Fotografije

by piskec 31. julij 2007 11:11

Če začnem malce sentimentalno: včasih je bilo vse tako enostavnoooooo...

Po eni strani, seveda. Po tisti strani, ko si si lahko fotografije ogledoval. Vse na papirju, vse v albumih. Sicer res velikokrat neurejeno, a vsaj v zadnjih letih analogne fotografije, so ti dali fotke v tiste male albumčke. Bolje kot nič, vsaj dogodki so bili nekako skupaj.

Sem in tja, okroglo enkrat na leto, si se razpištolil in vse skupaj uredil. Je bil potem nekaj časa mir, spet si lahko sedel na kavč, potegnil ven zaprašen album in si v miru ogledoval fotke.

Zaradi same narave filma, zaradi cene fotk in dela z vsem skupaj, fotk nisi delal v ogromnih količinah. Na dopustu nisi slikal čisto vsake cvetlice štirikrat, niti nisi zabeležil vsakega štrbunka otrok v morje. Na rojstnem dnevu nisi poslikal vsake svečke posebej, v hribih pa tudi nisi komentiral vsake stopinje.

Fotoaparata tako ali tako nisi kar naprej nosil s seboj in slikal čisto vsega, kar ti je prišlo pred oči - kot kakšen bloger.

In kako se tega lotevamo pri nas danes?

Oh, od začetka, prvi digitalec, takrat je bilo navdušenje veliko! Joj, lahko slikam, kolikor hočem! Saj ni škoda filma... Klik, klik, klik. Vsako sceno poslikam vsaj trikrat, za vsak slučaj, če bo s kakšno fotko kaj narobe. Pa da se bom lažje odločil, katera je prava.

No, priznam, da se tega še nikoli nisem odločil. Pravim si: "hm, morda pa vse prav pridejo...". In vse spravim.

In spravim, in spravim, in spravim, in tako spravljam...

Pa ta stari digitalc, pa novi, pa moj telefon, pa tvoj telefon, pa... vse skupaj nanese kar precejšnje število fotografij. Ker sem šparoven ali pa sem glede tega neodločen, fotk ne brišem, morda čez sedem let vse prav pride!

Da podkrepim s primerom: serija šestih slik s petnajstimi lisičkami še vedno dela zgago na disku. In jo bo najbrž večno, ker se ne morem odločit, katera je boljša.

V temle trenutku se je pri nas nabralo, če sem natančen, 13.132 slik, ki porabijo natančno 33.809.292.407 byte-ov.

Koristno porabljen prostor. 

Ampak spravljal bi jih lahko kar še nekaj časa, ni problema. Vse v isti koš, ko pa se koš napolni, kupiš večjega, in tako v nedogled. Včasih pa se zgodi, da me kdo vpraša: "ti, a veš tista slika, no, a veš, tista z ---- (vstavi poljubno), a kaj veš, kje je?".

Pa sem ga nasrkal!

Kako naj kaj najdem? Kako naj kaj uredim? In če sem že kdaj urejal vsaj z direktoriji, sem in tja, v pomanjkanju časa, vse vržeš v en kup. Kako naj se tega lotim, kaj naj sploh naredim? Jasno je, da se ne grem tega niti lotiti, to ne bo več trajalo dan, dva, temveč mesec, tri!

Groza.

In medtem, ko jamram, se slike kopičijo. Iz trenutka v trenutek. In da ne pozabim na filmčke...

Tags:

splošno

Internet lučka

by piskec 31. julij 2007 06:03

Na našo internet Lučko se oglasi kar nekaj obiskovalcev. Teh smo vedno veseli in se jim trudimo ponavadi tudi odpisat. Res pa je, da je lučko bolj opaziti v zimskem času, zdaj, poleti, jo velikokrat spregledamo. A nič zato, veseli smo je tako poleti kot tudi pozimi.

Internet lučka

In ker sem danes nekam tehnično razpoložen, bom postopek prižiganja opisal. Vse skupaj ni prav nič zakomplicirano, vključuje pa nekaj dodatne opreme.

Najprej seveda lučka. To preprosto potrebujemo. Ampak brez transformatorja, direkt na 220V, halogenke, 12V, počasne, varčne, vse to odpade. Pravijo, da zaradi kapacitivnega oziroma uporovnega bremena. Res, da sem hodil na elektro, a zgleda, da ravno tega dela nisem najbolje odnesel. Se opravičujem. Sem pa preizkusil v praksi, ker nisem toliko teoretičen človek. Pri tistih 12v s tranformatorjem, res ne gre... Vse nekaj cvili in brenči.

Najbrž bi šlo še kako drugače, ampak pri nas je prižiganje izvedeno z X.10 napravami. Te so precej enostavne in kolikor toliko cenovno dostopne. Potrebujemo vsaj PC vmesnik CM11 ter en sprejemni modul. Najenostavnejši je LM12. Lahko pa si omislimo takega za direkt v dozo ali pa celo takega z  dvosmerno komunikacijo. Ti so že dragi, a bomo vsaj vedeli ali se je lučka res prižgala ali ne.

Marmitek CM11 x,10

To je vse glede strojne opreme, ostalo bo potrebno narediti programsko. Potrebujemo le en vmesnik, ki bo pobral zahtevo s spleta, jo posredoval modulu CM11, ta pa naprej po električni napeljavi do modula LM12. Enostavno, a kot vse stvari, se da tudi to zakomplicirati.

Marmitek LM12 x.10

Sam se vedno lotim zadeve najenostavneje. Kar včasih ni najbolje, je pa... ja, no, najenostavneje. Šele nato začnem razmišljati še v kako drugo smer in če znam, se lotim nadgradenj.

Čisto najenostavneje bi bilo direktno iz asp spletne strani krmiliti CM11 vmesnik s pomočjo activex objekta. Ampak za to se nisem odločil, ker s CM11 krmilim še nekaj drugih stvari, torej zanj potrebujem poseben proces. Za kar je potrebno narediti izmenjavo med procesoma spletnega vmesnika ter vmesnika za CM11.

Izmenjava bi bila najlažja preko navadnih datotek ali preko baze podatkov. V asp-ju je to precej enostavno sprogramirati, pri datoteki uporabimo filesystem objekt, pri bazi pa adodb objekt. Z enim od objektom vpišemo podatek, pridobljen prek spletnih strani, v datoteko ali v bazo.

Proces, ki krmili CM11 pa mora znati te podatke prebrati, da bo potem lahko sprožil željeno akcijo. Proces je lahko vseskozi prisoten, lahko pa ga zaganjamo na določen interval. V tem primeru se bo lučka prižgala šele ob zagonu procesa in bo pravzaprav paketna obdelava. Interval se lahko poljubno zmanjša, naprimer na minuto, a vseeno bo vse le near-online prižiganje.

Pristop je enostaven, vendar prinese par težav. Kaj, če več uporabnikov prižge lučko, še preden se proces zažene? Prižgemo samo za zadnjega?

Od začetka sem imel za vse skupaj le en strežnik, spletni servis in hišna avtomatizacija sta tekla na istem računalniku. Ko pa je prišlo do povečanega prometa,  je bilo potrebno ločiti obe storitvi. Kako zdaj poskrbeti za lučko? Spletna storitev naj bi obdelovala le spletno storitev, za krmiljenje CM11 pa naj bi skrbel računalnik za hišno avtomatizacijo. Kar pomeni, da sta procesa, ki ju potrebujem, zdaj ločena, na različnih računalnikih. Kako narediti to?

Izmenjava preko datotek? To bi še vedno šlo, vendar pa nastane milijon težav z mapiranjem diskov in to v obe smeri. Preveč stvari gre lahko narobe, napake se množijo kot zajci. Ni druge, kot da se implementira posebna komunikacija preko omrežja. Zanjo sem se moral kar precej potruditi, a na koncu se je izkazalo, da ni prav nič težko.

Za komunikacijo je potreben torej nek strežnik, ki ga lahko vpletemo že v kak obstoječ servis, ter klient. Klient bo na nivoju TCPja vzpostavljal povezavo s strežnikom in mu po določenem protokolu pošiljal podatke. Protokol sem določil najbolj enostavno, kot se da: pošiljanje določenih stringov. Klient to pošlje strežniku, ta pa se glede na string odloči, kaj mora narediti. Za tak enostaven namen mi je najbolj prav prišla kar MS Winsock knjižnica, s katero lahko v parih vrsticah kode v Vbju narediš spodobno delujoč strežnik. Poleg tega pa je knjižnica uporabna tudi v asp ter vbscriptu.

In to je to. V asp stran vpišeš svoje podatke in pritisneš Prižgi. Vsi podatki se vpišejo v datoteko, winsock pa odpre port do strežnika in mu pošlje določen string. Proces na strani strežnika ve, kaj je dobil in pošlje zahtevo za prižiganje CM11, ta pa naprej do LM12. In lučka se prižge, obiskovalcu pa se prek asp strani prikaže zahvala.

Internet lučka

Zdajle mi je kapnilo, da bi seveda to lahko počel tudi prek celotnega spleta in tako hostal prižiganje naše lučke na katerikoli strani. No, za tako igranje bi bile bolj primerne že kake spletne storitve, soap, xml in podobno. S čimer ne bi bil omejen na winsock in Okna. Kar vse skupaj naredi požrešno, veliko, a hej, tja gre razvoj, kajne?

Naj le omenim, da se nimam za programerja. Striček google ve vse in, če ima človek voljo in nekaj časa, predvsem pa ga mora zanimati, se da vse. V začetku nisem znal ne hoditi, ne govoriti, kaj šele pisati. Vse sem se moral naučiti. In tako tudi to. Ko začneš, vidiš, da ni prav nič groznega. Seveda bi se kakšen pravi programer najbrž zgrozil ob mojih skropucalih, a me ne gane. Imel bi sicer čisto prav, a na svojem vrtu se lahko igram sam, brez omejitev v stilu error handlinga in bl**dy option explicit!

V računalništvu se moje pomanjkljivosti, kot so nemarnost in površnost lahko kar dobro skrijejo, saj lahko vse dodobra preizkusiš. Če bi bil pa mizar... hm, to bi bilo zanimivo...

Tags:

tehnika

Garderobna omara

by piskec 30. julij 2007 19:30

Te dni bo skrajni čas, da se lotim naše nove garderobne omare.

Vse, kar je bilo potrebno prestaviti, smo prestavili. Flori in tamauček sta dobila svojo sobo, Mitja svojo, omare smo prenesli, celo najine omare sva že odnesla iz spalnice.

Helena je potem že vse prepleskala, skratka vse je že pripravljeno. Tudi načrt.

Danes sem še poračunal, kaj vse moram nabavit, potem pa v nabavo in hop, delat! Malo me je strah, jasno, kot vsakega, ki ima dve levi roki in kot vsakega, ki polomi vsako orodje, ki ga vidi le od daleč. Ampak to so manjše stvari in nad njimi ne bomo obupovali, anede?

Če bo vse uspelo, bova pridobila dva prostora, skupno 1.4m x 4.75, kar bo končno - upam vsaj - dovolj. Končno bova lahko skrila tudi sušilni stroj, da se ne valja več po spalnici in ropota ravno takrat, ko hočeš spat, pa čeprav mene ni nikoli motilo. Če grem spat, grem spat, ni načina, da bi mi to preprečili...

Čeprav razmišljam ali bi postopek izdelave sploh dokumentiral, ga najbrž bom, tako kot vse svoje blamaže.

Se pa bom tokrat potrudil, ni hudir, da mi ne bi uspelo!

Tags:

hiša

Kdo je ugasnil luč?

by piskec 30. julij 2007 08:20

Tukajle pri nas, v BTCju (Lj), je nenadoma nekdo ugasnil luč.

Čeprav se je celo jutro pripravljalo, se je zdajle kar naenkrat presneto stemnilo. Dežna zavesa se pomika proti nam in to vidno. Rašica in Šmarna gora sta le še obrisa, Trzina pa je izginil.

Huh, vremenar gor al dol, mene je pri vseh teh pojavih in silah narave, kar malo strah. In kar naprej pogledujem proti oknu, kdaj se bo vse skupaj razpištolilo.

Najbolje, da grem na kavo, itak ni nič od mene...

Aha, je že začelo škrebljati! Da vidimo, koliko časa bo elektrika zdržala!

Tags:

ZEVS

GPRS/UMTS gostovanje

by piskec 30. julij 2007 06:15

Tale krtina.com me pa košta...

Te dni sem dobil še zadnje pozdravčke z Azurne obale. V obliki doplačila za telefon.

191,20€.

191,20€! Madonca. To pa je veselje, ne morem drugega rečt.

In to za parkratno javljanje iz Francije. Da sem lahko malo pogledal ali krtina.com še dela in se parkrat javil na blog. Jasno, takrat še nisem vedel, da obstaja lopovsko evrogostovanje, ki ga moraš sam vključit, drugače ni nič.

Kaj, če bi bil povsod internet tako drag, kaj? Da bi za vse to naše surfanje toliko plačali? Zdaj mi je žal, da se nisem bolj potrudil in iskal kakšnih prostih wlan točk. Še v kak iCaffe bi bilo mnogo lažje it, še posebej ceneje. Ampak po toči zvonit...

Sicer, če malo razmislim, niti nisem bil tako malo na netu, štiri, pet objav. In čas hitro mine, pol ure je hitro naokoli, ko se zabubiš pred računalnik. In čeprav sem vedno hitel, se vse skupaj kar nabere.

Računa sicer ne vidim - cenika se mi, zdaj po toči, tudi ne da iskat -, sumim pa, da sta glavna krivca gprs in umts. Najbrž bi bilo mnogo ceneje, če bi kar na 181818 klical. Res da bolj počasi, a vseeno ceneje.

Ah, u r*t. Pa bo minus še malo večji.

Tags:

po svetu | tehnika

Poročilo z Borških 10.000

by piskec 29. julij 2007 12:49

Dan se je že začel vroče, ob desetih, ko smo se odpravili izzivu naproti, sem že dihal na škrge.

In me je kar precej skrbelo, malo manj zaradi vročine, več zaradi spoštljivih desetih kilometrov.

V enkraten okolju Suhe krajine smo bili gostoljubni sprejeti, kot že dolgo ne. Pred tekom seveda nič hrane, samo hidriranje, da ne bi bilo potem kakšnega presenečenja.

Pri Wegovih so se za izziv enkratno pripravili. Organizacija na vrhuncu, dobili smo startne številke, pot je bila označena, da bi jo lahko pretekel tudi z zavezanimi očmi.

Startali smo, kot je pri nas treh navada, v največji vročini, po mojem okrog 33 stopinj. Ampak izziv je izziv, ne pa nekaj lahkega, kar zmore vsak!

Vreme je nastopil s kapco z ušesi, zaradi katere sem od smeha skoraj dol padel. Super!

Da je bilo malo lažje, so nam listki ob poti odštevali preostalo pot.

Meni sta bila prva dva kilometra kar precej težka, potem sem malce otopel in se zavedel šele pri osmem, ko pa me je že premagovalo navdušenje, da bom zmogel. Wega in Vreme pa sta prvih 7 km kar naprej govorila, blablablabla, jaz pa sem se boril za dih, za to, da mi noge ne odpadejo in podobno. Šele po sedmem, ko sem jima hotel pobegniti (a se nakana ni posrečila), sta malce utihnila in bolj pazila na dihanje...

Tekli smo po soncu,

a hvalabogu je bilo tudi kar nekaj sence.

Jaz sem itak vijugal sem in tja po cesti in iskal vsako najmanjšo senco. Najbrž sem jih pretekel vsaj dvanajst.

Med potjo nas je spremljala spremljevalna ekipa, da smo dobili prepotrebno pijačo v letečem stilu. Malo za popit, malo za na glavo. Poleg tega, da so lepo skrbeli za nas, so si lahko ogledali še precej stare lipe v tistih koncih.

Tamauček je bil čisto navdušen, kot član spremljevalne ekipe je svoje naloge vzel resno in me zalagal z vodo. Hvala!

Helena je bila kar fino zaskrbljena, ali bom sploh zdržal ali me bo kje pobralo. Ker res, že po prvem kilometru zgledam, kot da ne bom zdržal niti metra več...

Ob sedmem kilometru smo naredili čisto kratko priložnostno slovestnost. Namesto šampanjca smo dobili sicer izotonik, a Vremenovim 500km v letošnjem letu smo nazdravili, kot se spodobi!

Zadnji kilometri so bili pravzaprav lahki, le zadnji klanec je bil precej pasji. A smo ga premagali in zdrveli v cilj.

Organizator pa je poskrbel še za nagrade in mrzlo pivo, za kar sem mu še posebej hvaležen!

Vsi navdušeni od enkratnega teka smo se potem do večera vdajali razvratu in kuharskim mojstrovinam gostiteljev. Večinoma časa sem tako preležal, pa ne zaradi tekaške zmatranosti, temveč od preveč žretja. A z gorgonzolo polnjenim šampinjonom, spečenim na žaru, se je težko odpovedat. Pa še čemu drugemu tudi.

Proti večeru smo le morali še na sprehod, drugače bi me čisto pobralo. Malo za razgibat nogice in pripravit trebuščke

na novo porcijo dobrot. Ribe. Hmmmmm. Helena je uživala, jaz pa sem jih preskočil, sprehod mi ni prav veliko pomagal. Je pa zato tamauček pojedel celo ribo, kar je prav neverjetno.

Ponoči smo sicer morali odriniti proti domu, doma je milijone obveznosti, ostali otroci in podobno.

Imeli smo se enkratno, brez veze sploh kaj več govorit. Dogodek je preprosto - bil dogodek. Že sama ideja, da se dobivamo takole sem in tja in odtečemo en izziv, je nora. A zgleda, da se je prijela.

Srčno pa upam, da se bo še dolgo držala.

Seveda pa brez planiranja prihodnosti nikakor ne gre. Torej se naslednjič (če ne že prej) vidimo na Krtinskem izzivu!

10.450m, 1h 20min, 165/88%, 1211kCal, 7:39/km. Jesssssss!!!

Ni kaj, "pr norch" je čisto dober naziv kategorije...

Tags:

pr norch

Borških 10.000

by piskec 28. julij 2007 22:34

Borških 10.000 je bilo pravzaprav Borških 10.450.

In res, šli smo prvi domov, da lahko tole prvi objavimo!

In JA, USPELO NAM JE!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

Ah, takega teka pa že dolgo ne! Kolikor me je dajala trema in kakor sem bil prestrašen, pa se je izkazalo, da je s prijatelji teči užitek. Čeprav sem bil počasen in sem v hude klance, ko so bili obrati previsoki, tudi hodil, sta se me držala.

Tako smo lahko spet v največji vročini pretekli naš izziv. 10.450m!

Mater, je pa res kar nekaj klancev. In to hudih! No, vsaj zame!

Skozi cilj smo prišli vsi, v času zmagovalca!

Vse zahvale organizatorjem, sotekačem, spremljevalnim ekipam, ki so skrbele da nas ni pobralo, in sploh vsem!

Težko izrazim vso zahvalo, lahko samo rečem, da smo se imeli fino in fajn in da se bomo trudili, da se še dobimo!

Rajko in Rado, brez vaju ne bi tega nikoli pretekel, upam, da se tega zavedata! Ker jaz se!

Tole je preliminarno poročilo in dokaz, da nam je uspelo. Slike in tekopis pa še sledi...

Tags:

pr norch

Trema

by piskec 27. julij 2007 21:16

Saj ne vem, če bi tole priznal, ampak moram: tremo imam.

Tako tremo imam za jutrišnjih Borških 10k, da je kar hudo. V glavi je sama zmeda in polno vprašanj.

Ali bom zmogel? je eno takih vprašanj, ki se potika gor in dol ter me napada v vseh mogočih oblikah.

Najbolje bi bilo, da grem spat, a sem lump popoldan spal, po pizzi in preveč piva. Pametno. Zdaj bom pa zombie. Nažrt zombie.

To je bila ena boljših priprav na težke preizkušnje. Krasno. Enkratno!

Mah ja. Bom že, anede? Tole si še dvakrat ogledam, pa bom čist ok!

Tags:

pr norch

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

  • Gremo čez Lošinj! (2)
    piskec je napisal: Marjetka, res je, Lošinj ima nekaj v sebi, kar nas... [Več]
  • Gremo čez Lošinj! (2)
    Marjetka je napisal: Prvomajske počitnice na Lošinju so meni še vedno n... [Več]
  • V meglo! (2)
    piskec je napisal: Sem se večkrat spomnil na tistikrat, medtem, ko se... [Več]
  • V meglo! (2)
    Wega je napisal: Precej znano... http://wega-lps.blogspot.de/2009/... [Več]
  • Pesem v noči (6)
    piskec je napisal: Bo treba enkrat eno raziskavo narest. Nč ne verjam... [Več]
Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP