadom in nekdo je spet težko dihal, a si je vseeno le upal 

je pa pri tem njegov nasmešek zgledal precej prisiljen (ne, nimam nove frizure, skozi rešetko precej piha navzgor!)

Smo pa potem končno naredili eno gasilsko, sicer ne na rešetki, malo pa je treba tudi pazit, ne?!

na drugi strani gasilske pa

Še dobro, da je v Mojstrani dober bife, smo vsaj malo presekali dolgo, vročo vožnjo do doma!

Jah, kaj? Super je bilo. Kot vedno, ne?

Tags:

domači kraji | po svetu | pr norch

Izgubljen telefon Samsung Galaxy Tab

by piskec 15. julij 2013 09:31

Človek se ima čez vikend fantastično in super, vse je ok, vreme drži, gležnji držijo, kolena držijo, pot je ena najlepših sploh, skratka - vse je v najlepšem redu.

Ampak na koncu pa ga mora človek nekaj biksnit. Nekaj narest narobe, da ne bo vse tako lepo in prav in oh in sploh. Da bo svet spet uravnotežen. Jin, jang pa te stvari.

In človek gre, vzame telefon, ki ga je prej prav fino nosil dva dni, iz rukzaka in ga postavi na avto. Na avto. Zakaj je to naredil, še danes ne ve natančno, ni hotel niti telefonirat, ni hotel surfat, kar tako ga je ven vzel - da bo telefon z njim v kabini, ne pa ubogi pozabljen v rukzaku.

No, do kabine telefon na žalost ni prišel, je ostal kar lepo na avtu medtem, ko se je njegov lastnik zadovoljno - a nezavedajoče se - odpeljal proti domu.

Telefon se je seveda naveličal takega ravnanja in je nekje na poti odstopil. Kje je to naredil, je najbrž velika neznanka. Se je že zgodilo, da se take stvari obdržijo na strehi dlje, kot si mislimo.

Nekje v dolini Završnice, pri jezeru se je zgodilo, tam sva parkirala avto, ko sva šla na Stol.

Šel sem ga celo nazaj iskat, gledal, se klicaril in poslušal, a brez uspeha. Ene petnajstkrat mi ga je uspelo na polno klicat, potem pa je bila številka nedosegljiva. Kar morda lahko kaže na spraznjeno baterijo. Ali pa tudi ne... Včeraj je bilo v Završnici na tisoče ljudi in avtomobilov. Prav veliko upanja ni.

Naprimer - tudi, če ga kdo najde, praznega - kaj bo z njim naredil? Kako ga bo napolnil, da bo sploh pogledal kako in kaj? In tekli bodo dnevi in tedni in...

Pa tako sem se navezal na to mojo veliko kišto! 

Kje vse sva bila, kje vse se je potikal z mano in kolikokrat me je rešil iz zagate! Pa samo dve leti in pol sva skupaj delila in kaj sva že vse doživela!

Pravzaprav ena od redkih naprav, s katero sem bil celo več kot zadovoljen! Pa sem precej zahteven pri teh tehničnih stvareh. Baterija, ekran, kamera, internet, telefon... vse je štimalo. Edino, kar je motilo, je bila velikost. V žep pač ni šel, a glede na to, kje vse je bil z menoj, to ni bila ovira.

Škoda, škoda, škoda, presneta škoda!

Samsung Galaxy Tab, prva verzija, GT-P1000. S črno gumo (že malce razvlečeno) okrog in zaščitno prevleko (že malce spraskano) čez ekran. 

Vedno sem si mislil, da bo šel nekje v hribih, ko sem ga povsod vlačil s sabo, da ga bom speštal, razbil, izgubil, ne pa takole, na nekem parkirišču zaradi brezvezne nemarnosti.

Jasno, da sem si povsem sam kriv, a to prav nič ne zmanjša žalosti. Mogoče jo celo malo poveča.

Tolažba, da je zgleda prišel čas za novega, pa me sploh skoraj spravi v jok. Buaaaa.

Tags:

osebno

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP