Storžič

by piskec 10. september 2012 21:20

Predzadnji vikend v avgustu sva se z Markotom namenila na Storžič.

Super je bilo, klepetala sva kot..., da ne rečem kaj.

Ampak res. Klepetala sva toliko, da sva rabila debele tri ure gor in najbrž toliko tudi dol. Klepet, klepet in še enkrat klepet. In ker jaz ne znam govorit in hodit - bolj pravilno bi bilo rečeno: ne morem govorit in hodit - sva se res vlekla.

Ampak dan je bil prekrasen, nikamor se ni mudilo, gor je bilo mnogo bolj prijetno kot v dolini, torej...

Južne pristope sva tako obdelala. Vsaj delno.

Laško, Kališče, Storžič, Javornik, Velika poljana, (skoraj) Povlje, Laško. En tak krog, da človek ne hodi preveč po istih poteh.

Zjutraj sva zaštartala nad Laškim, nad kamnolomom. Sicer se potem še malo vleče po cesti, a nisva padla na finto. Veliko lažje je zjutraj in na začetku po cesti hodit, kot pa potem na koncu, ko se ti ne da več.

Kališče, en čaj, Storžič. Kar debele tri ure sva rabila. Klepetulji.

Ampak sva čist uživala, prekrasno vreme, nič vročine, lepi razgledi.

Dol sva se spustila proti pl. Javornik, me je firbec matral, kaj to sploh je. Štala, pravzaprav. 

Potem pa počez po res prekrasni potki do Velike poljane. 

Tam pa sva nekam lačna ratala in sva malce povprašala, kaj in kako. Štrudelj in kislo mleko, o, ja! Kako je to pasalo! Tole je tudi skoraj edina slika, ki sva jo uspela posnet. Klepetulji.

Lepo kaže, kako se baševa. 

Ker ne, tole ni bilo dovolj! Ko sva pojedla, sva ugotovila, da je bilo to tako enkratno dobro, da sva... da sva...

naročila še eno porcijo! Juhuhuuuuuu!

Torej dva ogromna slastna štrudla in dva super dobro ohlajena kisla mleka. Uau. Ja, malo sva potem popadala dol po klopeh, se zapletla v debato z oskrbnikoma in jo nato s skrajnimi močmi mahnila v dolino.

Proti Povljam, potem pa sva jo tam nekje pri Krničarju mahnila počez proti Laškem, zadela v prvo in prišla v Laško v taki vročini, da se nama je kar fuzlalo.

In sva bila nadvse vesela, da sva obdelala tisti krak ceste že zjutraj, ko še ni bilo tako presneto vroče!

No, evo, tako zelo mirno, počasi in lepo.

Enkratno nama je to ratal.

Tags:

domači kraji | pr norch

Naskok na Veliko planino 2012

by piskec 5. september 2012 21:35

Tole je le en del dokumentarca o tem, kako narediš Treking.

Letos sva ga s Heleno pripravljala za Slovensko Treking Ligo drugič, drugače pa najin peti organiziran treking.

Za naslednje leto ne rečeva (še) nič. Dan pred trekingom sva tulila: "Nikoli več!", dan po trekingu nisva bila več tako prepričana. Zadovoljnim in veselim ljudem, ki ti izrazijo podporo, se je težko upirat.

Začeli smo... o, kdaj smo sploh začeli?

Nekje v začetku aprila! Združili koristno s prijetnim, preverit Kisovec in nabrat čemaž.

Čez dobra dva tedna smo že merili in iskali stare poti, od Jurčka do Kisovca.

Potem še v aprilu, precej na grobo, večinoma dogovori v Domu na Kisovcu in seveda še malo naokrog.

Večina dela je bilo nato opravljenega doma, nič ni bilo treba na Planino. S prstom po zemljevidu se je iskalo kako in kaj.

Takrat sva se tudi založila s knjigami in brošurami. V knjigi "Velika planina v odsevu časa", avtorja Vilka Rifla, sva našla popisano zgodovino kraja, ljudska izročila in ogromno zanimivosti o življenju na planini. Odločit se je bilo treba, kaj vse bova vključila, da bo treking lahko tudi doživljajski, ne samo tekmovalni.

Do junija, potem pa je bilo treba spet malo gor. Pogledat malo okvir trase. Iskat jame, ki jih prvič sploh nismo našli! Ne Snežne, ne Dovje.

Vetrnico pa! In res je bil junija notri še sneg.

Kakšen hrib tudi vmes:

Pa na Stovniških bajtah smo bili tudi prvič!

Smo pa enkrat takrat naročili trniče.

Zato smo šli konec junija še enkrat pogledat, kako in kaj. A trniči kaj napredujejo? In da pokažemo, da smo resni interesenti. Zadeva se namreč dela cela dva meseca!

Dobro so že napredovali!

Junija je vedno dež... kar naprej nekje vedrimo...

Julij je potem potekal v bolj natančnem izrisovanju tras, skoraj so bile določene do potankosti. Itak pa ni bilo kaj dosti časa. Morje, sonce, vročina.

Nato spet začnemo v začetku avgusta, le še slab mesec nas loči do tekmovanja! Uaaaaaaa, panika!

Kje je *RES* ta Pirčev vrh? Na zemljevidu je, je pa treba določit GPS in natančno vedeti, kam se bo postavila zastavica!

S kartami pa je bil itak cel kažin. Jamo v Dovji griči smo morali kar zakriti, ker je bila na karti vrisana na napačnem mestu, pa poti proti Kisovcu tudi ni bilo vrisane, medtem ko je pot čez Pirčev hrib na nekaterih kartah vrisana kar počez.

Kam dat zastavico na Planini Dol? Na sredi, levo, desno? Kako bodo ljudje šibali, bodo ubrali brezpotje, se bodo morali vsaj kaj matrati? Milijone vprašanj ti gre skozi glavo, ko postavljaš kaj takega.

Na koncu je celotna trasa sicer res stvar kompromisov, a vseeno veliko svojega pustiš v njej.

Malce lažje gre, če se na Planini vsaj vidi!

Celo Dovjo jamo najdemo. In nam je všeč!

Kam pri Bistrici postaviti zastavice, da se bodo ljudje držali Koželjeve poti? Kam?

Smo se pa pri tem naučili, kako se prečka potok!

Večino smo takrat, v začetku avgusta, spravili pod streho.

Še dva naša fanta, Marko in Janez, sta potem čez vikend naredila celotno ultro, z gpsom pretrasirala pot v celoti, da smo natančno vedeli, kaj lahko od tekmovalcev pričakujemo in če so napisana navodila dovolj jasna. Koliko je *res* višincev in kilometrov. Vse to pomaga, zelo! 

Tri tedne prej je Helena začela zbirati gradiva za nagradna vprašanja o Veliki planini. Vsak petek eno vprašanje za simbolične nagrade. Škoda, ker niso vsi nagrajenci prišli tudi tekmovat. Vsebino vrečk smo potem razdelili med udeležence. Marsikdo prej ni vedel, da je bil sneg tudi vir pitne vode na planini tudi poleti, pa da imamo Kamniško murko, in da trniče dejansko izdeluje na planini samo še pastir Peter.

 

A je bilo treba še. Še za aktivno preverit in našemu vodiču Franciju pokazat, kje natanko bo šla trasa. 

Avion,

muzejska Preskarjeva bajta,

še enkrat Vetrnica

Zeleni rob

in spet megle, jasno!

Še pogajanja o cenah hrane, obiskat pastirja Petra, se dogovorit v muzejski Preskarjevi bajti za dan odprtih vrat za tekmovalce in to je to. Več ali manj je glede tras vse pripravljeno. Velika planina čaka!

No, je pa še milijon drugih stvari... nikoli jih ne zmanjka!

Skoraj čisto na koncu še pokazat fantom, ki so bili na živih točkah, kje morajo bit. Za Janota smo našli prav lep kotiček ob vodi, skorajda skrito plažo. Le sonca si naj želi.

In za vsak slučaj prehodit še enkrat na hitro Koželjevo, v kakšnem stanju je kaj. A so mostički sploh še ali jih je že odneslo...

Si sposodit zastavice in jih opremit!

Pripravit pokale, ki jih bodo dobili tekmovalci - trniče!

Potem pa je le prišel petek, dan pred trekingom, ko sem v sedmih urah postavil 9 zastavic. Med nalivom seveda. Brez ene slike, grrr. Prehodil in prevozil pa sem vse podolgem in počez. Kar slabo mi je bilo že na koncu...

A sem bil kar ponosen nase, v dežju, slabem vremenu in sam... ne, tega ponavadi ne počnem, se preveč nelagodno počutim. Ampak za treking vse!

Pa v tiskarno po kartončke, navodila, izjave. Dovolj za vse, pa še malce povrh.

Nazadnje še objava tras na netu in nastavljena budilka za ob štirih zjutraj. 

Tako je le prišla težko pričakovana sobota, 1. septembra in bljaki vreme! Dva meseca suše, a v petek pada ko pri norcih, v soboto pa piha in je ledeno mraz. Super, nekdo tam zgoraj ni najbolj navdušen nad nama... A se ne dava! 

In tisti ta hudi trekerji tudi NE! In jih pride lepih petdeset tekmovalcev! In niti eden - niti eden! - ni niti enkrat - niti enkrat! - rekel, da je slabo vreme! Neverjetno, prav neverjetno, še danes ne morem verjet. Ker vreme je bilo res za bruhat. Je pa res, da so imeli že vsi polhne kufre vročine in za tečt je bilo tole ful super!

Pa smo začeli!

Tri skupine je bilo treba popisat, jim kaj povedat, jih opremit s kartončki in kartami in jih nato spustit na Planino. Vmes uredit še tisoč stvari. Večkrat poklicat Janota in Marka koliko tekmovalcev ju je že obiskalo, predvsem pa budno pazit na telefone, če bi kdo potreboval pomoč. Za vsakega smo v vsakem trenutku vsaj približno vedeli, kje se nahaja. Mogoče pa je s tega stališča manjše število tekmovalcev kar ok...

Potem je bilo zatišje kako urco, dve, ko so pa počasi začeli tekmovalci kapljati že nazaj s trase! In je bilo treba skrbet za njih, čas, hrana, pijača itd.

Nato je bilo treba speljat še razglasitve najboljših, časovne razlike med prvimi in zadnjimi so velike, skoraj nemogoče je čakat na zadnje. Zato se to naredi kmalu po tem, ko so prvi trije v cilju... Tak je pač običaj.

Moja največja skrb so bili seveda tekmovalci in nikoli ne jem prej, dokler ni zadnji v cilju! Tokrat je bilo to po desetih urah in meni je končno popustil adrenalin.

Še malo žura potem pa spat, mi trije smo spali kar v Domu. Škoda, da se ni nihče drug odločil za to, cena je bila ugodna, postelje pa super!

Ker naslednji dan se še ni vse končalo kar takoj! Je treba še zastavice pobrat! Po Planini so jih že pobrali tisti zadnji, a jih je še kar veliko ostalo!

Kakšne bolj žalostne:

 

vse spet v blatu

in dežju

dokler ni posijalo sonce in je bilo v trenutku vroče in soparno!

Potem smo se spet vozili gor in dol in pobirali zastavice, imeli težave s kravami

in jarki! V jarek smo padli takoj, ko je tale črni avto enega rešil že pred nami. Pravzaprav še kar v redu!

Mali jarčič, a je samo spodnašalo, nikamor nisi mogel. Toliko o cestnih terencih! 

Za čisti konec pa le še na Pirčev vrh (tamle na sredini prejšnje slike) in čez Primoža dol v dolino!

In to je bilo res zadnje, sklepno dejanje. S tole sliko se je najin Naskok končal!

Najbrž vsak pameten človek pomisli, da je to pa preveč dela! Morda, morda bi imel čisto prav!

Ampak...

Nagrade so velike, zadovoljni ljudje in dobro speljan dogodek ti dajo veliko. Ogromno! To, da je vsak udeleženec domov odnesel svojo popolnoma lastno zgodbo, je neprecenljivo! In če sva lahko to omogočila, zakaj pa ne?

Zakaj to delava, torej? 

Zato, ker lahko! bi bil še najbolj primeren odgovor, zato, ker lahko...

Seveda pa nisva vsega sama speljala. Tu je še mnogo ljudi, ki so pomagali, dajali, sodelovali, prispevali ali kako drugače bili prisotni! Vsem se najlepše in iskreno zahvaljujeva! Brez vas... tudi midva ne bi zmogla!

In ja, vse skupaj je bilo - če zdaj pogledam nazaj - prav prijetno. Mislim, da smo se kar precej zabavali in se imeli skrajno fino.

Če si zaprt doma, ne moreš biti prav srečen!

Drži te, da bi šel ven, ven, v dež, na sonce, v blato, v gozd, na travo, ven!

Zato je najbolje, da greš.

 

P.S.

Prilagam še karte, kje vse so se morali tekmovalci pojati!

karta_aktivna.pdf (1,41 mb) 

karta_pohodniska.pdf (1,45 mb) 

karta_ultra.pdf (2,99 mb)

Tags:

dogodki | domači kraji

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP